Tiskane izdaje
Sodni eksces pomeni kratenje človekove pravice do sodnega varstva, ki zagotavlja strokovno odločanje v razumnem roku! Justice too long delayed is justice denied, je zapisal Martin Luther King. Prepozno priznana pravica je zanikana pravica.
Iz zahtevne vsebine in grafa se da izluščiti, da vrhovno sodišče razlaga predvsem kazalnike, ki kažejo izboljšano delovanje sodstva glede trajanja postopkov, in opozarja na probleme pri uporabi kazalnikov. Tudi uvodne besede – »Presoja delovanja sodstva vse prevečkrat poteka na podlagi anekdotičnih dokazov o dolgotrajnosti postopkov (…)« – zahtevajo pojasnilo, saj jim ne sledi noben konkreten »anekdotičen« primer iz prakse. Niti po ponovnem branju njegovega prispevka nisem našla prav nobenega »anekdotičnega« dokaza (razen duhovitega naslova, ki pove, da za prakso ni uporabnih podatkov o trajanju sodnih postopkov). Ko pa Berden opozarja na zavajajoče podatke o pričakovanem času rešitve zadev na primer s stranko, ki že 17 let čaka na rešitev zapuščinske zadeve, ni v tem prav nič zabavnega. Zgolj nedopusten sodni eksces! Seveda če se znaš postaviti v vlogo čakajočega. Nedopustno dolgo čakanje je odraz nespoštovanja človeka, ki zahteva ustavno zagotovljeno sodno varstvo. In tak eksces mora biti podlaga za presojo delovanja sodstva, tudi če bi bil edini (pa ni – v naši pisarni jih tudi nekaj že predolgo čaka).
Prav ta zelo sporen naslov dokazuje, da je spoštovanja strank na sodiščih premalo, da gre za popolno odsotnost razumevanja vloge sodstva! Zakaj trditev, da ekscesne zadeve ne kažejo slabega dela sodišč? Sodstvo vendar ni proizvodnja predmetov, kjer se lahko pričakuje določen odstotek škarta. Z vsakim sodnim ekscesom je prizadet človek.
Zato gostobesedno pojasnilo o kazalnikih in metodologijah ugotavljanja delovanja sodišč z grafom uporabnikom sodnih storitev še vedno ne pove ničesar o vsebinskem zagotavljanju sodnega varstva. Gre za nov primer samohvale sodne uprave s pomočjo statistike in vprašljivega administriranja.
Strinjam se z oceno odvetnika Berdena, da gre porast rešenih zadev praviloma na račun slabše kvalitete dela in vedno manjših procesnih pravic strank. In če zaradi nesramno visokih sodnih taks potem ni veliko pritožb nezadovoljnih strank zoper sodne odločbe prve stopnje, je to dokaz zlorabe sodnih taks na račun vedno več revežev pri nas, in ne zadovoljstva strank z delom sodišč.
Problemov v sodstvu se premalo zavedamo, zato jih ne rešujemo učinkovito. S tem dopuščamo, da se vedno bolj poglabljajo. Nedotaknjen tako ostaja na primer eden ključnih problemov – to je neodzivnost predsednikov sodišč pri reševanju težav strank s slabim delom sodnikov.
Predsedniki sodišč namreč ne izvajajo zakonskih pooblastil: o zahtevah za izločitve sodnikov, ki (ne)pravdne (s kazenskimi se ne ukvarjam) postopke vodijo samovoljno, nezakonito in zato pristransko, in v postopkih nadzorstvenih pritožb zaradi zavlačevanja pri reševanju zadev.
