Prekrito s črnino

Poročila iz Severne Koreje so bila pričakovana. Ko so cenzorji Kimovega režima pregledovali besedila in vizualno gradivo skupine Laibach, so presodili, da nekatere podobe pač ne bi bile primerne za občinstvo, ki živi nad 38. vzporednikom. Slovenska posadka se je obnašala, kot se obnašajo uglajeni gostje: spoštovala je lokalne običaje. Zaradi cenzure, ki so je vajeni še iz osemdesetih let, ko je tedanja slovenska politična oblast za nekaj let enostavno prepovedala njihove nastope, niso povzročali škandala. Realistične ocene so akcijo severnokorejskih cenzorjev napovedovale. In ta se je zgodila.

Cenzura je bistveno bolj osupljiva tam, kjer je človek ne pričakuje. Ko je računsko sodišče, torej z ustavo definiran organ državne oblasti, pregledovalo poslovanje Holdinga slovenskih elektrarn, je vodstvo energetskega podjetja, sklicujoč se na varovanje zaupnih poslovnih podatkov, polovico revizijskega poročila obarvalo s črno barvo. Poročilo državnih revizorjev prav obsceno spominja na eno od številk revije Problemi iz leta 1982; na mestih, kjer bi morale biti natisnjene pesmi Braneta Bitenca in Braneta Zormana, so bili natisnjeni črni pravokotniki, ki so prekrivali pankersko poezijo. A če je leta 1982 pesmi mladostnega upora sramežljivo cenzurirala politična oblast, je 33 let pozneje drugače. Energetska družba v državni lasti je širokopotezno cenzurirala poročilo državnega organa, ki bedi nad zakonitostjo in racionalnostjo trošenja državnega denarja. In v Holdingu slovenskih elektrarn je državnega denarja veliko. Zelo veliko.

Ker je država lastnica HSE in ker je računsko sodišče državni organ, ki nadzira zakonitost in racionalnost poslovanja z državnim denarjem povezanih institucij, je v odločitvi HSE skrit nevaren precedens. Računsko sodišče je organ lastnika HSE. Družba, ki je v državni lasti, je cenzurirala poročilo specializiranega lastnikovega organa. Lastnina se je postavila nad lastnika. Kapital v državni lasti je cenzuriral poročilo državne oblasti. Državni organ je sicer menil, da bi o ugotovitvah revizije veljalo obvestiti javnost in druge državne organe, kapital v državni lasti pa je sklenil, da javnost ne bo imela možnosti prebiranja detajlov iz revizijskega poročila.

Med merjenjem moči Holdinga slovenskih elektrarn, torej kapitala v državni lasti, in državne oblasti je prav javnost tista, ki jo odnese najslabše. In tu je nova obscenost: projekt TEŠ 6, paradni projekt Holdinga slovenskih elektrarn, bo zaradi izgub, morda tudi zaradi unovčitve državnih garancij, najbolj prizadel prav državljane, davkoplačevalce. Ti niti tega zadoščenja ne bodo imeli, da bi lahko prebrali detajle revizijskega poročila, ki menda pojasni, kaj je šlo narobe. Zato je nedopustno, da bi polovica revizijskega poročila ostala prekrita s črnino. Nedopustna je tudi medla reakcija vodstva računskega sodišča; ko udari cenzura, se je proti njej možno boriti šele, če je označena s pravim imenom.

Odločitev HSE, da cenzurira revizijsko poročilo državnega računskega sodišča, pa vendarle ni povsem nepričakovana. Natančneje, skladna je z dosedanjo dinamiko odnosov med kapitalom v državni lasti in državno oblastjo. Že v prejšnjem desetletju smo lahko prav ob gradnji TEŠ 6 spremljali razmerja med omnipotentnim sektorjem državnega kapitala in impotentno državno oblastjo. Ko so se v Šaleški dolini odločili, da bodo – ne glede na zelo utemeljene pomisleke – gradili TEŠ 6, od načrta niso odstopali niti za ped. Novo termo­elektrarno, ki jo bo poganjal premog, bodo postavili! Od načrta so odstopili le pri enem detajlu – finančni konstrukciji. Cena projekta se je vrtoglavo dvigovala ...

Na drugi strani je šibka državna oblast skušala doseči vsaj ponoven premislek o odločitvi, a ji niti s tem ni uspelo. Resnici na ljubo je treba povedati, da je omnipotentni državni kapital nastopal precej enotno, državno-politična oblast pa je bila razdrobljena v nekaj frakcij. SDS in SD glede največjega energetskega projekta v zadnjih treh desetletjih nista imeli resnejših pomislekov, v stranki Zares pa je frakcija, ki je bila geografsko naslonjena na šaleški konec, podpirala projekt, druga pa mu je nasprotovala.

Ko gre za analizo razmerij med državno-politično oblastjo in močjo kapitala, Slovenija ne sodi med učbeniške primere. Država je sicer šibka, kar menda sodi v kontekst neoliberalne ideologije. Hkrati pa je kapital v državni lasti še kako močan. Tako močan in predrzen, da je najprej izsilil orjaško investicijo. Ko se je izkazalo, da je na obzorju poslovna polomija, je kapital v državni lasti cenzuriral dokument državnega organa, ki menda analizira ozadja polomije.