Tiskane izdaje
Kam gre Slovenija? Je izvolitev Boruta Pahorja za predsednika države razlog za alarm? Je. Dobil je premajhno podporo. Podporo za to, kar je počel in kar je naloga države v mednarodnem prostoru. Pahor je predstavil koncept, ki je imel za sabo neko prakso, na drugi strani pa je bil konglomerat ad hoc koalicije brez enotnega koncepta, kam, kako in s kom naprej. Ta, s kom, je bil mogoče vsaj na videz še najbolj jasen, ker je imel kandidat ime in priimek, a je politično gledano brez telesa.
Volitve so spet pokazale, da nismo zadovoljni s sabo. Imamo višje ambicije, kot jih prepoznamo v Pahorju. Imamo še veliko večje ambicije, kot smo jih prepoznali v drugih kandidatih! Imamo torej veliko višje ambicije, kot nam jih ponujajo Slavoj Žižek, ki poziva k neudeležbi na volitvah, in 34 podpisnikov peticije proti Pahorju, in še višje od tistih, ki jih pri predsedniških volitvah vedno znova zanima samo, kdo so strici iz ozadja in predvsem ali so oni med njimi. (Nazadnje se izkaže, da je to edina vsebina, ki jo ponujajo namesto t. i. izpraznjenosti predsedniške funkcije.) Vemo, da bi nekaj več, mori pa nas, kako. In jasno nam je, da ne s temi ljudmi, ki kandidirajo, in še manj s temi, ki so izvoljeni. In to vedno znova. In znova.
Predsednik ni izjema. Izvoljeni predsednik je ravno najboljši izkaz tega nasprotja med velikopoteznimi željami na eni strani in nikakršno pripravljenostjo za dolgoročno delo z rezultatom spremembe v skupnosti in v lastnem ravnanju. Predsedniška funkcija v Sloveniji je izpraznjena, ker populus noče močne politike: noče zavestne dejavnosti vsakega posameznika in skupnosti, usmerjene v dobro vseh.
Politika je čedalje večje blato. Po mojem zato, ker se vsi skupaj strinjamo z mic po mic polkolonialnim statusom, v katerega nas silijo veliki centri moči po Evropi in njihovi kolaboranti doma. Kljub gospodarski rasti nam ni temu primerno bolje. Čeprav imamo lastno državo, je ne uporabljamo na polno za dvig kvalitete življenja vseh ljudi. In tu ima ljudstvo prav. Politika premalo naredi za ljudi. Pri tem pa ljudstvo pozablja, da ljudje premalo naredijo za politiko. Moč države domuje v trdnosti samozavestnega posameznika.
Eni si mislijo, da prihaja doba spleta, hkrati pa so užaljeni, ker se prav predsednik tam preveč pojavlja. Pred dvajsetimi leti ni bilo twiterja in instagrama, so pa bile gasilske prireditve in druge vaške in občinske veselice. Je kdo pozabil na očitke Kučanu, da hodi na vsako pasjo procesijo? Kako so pljuvali po spravni maši v Rogu? Pa zamere glede izbire ustavnih sodnikov, ki so dokončno pokopali možno bolj zmerno rešitev problema denacionalizacije? Smo pozabili na cvetlično kronanje Janeza Drnovška in njegove eskapade, ki so njegov obrat v zasebnem življenju dajale na polno čutiti tudi v funkciji predsednika? In seveda smo pozabili, kako je že skoraj zategnjena drža predsednika Türka zamrznila njegovo visokost v srcih slovenskih volivcev. Ni hotel biti poceni popularen, zato so ga volitve grdo odplaknile.
Predsednik države je vedno lahko samo tisti, ki zna in zmore zadihati s tem delikatnim ljudstvom. Ko izgubi srčni ritem, orkester zamenja dirigenta.
Pahor je večkrat rekel, da ne kandidira za papeža in noče biti moralna avtoriteta. Komisija Pravičnost in mir pri škofovski konferenci RKC si je jemala to za svoje poslanstvo. Odkar je odzvonilo Zvonu I in II, se je stopil tudi moralni kapital tovrstne avtoritete.
