Prihodnost – kot bi lahko bila

Poročilo z egejskega otoka, ki je begunce sprejel z odprtimi rokami.

sob, 29.07.2017, 06:00
Mohsen: »Za pot proti Evropi sem se odločil zaradi otrok. Jaz nimam več prihodnosti, oni pa jo imajo. Dolžan sem jim jo zagotoviti.«

Utrujen moški v srednjih letih je sredi vročega julijskega popoldneva v jesenskih oblačilih tiho strmel v sinje modro morje. Njegov obraz je bil kljub zamrznjenim potezam starega vojaka poln vseh mogočih čustev. Sonce je neusmiljeno žgalo njegovo teme, vajeno vsakršne neusmiljenosti. Brkati mož je stoično, a pazljivo opazoval svojih pet otrok, ki so se, razposajeni in nagajivi, podili po skoraj prazni peščeni plaži. Sem ter tja mu je iz priprtih ust ušla kakšna beseda. Bolj medmet, tja v en dan. Težko je ostati normalen, če se človek ne (z)more pogovoriti niti sam s seboj.

* * *

»Pet let nisem normalno spal. Pet let. Si lahko predstavljate, kaj to pomeni?«

Mohsen je nekdanji visoki častnik sirske vladne vojske. Prihaja iz Hasake na severu države, mesta z večinskim kurdskim prebivalstvom in bližino režimske vojašnice, kjer so pripadniki kurdske milice (YPG) od začetka vojne spomladi 2011 svoje akcije pogosto usklajevali z uradnim Damaskom. Zakon iz koristoljubja je – brez večjih prask – zdržal do danes.

Mohsen je poveljeval 400 vojakom. Dolgo, zelo dolgo je »po sarajevsko« bolj upal, kot verjel, da v Siriji ne bo velike vojne. In to kljub temu, da so mu nadrejeni že nekaj tednov po začetku sprva miroljubnih protestov proti režimu ukazali, naj začnejo njegovi možje množično in brez milosti zapirati protestnike. Mohsen se je upiral potiho. Protesti na večinoma kurdskih območjih niso bili tako množični in intenzivni kot marsikod drugod po Siriji. Približno leto dni po začetku nemirov, ko je njegova domovina že zgrmela v prepad vojne, je iz Damaska prišel ukaz, da mora Mohsen svoje poveljstvo – skupaj s skladiščem orožja – izročiti kurdskim enotam. Tudi ta ukaz je ponosni častnik in sirski domoljub zavrnil. Sirija je sirska – ni sunitska, ni šiitska, ni kurdska, ni krščanska. Tako se je glasil njegov argument. Ker je bil zelo priljubljen pri svojih vojakih in so ga spoštovali tudi številni nadrejeni častniki, ga oblasti niso vrgle v ječo. Bil je premeščen in degradiran. Vedel je, kaj sledi.

»Jaz nimam več prihodnosti, imajo pa jo moji otroci«

Začeli so se pritiski na njegovo družino. Zaprli so njegovega brata. Mukhabarat, varnostno-obveščevalna služba, je spremljal vsak njegov korak in poslušal vsako njegovo besedo. Dobil je še en ukaz – njegova enota bi morala protestnike in upornike streljati. To je bilo že v času, ko so čez turško mejo v Sirijo množično prihajali mednarodni borci svete vojne. In z njimi obveščevalci in trgovci s smrtjo; orožje in denar. Mohsen je zbral svoje vojake in jim dejal, da odhaja – in da gredo možje lahko z njim ali pa sledijo ukazom iz Damaska. Nekaj se mu jih je pridružilo. Konec leta 2012 je skupaj z družino in nekaj vojaškimi tovariši odšel v iraški Kurdistan, v Dohuk. Našel je službo, a sirski obveščevalci so mu bili za petami. Veljal je za izdajalca, vojna pa se je iz Sirije kmalu preselila tudi na sever Iraka.

