Tiskane izdaje
V televizijskih policijskih nanizankah je vloga nadzornih tehnologij skoraj vedno enaka. Preiskovalci s posebnimi programi analizirajo posnetke nadzornih kamer, spremljajo lokacijo mobilnika, analizirajo ostanke DNK in sledijo plačilni kartici, ki jo je uporabil osumljenec. Ko tehnologija odpove – kamera ni ujela dovolj natančnega posnetka zločina ali preiskovalec ni pridobil sodnega naloga za elektronske prisluhe –, se mora enota odpraviti na teren in končati nalogo, ki bi jo lahko opravila že tehnologija. Če bi le namestili še bolj natančno kamero ali postavili nacionalno zbirko vzorcev DNK.
Takšen televizijski prikaz preiskovalnega dela pošilja gledalcu zelo nazorna sporočila. Nadzorna tehnologija je postala nepogrešljiva za preganjanje kriminalcev in teroristov, zato je treba razvijati in nameščati vse bolj napredne sisteme. Zakoni in pravila, ki omejujejo uporabo teh orodij, ovirajo delo preiskovalcev in pomagajo hudobnežem. Kamer in algoritmov pa se morajo bati samo tisti, ki nekaj skrivajo, saj podatki nikoli ne pokažejo na nedolžnega. Resnica je precej drugačna, so na sklepni konferenci evropskega projekta Respect pokazali raziskovalci, predstavniki policije in pravniki, ki so v zadnjih treh letih zbirali podatke o uporabi in družbenih učinkih nadzornih tehnologij v EU.
Med delom jih je najbolj presenetilo pomanjkanje starejših raziskav in analiz, na katere bi se lahko oprli. Lokalne in nacionalne oblasti so v zadnjih desetletjih po Evropi množično nameščale nadzorne sisteme (kamere, rešitve rfid …) in gradile podatkovne zbirke o državljanih (komunikacijski podatki, plačilni promet ...), čeprav ni nihče ocenil njihove učinkovitosti, stroškov in družbenih posledic. Takšne analize bi bile verjetno katastrofalne. Visoki predstavnik britanskega Scotland Yarda Mick Neville je že leta 2008 opozoril, da so bile milijardne naložbe v nadzorne videosisteme »popoln polom«, saj niso izboljšale preiskovalnega dela ali zamejile uličnega kriminala. Vendar številke o nadzorovalnih projektih še naprej ostajajo tajne – čeprav so jih večinoma financirali davkoplačevalci.
Nadzor na slepo
Nacionalni in lokalni politiki so bili v zadnjih desetletjih zelo dovzetni za velike obljube, ki jih širijo prodajalci in razvijalci nadzornih tehnologij.
Urejen povojni zahodni svet se je začel sredi sedemdesetih let zelo hitro spreminjati. Zaradi krize industrijskega kapitalizma se je povečevala brezposelnost. Množični mediji so po svetu prenašali teroristične ugrabitve potniških letal, posnetke državljanskih vojn in domače ulične nemire, v katere se je zapletala nezadovoljna delavska mladina. Hkrati so konservativni politiki vse bolj krčili izdatke za javne storitve. Ukinjali so socialne programe in zmanjševali nadomestila za brezposelnost, kar je še povečalo socialne razlike in kriminal. Nacionalnim policijam je zmanjkovalo denarja za človeške policiste.
Rešitev so iskali v tehnologizaciji policijskega dela – nadomeščanju ljudi z videokamerami in drugimi nadzornimi sistemi, saj je bilo stroške tehnologije precej laže upravičiti. Vplivni tehnološki ideologi (Nicholas Negroponte, Alvin Toffler, Kevin Kelly …) so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja trdili, da bodo nove informacijske in komunikacijske tehnologije rešile številne probleme sodobnih zahodnih družb – od brezposelnosti in kriminala do krize demokracije in podnebnih sprememb. Njihov optimizem je okužil politike obeh ideoloških polov – konservativne in progresivne –, ki so enako trdno verjeli, da je mogoče z nadzornimi tehnologijami doseči dva pomembna cilja: zmanjšati kriminal in oklestiti stroške za policijo.
