Princ z gore

Gostilna Rožnik, kjer je od leta 1910 do 1917 živel Ivan Cankar, sicer ni bila Tolstojeva Jasna Poljana, a vendar so, tako kot nekoč k velikemu Rusu, tudi k Cankarju vsak dan in od vsepovsod prihajali občudovalci. Dijaki so ga prosili za avtogram, včasih je skupaj z njimi kaj zapel (čeprav ni imel najboljšega posluha), mladeniči, ki so se odločili, da bodo postali pisatelji, so mu v branje prinašali rokopise, rdečelični izletniki so se velikemu pisatelju čudili kot razgledu s Triglava. Dekleta so vzdihovala za njim. V časopisih so vsak teden izhajali podlistki in feljtoni s Cankarjevimi zgodbami in vsi so nestrpno čakali nadaljevanje.

Cankar je bil slaven. O njem so krožile različne legende, recimo ta, da si je rad ob vznožju Rožnika naročil dve kočiji; v prvi sta se na vrh peljala palica in njegov klobuk, v drugi on.

Na Rožnik so k njemu hodili tudi prijatelji umetniki: Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Cvetko Golar. Tam sta nekaj časa živela tudi Oton Župančič in Rihard Jakopič z družino, prav tukaj je nastala njegova slika Sadovnjak za Rožnikom.

Na sončen vetroven dan na Rožniku sva se z muzejsko svetnico in kustosinjo Mestnega muzeja Ljubljana, Dragico Trobec Zadnik, pogovarjali o Cankarju in njegovem najljubšem domu. Pripovedovala je, da so se včasih na Rožniku dogajale tudi prave filmske drame. Neko jutro, ko je Cankar sedel pred hišo, je k njemu pristopila osemnajstletna dijakinja, ga pozdravila in vprašala, kako je kaj spal. Cankar je bil tistega dne slabe volje, zato se mu je zdelo njeno vprašanje predrzno; odvrnil ji je, da je prav nič ne briga.

Dekle je bilo zaradi njegove osornosti čisto iz sebe. Začela je jokati, stekla je proti kozolcu, pod češnjo je iz torbice potegnila samokres in se ustrelila v glavo, a jo je k sreči krogla le oplazila. Cankar je prestrašen stekel k njej. Ko je videl, da ji ni hudega, jo je nadrl in ji zagrozil, da bo vse povedal njenemu očetu. Dekle pa mu je reklo: »Gospod Cankar, to sem storila zaradi vas!« In je omedlela. V bolnišnico v Ljubljano so jo odpeljali z vozom. Naslednji dan so vsi časopisi poročali o zaljubljenem nespametnem dekletu.

V tujini

Na Rožnik je Cankar prišel z Dunaja, bil je psihično in fizično povsem uničen. V avstrijsko prestolnico je odšel leta 1898 in tam ostal enajst let. Živel je v najbolj revnem delavskem okraju Ottakring, med obubožanimi delavci, šiviljami iz Slovaške in revnimi študenti z Balkana. Daleč stran od te bede sta v secesijski prestolnici takrat ustvarjala Hugo von Hofmannsthal in Arthur Schnitzler, Otto Wagner je gradil svoje svetleče hiše, Sigmund Freud je pisal prve psihoanalitične spise.

Cankar je stanoval pri družini Löffler na Lindauergasse 26, svoji sobici je rekel rdeči kabinet. Gospodinja, Albina Lüffler, je bila potomka moravskih izseljencev in je imela dva sinova in dve hčeri, Malči in Steffi – s slednjo se je Cankar nameraval celo poročiti, govori se, da naj bi imel razmerje tudi z njeno mamo. Hroma in bolna Malči, ki jo je pisatelj nekoč sam odnesel v bolnišnico, je bila navdih za njegov kratki roman Hiša Marije Pomočnice.