Potem ko je samooklicana Islamska država junija 2014 skoraj brez obrambe zasedla Mosul, je skrajna sunitska milica začela »osvajati« tudi kurdska ozemlja. IS se je približala Dohuku, ni kazalo dobro. Mohsen, ki je še naprej pri dnevni svetlobi sanjal, da se bo vojna v Siriji preprosto končala, se je (do)končno odločil za »begunsko usodo«. Z družino je odpotoval v Turčijo, a tam zaradi »izdajstva« ni bil varen. Vseeno je v bližini Izmirja, ne da bi se registriral, preživel več kot dve leti. Ko se je odprla balkanska begunska pot, se je pojavila priložnost za pot proti Evropi. Mohsen je čakal. Vleklo ga je domov. Ko je izvedel, da je v Hasaki izgubil vse imetje, je bilo okno priložnosti že zaprto. Po sprejetju evropsko-turškega dogovora so se razmere za sirske begunce v Turčiji močno poslabšale. Proti Grčiji je krenil pozno. Prepozno, da bi njegova družina lahko do konca vojne živela v Nemčiji.

* * *

»Za pot proti Evropi sem se odločil zaradi otrok. Jaz nimam več prihodnosti, oni pa jo imajo. Dolžan sem jim jo zagotoviti. Štirideset dni smo čakali na čoln, potem pa so nas tihotapci vkrcali na majhno ladjo. Ogromno nas je bilo … Mraz. Kapitan je vozil v krogih. Vedel sem, da nekaj ni v redu. Morda je bil pijan. Večkrat smo obrnili. Potem smo se zaleteli v veliko skalo. Rešili so nas in prepeljali v Grčijo,« se slabih osem mesecev kasneje na majhnem južnoegejskem otoku Tilosu, ki je postal njegov (začasen?) dom, spominja Mohsen. »Tu sem si želel le spočiti. Zdaj pa bi na Tilosu rad ostal. Ljudje so me sprejeli kot človeka. Pozabil sem, kaj to pomeni. Počutim se dobrodošlo, varno, prijetno in koristno, saj skrbim za otroke, medtem ko žena dela … Ponovno živim. In po petih letih spet spim. Hvaležen sem.«


Tilos. Foto: Boštjan Videmšek/Delo

Center dobrodošlice

Skupaj s petimi otroki in ženo Mohsen živi v Centru dobrodošlice (Hospitality Center), lično urejenem begunskem naselju v živahno zaspani obmorski vasici Livadia, kjer lokalni aktivisti skupaj z otoškimi »oblastmi« vsak dan dokazujejo, kaj vse je mogoče, če je (le) na videz naivni humanizem močnejši od strahu, predsodkov, ksenofobije, rasizma, egoizma in – politike.

Center dobrodošlice na Tilosu, kjer v desetih udobnih bivalnikih živi 46 sirskih beguncev, nikakor ni begunsko taborišče. Je odprto in svobodno in dostojanstveno naselje, namenjeno ljudem, ki jim je vojna vzela domove in uničila življenja. Je prostor upanja in – ključno – aktivnosti: veliko beguncev in (predvsem) begunk je na otoku brez večjih težav našlo delo. Lokalno prebivalstvo jih je sprejelo medse.

Zdaj, na vrhuncu turistične sezone, na otoku nihče ni brezposeln. Nasprotno. Številni domačini delajo tudi po osemnajst ur na dan. Turizem je njihov temeljni vir zaslužka in v treh, največ štirih mesecih morajo zaslužiti za celo leto. V hotelih, apartmajih, restavracijah, kavarnah in v lokalni pekarni, nekakšnemu čustvenemu središču otočka, so begunci s pomočjo aktivistov, ki v okviru nevladne organizacije Solidarity Now vodijo Center dobrodošlice, našli solidno plačano delo. Hkrati pa so službe dobili tudi prostovoljci in aktivisti, ki so več let reševali življenja – v Centru dobrodošlice je zaposlenih trinajst ljudi. Socialne delavke, pedagogi, »tehnično osebje« … Begunci in begunke imajo na voljo tudi pravno in drugo birokratsko pomoč, center pa ves čas obiskujejo prostovoljci iz vse Evrope.