Igranje moralne avtoritete je v politiki kratkega daha. Kdor bi to rad počel, bo plesal eno samo poletje ali manj. Takšni, ki bi radi igrali to vlogo, ki si jo »javnost« tako želi, so samooklicane lahke tarče. Najbolj čistega človeka populus najprej visoko dvigne, potem pa zahteva njegov linč in uživa v mukah, ko se ga cvre na ražnju ali pribija na križ. Samo naivni politik si takšno vlogo lahko umisli kot edino ali prvenstveno politično držo! Ker ne traja dolgo. Branje Biblije tu morda lahko pomaga.
Moralno čistost zlasti politikov zahteva politična drža Heglove lepe duše. Zahtevajo jo vedno tisti, ki bi si radi olajšali svojo dušo. Teh ne zanima politična konsekvenca njihovega ravnanja, temveč zgolj pranje duše. Da je čista. In bolj je politična realnost umazana, bolj je njihova duša čista. Te čiste duše zato nenehno in vsak dan na novo blatijo politike in celotno državo, da pride sijaj njihove domnevne čistosti bolj do izraza!
Ta množična predpolitična korporativna drža je na Slovenskem premočna. Zato vedno na novo vpoklicuje naivne ne- ali apolitične posameznike v politični proces v podobi strank, ki lahko nosijo ime samo nosilca te lepe izbrane duše. (Pa tudi ne stranka, ker je že poimenovanje takšne razširjene predvolilne druščine s stranko tako zelo grdo, da morajo biti vsaj lista. Če pa že so stranka, so »nadstrankarska stranka« ali stranka samo iz formalnih razlogov, »da bi ugodili tej umazani zakonodaji«.) Intelektualni del, ki servisira to držo, nereflektirano pluje s tokom tega populusa, vzdržuje agar populizma in ga hkrati psuje.
Slovenski cvet svetovne inteligence Slavoj Žižek je pozval k neudeležbi na volitvah. A je treba apolitični narod, ki tako ali tako vse manj hodi na volitve, dodatno spodbuditi, naj ostane doma? Politično gledano, za to ni nobene potrebe, saj se to zgodi tudi brez poziva. Zakaj pa potem? Zaradi povsem zgoraj omenjenega populističnega navdiha: da si z nereflektirano večino, da poveš to, kar velika večina misli: da je politika navadno sranje.
Štiriintrideset intelektualcev, družboslovcev, ugotavlja, da je bil Pahor najslabši od kandidatov. Tako zelo je najslabšejši, da je bilo treba proti njemu in samo proti njemu pisati peticijo. In Pahor zmaga. Že drugič. Tu je najpomembnejše vprašanje, ali znamo intelektualci misliti politično realnost sveta in Slovenije. Razumemo, za kaj gre v tem svetu in svetu politike? Tripa in trumpa vsak samo na svojem malo bolj informiranem in sofisticiranem, razvitem in z argumenti podprtem, ampak nazadnje zgolj svojem lastnem borniranem mnenju? Mnenju, ki je nazadnje tako kot mnenje vsakega, ki ni prelistal niti ene knjige, ki se je vedno pozanimal o usodnih stvareh le pri svojem lastnem predsodku, pred sodbi, pred sobi topline lastnega velikega ega? Ega, ki mu ne gre za to, da bi kaj razumel, temveč, da bi imel prav. Prav pa imaš, če si zlit z mnenjem velike večine: politika je sranje.
V svetu poteka intenzivna koncentracija kapitala, znanja in moči. Tista intenziteta s konca 19. stoletja je Slovence tako osušila, da je krščanskega socialista Kreka nagnala v trditev, da kapitalizem ni dober za male narode. Internet dela čudeže, ker tam velikost ni usodna. No, dokler je še ta kapitalizem, je prostor v njem tudi za male države in drobnejše narode in akterje. In več ga bo, če bomo zavestno usposabljali vse generacije, zlasti pa mlade, za uporabo države pri oblikovanju skupnih smeri delovanja. In predsednik države Borut Pahor nam pri tem pomaga.
***
Dr. Igor Lukšič je profesor politologije