Cankarjev prijatelj Alojz Kraigher, zdravnik in pisatelj, je bil prepričan, da bi bil pisatelj lahko s svojim talentom uspešen tudi v tujini. V enem od pisem mu je spodbudno napisal, »da bi bil lahko še mnogo večji med nami in da bi bil lahko tudi velik med tujci, če ne bi tako zaničeval življenja«. Cankar mu je odgovoril: »Resnica je, da bi bilo moje delo višje in krepkejše, če bi delal svobodno; saj se še vrabcu ne ljubi v kletki letati ...«

V tisti mali sobi, obdan z dramami okoli svoje mlade nesojene neveste, njene matere in še drugih bežnih ljubezenskih razmerij, ki jih je imel, lačen in vedno brez denarja, je napisal Križ na gori, Martina Kačurja, Kurenta in Hišo Marije Pomočnice.

Na hribu

Ko se je leta 1910 vrnil v Ljubljano, je v gostilni na Rožniku srečal Nino, znanko iz dijaških let in ženo tedanjega gostilničarja Bergmana. Ponudila sta mu, naj ostane pri njih. Najprej je živel v gospodarskem poslopju nasproti glavne stavbe, pozneje se je preselil v prvo nadstropje gostilne, v sobo z dvema oknoma, z razgledom proti rožniški cerkvi. Tam ga je leta 1911 obiskal njegov uspešni bratranec, umetnostni zgodovinar Izidor Cankar, ki je bil sicer kritičen do njegovega komunizma in alkoholizma, a ga je občudoval in vedno tudi finančno podpiral. V Obiskih je Izidor opisal njegovo sobo. Opazil je, da je imel na nočni omarici, med cigaretami in reklamnim listom za cirkus Strassburger, Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, zbrana dela Molièra in Roseggerjeve zbrane spise in leksikone Brockhausa.

Cankar mu je priznal, da še nikoli ni živel tako srečno kot tukaj, da mu samota prija in da je bolj koristno, »da gre človek jabolka prebirat, kot bi bral v kavarni nemške časopise«! Povedal mu je, da ustvarja počasi in da je najbolj len človek na svetu, da ga k delu najbolj podviza jeza, da piše s trudom in bolečinami, »kakor bi z obema rokama stiskal lastne možgane; vsak stavek je kaplja krvi iz njih«.

Pravil je, da ceni lepoto in lepe ženske: »Ženska je lahko duhovita, z vsemi čednostmi obdarjena, toda, če lepa ni, me ne zanima.« Če pogledamo fotografije njegovih ljubezni, od Anice Lušin do Helene Pehani in Milene Rohrmann, so to res bile same lepotice. Zanimivo je, da je Izidorja prepričeval, da je optimist, čeprav ga ima kritika za pesimista. »Jaz upam v bodočnost našega naroda; to upanje izraža Župančič jasno in veselo, jaz pa v satiri, tragiki in paradoksu.« Izidor je vesel opazil, da je bil Cankar videti svež in mlad, le roka mu je vztrepetavala, ko si je prižigal cigarete.

Na Rožniku je Cankar zgodaj vstajal, za zajtrk je popil dva čaja z dvojnim rumom. Potem je šel malo na klepet k obiskovalcem, ki so prišli v gostilno na zajtrk in na partijo taroka. Ob desetih so mu prinesli malico, jajce ali kos šunke. Med pisanjem je že dopoldne spil več brizgancev; če je bilo lepo vreme, je pisal pred gostilno, če je bilo slabo, je sedel za svojo mizo v gostilni, ki so ji rekli Cankarjeva miza.

Enkrat na teden je odšel v Ljubljano, saj je na uredništvo Slovenskega naroda nesel redni podlistek, za katerega je dobival za tiste čase visok in le zanj določen honorar – 10 kron. Na Rožniku so takrat vedeli, da ga ne bo kmalu nazaj, saj je denar še istega dne s prijatelji zapravil v mestu. Če se je v Ljubljani zadržal do noči, je v mestu ponavadi kar prespal. Nočna vračanja na Rožnik skozi gozd so bila zelo nevarna zaradi roparjev. Nekoč ga je ponoči neki nasilnež napadel in ga ranil po obrazu.

