Preiskovalno novinarstvo kmalu le še v filmih?

Prve prizore filma V žarišču (Spotlight, 2015) bi lahko posneli v skoraj kateri koli časopisni redakciji. Zaradi padajoče naklade in interneta so lastniki ameriškega časopisa Boston Globe leta 2001 imenovali novega odgovornega urednika. Vendar ga niso poiskali med uredniki Globa, ampak so imenovali Martina Barona, nekdanjega izvršnega urednika floridskega časopisa Miami Herald.

Zaposleni so bili prepričani, da je med nalogami novega urednika tudi odpuščanje, zato so bili med prvimi srečanji zelo zadržani. Njihovo previdnost nazorno pokaže pogovor med Baronom in urednikom posebne preiskovalne skupine novinarjev Boston Globa Walterjem Robinsonom. Vodja Spotlighta je povedal, da ima njihov časopis štiri preiskovalne novinarje, ki po več mesecev iščejo zgodbo in se ji nato posvetijo tudi za eno leto ali več. Ob tej informaciji se je Baron namrščil in Robinson je pomislil, da njegovega oddelka ne čakajo dobri časi.

Novi odgovorni urednik je v resnici pripravljal spremembe, toda ni uresničil Robinsonovih strahov. Baron je v Boston Globu oklestil velik del mednarodne politike in nacionalnega poročanja, a je hotel hkrati okrepiti pomen časopisa v lokalnem okolju. Zato je na uredniški sestanek prinesel nedeljsko kolumno Globove novinarke, ki je pisala o domnevnih spolnih zlorabah otrok, za katere so bili v preteklosti večkrat obtoženi katoliški duhovniki. Odločno je prekinil uredniške izgovore, da so o temi že večkrat pisali. Preiskovalni skupini Žarišča je naročil, naj prestavijo vse druge projekte in začnejo preiskovati cerkveno zgodbo, dokler ne bodo sestavili celotne slike.

Njihov cilj ni objava članka, ampak družbena sprememba, je verjel Baron. Prisiliti nedotakljivo institucijo, da prizna zločine in zanje odgovarja.

Delo namesto herojstva

Ustvarjalci filma so nas pred snemanjem proučili skoraj bolj temeljito, kot smo mi preiskovali duhovnike, se je na ameriškem medijskem podkastu On The Media pošalila novinarka Boston Globa Sacha Pfeiffer, tedanja članica Žarišča. Zanimala jih je vsaka podrobnost novinarskega dela. Kako so se pogovarjali v redakciji, na kakšen način so se pogovarjali z žrtvami, kako so prenašali pritiske okolice, ki je v Bostonu večinoma katoliška.

Zaradi njihove temeljitosti je V žarišču zelo verodostojno pokazal delo v preiskovalni redakciji, kar je redka odlika filmov o novinarstvu. Režiser in soscenarist Tom McCarthy novinarjem ni namenil vloge herojev, ki se požrtvovalno bojujejo za javni interes – ne glede na žrtve, pritiske in nevarnosti. Novinarji Žarišča so bili predvsem dobri profesionalci, ki so se sistematično lotili izjemno zahtevne zgodbe, v kateri sprva ni bilo prič, dokumentov ali uradnih virov. Pfeifferjeva je bila pozorna poslušalka, ki so ji bile žrtve pripravljene zaupati travmatične podrobnosti iz otroštva. Njen sodelavec Michael Rezendes je bil vztrajen terenski novinar, ki je zbiral dokumente in iskal pravne načine, kako pridobiti gradivo iz sodnih spisov. Njuno delo pa je dopolnjeval Matt Carroll z brskanjem po novinarski dokumentaciji in javnih arhivih.