* * *

Center dobrodošlice je prototip, kako bi morala (ne le) Evropska unija sprejemati in obravnavati begunce, ter antiteza evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike. Zahteven, še zdaleč ne samoumeven prototip nikakor ni enodimenzionalen. Odprta begunska politika nikoli ni in ne bo dovolj. In nikoli ni in ne bo – naključna.

Tilos ni izjema, ki potrjuje pravilo, le kar se tiče »begunskega vprašanja«. Otok bo namreč že čez nekaj mesecev prvi otok v Sredozemlju, ki bo energetsko samopreskrben – in to stoodstotno na pogon obnovljivih energetskih virov (sonce, veter). Na malem Tilosu sta si v roko segli in se objeli dve ključni temi sedanjosti in prihodnosti: migracije in (obnovljiva) energija, seveda v povezavi s podnebnimi spremembami (suša), ki so – zaradi v »naraciji« sirske vojne povsem pozabljene množične selitve obubožanega ruralnega prebivalstva v mesta – močno pripomogle k razmahu vojne. Lokalna skupnost deluje kot velika zadruga, povezano in odgovorno. V interesu skupnega dobrega, osvobojena ideologij(e). Na pogon humanizma.

To ni vse: na Tilosu je bil leta 2008 sklenjen prvi gejevski zakon. Od leta 1993 na otoku, ki v celoti sodi pod program Natura 2000, velja popolna prepoved lova.

Prihodnost, kot bi lahko bila.

Preprostost, ki je tako zapletena.


Center dobrodošlice na Tilosu. Foto: Boštjan Videmšek/Delo

»Počnemo najbolj normalne reči«

Na Tilosu, ki je od turške obale oddaljen le sedemnajst kilometrov, izven turistične sezone živi le 823 ljudi (in približno 10.000 koz »proste paše«). Med letoma 2013 in 2016 je na otoku, ki takrat ni imel nikakršne »begunske«, zdravstvene ali reševalne infrastrukture, pristalo več kot 6000 beguncev. Večino so tihotapci »odvrgli« na plažah pod klifi in skalami, od koder se je nemogoče premakniti. Lokalni aktivisti so pod vodstvom županje Marie Kamma-Aliferi kmalu prepoznali tihotapski »vzorec« – sledili so čolnom, ki so pluli proti Tilosu, in z osamljenih plaž s svojimi plovili šokirane, travmatizirane in velikokrat močno dehidrirane begunce, ki se jim niti sanjalo ni, kje so, vozili na varno. Na morje so odšli vsi prebivalci otoka, ki so imeli čoln ali malo ladjo. In rešili so stotine in stotine življenj.

Rešene begunce so najprej nastanili na ozemlje pravoslavne cerkve, kasneje v prostore zapuščene vojašnice. Ljudi je bilo veliko, zunanje pomoči praktično nič, razmere za bivanje slabe. A prebivalci Tilosa se niso predajali. Odločili so se, da bodo za begunce naredili vse, kar je v njihovi moči. Premagali so državo, Unijo, uradnike, izgovore, območje udobja. Pred letom dni je v Livadi »zrasel« Center dobrodošlice, kjer sicer bivajo izključno sirske družine.

Za lokalno prebivalstvo je bilo to nekaj najbolj samoumevnega. Za vse nas, ki vrsto let spremljamo begunsko tragedijo, pozitiven šok. To veliko pove o stanju stvari.

* * *

»Počnemo najbolj normalne reči. Grozno je, da nas novinarji vidijo kot nekakšen čudež in posebnost. Ljudje smo. Vemo, kaj moramo storiti, kaj je naša naloga. To je vse. A žal imate prav – to, kar počnemo na Tilosu, je v današnjem rasističnem in egoističnem svetu nekaj nenavadnega, celo nenormalnega. In to je strašljivo,« ob ledenem kapučinu pove Elena Pissa, ki vodi Center dobrodošlice.