Vedno ko se je vrnil iz Ljubljane, je gostilničarki in natakaricam prinesel različna darila, čokolade, fine cigarete, šopke rož. Vseskozi je bil brez denarja, čeprav je dobro zaslužil. Gospodinjo je rad prosil, da mu je v sobo vedno prinesla šopek rož. Najraje je imel astre. Rekel ji je: »Če nimaš drugega, prinesi kar koprive.«

Pozabljeni izviri

Kakšen je bil Rožnik v tistem času? Kot lahko beremo v knjigi Rožnik Vesne Krmelj (ZRC SAZU, 2012), je bilo družabno življenje pestro. V gostilni Čad, na spodnjem Rožniku, ki jo je leta 1889 kupil pekovski mojster Jožef Čad, so stregli najboljše zajtrke v Ljubljani, sveže rogljičke z odlično kavo s smetano. Pod Šišenskim hribom je bila Švicarija, na njenem mestu pa so zgradili hotel Tivoli, kjer so se nekoč zbirali pisatelji, pesniki, slikarji, gledališčniki. Preden se je Cankar preselil na Rožnik, je nekaj časa živel v Švicariji, v mansardni sobici v drugem nadstropju. Takrat je na Rožniku blestela tudi Drenikova gostilna, obkrožena z veličastnimi kostanji, svetil se je Bellevue. Obe stavbi zdaj žalostno propadata.

Vrh Rožnika še ni bil tako poraščen, kot je danes, po travnikih je bilo zasajenih veliko sadovnjakov in celo vinogradi, mnogo je bilo čebelnjakov. Rožnik je bil prepreden s številnimi čistimi izviri, veliko je bilo naravnih jezerc in bajerjev, ki so jih kasneje izsušili. Vsi ti izviri vode danes sicer niso več tako čisti kot nekoč, a so povsem pozabljeni. Kot piše Krmeljeva, so tisti za halo Tivoli in Cekinovim gradom speljani naravnost v kanalizacijo. V 18. stoletju so rožniški izviri, ki so se zlivali po lesenem vodovodu, polnili celo Robbov vodnjak v središču Ljubljane.

Ob potočku, ki teče v zbirališče ob Cesti 27. aprila, so leta 1905 uredili Kneippovo kopališče, imenovano Wörishofen, ki je bilo zelo dobro obiskano in so ga zaprli po koncu prve svetovne vojne.

Zapeljivec

»Cankar je imel modre oči in bil je lep, ženskam se je zdel zelo privlačen,« pripoveduje Dragica Trobec Zadnik. Dvoril jim je, jih rad dolgo držal za roke in se naslanjal na njihova ramena. Kot je v intervjuju z Vesno Milek opisovala Irena Avsenik Nabergoj, avtorica knjige Ljubezen in krivda Ivana Cankarja, pisatelj nikoli ni bil brez ženske, čeprav jih je vedno zapuščal. Bal se je, da bi jih privezal nase in jih s svojim nestalnim življenjem uničil. Ko se je zapletel z žensko, je kmalu želel pobegniti od nje, včasih tudi tako, da jo je prizadel.

Čeprav je bil neskončno zaljubljen v temnooko Ano Lušin, jo je na primer prevaral z njeno sestro Minko. Zelo podobno je bilo z že prej omenjenim razmerjem z Albino Löffler na Dunaju, saj je kasneje imel razmerje z njeno sedemnajstletno hčerko Štefko Löffler; obljubil ji je zakon, a se je potem spet umaknil ... Čeprav ji je tudi po tem, ko se je z Dunaja preselil v Ljubljano, še nekaj časa pisal in ji obljubljal, da se bo vrnil. Nikoli ni zbral toliko moči, da bi ji povedal, naj ga ne čaka. »Cankar je Zofki Kvedrovi leta 1900 pisal, da ni poznal nobene ženske, na kateri v štirinajstih dneh ne bi opazil kaj smešnega ali zoprnega, kar ga je takoj ohladilo in še razjezilo povrh.«

