Pripravite se na čolnarjenje

Pri geostrateški infrastrukturi je pomembnejši minister s figami v žepu kot javno izraženi in podprti interes.

Objavljeno
23. september 2016 14.57
LJUBLJANA SLOVENIJA 23.03.2011 voda FOTO: ROMAN SIPIC/DELO
Boris Jež
Boris Jež
Po zasedanju državnega zbora, na katerem so odločali o usodi ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča, bi se pravzaprav morali zjokati nad usodo demokracije. Bolj precizno: zjokati se nad tem, v kako globoko blato so stranke zavedle neko »pozitivno ideologijo« zahodne civilizacije. Marsikdo bi utegnil celo pomisliti, da so jo privedle na rob apokalipse. Če se bodo namreč človeštvu potrgale vse vrvi in vezi, četudi so včasih bolj utvara (demokracija), se bo sedem milijard ljudi hitro znašlo v kaosu.

Razodetje (apokalipsa): Sedem angelov, ki so imeli trobente, se je pripravilo, da zatrobijo. Zatrobil je prvi: in nastala sta toča in ogenj, pomešana s krvjo, ter se usula na zemljo. Zgorela je tretjina zemlje, zgorela je tretjina dreves in zgorela je vsa zelena trava. Zatrobil je drugi angel: in v morje je bila vržena kakor velika gora. Tretjina morja se je spremenila v kri, tretjina živih bitij, ki živijo v morju, je poginila, in tretjina ladij je bila uničena. Zatrobil je tretji angel: in iz neba je padla velika zvezda, plameneča kot bakla, ter strmoglavila v tretjino rek in v izvirke voda. Zvezdi je ime Pelin. Tretjina voda se je spremenila v pelin in veliko ljudi je umrlo od voda, ker so ogrenele.

Zatrobil je četrti angel: in udarjena je bila tretjina sonca, tretjina lune in tretjina zvezd, tako da so za tretjino potemnele. Dan je bil ob tretjino svoje svetlobe in prav tako noč. Nato sem videl in slišal orla, ko je letel po sredi neba in klical z močnim glasom: »Gorje, gorje, gorje prebivalcem zemlje zaradi preostalih treh angelov, ki morajo še trobentati.«

Ne vem, zakaj se vse to angelsko trobentanje začne s tretjinami, jasno pa je, da je to šele začetek konca sveta. Konec koncev pa lahko tudi demokracija razpada po nekakšnih tretjinah (najprej se ji odščipne tretjino, potem tretjino ostanka in tako naprej). No, v slovenskih političnih razmerah seveda še ne moremo govoriti o kaki apokalipsi, je pa bila interpelacija ministra za infrastrukturo nekakšna pogrebščina vsega tistega, kar smo si nekdaj zamišljali kot »vladavino ljudstva«. Veliko se je govorilo, da bodo poslanci glasovali po svoji vesti, kar bi bilo vsaj nekako v okvirih politične omike, toda vse se je izteklo na najslabši način – po kanalizaciji strankarskega sistema.

Ministra je podprlo 48 poslancev, le 13 jih je vztrajalo, da mora oditi. Ob tem je seveda treba opozoriti na (vselej kar verodostojno) ponedeljkovo anketo Dela, po kateri je interpelacijo proti Gašperšiču podprlo 43 odstotkov vprašanih, 36 odstotkov pa ne. Očitno je, da ljudstvo in njegovi zastopniki v parlamentu niso na isti valovni dolžini; še več, morda so celo v neke vrste konfliktu. Nad tem bi se morali zamisliti predvsem poslanci državnega zbora, kajti ustava pravi, da so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila (82. člen). Zgodilo se je seveda nekaj povsem nasprotnega: glasovali so kot falange, visoko na Olimpu namišljenega parlamentarizma.

Vodja nepovezanih poslancev Bojan Dobovšek je razplet takole napovedal: Kako bo kdo glasoval, se ve že teden dni.

Pravzaprav v igri niti ni bil Gašperšič, ampak obstoj vladajoče koalicije (torej oblasti), ki je v celoti uveljavila Heglovo domislico: Če se dejstva ne ujemajo s teorijo, tem slabše za dejstva! Vsa dejstva okoli kontroverznega ministra, ki ima z javno-zasebnim partnerstvom še vedno nekaj za bregom, je kot zemljevid razgrnil poslanec Matej T. Vatovec; ministra, ki spreminja svoje mnenje iz tedna v teden, je označil za lakaja zasebnega kapitala, ki steguje roke po slovenski infrastrukturi. Z javno-zasebnim partnerstvom, ki ga ne le zagovarja, temveč vsiljuje, se namreč ni zgradila še nobena železnica v Evropi, minister pa je že ustanovil podjetje (2TDK), ki parazitira pri denarju, od koder bo za ta projekt pač prišel. Zvito, ni kaj reči, in sumljivo.