Problema nezakonitega in počasnega reševanja pravdnih zadev se največkrat pojavljata hkrati, praviloma pri sodnikih, ki nimajo ustreznega znanja. V sodstvu jih vsi poznamo – zanje vedo tako kolegi sodniki kot odvetniki, ki se moramo z njimi srečevati na obravnavah. Ne le da ne znajo voditi obravnav, ampak njihove sodbe pritožbena sodišča nedopustno, prepogosto tudi dopolnjujejo in popravljajo – če jih seveda ne razveljavijo. In ta nestrokovnost se prav nerazumno ignorira na vseh področjih, pogosto vso sodnikovo kariero. (Neznosna toleranca neznanja je bila tudi glavni razlog za moj odhod iz sodniških vrst in za odstop iz sodnega sveta.) Edina sankcija, ki doleti slabe sodnike, je, da običajno ne napredujejo, ni pa to ovira, da se jim plača z leti ne povečuje, tudi s pomočjo naziva svetnik, ki jim pomaga v višji plačni razred.
Zaščitniški odnos
Za tako stanje je več razlogov. Poleg zakonodaje so zanj najbolj odgovorni predsedniki sodišč s svojim zaščitniškim odnosom do sodnikov s premalo znanja. Dostikrat bi zadostovalo že obzirno opozorilo sodniku, naj spremeni način dela ali pa se poslovi. Sodniško delo je namreč merljivo po obsegu in kvaliteti. Ampak ne, to je preveč preprosto! Berden se zato upravičeno zgraža nad škandaloznim zapisom sekretarja VS: »Če pa jih sodnik kar naprej dobiva po glavi in ga za vsako odločitev kličemo na odgovornost, potem se bo postavil na varno stran. Tu vidimo veliko odgovornost političnega razreda, ki bi moral sodnike podpirati in jim navsezadnje dovoliti tudi napake.«
Absurd, ki si ga najvišje sodišče v državi ne bi smelo nikoli dovoliti!
To pa zato, ker jih strokovno in osebnostno suveren sodnik »ne more kar naprej dobivati po glavi«, ampak se bo zanesljivo znal že pri prvem poskusu postaviti zase in za svoje odločitve. Ne potrebuje prav nobenega vnaprejšnjega dovoljenja kogarkoli, da dela napake! Tudi če pri njegovem delu pride do napak, so za odpravo teh na razpolago pritožbe, revizije. Nihče v sodstvu naj zato ne kliče na pomoč »političnega razreda«. Kdo pa sploh so ti ljudje, ki imajo moč deliti dovoljenja sodnikom za napake? Vseeno se v tej prošnji sekretarja VS nakazuje, da so morda imeli v mislih kakšnega »izjemnega sodnika«, to je sodnika, ki bi bil pripravljen ugoditi željam »političnega razreda« na račun spoštovanja zakona. Samo v takem primeru pa bi res potreboval »dovoljenje«, če ne kar navodila za napako, pa tudi nagrada za ustrežljivost bi mu prav prišla.
Seveda bi to pomenilo konec neodvisnega sodstva!
In če se tako sproščeno razmišlja na VS, potem imajo vsa nižja sodišča že ustoličeno splošno pravico do napak (beri do samovolje, ki pelje v pristranskost), in to brez posebnega dovoljenja »političnega razreda«.
Sodnikov niti zakonodajalca ne zanima mnenje strank o njihovem delu, očitno tudi ministra ne, ki se ukvarja le s številom rešenih zadev in s tem v zvezi še podatkom o odstotku zavrnjenih pritožb. Zgolj številke. Ni knjige pohval in pritožb, nobenih »kazalnikov kvalitete« – le zakaj, saj se ve, da smo vsi v redu.