Ena najbolj znanih Cankarjevih fotografij je tista s slamnikom, na kateri je videti prav gizdalinsko. Franzotovi Mariji, rožniški gospodinji, je nekoč zaupal, da ima naslednji teden pomemben sestanek v Unionski kleti in da bi rad šel v novi obleki. Gostilničarke so se odločile, da mu jo bodo kupile. Zaželel si je sivo blago. Ukrojil ga je najboljši krojač v Ljubljani in mu v enem tednu sešil obleko. Na fotografiji nosi slamnik in palico. Prav palica priča tudi o tem, da je že bil šibkega zdravja, imel je zelo oslabelo srce.

V Delovem arhivu je shranjen intervju z Majo Melihar, nekoč Franzotovo, leta 1976 objavljen v reviji Jana. Cankarja je poznala, ko je bila majhno dekle. Shranila je kar nekaj daril, ki jih ji je podaril, med njimi dva slona iz porcelana. Spominja se, da je, kadar je pisal v polni in glasni gostilni, rad na ves glas zavpil: »Za pet krajcarjev miru.« Ko ga je nekoč na Rožniku obiskala zaljubljena Milena Rohrmann, je v gostilno prišla v ozkem modnem krilu, v katerem je komaj hodila. Cankar se je ravno odpravil na Vrhniko, zato je odšla z njim. Meliharjeva se spomni, da je bilo njeno krilo, ko sta se zvečer vrnila na Rožnik, povsem razparano.

»A se sploh ni pritoževala.« Med prvo svetovno vojno so bili na Rožniku vojaki, pripeljali so tudi dva topova, vsak dan je tja prijahal oholi policijski komisar, ki je govoril le nemško, a je Cankar z njim zanalašč komuniciral le v slovenščini.

»Nekoč sta se glasno sprla. Kričala sta drug na drugega. Cankar se ga ni prav nič bal.« Leta 1913 je teden dni preživel v zaporu, ker je dejal: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem govnu in ustvarimo jugoslovansko republiko.« Ko so ga izpustili, so ga pred zapori na Miklošičevi pričakali prijatelji in socialistična Zarja je naslednji dan zapisala: »Včeraj je prišel iz zapora Ivan Cankar. Na obrazu se mu pozna, da se ni prav nič poboljšal.«

Leta 1910 je na Rožniku dokončal polemični spis Bela krizantema. Posvetil ga je svojim recenzentom in se v njem poklonil lepoti zelenega hriba z rožnato cerkvijo, na katerem je živel.

»Vse, kar je bilo grenkega in temnega, je umrlo; kar je bilo sladkega in svetlega, se je vdrugič porodilo v meni in bo v meni ostalo, neumrljivo, večno v vesoljstvu, kakor moja duša sama ... Nad cvetočim vrtom stojiva, gospa in jaz. In vsa lepota tega neumljivega jutra, lepota, ki je v meni, krog mene in v vesoljstvu, odseva, gospa, v tvojih očeh; v njih odseva moja večna pomlad, moja mladost in sreča ... Mladost, ne izpustim te! Moja pomladanja sreča, z obema rokama te držim! Močnejša je moja v lepoti in sreči pomlajena volja, nego čas in sodba njegova.«