Svetlolasa Elena je globoko, globinsko utrujena. Pozabila je, kaj so počitnice. Od jutra do poznega popoldneva je z begunci – počne vse. Ureja papirje, kliče uradnike, se pogovarja z zdravniki, načrtuje potovanja, komunicira z odvetniki, beguncem išče delo, umirja (med)družinske zdrahe, svetuje sodelavcem, skrbi za razpoloženje in dobro počutje svoje ekipe. Ko konča delo v begunskem naselju, se proti večeru »preseli« v svojo turistično trgovino v središču vasi in tam ostane do enajstih zvečer. Posli ne cvetijo, letošnja turistična sezona na Tilosu ni najboljša, a Elena vztraja. Nekako mora preživeti sebe in enajstletnega sina.

Aktivistka, ki je v Atenah končala študij menedžmenta, to poletje še ni bila na plaži. Zaradi skrbi za druge pozablja nase – amnezija je popolna in tega se zaveda. Živi od kave in cigaret. Plačuje visok davek. A kompromisi je ne zanimajo. Zdaj ni čas zanje. Grčija je na frontni črti boja za človečnost. Elena pripada posebnim enotam te, marsikje vnaprej izgubljene vojne.

Družba brez tabujev in predsodkov

Kaj je na Tilosu tako zares posebnega, sem vprašal županjo Mario Kamma-Aliferi, ki je vodenje otoka prevzela po nenadni smrti svojega izjemno progresivnega predhodnika Tasosa Aliferisa. Županja je že šest let. Nikoli ni sodelovala na volitvah. Dovolj je, da ima podporo ljudi in – univerzitetno izobrazbo. »Posebnost Tilosa je, da tukajšnji ljudje 'objamejo' vse, kar je inovativno. Denimo obnovljive vire energije. Na drugih otokih in v mestih bi bila reakcija negativna, tu pa smo okoljsko naravnani. Zaščita okolja je naš osnovni cilj,« pravi županja.

»Če je skupnost – družba – odprta in nima tabujev in predsodkov, je vse lažje. Zato naše dosežke razumemo kot nekaj najbolj normalnega. Delamo korak za korakom, premišljeno. V dobro skupnosti. Ljudem ne moreš vsiliti nečesa, česar si ne želijo. Ko so ugotovili, da begunci niso grožnja, so se odprli. Videli so, da je njihova prisotnost za otok lahko pozitivna. Zelo podobno je mogoče reči za projekt obnovljivih energij. Gre za našo skupno prihodnost.«

Na Tilosu, vsaj sodeč po županjinih besedah, nikoli ni bilo ksenofobije. Pred poldrugim desetletjem je bil otok že skoraj zapuščen. Ljudje so množično odhajali. Šola je bila prazna. Zdaj v šolo hodi 80 otrok – jeseni jih bo, ko se jim bodo priključili še begunski otroci, bistveno več. »Otok je bil blizu smrti. Takrat je do izraza prišla solidarnost. Ko so začeli prihajati begunci, jih je naša majhna skupnost nemudoma sprejela. Prvi sprejemni center so zgradili lokalni prostovoljci, vse smo delali sami,« se spominja županja malega južnoegejskega otoka.

Po njenih besedah je bilo za vse prebivalce Tilosa pomembno neposredno srečanje z ljudmi, ki so izkusili neopisljive strahote. Še posebej z otroki. »V njihovih očeh smo videli strah. Tihotapci so jih odvrgli na skale. Tresli so se. Ko vidiš dvajset dni starega dojenčka, mokrega in jokajočega, ne moreš ostati trd. Njihov edini zločin je, da so preživeli. Bilo je res veliko otrok … Prihajale so celotne družine. Če se postaviš zoper ljudi, ne moreš doseči ničesar…« pripoveduje Maria Kamma-Aliferi.

