Prispodoba o balkanski krčmi

Vtis, da je Hrvaška sprta s Slovenijo, je napačen. Sprta je z vsemi sosedami. Z vsemi polemizira o mejni črti. In še marsičem.

Pred več kot pol desetletja so se v eni od sob hrvaškega zunanjega ministrstva srečali gostitelj, sicer visoki funkcionar hrvaške diplomacije, in gostje, trije veleposlaniki Združenega kraljestva, akreditirani v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Vsebina dokaj nenavadnega sestanka – ki v hrvaški javnosti ni naletel na večje odzive – so bile poti reševanja spornih slovensko-hrvaških mejnih vprašanj. Rezultata sestanka ni bilo; sledil je sicer slovenski arbitražni referendum, arbitražni postopek se je začel, a sledila je tudi »prisluškovalna« afera in le nekaj dni pozneje še hrvaška odločitev, da odstopi od arbitražnega sporazuma. In primer vrne na začetek.

Nekoč zavezniški odnosi s Slovenijo so se bistveno poslabšali na različnih področjih, ocenjuje hrvaško ministrstvo za zunanje zadeve v poročilu o delovanju zdaj že »pokojne« levosredinske vlade, ki jo je vodil Zoran Milanović v preteklih štirih letih. V njem so napovedali tudi ukrepe, ki se bodo osredotočali na lobistične napore pri EU in velikih silah, da bi jih prepričali o nujnosti iskanja novih modelov za reševanje vprašanja meje s Slovenijo. Prizadevali si bodo tudi za rešitve za LB, NEK in hrvaško manjšino ter še posebej za odprtje slovenskega trga za hrvaške delavce, so sklenili.

Poslabšani zavezniški odnosi

Na hrvaškem zunanjem ministrstvu so ocenili, da je Slovenija »zelo aktivno« izkoriščala svoje članstvo v EU za vsiljevanje dvostranskih vprašanj med hrvaškimi pogajanji o članstvu v evropski povezavi, saj jih je dejansko blokirala.

»Ozračje, ki se je vzpostavilo po vstopu v EU, je izgubljeno, potem ko je Slovenija grobo kršila arbitražni sporazum,« so poudarili pisci poročila v delu, ki popisuje hrvaško diplomacijo v preteklih štirih letih mandata vlade kukuriku. Po njihovem mnenju je bilo s Slovenijo zlasti težko vzpostaviti sodelovanje pri migrantski krizi. To bi se lahko še poslabšalo, so dodali.

V dokumentu pa niso zapisali, da je bilo Sloveniji v zadnjih nekaj tednih vročenih devet diplomatskih not, v katerih je Hrvaška protestirala zoper slovensko postavljanje »tehničnih ovir« na slovensko-hrvaški meji. Niti ne, da je bila hrvaška veleposlanica v Ljubljani poklicana na pogovor, kjer ji je bil izročen slovenski odgovor na hrvaške protestne note glede postavljanja začasnih tehničnih ovir na schengenski meji. Pa tudi, da je slovenska stran odločno zavrnila vse hrvaške navedbe in ponovila, da je namen postavljanja začasnih tehničnih ovir nadzor nad schengensko mejo ter preprečitev morebitnega vstopa beguncev in migrantov zunaj dogovorjenih vstopnih točk in da ukrep ne prejudicira rešitve mejnega vprašanja.

Prvi primorski kilometer žičnate ograje na meji med Slovenijo in Hrvaško. Foto: Dragica Jaksetič/Delo

Hrvaški javnosti in poslancem novega sklica hrvaškega sabora, ki so poročilo dobili v roke, je bilo zamolčano, da je bila hrvaški veleposlanici vročena tudi protestna nota zaradi številnih primerov nezakonite plovbe hrvaške policije in hrvaškega ribiškega inšpektorja v notranjih morskih vodah in teritorialnem morju Republike Slovenije ter poskusov ukrepanja proti slovenskim ribičem v zadnjih mesecih ter zaradi širjenja hrvaškega školjčišča v Piranskem zalivu. Slovenija je protestirala proti poskusom izvajanja hrvaške jurisdikcije v Piranskem zalivu in slovenskem teritorialnem morju zunaj njega ter Hrvaško pozvala, naj spoštuje stanje na dan 25. junij 1991 in se izogiba incidentom.

Precej po »hrvaško« je pred dnevi izzvenela ugotovitev mednarodnega sekretarja HDZ Mira Kovača, zdaj že šefa hrvaške diplomacije, da je treba s sosedi sodelovati, ne pa se prepirati. Hrvaški politiki in diplomati so to že ničkolikokrat dejali. Vendar so čez »sekundo ali dve« besedo snedli.