Revolucionar

Cankar v tedanjih dnevnikih ni objavljal le literature, ampak tudi polemične in politične članke ter satire, v katerih ni nikoli nič kalkuliral, ni bil nič previden, ampak zelo pogumen, nesramen, piker, s pestjo v obraz, če je treba. Kot je zaupal Zofki Kvedrovi, ni nikoli priznaval nobenih avtoritet. Morda je bil tako pogumno kritičen, ker je bil svoboden, saj je bil prvi slovenski poklicni pisatelj, ki se je preživljal le s pisanjem. To mu je omogočal, kot je dobro znano, njegov založnik Lavoslav Schwentner, ki mu je plačeval dobre honorarje in se je vedno potrudil, da so bile izdaje Cankarjevih del tudi vizualno zelo lepe, kar je pisatelj sam zahteval. Izdal je kar dvajset Cankarjevih del, med njimi tudi novo izdajo sporne in požgane Erotike. Original je zaradi zloglasnega Jegličevega sežiga leta 1899 ena najredkejših slovenskih knjig; zgorelo je 700 od 1000 izdanih knjig.

Leta 1907 je Cankar kandidiral na deželnih volitvah, na socialdemokratski listi. Veliko je nastopal in delavce navduševal z vročekrvnimi in strastnimi govori. V Trstu je nastopil v Delavskem domu in dvakrat napolnil dvorano. Organizator, ki ga je prišel čakat na železniško postajo, ga je najprej za nekaj ur zaprl v sobo in mu odnesel suknjo, da bi ga tako prisilil, da je do konca napisal buren govor, ki ga je naslovil Slovensko ljudstvo in slovenska kultura. Poslušat so ga prišli delavci in tržaški rodoljubi ter viharno ploskali njegovim mislim.

»Zakaj Slovenci toliko govorimo o kulturi?« se je v govoru spraševal Cankar. In odgovarjal: »Zato ker je nimamo.« Primerjal je umetnike in delavce, prepričan je bil, da si delijo enako usodo. Opisoval je revne lačne umetnike, Groharjevo stradanje, sežig svoje Erotike, jetično smrt mladih nadarjenih prijateljev – Murna in Ketteja –, ki sta umrla v Cukrarni, prvi pri triindvajsetih, drugi komaj dvaindvajsetleten. Ko je opisoval delovanje kapitalizma, je v resnici opisoval sodobno globalizacijo.

»Kitajski kuliji kopljejo v Transvaalu diamanta, nosijo pa jih dame v New Yorku, delavke v Belgiji izdelujejo dragocene in umetne čipke, nosijo pa jih demimondke v Parizu ... Dragotin Kette je dopolnil Prešerna in je pisal nesmrtne verze; on je umrl mladoleten v velikem uboštvu, dragocenosti njegovih verzov pa ljudstvo ne pozna, polastil se jih je tisti mali del meščanske mladine, ki je umetnosti željan ...« Prav tako je simbolno opisoval politika, narodnjaka, steber slovenskega naroda, ki nič ne bere, ki ne hodi na razstave, ki »principielno« ne hodi poslušat dram. »Glejte, ta principielni narodnjak je tipus teh slovenskih navdušenih narodnjakov. Na vseh koncih in krajih kriči o kulturi, razžaljen je, če odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in hoče ostati principielno zabit!«

Podoben je odnos takšnih velikašev in politikov do ljudstva, je v Trstu takrat z govorniškega odra grmel Cankar, saj ima tak slovenski steber bolj kot ljudstvo rad ljudsko ponižnost. »Dokler ljudstvo veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom – dotlej je ljudstvo narod ... Komaj se zaveda svoje moči in pravice – tedaj je naenkrat zapeljano ljudstvo, zbegano ljudstvo, z eno besedo: ljudstvo.«

V času, ko sta umetnost in ustvarjalnost vredni vedno manj, ko je pisanje povsem izgubilo ceno, znano zveni tudi njegov članek z naslovom Zastonjkarji, v katerem piše, da so ga iz nekega časopisa vljudno povabili, naj kaj napiše »za dober namen« oziroma zastonj. Sploh jim ni odpisal. »Tisti dobrotnik, ki se mu je zdelo naturno in pravično, da poetje pojejo zastonj zanj in za njegov dobri namen, prav gotovo ni bil poprej stopil v papirnico, v tiskarnico in v knjigoveznico: 'Daj mi, o rodoljub, papir zastonj, stavce zastonj, platno zastonj – za dober namen!'« Tega ni naredil, je zapisal Cankar, ker je vedel, da ne bo nič dobil brez plačila.

