Tiskane izdaje
Očitno je, da slovenska vlada še vedno nima jasnega stališča, kako pomagati beguncem, in da le čakamo na navodila iz Bruslja. Na spletni strani vlade, ministrstva za zunanje zadeve ali predsednika republike ni nobenih informacij, člankov in stališč na to temo. Politiki za zdaj nimajo izoblikovanega nobenega humanega stališča, s katerim bi nagovorili ljudi.
Angažiralo pa se je kar nekaj nevladnih skupin in posameznikov. Med mnogimi, naj recimo omenimo, bodo na festivalu Mladi levi, ki trenutno poteka v Ljubljani, polovico prostovoljnih prispevkov, ki jih zbirajo namesto plačljivih vstopnic, kljub težkim časom, ki se z novimi rezi napovedujejo kulturi, namenili pripravam za dostojen sprejem beguncev v Sloveniji. Počasi oblikujejo tudi nekakšno platformo oziroma organizirajo srečanja za pogovore o tej temi. Kot je v uvodnem govoru povedala direktorica festivala Mladi levi Nevenka Koprivšek: »Nismo dobrodelna organizacija in ne prevzemamo dela vlade, smo pa ljudje, ki se zavedamo, da je naša odgovornost, da se zganemo ob človeškem trpljenju in ne gledamo stran. Ne smemo dovoliti, da se pri nas zgodi, kar lahko nemočno spremljamo prek medijev: bodeče žice, granate in zidovi. Kot skupnost smo na veliki preizkušnji.«
Kaj se bo zgodilo, ko bodo začeli prihajati ljudje, ki bodo potrebovali pomoč in sočutje? Kdo natančno bo skrbel za begunce, kateri posameznik, skupina je odgovorna, da jim pomaga in kako? Ali ta tišina politiki ustreza? Ali res nimamo izoblikovanega mnenja prav o ničemer?
Bo umolknila tudi javnost, kot je bila tiho v primeru izbrisanih ali neplačanih in izkoriščanih bosanskih delavcev? Vsaka preslišana krivica pomeni, kot kaže primer izkoriščanih delavcev in izbrisanih, moralno nazadovanje družbe. Vsako humano javno mnenje mora biti predvsem pravočasno.
Brez empatije si ne moremo predstavljati boljšega sveta. Pravijo, da se otrok zave empatije v trenutku, ko spozna, da je življenje minljivo. Takrat naj bi šele razumel, da je njegovo življenje – tako kot življenje vseh živih bitij – izjemno dragoceno. In ko smo odrasli, imamo vsak dan priložnost vaditi sočutje. Morda pa je migrantska kriza tudi preizkušnja za oblikovanje novih političnih vizij. Glasnejših zahtev za dobro državo. Za to, da si povrnemo vero in upanje v spremembe. V dobrega človeka.
Zdi se mi pomembno, da tudi mediji začnemo oblikovati jasno humano javno stališče in ponudimo prostor za te teme piscem, ki znajo artikulirati svet okoli sebe. K sodelovanju smo zato povabili različne avtorje in jih zaprosili za kratek zapis o begunski krizi in o tem, kako bi se po njihovem mnenju morala nanjo odzvati politika.
Vsi smo na istem splavu
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser
Prišel sem čez morje, ker bi rad živel, je rekel mladi begunec, ko so ga rešili iz prepolnega čolna. Samo to: rad bi živel. Pravica do življenja. Ne do razkošnega življenja, samo do življenja.
Vsak dan se na novo zgrozim, ko slišim sonarodnjake, vrle Slovence, in to ne samo tistih, ki visijo v obmestnih bifejih in modrujejo o tem, kako bi moral biti svet urejen, ampak tudi tiste, ki naš mali slovenski svet pravzaprav zares urejajo, kako samozadostno in samozavestno zamahnejo z roko: Ah! To so samo ekonomski emigranti. Hočejo v Evropo, da bi zaslužili. Sami kriminalci! A nimamo svojih problemov dovolj? A nimamo že svojih brezposelnih dovolj? Groza me je takšnega razmišljanja. Ali pa: Sprejeli bomo samo določeno število beguncev. Sprejeli bomo samo katolike. Ali pa: Zgradili bomo zid. Ga že gradimo! Bravo! Zidove na meje! Ali pa, kar je še huje: To so sami teroristi. Agenti islamske države, ki hočejo uničiti našo lepo katoliško Evropo in Slovenijo.