Čeprav se njen otok ubada s številnimi, predvsem finančnimi in infrastrukturnimi težavami, bodo prebivalci nadaljevali odprto begunsko politiko. Na pomoč iz Aten ne računa. Ne le zaradi dolgoletne hoje po robu bankrota in brutalne varčevalne politike, ampak tudi zaradi tradicionalnega ignoriranja oddaljenih otokov in območij. Županja upa, da bo država Tilosu pomagala vsaj glede beguncev, saj otoški svet pripravlja odprtje skupnega podjetja za predelavo mlečnih izdelkov, v katerem bodo predvidoma sodelovale štiri lokalne in štiri begunske družine. Vsakršna pomoč iz Aten bi bila dobrodošla, celoten projekt bo vreden 150.000 evrov, pravi Maria Kamma-Aliferi. To poslovno idejo je predstavila tudi evropskemu komisarju za migracije Dimitrisu Avrampolusu.

»Probleme je treba razumeti kot izzive. Sprejeli smo odločitev in nadaljevali bomo po humani poti. Poskrbeli smo za tisoče beguncev, pa smo tako majhni. To je dokaz, da se da. Česa vsega bi lahko bila z nekaj volje sposobna večja okolja – naj nas imajo za zgled! S spoštovanjem soljudi in okolja je mogoče uresničiti tudi najbolj nore cilje,« je navdahnjena županja Tilosa, ki ne more razumeti nehumanega ravnanja Evropske unije in nekaterih držav članic z begunci in migranti. »Gradijo zidove, postavljajo bodeče žice in zapirajo meje. Zame je to veliko razočaranje.«


Foto: Boštjan Videmšek/Delo

* * *

Velik, dodobra slinast črno-rjavi mešanec se je v dopoldanski sopari kot obseden preganjal med begunskimi otroki, ki so mu metali prazno, ničkolikokrat pregriznjeno žogo. Deklice in dečki so šprintali na vse strani, vse bolj utrujeni kuža je veselo lajal, a otroško razigranost in pasji lajež so preglasili škržati, ki po celotnem kamnitem otoku ustvarjajo prevladujočo zvočno kuliso. Starejša sirska begunka je obešala perilo. Iz kuhinje je dišalo. Prebujali so se tudi begunci in begunke, ki so ponoči delali.

Petletni in prav ošabno samozavestni Abu Karim iz Dare je v roke vzel preveliko kitaro in poskušal nekaj zaigrati. Njegova starejša sestra Hiba ga je ošinila s pogledom in mu zaplenila dragoceni instrument. Zaigrala je, z malce več posluha od bratca, tradicionalen grški napev. Belgijska prostovoljka Sofie de Bois je medtem po čistem, prepišnem in udobnem begunskem naselju »zbirala« najbolj zaspane otroke. Začenjala se je (poletna) šola. Učenje grščine in angleščine za begunce in učenje arabščine za aktiviste. Sofie, 24-letna študentka socialnega dela in študije spolov, v Centru dobrodošlice vodi pošteno improvizirane psihoterapevtske delavnice, v večernih (in nočnih) urah pa streže v eni izmed kavarn. Divja joga, risanje, šah, nenavadne družabne igre, učenje kitare in električnega klavirja, skoraj jazz ansambel, ropotanje kot tako.

Za veliko leseno mizo so v globoki senci sedeli lokalni aktivisti, zdaj zaposleni humanitarni delavci (Solidarity Now) projekta, nad katerim so se navdušili tudi v Visokem komisariatu za begunce pri Združenih narodih (UNHCR) in ga začeli financirati. Pogodba velja do konca letošnjega leta. Aktivisti upajo, da jo bo mogoče podaljšati, a zadnje tedne jih mučijo resne skrbi.

Pregon nevladnih organizacij

Potem ko so grške oblasti po nalogu Evropske unije z večine otokov v zadnjih dveh mesecih pregnale nevladne humanitarne organizacije, bodo prvega avgusta skrb za begunce in migrante, ki so na tako imenovanih vročih točkah (hot spots), dejansko zaporih, prevzele grške vladne institucije. Vsaj tak je načrt. Za begunce in migrante, ki so že dolge mesece ujeti v Grčiji, je to katastrofalna novica. Grške oblasti namreč niso ne kadrovsko, ne finančno, ne logistično sposobne skrbeti za nekaj več kot 50.000 ljudi na begu, med katerimi jih je večina takih, ki so po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti in sprejetju evropsko-turškega begunskega dogovora ostali ujeti v obubožani južnoevropski državi, med ciljno srednjo in severno Evropo ter iz dneva v dan manj stabilno Turčijo.