»K poetom pa je šel in si spotoma ni ničesar mislil; šel je; in če si je vendarle kaj mislil, ga je ta misel milo pobožala po srcu ter mu rekla, da opravlja zaslužno delo za narod in za človeštvo sploh.« Ugotavljal je, da če advokat, duhovnik, profesor ali uradnik v svojem prostem času napiše pesmico in jo pošlje med ljudi, postane »zaslužen delavec za narodovo kulturo in narod mu je hvaležen«. Če pa mlad nadarjen človek postane umetnik oziroma, kot pravi on, »zamakne v hčerko božjo, pozabi na vse drugo, služi edinole nji ter nazadnje umrje za jetiko in od vsega hudega, je senca, ki gre mimo in ni vreden spoštovanja«.

Slovenci namreč še vedno mislimo, da umetnik ni delavec, umetnina pa ni delo, »ki ga je treba pošteno plačati, kakor vsako drugo delo, temveč umetnik je nekakšne vrste vaški šaljivec, njegovo delo pa je pisana igračka, brez katere pameten človek lahko izhaja«. Zastonjkarji so po njegovem mnenju veliki grešniki, ki nižajo tržno ceno umetnosti. Končal je: »Zastonjkarstvo je eno izmed znamenj nekulture; zato je čas, da mu napravimo konec enkrat za vselej.«

Odhod z Rožnika

O Rožniku je Cankar vedno razmišljal kot o svojem domu, čeprav se je, ko so se v gostilno naselili Franzotovi fantje, bratje rožniške gospodinje, počutil vse bolj nezaželenega in v začetku septembra 1917 se je »princ z gore« odselil v dolino, v Ljubljano.

Dragica Trobec Zadnik pravi, da je bil v dijaških letih Cankar »posteljaš«, selil se je iz ene majhne sobe oziroma postelje v drugo. Njegovih postaj v Ljubljani je bilo res veliko. S Kettejem sta prebivala v Vodmatu, nekaj časa je bil na Streliški 14 in kasneje na Zalokarjevi 8. Leta 1904 je živel pri svoji teti Mariji na Križevniški 11, nad gostilno Vitez. Ljubljanski duhovniki so gospodinji zagrozili, da dijaki, ki jim je oddajala sobe, ne bodo smeli stanovati pri njej, če se Cankar ne bo odselil. A je še nekaj časa vztrajal tam. Vsak dan je hodil v Dramo na vaje za Kralja na Betajnovi. Ko je bila premiera, je ostal kar v sobi in se tresel. Najel je dijaka, da mu je po vsakem dejanju prišel povedat, kako navdušen je bil aplavz publike. Šele ko je prejel obvestilo, da bo drama uspešna, saj je publika navdušena, si je upal na poklon. Igralkam je vedno podaril šopek vijolic, tudi sredi zime.

Leta 1907 je najprej živel v hotelu Ilirija, potem se je za tri mesece preselil k prijatelju Etbinu Kristanu na Masarykovi 44; tu je sredi volilnega boja, v vrtni lopi, napisal Hlapca Jerneja in njegovo pravico. In potem je kmalu spet odšel naprej, na Gosposvetsko 6, v sobo nad restavracijo Slavija.

Ko je odšel z Rožnika, je živel na Rozmanovi 9, na kosilo je hodil v hotel Turist, živel je še na Trubarjevi 28, Prisojni 8 in na Trgu revolucije 5. Nekaj časa je imel najete sobe oziroma postelje kar v vseh teh stanovanjih hkrati.

