Programski svet je talilnik parcialnih interesov v en, skupen, generičen interes

Pravnik in režiser. Bo to odrešilna kombinacija za osrednjo medijsko hišo, ki se otepa s krizo vodenja? Miran Zupanič je bil z veliko večino 25 glasov od 29, kolikor je svetnikov v programskem svetu, oziroma 27, kolikor jih je bilo na seji, izvoljen za novega predsednika programskega sveta. Ali številčnost glasov pomeni, da je bil izredno prepričljiv? Ali pa le to, da programski svet v tem mandatu pač obvladuje vladna koalicija?

Kakorkoli, takšna podpora mu nalaga veliko breme, saj je povezana s številnimi pričakovanji. A že v izhodišču se kaže, da mu je nenavadna pravniško-umetniška kombinacija v prid. Kot pravnik pozna postopke in zakone. Kot režiser zna povezovati in organizirati. Obenem se je, kot pravi, pripravljen učiti, saj mu je v veliko veselje, če lahko izve kaj novega.

Česa se boste najprej lotili, kakšne so vaše prioritete? Na prvi seji ste se opredelili do delovanja pravne službe, ko ste opozorili, da je pravnica, ki je pripravila celovito pravno mnenje, pravzaprav v službi sedanjega v. d. direktorja RTV Slovenija Marka Fillija.

Ja, lahko pride do položaja, ko pravna mnenja v razpisnem postopku za generalnega direktorja daje temu direktorju podrejena oseba. Gre za sistemsko vgrajeno kolizijo interesov, ko je ista oseba hkrati odgovorna šefu in tistemu, ki tega šefa postavlja. Za misel, da bi prek nje šef lahko vplival na tiste, ki o njem odločajo, ni treba biti ravno Einstein, se vam ne zdi? Nikakor ne trdim, da je tako tudi v konkretnem primeru, sistemska možnost za to pa nedvomno obstaja!

Sicer pa bom najprej zagotovo posegel v organizacijo dela programskega sveta: to so sprememba poslovnika, preučitev načina dela in, kolikor je to mogoče, bolj funkcionalno delovanje.

Programski svet ima 29 članov, to je ogromen korpus. Da dobijo vsi svetniki besedo, pomeni, da jo v eni uri vsak svetnik dobi za dve minuti. Če seja traja pet ur, kar je že zelo veliko, je to deset minut. Če od tega odštejemo nekaj minut za odgovore vodstva in moderiranje, pridemo na šest, sedem minut na enega. Zelo težko je v tako velikanskem korpusu zagotoviti kvalitetno in enakopravno javno razpravo oziroma razpravo, ki bo podlaga za oblikovanje skupne volje.

Moja prva zelo velika naloga bo, kako v tem omejenem časovnem okviru organizirati delo na način, da ne bo vse skupaj v veliki meri samo razprava pro forma . Zakon določa pravila igre, in to je ena od pasti, ki jih je zakonodajalec – verjetno nehote – vgradil v sistem. Da bi zagotovil čim širši in čim bolj kompleksen odziv zainteresirane javnosti, je ustvaril organ, ki v veliki meri s svojo glomaznostjo in predimenzioniranostjo onemogoča kvalitetnejšo, obsežnejšo in bolj poglobljeno razpravo. Sploh ker gre za različna mnenja, ki se morajo konfrontirati, za različne interese, ki se morajo konfrontirati. Zdi se mi, da je za predsednika, ki pač mora skrbeti, da so vsi v enakem položaju, ko želijo govoriti – kar je zelo težko glede na poslovnik, saj ne more kar apriori jemati besede, ker ni časovnih omejitev –, notranja organiziranost sveta prvi in velik izziv. Treba je zagotoviti kvaliteto razprave in tu je velika odgovornost tistega, ki razpravo vodi, se pravi predsednika.

Sledi oblikovanje programskih komisij oziroma delovnih teles. Te so ena od možnih oblik, kjer bi delo lahko zastavili bolj učinkovito; stvari bi temeljito predebatirali na ravni komisij. Seveda se potem pojavi vprašanje generirane skupne volje. Kajti bistvena stvar, kot jaz razumem programski svet, je, da je to talilnik parcialnih interesov v en, skupen, generičen interes in po drugi strani mesto, kjer se parcialni interesi prepoznavajo kot legitimni. V nadaljevanju pa se z ustreznimi sklepi omogoča, da se uresničijo. Ne gre za to, da bi šli v ultimativno poenotenje, ampak da je treba oblikovati polja skupnega in polja legitimno parcialnega.