Na prenatrpanih gumijastih čolnih in vlakih, izkoriščani od trgovcev z ljudmi, ki so jim pobrali vse, izmozgani od lakote in žeje, utrujeni od strahu, pa bežijo proti Evropi žene in možje, starci, invalidi, otroci, mladi fantje in dekleta, samo zato, ker bi radi živeli. In na enem takšnem čolnu se je rodila deklica. Rojstvo na poti v obljubljeno življenje. Rojstvo, ki vedno premaga smrt.
Ljudje, ki bežijo pred vojnami in bedo, se namreč borijo za dostojanstvo življenja, tisti, ki jih odganjajo od svojih katoliških dvorišč, ki pred njimi gradijo ograje, pa dostojanstva že dolgo nimajo več. Bogata Evropa jih je že zdavnaj naredila hlapce kimavce, tudi oni so na prenapolnjenem splavu, samo da tega še ne vedo.
Prenažrti in še vedno požrešni kapitalistični svet, ki je v resnici tudi zakuhal vojne na Bližnjem vzhodu, ki je namenoma sforsiral razpad severnoafriških držav, saj jim tako lažje vlada in jih izkorišča, si s problemi ljudi, ki bežijo v Evropo, očitno sploh ne beli glave. Do njihovih bogatih in z visokimi zidovi ograjenih dvorišč tako ne bodo prišli. In to zato, ker bodo na begunce pazili zaplankani obrobni Evropejci, ki jim ni jasno, da so tudi oni že dolgo begunci v lastnih deželah. Tisti, ki je sam drugorazredni državljan Evrope, bo uspešno odganjal reveže s svojega praga. Bogata Evropa pa bo v nenehnem konfliktu med enako revnimi odlično vladala in se mastila še naprej.
Evropa v resnici sploh ne reagira na ksenofobne izjave nekaterih obrobnih politikov in hlapcev, ne zgraža se nad slovaško selekcijo beguncev (sprejeli bomo samo katolike), niti nad izjavami madžarskega premiera, še manj nad gradnjo zidu … Vse to potrjuje dejstvo, da Evropi konflikti, ki jih imajo reveži med sabo, globoko strateško ustrezajo. Sovraštvo med ljudmi, sovraštvo do beguncev, do tistih, ki so drugačne barve kože, ki so druge vere, ki odžirajo delovna mesta, pa vedno nezadržno vodi v fašizem. In najbolj srhljivo je, da Evropi morda fašizem celo ustreza? Nekakšen sodobni, kapitalistični totalitarizem pod masko demokracije. Kadar so reveži sprti med sabo, se z lahkoto in neopazno uvede spet red. Bogati Evropi begunci ustrezajo. Slej ko prej bodo hvaležna in cenena delovna sila, preostali reveži Evrope (tudi Slovenci) pa bodo imeli pred sabo še nekoga, ki je na slabšem in ga lahko vedno kriviš za vse, kar gre narobe. Vrtiljak izkoriščanja in krivic se bo mirno vrtel naprej.
V vsej tej zgodbi se mi zdi najstrašnejša človeška pozaba. Kako hitro ljudje pozabijo, da so bili nekoč tudi sami begunci! Madžari so v zgodovini večkrat bežali, tudi Slovenci smo bili velikokrat begunci, in naše begunce so drugod lepo sprejeli. Zdaj pa to pozabljamo. Nikogar ne bi sprejeli sami od sebe, zgolj po direktivi, in če jih že moramo sprejeti, pa dajmo še malo barantati! Ne tisoč, raje sedemsto. Dobro, sedemsto petdeset. Mogoče sedemsto dvaintrideset? Kaj pa štiristo? Mi bi raje štiristo. Še raje dvesto … Vsakega utrujenega človeka, ki teče za življenjem, bi vrli Slovenci preverili, stehtali, oštevilčili in ga potem čim prej odgnali naprej. Če že mora umreti, naj umre drugje, ne na našem pragu.