Hrvaška brez dilem glede Slovenije

Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so že nekaj časa vrženi iz tečajev; ne le zaradi arbitraže. V nasprotju s slovenskimi politiki, ki po tujih logih drug drugega opravljajo in denuncirajo, Hrvati, vsaj kar se Slovencev tiče, nimajo dilem. Vedo, da je politika umetnost mogočega, interes pa je edini resen motiv, ki jo poganja. Samo naivneži se čudijo, ko pričakujejo, da bodo kdaj upoštevali tudi naš interes in da se bodo odpovedali mogočemu, če v to ne bodo prisiljeni. Most, ki je moralni zmagovalec volitev, ne bo povezoval Slovenije in Hrvaške, ampak bo Slovenija še naprej tako za ene kot druge, črne ali rdeče, na Hrvaškem le poligon za nabiranje političnih točk.

Navsezadnje pa ji Slovenija sama daje povod za očitke. To, da je bilo slovensko veleposlaništvo v Zagrebu pet mesecev (po odhodu Vojka Volka) brez veleposlanika oz. veleposlanice, je zagotovo pomemben povod.

A slovensko-hrvaški spor še zdaleč ni edini, ki balkanske križe in težave vnaša v EU. Tudi spor o meji med Hrvaško in BiH je izjemno resen, še resnejši je problem hrvaške meje s Črno goro, medtem ko je pri meji s Srbijo spornih za kar 11.000 hektarov zemljišč ob Donavi. Še največji problem pa je, da ima Hrvaška posebno vlogo (delno po odločitvi mednarodne politike, delno pa si jo pripisuje kar sama) pri odnosu do BiH in njene ureditve, ki še vedno temelji na mirovnem sporazumu iz Daytona. Ni zanemarljiv niti hrvaško-madžarski naftni spor, javnost pa bolj malo ve tudi o več kot 500 diplomatskih notah, ki jih zaradi radijskofrekvenčnih motenj Hrvaška naslavlja Italiji že vrsto let.

Balkan še ni izpeta pesem, mi je nedavno dejal veleposlanik ene od zahodnoevropskih držav, akreditiran v Zagrebu. Spori s sosedami to kažejo več kot očitno. Doda pa nekaj o vlogi Hrvaške v tej zgodbi; pravi namreč, kako diplomatski zbor še predobro ve za način hrvaškega dogovarjanja. »Včasih se zdi kot ženska; ko reče da, misli ne, ko reče ne, misli da …«

Bo nova vlada rešila kak spor?

Bo nova, komaj ustoličena hrvaška vlada tista, ki ji bo kot prvi uspelo urediti mejno vprašanje z vsaj eno od štirih sosed (Slovenija, Srbija, Črna gora, BiH)? To je vprašanje za milijon dolarjev, pravijo nekateri analitiki. In spomnijo, kako se je levosredinska vlada, ki je Hrvaško vodila doslej, obnašala zoper Slovenijo, posamezne primere pa omenjajo tudi v odnosih s Srbijo, Črno goro in BiH, saj se ni držala niti enega sklenjenega dogovora (bančni memorandum, arbitraža). Da bi se desna vlada, pod vodstvom HDZ, obnašala kako drugače, pa je težko verjeti. Spomnimo se, kako je pred tremi leti hrvaški sabor po štirinajstih letih spet gostil slovensko delegacijo odbora DZ za zunanjo politiko. Takrat je hrvaški poslanec Milorad Pupovac dejal, da gre za priložnost za novo stopnjo medsebojnega sodelovanja. Od te stopnje ni bilo čutiti kaj dosti. Te dni se je t. i. saborska zgodba ponovila ob obisku ruskega veleposlanika na Hrvaškem Anvara Azimova pri predsedniku hrvaškega sabora Željku Reinerju. Ko je beseda nanesla o sodelovanju, je namreč prvi mož hrvaškega sabora dejal, da sta si bila sogovornika enotna, kako osrednjo vlogo pri prijateljskih odnosih igra »parlamentarna diplomacija«.

Hrvaško-srbski pikado

Še en sosedski »odnos« povzroča križe in težave: hrvaško-srbski. Tudi ta je na najnižji možni točki. Nedavno sem obiskal Vukovar. Mesto, ki živi bolj za preteklost kot za prihodnost, in mesto že zdavnaj uničenih in skaljenih mednacionalnih odnosov; mesto, v katerem je treba paziti, ali pozdravite z bok ali ćao; mesto glavnega štaba obrambe Vukovarja; mesto, v katerem imajo nekateri otroci pouk dopoldne, tisti druge nacionalnosti pa popoldne. Eni za to krivijo druge, drugi prve. Takrat sem se pogovarjal s srbskim konzulom v Vukovarju Živoradom Simićem, ki ima za sabo bogato diplomatsko pot in zelo dobro pozna razmere na Balkanu. Na vprašanje, kakšni so odnosi med Hrvati in Srbi v Vukovarju in na Hrvaškem nasploh, mi je dejal, da slabši kot odnosi med Srbi in Albanci. Ti so tako slabi, da slabši skoraj ne morejo biti, zato se mi je zazdelo, da sem odgovor preslišal ali pa ga slišal le del. Vendar mi ga je ponovil; natančno tako, kot sem ga prvič slišal.