Enako človeški so bili njihovi uredniki. Stari uredniki Boston Globa so bili prepričani, da dovolj pogosto poročajo o domnevnih zlorabah v katoliški cerkvi in niso prepoznali dejanskih razsežnosti pedofilskega škandala – tudi zato, ker so bili med vplivnimi predstavniki cerkve in katoliške skupnosti njihovi nekdanji sošolci in prijatelji. Urednik Žarišča Walter Robinson je moral nadrejene ves čas prepričevati, da njihova preiskava dobro napreduje, saj novinarji več kot eno leto niso našli oprijemljivih dokazov. Njihovo delo so ves čas prekinjali drugi pomembni dogodki, predvsem teroristični napad na newyorški trgovinski center, zaradi katerega so morali za več mesecev opustiti cerkveno zgodbo. »Velike težave smo imeli tudi s pričami,« je za On The Media povedal Robinson. »Ti ljudje so bili zlorabljeni v otroštvu in si niso nikoli čisto opomogli. Ko so nam prinašali dokumente in dokazovali, da so žrtve cerkvene zarote, nismo vedeli, kako zanesljive so njihove trditve. Domnevne žrtve zarote imajo v devetih od desetih primerov hude psihične motnje. A je bila zarota tokrat resnična.«

Redakcija Žarišča je v začetku leta 2002 objavila obsežen prispevek in pokazala, da je bostonska cerkev več desetletij sistematično prikrivala zlorabe otrok, ki so jih zagrešili njihovi duhovniki. Vodstvo cerkve je vedelo za zlorabe, ampak je duhovnike samo premestilo in se izvensodno poravnalo z družinami žrtev v zameno za molk. Po objavi poročila so spregovorile številne druge žrtve in podobni škandali so izbruhnili po vseh Združenih državah. Boston Globu so podelili prestižno Pulitzerjevo nagrado za novinarske dosežke, a so se ustvarjalci filma odrekli katarzičnemu finalu, ki je značilen za oskarjevske filme. Novinarji Žarišča so se naslednji dan vrnili v službo in preiskovali naprej, saj so jih čakali novi roki za oddajo člankov in boj za preživetje na spremenjenem medijskem trgu.

Zatekanje v novinarsko mitologijo

Samo en teden po lanski beneški premieri Spotlighta so na filmskem festivalu v Torontu predstavili zelo drugačen film o novinarstvu.

Režiser in scenarist James Vanderbilt je v film Resnica (Truth, 2015) povabil nekatere zvezdniške igralce (Cate Blanchett, Roberta Redforda, Elisabeth Moss, Dennisa Quaida …) in z njimi posnel svojo razlago afere, zaradi katere se je moral po več kot štiridesetih letih televizijske kariere posloviti znani voditelj Dan Rather, zvezdnik televizijske mreže CBS.

Rather je v televizijski informativni oddaji 60 Minutes predstavil dokumente, ki bi lahko ogrozili predsedniško kampanjo Georgea Busha mlajšega leta 2004 in preprečili njegovo izvolitev za drugi mandat. Objavljena poročila so potrjevala namigovanja, da je ameriški predsednik močno prikrojil svojo domnevno bleščečo vojaško kariero v letalskih enotah teksaške narodne garde. V resnici so ga poveljniki zaradi vplivnih družinskih povezav obravnavali zelo prizanesljivo in ponarejali rezultate njegovega urjenja, so trdili ustvarjalci oddaje. Na dokumente so se takoj odzvali številni blogerji in strokovnjaki za tipografijo in podvomili o pristnosti objavljenih gradiv. Vodstvo mreže CBS je naročilo notranjo preiskavo, Rather se je moral javno opravičiti zaradi objave ponarejenih izjav, skoraj vsi ključni sodelavci 60 Minutes pa so izgubili službe.

Vanderbilt je za scenarij uporabil biografsko knjigo tedanje producentke Mary Mapes Truth and Duty: The Press, the President and the Privilege of Power (2005). Mapesova je bila prepričana, da je vodstvo CBS žrtvovalo njeno ekipo, ker so v krovnem medijskem podjetju Viacom ravno tedaj lobirali za prijaznejšo medijsko zakonodajo in se niso hoteli zameriti Beli hiši. Zato so notranji preiskovalci iskali samo njihove napake, namesto da bi jih zaščitili in upoštevali tudi dokaze, da so po najboljših močeh preverili vire in njihova gradiva. Podobno je trdil tudi Dan Rather, ki je leta 2007 tožil CBS in zahteval 70 milijonov dolarjev odškodnine zaradi krivične obravnave in »lova na čarovnice«. Televizijski voditelj je vztrajal, da verodostojnosti dokumentov niso nikoli ovrgli, prav tako so bili trdni vsi drugi dokazi in izjave v oddaji, da je predsednik lagal o vojaški preteklosti.