Prišel sem čez morje, ker bi rad živel, je rekel mlad fant. Deklica, ki se je rodila v prenatrpanem čolnu sredi potovanja v negotovost, je znak, da je življenje močnejše od smrti.
Begunci prihajajo, tu so. Kot preizkus naše človečnosti. Skupaj z njimi lahko spremenimo Evropo. Ali pa skupaj z njimi v tej isti Evropi izginemo.
Kje je Evropa,
Ko sem leta 1992 v Delu zapisala nekaj o tem, kakšna naj bi bila videti Ljubljana prihodnosti (slišijo se mnogi jeziki in glasbe, dišijo vse vrste hrane), in v tej perspektivi predlagala, da Slovenija prevzame in izkoristi čim več od strokovnih, akademskih in kulturnih elit Jugoslavije, ki so množično bežale pred vojno, so me nekateri akademiki in kulturniki grobo in primitivno napadli. Ko so potem v prispevku v Novi reviji zapisali, da kot Balkanka nisem homo sapiens, ampak samo homo erectus, mi je postalo jasno, da v Sloveniji pač zapolnjujem psihološko potrebo po tistem drugem, ki ga v stiski vedno in brez posledic lahko napadaš – in sem tukaj ostala. Ob delu s predvsem bosanskimi begunci in življenju z njimi med vojno sem se naučila, kako živeti zunaj, mimo, v nasprotju; kako samo otresti z rame lokalno norost, ko odkrije, da lahko prav s tvojo glavo na krožniku nekaj dobi v svojem neizpolnjenem življenju.
Zato na krizo z begunci danes gledam z empatijo in obenem pragmatično: ker je bolj ali manj jasno, da Slovenija ni končni cilj beguncev, preostane, da nevladni sektor pomaga očitno dezorientirani vladi in sodeluje pri organizaciji prevoza in bivanja v človeka dostojnih razmerah. Mnogi so enako voljni in hitri, kot sta tista dva slovenska mladeniča med počitnicami na Lezbosu: objava na facebooku in v medijih pa še Adra, ki je med vojno edina prebijala blokado okoli Sarajeva (sem že oddala, kolikor sem mogla). Ni razloga, da bi oblasti delale take grobe napake kot v Grčiji, Makedoniji in na Madžarskem, nasprotno, z malo pameti bi ta vlada lahko dobila kar nekaj evropskih točk, po tistih groznih gafih z Grčijo.
Osebno bi rada videla, da bi si nekaj beguncev zaželelo ostati v Sloveniji: imamo deficit zdravnikov in še nekaterih poklicev – malo novih barv, jezikov, znanja in obnašanja pa zmeraj potrebujemo. In sem, tako kot prej, pripravljena pomagati.
Evropska kronična brezposelnost, ki mladim jemlje prihodnost in nemladim krajša življenje, je na nižji ravni posledica politične nesposobnosti, da bi nadzirali industrijo in gospodarstvo, na drugi pa popolne intelektualne zarjavelosti – tam, kjer je Evropa stoletja snovala človekove pravice in državniški razum. Kot se zdi, EU beguncev noče izkoristiti za preobrat v politiki zaposlovanja s kolektivnim načrtom za blaginjo vseh: begunci niso samo fizični delavci in kmetje, med njimi je veliko vrhunsko izobraženih, saj so nekateri nenarodni režimi zagotavljali brezplačno zdravstvo in izobraževanje ter omogočali laično mišljenje, nujno za znanost.
Prvo, za kar moramo poskrbeti, je torej javno sramotenje medijev in drugih v javnem govoru, ki dajejo rasistične izjave. Posebej pa je nevarno na videz razumno razmišljanje o tem, koliko dela je na voljo in da lahko begunci vzamejo tisto, česar itak nimamo. Očitno ne vidimo, kdo nam je to vzel.