Že nekaj časa sta z Mileno Rohrmann načrtovala, da se bosta poročila. Devet let mlajšo Mileno, ki je bila iz bogate trgovske družine, je spoznal prav na Rožniku, njena mati je sicer poroki besno nasprotovala, a si je kasneje premislila. Četrtega oktobra 1918 se je preselil na Kongresni trg 5 in tam nekaj dni kasneje, natančneje 29. oktobra, padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Enajstega decembra je umrl, star je bil dvainštirideset let. Okoli njegove smrti se je spletlo več legend in teorij; ena govori o tem, da je po stopnicah padel, ker je bil pijan, druga, da je šlo za politični umor, saj naj bi ga z železnimi palicami pretepli trije Srbi. Menda naj bi njegova posmrtna maska pričala o tem, da je imel zaradi napada poškodovan obraz. Umrl je v deželni bolnišnici; čeprav je imel hude bolečine, je bil po pripovedovanju prič vse do konca dobre volje in pomirjen.

Pogreb in soba

Slovenski novinar Ruda Jurčec se v knjigi Skozi luči in sence spominja veličastnega Cankarjevega pogreba. Takrat je bil še dijak in na pogreb so odšli učenci in učitelji iz vseh šol. Ljubljana je bila polna črnih zastav, profesorji so bili oblečeni v dolge salonske suknje, na glavah so imeli cilindre. Povorka, ki se je vila čez mesto, je bila neskončna. Zvonili so zvonovi v vseh cerkvah. Za kočijo, ki je peljala stekleno trugo, so korakala različna društva, sokoli so prišli s konjenico in vsi so imeli pripet črn trak žalovanja. »Nad nami je krožilo letalo, ki je za sabo vleklo slovensko trobojnico. Spustilo se je čisto nizko in letalec je nad mrtvaškim vozom odvrgel velik venec. Hotel je, da bi priletel prav na voz, a ga je zaneslo proč. Med nami je zavel glasen krik, nekateri so pohiteli ponj.«

Deželna vlada je pokrila pogrebne stroške, pokopali so ga v grob sorodnikov Milene Rohrmann. Leta 1923 so ga prekopali k slovenski moderni, stroške za prekop je pokrila njegova nesojena nevesta. Milena je umrla leta 1949 v bolnišnici za duševne bolezni, nikoli ga ni mogla pozabiti.

Cankarjeva spominska soba Foto: Jure Eržen

Leta 1948 je Mestni muzej Ljubljana, ob trideseti obletnici pisateljeve smrti, na Rožniku odprl spominsko sobo. Prijetna soba z zelenimi stenami, na katerih je vzorec belih krizantem, je opremljena s pohištvom tistega časa. V stekleni vitrini, kjer so shranjene izdaje različnih Cankarjevih del, lahko vidimo krožnik in skodelico, ki sta bila inventar gostilne na Rožniku. Cankarjevih originalnih predmetov ni veliko, le listnica, letna karta za obisk Jakopičevega paviljona, ki mu jo je najbrž poklonil slikar, in kravata. Cankar ni imel lastnine. Samo Rožnik in svoje knjige.
                                                                        * * *

Ivan Cankar nad slovensko zavestjo visi kot težak in hrepeneč brkati oblak, vedno nesrečen, vedno razočaran in z občutki krivde, s katerimi potem učitelji strašijo dijake. Pa ni bil. Njegova leta na Rožniku pričajo, da je bil drugačen, boemski, nečimrn, kot se za umetnika spodobi. Zapeljiv. Slaven. Pogumen. Revolucionaren. Boleče iskren. Lažje si ga očitno predstavljamo po vedno istih klišejih, namesto da bi njegovo življenje sestavili v zanimivo zgodbo. On bi morda dejal, da zato, ker si želimo tako predstavljati umetnike. Brez sile in svetlobe.

Nekatere njegove govore in članke bi bilo danes nujno objaviti v šolskih knjigah in učbenikih ter jih še enkrat ponatisniti, saj so vedno bolj aktualni in pripeti na sodoben čas. Govorijo o nas. Cankar ni nikoli iz mode. Maj je čas za Cankarja in Rožnik.