Na otokih je v »namestitvenih centrih« trenutno zaprtih več kot 10.000 ljudi, večina že več kot šest mesecev. Na celini še dodatnih 2200. Za državo je to postal posel (denar, ki ga je Bruselj do zdaj namenjal nevladnim organizacijam, bo šel zdaj neposredno v Atene), za družbo tema preloma, za politiko polje ideološkega boja, za žrtve vojn pa tako rekoč – vrnitev na bojišča. A za Center dobrodošlice na Tilosu, redek primer dobre prakse, nova pravila, ki bodo položaj beguncev in migrantov v Grčiji še bolj otežila, vsaj do novega leta ne bodo veljala.

* * *

Tridesetletna Maison al Deri prihaja iz Dare, mesta na jugovzhodu Sirije, kjer se je začel upor proti režimu Bašarja al Asada. Upor, ki je prerasel v državljansko vojno. Državljanska vojna, ki je prerasla v »svetovno vojno« – v spopade v porušeni Siriji, kjer je vojna požrla tri generacije, je trenutno vpletenih več deset držav.

V vojni je bil porušen tudi dom matere petih otrok (stari so od dveh do deset let), a skupaj z družino je v mestu, za katero se že vrsto let spopadajo vladne sile in pripadniki Sirske svobodne vojske (FSA), ostala do 20. februarja lani. Točno mesec dni pred zaprtjem balkanske begunske poti se je odpravila na pot proti turški meji. Velik del poti je vodil prek ozemlja, ki je bilo pod nadzorom Islamske države. Maison je prvič v življenju oblekla burko – zaradi varnosti. Slekla je ni skoraj dva meseca. Toliko, kolikor je v strašljivih razmerah skupaj z otroki in možem morala čakati na prestop sirsko-turške meje.

Ko so končno prispeli v Turčijo, je bila pot v Evropo že zaprta. Turške oblasti so po sklenjenem poslu, vrednem šest milijard evrov, začele izvajati poostren nadzor nad gibanjem beguncev in se lotile tihotapskih mrež – tistih, ki so jih same pomagale ustvariti, in tistih, s katerimi so vzporedno bogatele.

Našli so tihotapca, ki jih je v drugem poskusu spravil na Lezbos. Prvič so nanje streljali pripadniki turške obalne straže. V zloglasnem namestitvenem centru Moria, »modernem« koncentracijskem taborišču, so preživeli štiri mesece. »Bilo je kot v vojni. Strašni spomini. Nečloveško, nečloveško …« se bivanja v kruti evropski »iznajdbi« nerada spominja Maison al Deri. Ko je UNHCR njeni družini septembra lani odobril selitev na Tilos, se je v njeno življenje vrnilo upanje.


Strah pred morjem

»Ko smo prišli na Tilos, sem bila bolna in zelo utrujena. Dolgo sem potrebovala, da sem prišla k sebi. Tukajšnji ljudje so mi pomagali na vsakem koraku. Vedno jim bom hvaležna,« je v Centru dobrodošlice jutro po močnem potresu, ki je pošteno pretresel tudi Tilos, povedala z naglavno ruto prekrita in kar precej zaspana sirska begunka. Potres je prespala – vajena je hujših tresljajev. A nekateri begunci, predvsem otroci, so se hudo prestrašili, da jim je vojna za petami. Sindrom posttravmatskega stresa v živo.