Pri humanem obravnavanju beguncev so državljani pomembnejši od države; zato mora biti v naših glavah prostora tudi za državljansko nepokorščino, če vidimo, da sistem ne deluje.
Naš standardni način reševanja problemov je gledanje proč
Miha Mazzini, pisatelj
Bliža se zima in zelo verjetno je, da bo padal sneg. In ko bo, bodo ljudje, ki so celo leto plačani, da se nanj pripravljajo in ustrezno ravnajo, zbegano gledali v kamere in široko odprtih oči jecljali, kako so jih padavine presenetile.
Begunci prihajajo v Evropo in prej ali slej bodo prišli tudi v naše kraje. Za zdaj je videti, da bo politike in odgovorne, ki v ta namen že leta in leta dobivajo plače, val beguncev presenetil. Lahko jih bomo gledali, kako bodo jecljali v kamere, plač pa ne bodo vrnili.
Kot sem že večkrat zapisal, je pri nas standardni način reševanja problemov gledanje proč. Kot sem preverjal v arhivih, so se tisto leto, ko je prva slovenska vlada izbrisala več kot 20.000 državljanov, pisma bralcev, članki in uradna obvestila ukvarjala z veliko cvetnega prahu.
Ko so pokradli milijarde avtocestnega denarja, smo razpravljali o večji porabi žarnic, ker smo sprejemali zakon o avtomobilskih žarometih.
In tako dalje.
Zdaj se mediji in slovenski intelektualci ukvarjajo s pomenom koncerta skupine Laibach v Severni Koreji namesto z vprašanjem beguncev – naj bo to zabeleženo za zanamce, ko bodo brskali po arhivih.
In še nekaj, kar stalno trdim: nadpovprečno slab stik z realnostjo imamo in ga tudi zelo cenimo. Po facebooku sem lahko celo bral, da smo taki ljubitelji domačije, da mi nikoli ne bi šli nikamor, in tisti, ki zapuščajo rodno grudo, že ne morejo biti prida. In to pišejo predstavniki naroda, ki se je po uradnih podatkih od vseh narodov Avstro-Ogrske največ izseljeval! Sedijo po hišah, za katere so kupili zemljo njihovi stari starši, ko so se vrnili z dela v Ameriki, in ki so jih zgradili njihovi starši po delu v Nemčiji, niso pa še slišali, da bi se kdo kam kdaj izselil. Še huje, ko je neki znanec padel v monolog proti izseljencem, sem ga lahko prekinil le tako, da sem ga vprašal, kako kaj njegovi otroci v Ameriki, in ves navdušen je začel pripovedovati o njih. Ko sem ga opomnil, da so izseljenci, je začudeno gledal – kako lahko primerjam, saj to je drugače, če gremo mi, kot če pridejo oni. Nič ni drugače – takemu mišljenju pravimo narcisizem in tudi ta je v Sloveniji visok.
Namesto navijanja za in proti, predvsem pa gledanja proč, potrebujemo takojšen realen pogovor o tem, koliko beguncev lahko sprejmemo in, pazite, koliko jih potrebujemo; ker nedvomno jih. Predvsem pa, kako jih bomo vključili v našo državo. Ki je, veste, polna starih ljudi in zapuščenih zemljišč, praznih stanovanj in hiš. In ja, tudi dela, ki ga nihče noče opravljati.
Naprej pa potrebujemo pravila igre in postaviti jih moramo sami, končno moramo prevzeti aktivno vlogo, ne pa čakati, da se pač zgodi, kar se bo zgodilo.
Vem, plače prihajajo, mogoče bo letos mila zima. In tisti, ki molči, velja za pametnega.
