Prijatelji in pesniki

Dragi Tomaž,
minule dni sem se potepal po Balkanu. Ne, preveč fraze je v tem stavku. Nisem se brezciljno »potepal«, na jugovzhod sem odpotoval z namenom, na kratko, noter in ven kot vedno. V Beogradu sem ob svetovnem dnevu poezije nastopil na festivalu, teden kasneje v Cetinju sem sedel na sestanku žirije za Njegoševo nagrado. Prav tako ne drži, da sem hodil po »Balkanu«, ampak gre za bivšo Jugoslavijo. Popravljam se zato, ker Slovenci večinsko in napačno dojemamo Balkan kot sinonim za prostor med Alpami in Vardarjem. Odpusti, prosim, profesorju, vendar se zgodovinsko natančno reče, da je Balkan tam, kjer je nekdanje Otomansko cesarstvo postavilo stalna in strnjena naselja, čeprav balkanske oblike obnašanja in navade duha ne poznajo nikakršnih omejitev.

Prinašam ti pozdrave literarnih znancev in tvojih številnih bralcev tako iz mesta ob sotočju Donave in Save kakor tudi iz stare kraljevske prestolnice. Še posebej toplo te pozdravlja prijatelj Milan Đorđević. Po tem, ko ga je pred leti ob prečkanju ceste na Terazijah povozil ponoreli avtomobilist, smo mislili, da ne bo preživel. Naporne operacije, negotovi meseci ležanja v bolnišnici. Domov so ga poslali za silo zakrpanega. Moram reči, da vidim, kako se na vse kriplje bori, očitno ima močno voljo, pa tudi dneve, ko ga bolečina sploh ne zapusti.

Še vedno piše, objavlja knjige in dobiva nagrade. Zlasti mladi srbski pesniki ga izrazito cenijo, kot sem slišal pod Knez Mihajlovo ulico, v kletnem književnem klubu Plato, prežetim z dimom, ki širokosrčno spodbuja zbrano srkanje piva in raztreseno poslušanje poezije. Ampak ob vrnitvi v skromni apartma na podstrešju Filozofske fakultete so vse cunje, kar sem jih imel na sebi, smrdele po tobaku.

Milan še vedno nosi gosto, kratko črno brado in živahne, rahlo nagajive oči izpod šopa sivečih las še vedno pošiljajo švigajoče poglede od ustnic sogovornika pa do kakšne od petnajstih mačk, s katerimi si deli mizo in klop, če že ne postelje. Povsod po neobdelanem vrtu jih je polno, opazil sem jih v razvojnih fazah od malih puhastih kep do dodobra ostarelih primerkov.

Še vedno nosi debela očala z oglatim okvirjem in še vedno se zna na glas zarežati, zlasti takrat, ko v pogovoru opozori na paradoks. Ampak če živiš z meščansko etiko, ki pod krovom osebno-izpovedne estetike vleče korenine iz srbskega svetovljanstva v rodbinski hiši na Dedinju, tradicionalno elitni četrti, kjer stoji tudi Hiša cvetja, že to predstavlja nekakšno utelešenje paradoksa, a ne?

Ni čudno, da sva se tisti dve uri, iztrgani iz prepolnega urnika, prijetno hahljala in včasih prešerno zasmejala, četudi sva tu in tam pomolčala. Vmes sva mežikala v zenico sonca, ki je v zgodnjem sobotnem popoldnevu utripala visoko nad mestnim hribom, prekritim z vilami v razvojnih fazah od dostojanstvenega propadanja do – bolj pogosto – kičaste obnove. Ograjene trate, cvetni nadih sadnega drevja, ptičje ščebetanje iz gozdičkov, kratki rokavi. Utvara začasne popolnosti, ti povem!

Ta podarjeni čas je Milan preprosto in ganljivo opisal v pesmi, ki mi je par dni po tem, ko sem spet stopil na beton brniškega letališča, kapnila v elektronski nabiralnik. Navajam jo v prvem, grobem prevodu:

Sonce toplo z vedrega neba naju je ogrelo,

ko sva sedela na starodavni vrtni klopi,

pesnik Aleš Debeljak in jaz, gledala pa

naju je mačka Živa, zdaj mrtva, ko sva

govorila o pogrebu pesnika Šalamuna

in mnogih malih in velikih stvareh.

Sedela sva na klopi sredi dima

iz Aleševe cigarete in kot topova

izstreljevala, točneje, izgovarjala številne besede.

Strmela sva v macesen, prinesen iz kraja Medvode,

zdaj raste pred hišo, ki je daleč od sleherne pagode.

Da, takšno neobvezno druženje človeka zdravi

od samote in življenjskega mraka in teme,

za kar niso slabe niti velike prsi in golo dekle.

In tako v prijateljevanju med ljudmi droben

ogenj tli, lahko bi ga življenje imenovali,

medtem ko daljni Eskimi vihtijo harpune

nad snežno pokrajino, polno zimske zmrzali.