Krčenju stroškov in prepričanju, da je mogoče družbene probleme reševati z elegantnimi tehnološkimi rešitvami, sta se pridružila še dva pomembna trenda. Na prelomu tisočletja so postale mobilne komunikacije splošno dostopne. Države po svetu so spodbujale gradnjo hitrih širokopasovnih omrežij. Globalna širitev prvih velikih ponudnikov spletnih storitev je napovedovala dobo podatkovne ekonomije, saj so začeli spletna podjetja in telekomunikacijski operaterji zbirati, shranjevati in obdelovati vse več uporabniških podatkov, ki so jih potrebovali za profiliranje in oglaševanje.
Razmah podatkovne tehnologije je ustrezal tudi zagovornikom nadzornih tehnologij. Vedeli so, da državam nikoli ne bo uspelo zbrati toliko uporabniških podatkov kot zasebnim tehnološkim podjetjem. Zato so iskali načine, kako bi si s spremembo zakonov zagotovili dostop do njihovih podatkovnih zbirk. Enajsti september in bombni napadi v evropskih mestih so pospešili uvajanje protiteroristične zakonodaje, s katero so policija in obveščevalne agencije pridobile skoraj neomejen dostop do vseh uporabniških elektronskih navad. Ti zakoni so še povečali odvisnost preiskovalcev od elektronskega zbiranja in analize podatkov. Okrepili so tudi vlogo zasebnih podjetij, saj so države še naprej varčevale pri človeških izdatkih ter iskale zunanje izvajalce za nadzorovalne naloge. Podjetja, ki so klestila stroške še bolj učinkovito kot države.
Zato niso redki prizori, ko pred desetinami nadzornih zaslonov sedi slabo plačan in še slabše izurjen uslužbenec zasebnega varnostnega podjetja. Nad njegovim delom ni nadzora, saj naročniki niso zahtevali varnostne politike in pomislili na možnost zlorabe. Takšne nadzorne sisteme najdemo v vseh evropskih državah, so med odmori povedali udeleženci bruseljske konference. In se slepimo, da z njimi skrbimo za večjo varnost državljanov.
Kamere na steroidih
Takšne razmere so zelo dober recept za prihodnje zasebnostne katastrofe. Politiki in državljani večinoma ne vedo, kako hitro se razvijajo tehnologije za elektronski nadzor. Nadzorne kamere nimajo samo večje razločljivosti in izboljšanega nočnega pogleda, temveč so povezane v mrežo in opremljene z algoritmi za prepoznavanje registrskih tablic, obrazov, predmetov in pogovorov. Uporabniških podatkov ne zbirajo več samo računalniki in mobilniki, ampak tudi omrežene gospodinjske naprave, pametne ure in povezani avtomobili (»internet stvari«). Vse bolj razširjeni so brezpilotni robotski letalci, ki omogočajo neopazen zračni nadzor v javnih in zasebnih prostorih.
Države in lokalne skupnosti po svetu množično nadgrajujejo nadzorne sisteme z zadnjimi generacijami naprav ali nameščajo nove. Politiki pogosto upravičujejo željo po večjem nadzoru s strahom pred terorizmom (Francija) ali se sklicujejo na idejo »pametnega mesta«, kjer bodo s podatkovno analizo privarčevali energijo, izboljšali javni prevoz in zmanjšali onesnaženje zaradi prometa. A pri zasnovi in postavljanju novih nadzornih sistemov znova ponavljajo enake napake: iščejo tehnološke rešitve za družbene probleme, najemajo najcenejše zunanje izvajalce in ne raziščejo družbenih posledic nadzora: kaj državljani zares dobijo v zameno za izgubljeno zasebnost in kako bo povečanje nadzora vplivalo na življenje v demokratičnih družbah.
Predlagatelji projekta Respect so hoteli pridobiti podatke, s katerimi bi ovrednotili dejansko uporabo nadzornih tehnologij v EU, izvedeli, kaj državljani menijo o nadzoru, in poiskali načine za zavarovanje Evropejcev pred negativnimi učinki informacijske ekonomije. Njihovi rezultati kažejo, da problematika nadzora v resnici ne zanima še nobenega pomembnega odločevalca. Zato bodo politiki in policisti še naprej naročali drage nadzorne sisteme, jih oddajali zasebnim upravljavcem in se pretvarjali, da tako varujejo evropske državljane. Čeprav za takšno prepričanje še naprej ne bodo imeli dokaza. Kvečjemu nasprotno.