Čakamo na rešitev
Dino Bauk, odvetnik in pisatelj
Danes so žrtve oddaljene vojne, ki smo jih doslej gledali na televizijskih zaslonih, tu, na našem pragu. Na italijanskih in grških obalah, na makedonskih železniških postajah, srbskih luknjastih cestah in kolovozih, beograjskih parkih, pred madžarsko žičnato ograjo. Množica ljudi, ki so vsa življenja stlačili v male vrečke in nahrbtnike, prijeli otroke za roke, tiste manjše pa naložili na rame ter odkorakali iz svojih mest, ki so jim pospešeno izginjala za hrbti v čekanih raznih vojaških formacij, sodobnih langolirjev, uničevalcev sveta, kot ga poznamo, je kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu preprosto naredila korak naprej skozi naše LCD-zaslone, vstopili so v naše dotlej varne prostore, v naše cone ugodja, in zdaj so tu in še prihajajo, dnevno in v tisočih. Preblizu so nam, da ne bi opazili, da so nam vedno bolj podobni, še posebej v svoji starševski skrbi in boju za svoje otroke, in mnogo preveč jih je, da nas ne bi bilo strah, zato jih zdaj vsi skupaj zgroženo gledamo in čakamo.
Čakamo na rešitev. Tisti najboljši med nami tudi ne sedijo več križem rok, sočutje se pri njih že spreminja v akcijo. Gredo beguncem naproti in pomagajo, zbirajo hrano, vodo, oblačila in šotore.
Tovrstne gverilske humanitarne akcije, ne glede na njihovo številnost in pohvalnost, žal ne morejo rešiti problema in niso tisti pravi odgovor na begunsko krizo, so pa posledica istega ideološkega trika, ki nas prepričuje, da družbe in njenih institucij ne potrebujemo več, da smo dovolj posamezniki. Zatekamo se k samoorganiziranju, ves ta čas pa ne vidimo nadnacionalnega imperija, ki nam je zrasel zunaj vidnega polja, s sedežem v Bruslju, upravljanega z velikim, usposobljenim in učinkovitim birokratskim aparatom, ki je sposoben hitro reagirati tudi na krize največjih razsežnosti. To se je pokazalo v primeru grške dolžniške krize, ko so evropski birokrati, z zavidanja vrednim reakcijskim časom, z nabirko po državah članicah, drugega za drugim oblikovali bailout pakete v znanstvenofantastični skupni vrednosti več kot 300 milijard evrov. Kaj je torej zanje zagotoviti osnovne življenjske razmere ljudem, ki bežijo od ene najbolj krvavih vojn zadnjih desetletij?
Žal je med grško dolžniško krizo in aktualno begunsko krizo s sirskimi begunci za evropske institucije bistvena razlika v tem, da je bilo v primeru prve treba reševati nasedle nemške in francoske banke, v drugi pa gre zgolj za ljudi. No, če pogledamo z nekoliko drugačnega zornega kota, bomo videli, da niti ne gre za razliko, pač pa za enakost v pristopanju do obeh kriz. Tudi v primeru reševanja grške dolžniške krize ljudje in njihove usode namreč niso bili nikakršen dejavnik. Zgolj strošek, ki ga je treba s strogim varčevanjem zvesti na minimum (...).
Katerakoli že bodo dejanja, v katera bomo kot posamezniki prevajali empatijo do beguncev (pa naj bo to finančna pomoč, pomoč v obliki hrane in vode, oblačil, šotorov ali pač osebni angažma na terenu), vsa bodo premalo, kolikor bo manjkal širši politični angažma, saj je le z njim mogoče postaviti ljudi namesto kapitala v fokus evropskih politik. Takrat se bo tudi rešitev begunske krize začela kazati na obzorju.
(Odlomek iz teksta Kip svobode ne more kar izginiti, objavljen v Mladini, 28. avgusta 2015.)
Ime česa je »humanitarna katastrofa«?
Lana Zdravković, raziskovalka,
aktivistka in performerka
Kdaj natančno je podoba grške plaže, na katero je morje naplavilo mrtva človeška telesa in kjer se hkrati sončijo turisti, postala normalna? Zakaj je normalno, da obstajajo ljudje »prve« in »tretje« kategorije, tisti, ki meje lahko prečkajo kadarkoli, in oni, ki se jih sme na mejah pretepati, trpinčiti in nanje celo streljati? Zakaj je udobno življenje enih še vedno odvisno od brutalnega izkoriščanja drugih?