Ob začetku leta predsedniki predstavijo javnosti uspešno poslovanje sodišč, nižja sodišča se rada pohvalijo z visokimi odstotki zavrnjenih pritožb zoper njihove odločbe. Vse te objave številk pa ne vsebujejo dovolj podatkov, da bi jih bilo možno preizkusiti. Največja pomanjkljivost letnih poročil je, da se davkoplačevalcem skrivajo rezultati dela posameznih sodnikov – gre namreč za ogromna odstopanja med slabimi in dobrimi. Ni dostopnih podatkov niti o številu vloženih zahtev za izločitev sodnikov niti o nadzorstvenih pritožbah ter o rešitvah le-teh. Iz prakse vemo le, da je večina zavrnjenih. Tako tudi v naši pisarni ugotavljamo, da nam še ni uspelo izločiti sodnika zaradi pristranskega, samovoljnega vodenja postopka. In o tem »obzidju« na sodiščih tudi opozorimo stranke, ki naročijo zahtevo za izločitev. Zato bi bil res zanimiv poimenski pregled vloženih zahtev za izločitev sodnikov in rezultatov o teh odločitvah.
Nikoli si ne bi mislila, da je odločanje v pravdnih postopkih potekalo bolje v starih časih enoumja kot v novi državi, kjer se je v strokovno odločanje poleg absurdne in pretirane solidarnosti vseh z vsakim vpletlo še zaslužkarstvo s stalnimi in nepotrebnimi spremembami zakonodaje. Temeljni zakon za delo pravdnih sodišč je zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki ureja načela za delo in postopek reševanja sporov od vložitve tožbe na sodišču dalje. Dobro urejen postopek in dosledno izvajanje tega je edina garancija za pravične sodne odločbe. In ta postopek se v nekdanji državi nikoli ni vsebinsko tako grobo spreminjal, kot se nam to dogaja sedaj, ko se stalno iščejo pragmatične, nestrokovne, nedodelane rešitve za »pospešitev reševanja« zadev – praviloma na račun zmanjševanja procesnih pravic strank. O slabih, celo škodljivih novotarijah ZPP je moralo že večkrat odločati ustavno sodišče, kar za vse nas pomeni le izgubo časa in energije – namesto da bi sodišča, torej zlasti predsedniki, poskrbeli za dovolj usposobljene sodniške kadre, ki bi znali odločati strokovno in v razumnem času.
Ena od takih absurdnih novotarij je na primer zahteva, da mora stranka, tudi če je brez odvetnika (?), na obravnavi takoj opozoriti sodnika na kršitve ZPP, sicer izgubi možnost uveljavljati te kršitve v pritožbi. Laična stranka mora bolje poznati zakon od sodnika in ga o zakonu poučevati!? Pa kaj potem, važno si je olajšati delo, čeprav s pastmi! In kaj običajno sledi, če odvetnik opozori na sodnikovo kršitev ZPP na obravnavi pred strankami, pripravniki, včasih tudi novinarji? Vse možno: od užaljene grimase do ravnodušne pripombe: »Vi kar ugovarjajte, smo že navajeni, izvolite diktirati na zapisnik.« Nihče od sodnikov se nam v takih primerih doslej še ni opravičil za kršitev, kaj šele da bi jo poskusil odpraviti ali vsaj komentirati. Psi naj kar lajajo ...
Ker ta površno zapisana zakonska zahteva ne predvideva, da mora sodnik kršitev ZPP takoj odpraviti, se sodnik kljub opozorilu na kršitev ne da motiti in nadaljuje s svojim načinom vodenja postopka po domače, mimo zakona do konca postopka, pri čemer še sam na koncu obravnave pogosto ne ve, kako bo odločil.
In katere so najbolj pogoste kršitve ZPP na prvi stopnji?
