Tiskane izdaje
Pred več kot petdesetimi leti se je ameriški predsednik John F. Kennedy srečal s predstavniki Sovjetske zveze. Po dolgih pogajanjih so se dogovorili, da obe hladnovojni velesili ne bosta več izvajali atmosferskih poskusov z jedrskim orožjem. Do postopne prepovedi podzemnih poskusov in razoroževanja je bilo še daleč, saj ni hotela nobena stran zaostati v jedrski oboroževalni tekmi. Vendar je dogovor kljub temu pomenil pomembno soglasje: brez mednarodnih konvencij bosta velesili ogrozili preživetje človeške vrste. Zato je bilo treba postaviti vsaj ohlapna pravila.
Zelo podoben zgodovinski trenutek se verjetno ponavlja med sedanjim srečanjem kitajskega predsednika Xi Jinpinga z Barackom Obamo. Ameriški komentatorji so prepričani, da vplivna sogovornika znova določata prva pravila za uporabo novega uničevalnega orožja. Le da tokrat ne preštevata jedrskih konic, ampak se pogovarjata o programskih vrsticah: elektronskih orožjih za kibernetsko bojevanje, kakršen je bil ameriško-izraelski računalniški črv stuxnet, s katerim so pred tremi leti napadli iranski jedrski centrali v Bušerju in Natanzu ter za več mesecev ohromili iranski jedrski program.
Voditelja obeh ekonomskih in vojaških velesil bosta najverjetneje sklenila načelen dogovor o kibernetskem nenapadanju – da ne bo v miru nobena stran prva uporabila kibernetskega orožja za napad na kritično infrastrukturo: elektrarne, bolnišnice, telekomunikacije, finančni sistem in promet. Skoraj zagotovo pa ne bosta omejila »posebnih kibernetskih operacij« in elektronskega vohunstva, saj nobena kibernetska velesila noče zaostati v vojni za podatke.
Ta vojna je v elektronskem svetu vse bolj vroča. Nekdanji obveščevalec Edward Snowden je razkril načrte ameriške nacionalne varnostne agencije (NSA) za vdor v kitajskega telekomunikacijskega velikana Huawei. Več poznavalcev ameriške obveščevalne dejavnosti je potrdilo, da sodi Kitajska poleg Rusije, Severne Koreje in Irana med najpomembnejše strateške kibernetske tarče. Vendar Kitajska ni samo pasivna tarča, ampak tudi zelo aktiven napadalec. Kitajski računalniški specialisti so pridobili osebne podatke o več kot 22 milijonih ameriških državnih uslužbencev, ki so jih pred zaposlitvijo varnostno preverili. Še bolj dejavni so bili kitajski vojaški obveščevalci, ki so v ameriških podjetjih in pravnih pisarnah sistematično iskali trgovinske dogovore, patente in poslovne skrivnosti, s katerimi bi okrepili kitajsko industrijo in mednarodno trgovino.
V zadnjih tridesetih letih so uporabniki in teoretiki interneta večinoma pozabili, da ga je med hladno vojno razvila ameriška vojska kot del nacionalne obrambe pred sovjetskim jedrskim napadom. Ameriško-kitajska pogajanja o pravilih kibernetskega vojskovanja kažejo, da ni internet nikoli izgubil vojaške narave, temveč bodo njegovo prihodnjo uporabo določale vojaške velesile, ki jih ne bodo zanimala »civilna« vprašanja zasebnosti, svobode izražanja, spodbujanja ustvarjalnosti ter prostega pretoka znanja in informacij.
Molčeča Evropa
Prav o takšnih vprašanjih interneta so se prejšnji teden v Hannovru največ pogovarjali udeleženci srečanja skupine Mapping, ki pripravlja smernice za uveljavljanje evropske digitalne agende ter išče varovalke za zaščito elektronske zasebnosti in svobodo izražanja (zaradi pravil Chatham House jih ne moremo imenovati ali citirati, op. p.).
Ko je Edward Snowden pred dvema letoma opozoril na globalne razsežnosti nezakonitega elektronskega nadzorovanja, so zagovorniki spletnih svoboščin in borci za državljanske pravice pričakovali množične proteste javnosti in reforme tajnih služb – še zlasti v Evropi, ki ima precej strožja zasebnostna pravila kot ZDA. A se njihovo upanje ni uresničilo, saj so začele tudi evropske vlade zaostrovati nadzor nad internetom ter povečevati pristojnosti policije in tajnih služb.