In še na vrh te torte: njegovo ministrstvo menda že ima osnutek revizije drugega tira železnice do Kopra, ki ugotavlja precej nižjo ceno gradnje – namesto 1,35 milijarde »le« 750 do 850 milijonov. Moramo kar zadržati dih, koliko korupcije je v tiste 1,35 milijarde.

Na korupcijo smo se že kar navadili, saj je Slovenija posejana z raznimi črnimi luknjami, in samo najbolj naivni so lahko nasedli obljubam ministra, da se bo že prihodnje leto lotil gradnje drugega tira. Na to naj bi vezal svoj mandat, je zatrdil. Koga pa sploh briga njegov mandat, davkoplačevalcev seveda že ne, gotovo pa vladajočo koalicijo, ki se skoraj zastonj prehranjuje v parlamentu. In tu je v bistvu problem: v strankarski druščini, ki je (razen posameznikov) svetlobna leta oddaljena od sleherne politične omike. Interpelacijo lahko tako poimenujemo kar semenj ničevosti, pri čemer se opravičujemo Williamu Thackerayju in njegovi mojstrovini s tem naslovom.

Skratka, pri geostrateški infrastrukturi Slovenije ostaja pomembnejši neki minister s figami v žepu kot javno izraženi in splošno podprti interes. Tu pa je politika (z enim najslabših premierov, kajpak vključujoč tudi Janšo in Pahorja), da bi bilo treba »ovaditi« tudi parlament. Pred časom sem profesorja Ivana Kristana vprašal, ali lahko tožim ustavno sodišče zaradi njegovih namernih »zablod«, pa se je samo zasmejal. Demokracija ima očitno neki institucionalni strop, ki se ga ne da prebiti. Zato že antični Grki niso ravno porivali rok v ta ogenj; bolj jim je bil pri srcu pojem svobode (Periklej), kar je seveda v vsakokratni družbeni konstelaciji spet relativno.

Italijanski zgodovinar Luciano Canfora piše: Ni besedil atenskih avtorjev, ki bi demokraciji pela hvalnice. In to ni naključje. Mislim, da celo ameriška ustava ne omenja demokracije, čeprav politični sistem ZDA opredeljujemo kot ustavno demokracijo. Mimogrede: Thomas Jefferson & Co., ki so sestavili ameriško ustavo, vzor vsem takim modernim temeljnim listinam, so bili večinoma prostozidarji. V vsebini je prevladala beseda svoboda.

Naš parlament je že dostikrat pojem demokracije zverižil v floskulo. Že v 1. členu ustave piše, da je Slovenija demokratična država, ampak politični sistem se očitno razkraja, ker ni (tako kot v Magni Carti ali ameriški ustavi) osnovni poudarek na delitvi oblasti. Zdi se, da so naši ustavopisci delovali preveč pod vtisom »svinčenih časov« in se na štrbunk vrgli v večstrankarski sistem, ki naj bi bil osnovni temelj demokracije. Napačno. Tudi zasedanje po Gašperšičevi interpelaciji je pokazalo, da ob nizki politični kulturi lahko vse visi v zraku, četudi je vse skupaj navidezno še tako nabito z »demokracijo«.

V mislih imamo kajpak TTIP in Ceta, tajna sporazuma, ki ju bo slovenska javnost gotovo zavrgla, parlament in vlada pa sta že začela omahovati. Stavim sto evrov, da bosta na koncu vse podpisala, četudi bo še tako škodljivo za Slovenijo. Potem pa povejte, kje je tu demokracija: prebivalstvo tako, parlament in vlada pa čisto drugače, večinoma v škodo vseh. Kje je tu še kaj od suverenosti države, da ne zna reči ne, recimo kot Madžarska, ki se je upravičeno uprla Merklovi in njenemu žongliranju z begunskimi kvotami?

S takšno oblastjo, kot se »dogaja« premieru Miru Cerarju, gotovo še dolgo ne bomo imeli drugega tira. S takšnim ministrom, kot je Gašperšič, bomo verjetno tudi ob edino pristanišče. Pripravite se na slepi tir in na čolnarjenje po rekah – če seveda še teh ne bodo prodali.