Največkrat se zaplete že takoj na začetku obravnave. Ker sodnik ne ve, zato ne pove, na katera sporna vprašanja je treba najti odgovore v pravdi. Ne pojasni, kaj bo raziskoval, katera sporna dejstva bo ugotavljal in s kakšnimi dokazi. ZPP zahteva, da sodnik o načrtu dela sprejme dokazni sklep. Velika večina sodnikov ga sicer sprejme (nekateri nanj tudi pozabijo). Vendar gre največkrat za prazen sklep, ki se glasi: »Vpogledajo se listine v spisu in zaslišijo stranke ter priče.« Tak sklep je popolnoma brez pomena, tudi če ne bi bil sprejet. In ko takemu sklepu ugovarjam, da je brez vsebine, da je nezakonit, se sodnik za ugovor ne zmeni in nadaljuje izvajanje dokazov kar po spisku – najprej od tožeče stranke, potem še od nasprotne stranke. Udobno je, če ima možnost postaviti izvedenca tudi v primerih, ko strokovnih vprašanj zanj sploh ni. Zaradi izdelave izvedenskega mnenja se bo spisa rešil za nekaj časa, sprte stranke pa se morda tudi zaradi visokih stroškov izvedenca omehčajo in sklenejo poravnavo. V takem sodnem postopanju se neselektivno izvajajo nepotrebni dokazi, kar obremenjuje tako sodnika kot stranke – in potem tako zrejen spis tudi pritožbeno sodišče.
Vse to se na sodiščih prepogosto dogaja, kljub najmanj trem odločbam ustavnega sodišča, ki razlagajo sodnikom, kako naj vodijo postopek. Poleg tega so že leta dosegljivi strokovni članki, ki poudarjajo pomen aktivne vloge sodnika pri reševanju sporov (na primer dr. Mile Dolenc: Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku).
Kaj ostane stranki?
Torej, ko na obravnavah zaslišim znani stavek, ki naj bi bil dokazni sklep, in mu zaman ugovarjam, v mislih že pripravljam pritožbo za primer, da bi bila sodba presenečenja (drugačna kot nepredvidljiva ob praznem dokaznem sklepu ne more biti) v škodo moji stranki. Ampak to ni dovolj, preveč tvegano se je zanašati na pritožbo! Tudi na pritožbenih sodiščih so sodniki le ljudje: utrujeni, nemotivirani, pa še te stalne spremembe zakonov, le kdo in kdaj jim lahko sledi, glava boli, pa nestimulativne plače (ne morejo me tako malo plačati, kot lahko malo delam) – ni konca. Skratka, poiskati je treba bližnjice: Kako naj se rešim tega debelega spisa, ne da ga vsebinsko rešim in zgubljam čas s študijem pritožbe? In na našem Balkanu se vedno znajdemo. Iz odločbe višjega sodišča smo tako pred kratkim izvedeli, da se sodišče ni podrobneje ukvarjalo z očitanimi kršitvami, ki so pripeljale do sodbe presenečenja, ker je »sodba kljub očitanim kršitvam pravilna in ne bi mogla biti drugačna, tudi če bi sodnik pravilno vodil postopek«. Saj ni res, pa je. Imam sodbo ljubljanskega sodišča, ki je tako zavrnilo plačilo odškodnine za nedovoljeno uporabo tuje terase, čeprav je imel »uporabnik« sodno prepoved uporabe te terase. In kaj sledi? Nič – razen da se je prvostopnemu sodišču izboljšala statistika zavrnjenih pritožb, s katero se potem hvali. In kaj ostane stranki? Tudi nič, razen zapravljenega denarja in slabe volje. Nepravično rešen spor pa že rojeva novega, ker prepovedana uporaba tuje terase v stanovanjski stavbi, čeprav včasih le za sončenje, vendar ne more biti zastonj. Ni treba biti pravnik, da ti je to jasno!
Revizije na VS za take »malenkostne« ekscese (čeprav gre za kršitev ustavno varovane zasebne lastnine) praviloma niso dopuščene. Zato seveda ni popolne statistike o nekvalitetnem delu pritožbenih sodišč. Ker so revizije izjema, VS za oceno kvalitete dela sodišč raziskuje javno mnenje, namesto da bi nezadovoljnim strankam širše odprlo vrata in ocenilo kvaliteto na podlagi več revizij.
Zaradi opisanih zapletov, pasti in ovir je treba boj za pravico stopnjevati. Ker ima nezakonito vodenje postopka znake pristranskega odločanja, ni možno predvideti izida pravde. Rezultat je sodba, ki nikogar ne prepriča, v njej se pavšalno pritrjuje eni stranki in hkrati zavrača argumente nasprotne. Nezadovoljni stranki lahko svetujemo le še zahtevo za izločitev pristranskega sodnika, ki ne vodi postopka v skladu z ZPP.