Jasno, govorila sva tudi o tebi, kako tudi ne bi! Prav ti si me spoznal z Milanom, ki je prihajal po rodbinskih in pisateljskih poteh v Ljubljano, prijateljeval s pisatelji Milanom Klečem, Jašo Zlobcem in Zdravkom Dušo ter obilno prevajal slovenske književnike od Tarasa Kermaunerja do Draga Jančarja, da pesnikov ne naštevam. Opisal sem mu, kako je ob začetku pronicljivega govora, ki ga je Miklavž Komelj imel na tvojem pogrebu, priletela ptica izpod svoda belih Plečnikovih Žal, pristala na temni žari in negibno obsedela, dokler niso zazveneli prvi akordi dalmatinske žalostinke Sutra će te ponit. Potem je odfrčala. Povsem nestvarno. Naključje? Kje pa! V vsakem naključju se skriva ključ. Še zdaleč nisem edini videl tvoje duše, ki leti povsod tja, kjer ljudje vejo, da je »poezija zato, ker človek ni Bog«, kot srhljivo iskreno sam praviš. Vokalni zborček je odpel pesem, ki si jo izbral. To razumem, verjamem pa, da je ptica nad pepelom morala smernice dobiti od absolutne resničnosti. Glej, točno v tem imenu smo vpeti v »veliko verigo bivanja«, mi in vi, živi, mrtvi in še nerojeni.

Teden dni po obisku pri Milanu sem odletel v Podgorico in po cesti navzgor in naprej do Cetinja. Mestece tlakovanih ulic in nizkih hiš, mičnih vil in slikovitih ambasad pod Lovčenom sem prvič obiskal kot turist, na maturantskem izletu leta 1980, vendar pa si bom za vselej zapomnil prvi pesniški obisk kakšnih pet let kasneje.

Je res minilo že trideset let? Trideset let, odkar sem bil fant vesel, lepe pesmi sem rad pel, čeprav samo v kopalnici, ker na svoj posluh nisem dosti dal, sem si šlagerje mrmral! Strašno. Pesmi sem recitiral na odrih zadružnih domov in ljudskih knjižnic, vsepovsod sem šel, če so me le hoteli. »Kjer je radovednost, tam je poezija!« si poučeval z zgledom.

Poletje 1986 in Cetinjske steze, jugoslovanski literarni festival, kjer so en večer posvetili tvojemu delu, med razpravljavci pa sem bil tudi jaz. Nadvse imenitno se mi je zdelo, da sem takrat kot vajenec pesniške poklicanosti in kritiškega poklica, še moker za ušesi, nastopal na istem odru kot ugledneži in slavneži, četudi ni manjkalo niti tistih, ki so le razkričani.

Najbolj svetle iskre razprave so frčale na terasi Grand hotela Cetinje, ki je danes klavrno zaprt. Takrat je ogromna podolgovata piramida z odsekanim vrhom tja do jutranjih ur pošiljala uslužne natakarje, da so stregli bučnim omizjem, za katerimi so stopnjo debatne prepričljivosti merili z buteljkami popitega vina. Pisatelji smo govorili drug drugemu, poleg drugega in čez drugega, prepirajoč se in pripovedujoč anekdote, ki paradoksalno trgujejo z najbolj krhko robo na svetu: človeško občutljivostjo.

Točno se spomnim tvoje anekdote. Takrat sem jo iz tvojih ust slišal prvič, nato še velikokrat. Skratka, po vrnitvi iz Amerike te nihče noče vzeti v službo in tako postaneš knjižni akviziter, Jehovova priča knjigotrštva. Hodiš od vrat do vrat, ponujaš priročnike za gobarjenje, sam svoj mojster in podobne reči. Šlo ti je spodobno slabo, povsem pa te je porazila neka študentka. Ni te prepoznala, pač pa je nakup odklonila s prezirljivo zatisnjenim nosom: »Odnesite to smetje, ker berem le Daneta Zajca in Tomaža Šalamuna!« Nakrohotali smo se do solz, tebi pa so v mešanici samozavestne blaženosti in prefrigane hudomušnosti žarela lica.

Ni dvoma, na Cetinju te v književni republiki poznajo vsi. Ponovno se popravljam: ne samo v Črni gori, katere predsednik ti je jeseni 2013 v cetinjskem Narodnem muzeju slovesno izročil Njegoševo ali južnoslovansko Nobelovo nagrado za književnost, ne samo v Beogradu in Srbiji, stari moj, ne le v bivši Jugi, povsod po Balkanu te poznajo. Kaj poznajo, cenijo te tako, kot nikoli niso nikogar med slovenskimi pisatelji in le redke med svetovnimi!

Živ si, čeprav te ni.

Jaz … jaz pa te vseeno pogrešam.



tvoj Aleš