Preden se je oblikoval novi programski svet, se je v javnosti veliko govorilo, da se nacionalna radiotelevizija ubada s krizo upravljanja. Eden od razlogov zanjo naj bi bil prav (pre)velik programski svet s svojimi interesi.

Obseg programskega sveta ni ključen razlog za krizo upravljanja. Ta je brez dvoma najprej posledica nekorektno vodenega postopka volitev in imenovanja programskih svetnikov v parlamentu. Zgodba z gospo Natašo Pirc Musar in sedanjim vodstvom sega v leto 2014, ko jo je programski svet z enim glasom razlike izvolil za generalno direktorico. Potem se je izkazalo, da sta bila ne samo eden, ampak kar dva svetnika v organih političnih strank, zato sploh ne bi smela sedeti v programskem svetu.

Nisem tisti, ki bom sodil, lahko pa rečem, da bi moral kandidat za svetnika vedeti, ali izpolnjuje pogoje. On sam bi moral prvi opozoriti, da jih ne izpolnjuje; s tem neizpolnjevanjem bi se moral seznaniti tudi predlagatelj, ki prav tako mora preveriti, ali kandidat izpolnjuje pogoje ali ne. In to bi morala preveriti ustrezna komisija oziroma državni zbor. Če sta bila še v sedanjo sestavo sveta vgrajena dva svetnika, ki ne bi smela imeti tega sedeža, je treba povedati, da je izvirni greh v resnici prišel iz parlamenta. Žalibog, tako je bilo.

To pa se je zgodilo ravno zato, ker je nacionalna radiotelevizija presečišče številnih strankarskih interesov. Ko so ti interesi zelo uravnoteženi, lahko že en glas za ali proti veliko spremeni. In tako je bilo tudi takrat. To je bil torej prvi problem: da je šlo za odločevalce, ki to ne bi smeli biti. In potem je tu še drugi. Kot razumem celoten postopek, je bila od 8. aprila do 23. maja 2014, ko je bil sklep o imenovanju generalne direktorice odpravljen, generalna direktorica Nataša Pirc Musar. Ampak ko so svetniki sklep odpravili, so ga izničili – kot da ona nikoli ni bila generalna direktorica. Niso je razrešili. Tisti mesec je bila direktorica, ampak pravno gledano so sklep nato odpravili, kot da ni nikoli obstajal.

Programski svetniki so s svojimi odločitvami soodgovorni za situacijo, v katero se je potem zgodba razvijala. Koliko so samo sledili pravnim razlagam – to je drugo vprašanje. Tudi to je treba vedeti, da že pravniki isto zadevo interpretirajo različno. Ko je to prepuščeno laikom, če lahko tako rečem, za področje prava, se zadeve samo še dodatno zapletejo. Ker so bile vhodne informacije pravne stroke precej protislovne in ker je bil tudi proces odločanja tako usmerjan, da je bilo – bi si upal reči – do neke mere mogoče to celo zaželeno, je nastala vsa ta kolobocija.

Kot jaz razumem stvari, so te bolj čiste, kot se zdaj prikazuje. Sodišče je jasno povedalo, da Marko Filli ni več generalni direktor RTV, in Nataša Pirc Musar prav tako ne. Vsak bo po svoje uveljavljal svoje interese na pristojnih sodiščih, kar je popolnoma normalno, če tako mislita, ampak osebno mislim, da je situacija bolj čista in da ni treba nenehno pogrevati tega, kar se je zgodilo, razen kot opozorilo, da se kaj takega ne ponovi v prihodnje.

Vseeno bi naredila korak nazaj. Tudi v javni razpravi, ki je spremljala pripravo medijske strategije, se je kot problem večkrat izpostavila prav obsežnost programskega sveta z vsemi interesi, ki se v njem prepletajo in ki jih je težko spraviti na skupni imenovalec.