V filmu Resnica je poskušal režiser popraviti domnevne krivice, ki jih je vodstvo televizijske mreže povzročilo Ratherju in Mapesovi. A je pri tem uporabil vse običajne mite in stereotipe o novinarskem poklicu, ki so se jim v Spotlightu izognili. Dan Rather je značilen novinarski heroj – televizijski voditelj, ki je gledalce umirjeno in avtoritativno seznanjal z vsemi pomembnimi dogodki povojnega dvajsetega stoletja: atentatom na predsednika Johna F. Kennedyja, afero Watergate, nesrečo raketoplana Challenger in zalivsko vojno. Skupaj z novinarji in producenti 60 Minutes je hotel državljanom razkriti neprijetno resnico o ameriškem predsedniku, a so jim to preprečili politični veljaki in preračunljivi medijski lastniki. Zaradi njihovega vpliva je na koncu prevladala laž. Bush je znova postal predsednik ZDA, pravični novinarji so morali oditi.

Resnica na račun dejstev

Resnica, po kateri so poimenovali film, v resnici ni bila tako preprosta. Številni medijski komentatorji in strokovnjaki so se pred desetimi leti strinjali, da so bili novinarji CBS najverjetneje na dobri sledi, saj članom družine Bush ni nikoli manjkalo privilegijev. Vendar so med pripravo oddaje zagrešili preveč nedopustnih napak. Ker se jim je preveč mudilo z objavo, niso neodvisno analizirali dokumentov, niso dovolj temeljito preverili novinarskih virov in niso bili dovolj pozorni na nasprotna dejstva, ki bi jim lahko zamajala dobro predvolilno zgodbo.

Vanderbilt od svojih filmskih likov nikoli ne zahteva, da bi morali priznati in popraviti napake, ampak jim nekritično nameni vlogo novinarskih pravičnikov, ki so žrtvovali kariero zaradi resnice. Prav tako ni pokazal, da so ustvarjalci oddaje s površnim in senzacionalističnim novinarstvom še okrepili prepričanje ameriških konservativcev, da so republikanski predsedniki večna tarča večinsko liberalnih medijev, ki ne izbirajo sredstev v boju z ideološkimi nasprotniki (podobno so prepričani tudi slovenski konservativci, le da namesto liberalnih vidijo ideološko prevlado rdečih medijev). Z objavo nepreverjenih ali ponarejenih dokumentov zato niso samo za vedno pokopali zgodbe, ki bi lahko spremenila rezultate ameriških volitev, temveč so povečali tudi občutek samocenzure pri drugih novinarjih CBS, ki so se več let izogibali nevarnim temam. Verjetno največja pomanjkljivost filma Truth pa je prepričanje, da je kakovostne informativne oddaje sploh mogoče pripraviti v časovnih in finančnih omejitvah, ki jih določa delo pri komercialnem medijskem podjetju – in da se je slabo novinarstvo na CBS začelo šele z objavo nepreverjenih ali ponarejenih dokumentov.

»Za pametno analizo morate imeti pametne novinarje. Za to, da pametni novinarji lahko napišejo pametno analizo, morate imeti pametne urednike, in za to seveda morate imeti pametne lastnike, ki vedo, koga zaposliti in kaj želijo s časopisom doseči,« je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedal oblikovalec Mirko Ilić. Takšnemu novinarstvu so se poklonili ustvarjalci filma V žarišču in njegovi producenti, ki so podprli že lanski oskarjevski dokumentarec Citizenfour o ameriškem žvižgalkarju Edwardu Snowdnu. Tudi zato, da preiskovalnega novinarstva ne bomo kmalu gledali samo še v filmih.