Prepoved cirilice v Vukovarju ni edino, kar jezi srbski živelj, rane iz preteklosti še bolijo, zdaj se je razplamtela še pravcata oboroževalna (na srečo le besedna) vojna med Zagrebom in Beogradom. Začelo se je, ko je hrvaški vojaški vrh napovedal posodobitev svoje vojaške opreme z nekaj ameriškimi helikopterji vrste kiowa in strateškimi večcevni sistemi za rakete ter balističnimi raketami. Hrvaški mediji so zadevo pograbili in napovedali, da je obrambno ministrstvo skoraj že sklenilo velik posel z ameriškim Pentagonom, vse skupaj pa naj bi povsem spremenilo ravnotežje moči v regiji.

Uničevanje napisov v latinici in cirilici v Vukovarju. Foto: Vlado Kos/Cropix

Spet so se oglasili iz Zagreba, od koder je odhajajoči hrvaški obrambni minister Ante Kotromanović srbskemu premieru Vučiću sporočil, »naj ne bo nervozen zaradi oboroževanja Hrvaške, saj nima sovražnih namenov zoper Srbijo«. Beograd Zagrebu ni ostal dolžan, saj je skoraj takoj prispel odgovor, da »Srbija še zdaleč ni nervozna ali prestrašena, vendar tudi upamo, da ne bo nervozna niti prestrašena Hrvaška, ko bo Srbija naredila ustrezne obrambne poteze«. Je pa Vučić v enem od pogovorov dejal, da mu še zdaj ni povsem jasno, zakaj bi Hrvaška potrebovala večcevne raketne sisteme. Zato je tudi Ameriko prosil, naj ne oborožuje Hrvaške.

Precej analitikov, tako hrvaških kot srbskih, še ni pozabilo izjav nemške kanclerke Angele Merkel, ki je že pred nekaj meseci opozarjala na vojaške napetosti na Balkanu. Takrat je dejala, da noče biti črnogleda, a je menila, da se lahko spori zaostrijo hitreje, kot si mislimo, iz tega pa se lahko razvije kaj takšnega, česar si nihče ne želi. »Kajti nočem, da bi bila tam spet potrebna vojaška posredovanja,« je takrat ocenila Angela Merkel. Analitiki pa so si bolj ali manj enotni, da ne gre le za dogodke, povezane z begunci oz. migranti, zadnje »obstreljevanje« med Zagrebom in Beogradom pa vidijo tudi v luči takratnih besed nemške kanclerke.

Nikolić kmalu v Zagreb?

Oboroževalni besedni pikado med Hrvaško in Srbijo bržkone še ni končan, puščice letijo z ene na drugo stran meje, vmes pa se dogaja še zgodba, povezana s posvetitvijo kardinala blaženega Alojzija Stepinca. Hrvaška si posvetitve silno želi, Srbija pa temu odločno nasprotuje.

Srbska pravoslavna cerkev je pri Vatikanu vložila celo pisno pritožbo oziroma pomislek glede Stepinčeve posvetitve, ena od spornih točk pa naj bi bilo tudi vprašanje, zakaj Stepinac ni nikoli obsodil ustašev in Pavelića vsaj tako odločno, kot je odločno obsojal komunizem – bržkone je komunizmu nasprotoval zato, ker ga je ta obsodil na 16 let zapora. Na Hrvaškem je to sprožilo val negodovanja. Hrvaška katoliška cerkev je javno sporočila, da je za njo Stepinac »že svetnik«, njemu v čast namenjala maše, na strokovnih simpozijih pa dokazuje njegovo pravovernost. Odnosi med Hrvaško katoliško cerkvijo (Kaptolom) in Srbsko pravoslavno cerkvijo pa so taki, kot so politični odnosi na državni ravni. Le s to razliko, da sta se pred nekaj meseci na Hrvaškem uradno že srečala predsednik Hrvaške škofovske konference Želimir Puljić in srbski patriarh Irinej, srečanje hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović in srbskega predsednika Tomislava Nikolića pa se mora šele zgoditi. Nekateri napovedujejo, da naj bi se to zgodilo »kmalu«, kar bo zagotovo osrednji balkanski politični dogodek – precej večji kot še ne napovedano prvo uradno dvostransko srečanje slovenskega predsednika Boruta Pahorja in njegove hrvaške kolegice Kolinde Grabar Kitarović.

Ko je hrvaški književnik Miroslav Krleža območje Balkana označil za balkansko krčmo, ga veliko ljudi ni razumelo. Zdaj, toliko let pozneje, je prispodoba več kot očitna in povsem razumljiva. Težava je le, ker je krčmarjev, ki vlečejo vsak na svojo stran in še zelo občutljivi so, veliko preveč, da bi krčma normalno delovala. Prav zato so vsakdanji prepiri, »razbiti kozarci«, pretepi in očitki med gosti povsem vsakdanji, saj vsak krčmar skrbi le za svoj žep. Krčma s potacanim podom pa ga sploh ne zanima, zato že dolgo ne najde miru in spokojnosti. In ju, kot kaže, še precej časa ne bo.