Maison je na Tilosu že deset mesecev. Mali egejski otok je postal njen začasni dom. Do konca sirske vojne noče nikamor drugam. Tu je našla delo – streže v restavraciji. Njeni starejši otroci gredo jeseni v šolo. Tudi mož se na otoku dobro počuti. »Ne sanjam o Nemčiji ali o drugih evropskih državah. Vem, da je za begunce povsod težko. Tu imamo vse, kar potrebujemo. Nikjer ne bo bolje kot tu. Ljudje nam pomagajo, odprti so, sprejeli so nas, mirno je in lepo in toplo,« je nadaljevala Maison. Včasih se zaloti, kako zre v morje in proti bližnji turški obali in se ob tem sprašuje, kako je mogoče, da so vsi njeni otroci preživeli. Toliko, toliko jih je utonilo. Samo lani je na poti proti Evropi v Sredozemlju umrlo okoli 5500 ljudi. Letos že okoli 2500. Od leta 2000 naprej – več kot 30.000.

* * *


Sirska begunka Vala al Hariri, 28. Foto: Boštjan Videmšek/Delo

»Nisem si mislila, da se bom znebila strahu. Dolgo sem se bala, da bo nekdo prišel za nami. Pet let sem preživela v zaprtem prostoru, tu pa se na sprehod včasih odpravim ob enih zjutraj, ko končam delo v restavraciji. Hodim ob obali in razmišljam. Tiho je in mirno. Ljudje me spoštujejo …« Tok pogovora je prekinil histeričen jok njenega dveletnega sina. Med igro se mu je kovinski avtomobilček zataknil na ustnico. Problem je bil hitro rešen, solze pa so še kar tekle. »Vse, kar prime v roke, hoče pojesti, vse,« se je zasmejala dečkova mati, ki pred prihodom na Tilos nikoli ni imela službe. »Srečna sem, da lahko delam. Tako se počutim svobodno, močno, samostojno. Velikokrat sem zelo utrujena, a to je dober občutek. Upam, da bo trajal.«

Eleganten obračun s patriarhatom

Dejstvo, da številne ženske delajo, moški pa »doma« skrbijo za otroke in gospodinjstvo, meji na revolucijo. Sprva je bilo kar nekaj težav, se spominja Elena Pissa, saj je bilo treba prebiti kulturni zid. A vztrajni ekipi Centra dobrodošlice je uspelo – integracija se je srečala z emancipacijo. In to v le nekaj mesecih. Še en čudež na Tilosu!

»Prvič v življenju imam službo. Čistim stanovanja in apartmaje in pripravljam zajtrke. To je lahko delo, ki ga opravljam z velikim veseljem. Kot da bi bila doma,« se sramežljivo zasmeji 28-letna Vala al Hariri, mati dveh otrok, ki je na Tilos prišla novembra lani. Na Lezbosu je preživela težkih sedem mesecev in dvajset dni. Skupaj z možem in otrokoma je zbežala pred vojno. V Evropi jo je pričakal nov krog pekla. Nič ji ni bilo jasno, ni (z)mogla razumeti. »Na čolnu, s katerim smo iz Turčije pripluli v Grčijo, nas je bilo osemdeset. Tihotapec se je smejal in dejal, da potujemo s turistično agencijo smrti, grozno je bilo. Vedno, ko se spomnim poti, se zjokam,« pripoveduje dekle ostrih zelenih oči, ki sijejo z močjo laserja.

V Siriji je morala Vala tik pred koncem srednje šole zaradi poroke zapustiti šolske klopi. V Evropi bi rada nadaljevala šolanje in nekoč odprla kozmetični salon. A ne na Tilosu, ne v Grčiji. Skupaj z družino želi nadaljevati pot proti Nemčiji – kar nekaj beguncev na Tilosu si kljub (glede na okoliščine) idealnim bivanjskim razmeram želi proti severu. Tam so njihovi sorodniki, bratje, sestre, starši.

»V resnici si želim le domov … Toda vojna se še dolgo ne bo končala. Naša hiša je bila močno poškodovana v bombnem napadu. Vsi Sirijci bi se morali vrniti in znova zgraditi državo, a to še dolgo, zelo dolgo ne bo mogoče …« je tiho govorila Vala al Hariri.

Prijavi sovražni govor