»Humanitarna katastrofa« je evfemizem za rasizem tako imenovanega zahodnega sveta, globalnega severa ali centra, ki zgodovinsko temelji na kolonializmu, imperializmu, to je sistemskem izčrpavanju (zavoljo surovin in poceni delovne sile) tako imenovanega tretjega sveta, globalnega juga ali periferije. Ta situacija, ki se ji reče »uvajanje demokracije« in služi nemotenemu ustvarjanju dobička globalnih elit, omogoča legalne pogoje za sistemsko kriminalizacijo vseh, ki ne pristajajo na to, da morajo biti vsi razpoložljivi viri tega sveta namenjeni multinacionalkam, bankam ali vojaškim kompleksom oziroma reprodukciji kapitalizma.
Vojna je – kar vemo vsaj že od Bertolta Brechta – odličen biznis. In bombardiranje Sirije, Libije, Iraka, Afganistana je le del akcij, ki jih države-korporacije izvajajo med ustvarjanjem globalnih izrednih razmer. In Slovenija (ki je utemeljila svojo neodvisnost na izbrisu več kot 25.600 ljudi) v tej zgodbi ni izjema.
Zato je treba brez sprenevedanja povedati: ljudje, ki danes »prihajajo k nam«, bežijo iz držav, ki jih je globalni rasistični režim tako ali drugače opustošil z ekonomskim izsiljevanjem in/ali vojaškim posredovanjem. Vprašanje ni, kako bomo te ljudi zdaj sprejeli (in jim celo postavljali pogoje, pod katerimi jih bomo sprejeli), temveč, kako je možno, da do zdaj nismo naredili prav veliko.
Ne gre za to, da se mora EU »soočiti z begunsko krizo«, gre za to, da je EU »begunsko krizo« v največji meri soustvarila. Tako so vrednote, s katerimi se EU rada pohvali, kot so varovanje človekovih pravic ali temeljne svoboščine, danes na preizkušnji ravno v odnosu do prihajajočih beguncev. Brez kakršnegakoli sistemskega plana za njihov sprejem (niti varen dostop do ozemlja, kjer bi bilo možno zaprositi za azil, ni mogoč) se EU utrjuje kot imperij, ki se od »barbarov« ščiti z gradnjo zidov, utrjevanjem meja (sistema Frontex in Eurosur, za katera nameni milijone evrov) ter načrtovanjem vojaških intervencij proti plovilom s prebežniki. Sistemsko proizvodnjo »ilegalnih« ljudi in izrednih razmer ideološko podpirajo rasistične izjave profesionalnih politikov in drugih na pozicijah moči.
Nadaljevanje te zgodbe je jasno (ali se iz izkušnje razpada Jugoslavije nismo ničesar naučili?): sistemsko spodbujanje strahu in sovraštva do beguncev zavoljo prikrivanja resničnih vzrokov siceršnjega izkoriščevalskega sistema: uničevanje vsega in vsakega, ki ne podpira reprodukcije globalnega kapitalizma, ki vzdržuje globalno neenakost.
Zato danes ne gre za vprašanje humanitarnosti, sočutja in dobre volje: gre za politično dolžnost vseh nas, da se upremo rasizmu, ki je vpisan v matrico globaliziranega imperija. Resnični humanizem (kot prizadevanje za obče dobro vseh) se oblikuje okoli ideje, da nihče ni lastnik koščka Zemlje, na katerem se je po (ne)srečnem spletu okoliščin rodil. To še ne pomeni, kot izpostavlja Étienne Balibar, da preteklost ne obstaja več, pač pa da ni dediščina, ki bi prinašala pravice prvorojenega.
Brezpogojna solidarnost z begunci, ki so zgolj simptom stanja, ki v begunce pretvarja večino, je naše najmočnejše orožje proti globalnim elitam. Kot se je v preteklosti že pokazalo, generira sodelovanje ljudi v prizadevanju za obče dobro specifično moč, ki se lahko upre zatiralskim razmeram.
Kmalu bomo videli, ali nam bo na tej preizkušnji uspelo prevladati (vsiljeni) strah in splesti resnično solidarnost proti izkoriščanju, vojni, globalnim in lokalnim elitam, saj smo tudi sami že na njihovem jedilniku.