Francoska vlada je izrabila napad na redakcijo satiričnega časopisa Charlie Hebdo in kljub protestom civilnodružbenih organizacij uveljavila zakon, po katerem lahko država prisluškuje vsej elektronski komunikaciji (klicem, pismom, družabnim profilom …) domnevnih teroristov brez odločbe sodišča. Ponudniki spletnih storitev bodo morali namestiti posebne »črne škatle« za zbiranje in analizo metapodatkov, policisti in obveščevalci bodo smeli osumljencem nameščati kamere in programe za zajem gesel na tipkovnici (»keyloggerje«). V Španiji so lani pripravili zakon o varovanju javnega reda in miru, s katerim so zelo omejili možnosti javnega združevanja in protestov ter uvrstili »socialne aktiviste« med družbene skupine, ki jih je treba nadzorovati enako pozorno kot kriminalce ali potencialne teroriste. Še radikalnejši so zakonodajalci v Veliki Britaniji, kjer hoče vlada Davida Camerona po hitrem postopku sprejeti poseben »vohunski zakon«, s katerim bi med drugim prepovedala uporabo kriptografije – elektronskega zaklepanja podatkov, s katerim je mogoče zakonito zavarovati komunikacijo pred prisluhi.
V Svetu Evrope in drugih organizacijah za varstvo državljanskih svoboščin so pripravili številne študije in poročila, v katerih so avtorji opozarjali na škodljive učinke in neučinkovitost elektronskega nadzora (denimo priporočila Sveta Evrope 2041, 2015 in 2067). Toda njihovi predlogi niso dobili politične podpore niti v državah, kjer politiki načeloma nasprotujejo elektronskemu nadzoru in podpirajo strožje varovanje državljanskih pravic.
Zadrego in nemoč evropske politike najbolje kaže Nemčija. Nemški informacijski pooblaščenci so edini nasprotovali Googlu in drugim ameriškim internetnim podjetjem, ki so hotela tudi v Nemčiji množično zbirati in obdelovati uporabniške podatke. Njihova sodišča so prva razsodila, da je bila evropska direktiva o hrambi elektronskih podatkov iz leta 2006 neustavna. V deželnih parlamentih sedijo predstavniki piratske stranke, javno mnenje je zelo naklonjeno strožjemu varovanju zasebnosti, kanclerka Angela Merkel pa je bila ena najbolj odmevnih evropskih tarč ameriških prisluhov. Ampak niti ona ne more verodostojno kritizirati drugih evropskih voditeljev in zahtevati, da EU sprejme nemška pravila. Zaradi strahu pred terorizmom in domnevnih članov skrajne islamske skupine Isis med prihajajočimi begunci se krepijo zahteve po večjih policijskih pooblastilih. Poleg tega so nemški mediji razkrili, da je tudi nemška tajna služba zbirala podatke za ameriško NSA in bo še naprej potrebovala njihove obveščevalne usluge, zato ne smejo tvegati prehudega diplomatskega zaostrovanja z ZDA.
Zaradi podobnega prepleta razlogov in nasprotujočih si interesov molčijo tudi druge evropske države, ki bi morale zagovarjati državljanske pravice in svoboščine na internetu. Namesto tega prepuščajo pobudo spletnim velesilam in zasebnim podjetjem, ki jim sedanje razmere najbolj ustrezajo: občutje strahu, negotovosti in brezvladja, zaradi katerega se je na internet vrnila vojaška retorika.
Ženevska konvencija za internet
Retoriko vojne so sprejeli tudi nekateri udeleženci srečanja Mapping. Trdili so, da bi se morali uporabniki in podjetja odzvati na množične elektronske prisluhe z enako množično in privzeto uporabo močnega šifriranja podatkov, saj bi le tako omejili elektronske tipalke tajnih služb. Razpravljali so o možnostih obveznega šifriranja metapodatkov in med vrsticami omenjali možnosti za uveljavitev nekakšne internetne ženevske konvencije, v kateri bi prepovedali nekatere najhujše zlorabe spletnih tehnologij: namernega slabljenja ali prepovedi kriptografije, algoritemske cenzure in elektronskega izbrisa.
Zagovarjanje elektronske oboroževalne tekme med izdelovalci elektronskega oklepa in razvijalci orodij za prebijanje kriptografske zaščite je zelo sporno, saj spominja na obdobje hladne vojne, ko so velesile trdile, da s kopičenjem jedrskih konic ohranjajo negotovi mir.
Zahteva, da morajo uporabniki interneta zaradi množičnega elektronskega nadzora braniti svojo zasebnost s kriptografskimi orodji, ni daleč od argumenta, da se je treba pred uličnim kriminalom braniti s pravico do nošenja orožja. Razmišljanje o internetni ženevski konvenciji kaže, da so se celo zagovorniki spletnih svoboščin sprijaznili s podobo interneta kot prihodnjega vojaškega bojišča, ki ga ta teden zarisujeta predstavnika ZDA in Kitajske. Čeprav je prav hladna vojna pokazala, da lahko trdnejši mir in blaginjo prinese šele konec oboroževalne tekme in konec prevlade strahu. Državljanske pravice na spletu – pravico do zasebnosti, svobode izražanja in izmenjevanja informacij – pa bi lahko zagotovila kvečjemu prepoved ali močna omejitev množičnih prisluhov. Vendar takšna pobuda niti v Evropi nima dovolj močnih zagovornikov.