Ampak tudi tu ne gre po pričakovanjih. O zahtevi za izločitev pristranskega sodnika odloča predsednik sodišča, ki pa se mu tehtnica praviloma nagne v cehovsko zaščito kolegov. Gre za zelo sporen, a prepogosto uporabljen stavek v sklepih o zavrnitvi zahteve za izločitev: »Prepričanje stranke, da je sodnik ravnal nezakonito, naj stranka uveljavlja v pritožbi in ne z zahtevo za izločitev.« S tem ko se predsednik sodišča tako elegantno izogne povsem nezahtevni ugotovitvi procesnih kršitev sodnika v konkretni zadevi, izniči postopek izločitve »zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti«. Stranko brez milosti obsodi na dolgotrajni postopek brez možnosti vplivanja nanj s svojimi argumenti. In potem na koncu v pritožbenem postopku vlak prepogosto prehitro odpelje, naslednjega pa enostavno nikoli več ni.
Opisana farsa je dokaz, da pravnega sredstva zoper neznanje sodnikov in blokado predsednikov sodišč pri izločitvah v naši praksi pač ni. Sodnija – loterija!
Pred kratkim smo lahko brali, kako je predsednica okrajnega sodišča v Ljubljani preverjala podporo pri kolegih za svoj naslednji mandat. Tudi dejstvo, da nikogar od kolegov ne izločiš zaradi slabega dela (izločitev je neke vrste nezaupnica, ki rodi zamero), ti lahko prinese podporo kolegov. Nikoli ne veš, zato držimo skupaj. Ugleda v družbi sicer nimamo, ampak plače pa vseeno pridejo vsak mesec na bančni račun, če se trudimo ali ne. In ta predsednica največjega okrajnega sodišča v državi redno zavrača zahteve za izločitev sodnikov, ki postopka ne vodijo zakonito, ampak pristransko. Našim zahtevam še v nobenem primeru ni ugodila. Tudi nadzorstveno pritožbo je na primer zavrnila stranki, ki je morala v prednostni zadevi (!) po petih letih trajanja sodnega postopka še pet mesecev čakati na odločbo. Ah, pa kaj! Samo eksces! Njen edini cilj je ponoviti mandat, profesionalno vodenje sodišč pa je, kot že dolgo vemo, pri nas ena od drugorazrednih tem.
Zgodovinska priložnost
Slovenija je bila že večkrat izpostavljena kot država, v kateri si sodniki lahko veliko privoščijo, ker za nestrokovno delo osebno ne odgovarjajo. Če pa oškodovancu vendarle uspe z zahtevo za odškodnino zaradi sodnikovih napak, jo prejme od države, to je od nas, ki plačujemo davke. Tako sodnik zaradi neznanja ne bo nikoli dal nič iz svojega žepa niti ne bo izgubil službe zaradi povzročene škode. Zelo nepravična ureditev v primerjavi z odgovornostjo zdravnikov – in to za podobne plače!
Za konec še prošnja: tukaj in zdaj imajo predsedniki sodišč zgodovinsko priložnost, da rešijo sodišča in jim vrnejo ugled, vse brez posebnega truda in stroškov – le pri odločanju o zahtevah za izločitev sodnikov naj strankam z izločitvijo pristranskega sodnika omogočijo temeljne procesne pravice že na začetku spora na prvi stopnji. Ob tem pa naj mimogrede naredijo še red v svojih vrstah tako, da kakšnega pogosteje izločenega sodnika zaradi dvoma o nepristranskosti v povezavi z neznanjem enostavno izločijo iz svojega okolja.
Potem bo ekscesov bistveno manj – bo pa več pravne države!
Nevenka Šorli je od leta 1994 odvetnica,