Ključna zadeva je, ali znamo v družbi voditi dialog, oblikovati skupna mnenja in voljo ter obenem upoštevati različnost. Mislim, da je to večji problem od števila članov programskega sveta. Če se ljudje znajo zmeniti, potem je tudi 29 ljudi obvladljivo število, če se ne znajo, sta že dva preveč. To je spet naloga predsednika sveta. Že zaradi izjemne podpore se čutim dolžnega vzdrževati pripravljenost na sodelovanje, na razpravo, tudi na popuščanje. Ves čas je treba kot vrhovno vodilo postavljati skupni interes, ne parcialnega interesa skupine, ki ti je na neki način že zaradi okolja, iz katerega izhajaš, bliže. Kajti vsak od nas od nekod prihaja.

Kaj pa je za vas ta skupni interes?

Zelo lepo je definiran v prvem členu zakona o Radioteleviziji Slovenija. To je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Mi vsi pa temu zavodu dajemo vsebino, torej določamo, kaj je vsebina posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. To je stvar presoje. Če si publika množično želi gledati, reciva jim, »butaste« oddaje in ji je program pri tem dolžan slediti, potem je nacionalni interes primitivizacija skupnosti. Če si publika želi razsodno sliko družbene stvarnosti, če se želi kultivirati, zabavati na inteligenten način, potem je to družbeni interes. Želel bi si, da smo pripadniki sodobne, razvojno naravnane družbe, ne pa da na neki način nazadujemo.

Kako ocenjujete slovensko družbo, kakšno nacionalko hočemo Slovenci?

Bolj pomembno je, v kakšni družbi želimo živeti, in mogoče je ključno vodilo, kakšno družbo želimo zapustiti svojim otrokom.

Svojim res ne bi želel zapustiti družbe, ki je nepravična, kjer so eni privilegirani, drugi deprivilegirani v vseh mogočih oblikah. Želel bi jim zapustiti okolje, ki jim bo omogočalo osebni razvoj, dostojanstvo, kvaliteto življenja, odprtost, samorealizacijo, suverenost. Vsi smo vstopili v ta svet in vsi bomo iz njega izstopili. Pomembno je, kaj smo prispevali; kaj smo mu dali in kaj vzeli. Moj praded je posadil drevo ob poti in tudi jaz se včasih ustavim v njegovi senci.

Če se vrnem k odgovornosti, ker se tega moram dotakniti: pri vseh, ki to družbo vodijo oziroma upravljajo, so zelo pomembni nameni. Včasih je bolj pomemben namen kot samo dejanje. Vprašanje je, ali gradimo ali rušimo; ali povezujemo ali razdiramo. Vedno bodo v družbi konflikti, ker drugače ne more biti; družba je sestavljena iz toliko zgodb, posameznikov, interesov, da je bistveno vprašanje, ali zna upravljati svoje konflikte ali ne. Če zna upravljati, bo šla naprej, če ne zna, bo razpadla. Poglejte, koliko jih je že šlo v zgodovino.

Kaj pa, če imamo družbo, ki ne ve, kakšna želi biti, in potrebuje razsvetljene upravljavce oziroma voditelje, ki bi ji to znali pokazati?

Ne verjamem v razsvetljene upravljavce. Ti vodijo v vse mogoče zlorabe. Prizadevati bi si morali, da smo aktivni državljani, da je država naš servis, skupna institucija, prek katere uresničujemo interese, ki jih kot posamezniki ne moremo uresničiti. To je bistveno. Zanašanje na dobro gospodarjenje je sprejemanje podložniške drže, to na dolgi rok vodi v samoukinjanje. Menda nismo tako nori, da bi se sami ukinjali.

Ampak vodja programskega sveta bi lahko razsvetljeno kazal, kakšno družbo pustiti zanamcem.

Lepo bi vas prosil, da me ne obravnavate kot razsvetljenega upravljavca. Gre za to, ali smo povezovalni, odprti, učljivi. Smo zmožni zamenjati stališče, prisluhniti drugemu? Ali besede uporabljamo, da gradimo ali da rušimo? Včasih je treba kaj zrušiti, da bomo gradili, ampak potem mora to biti zelo prepričljivo utemeljeno; škoda ob rušenju pa mora biti manjša od tega, kar se obeta kot korist, ko bo nekaj zgrajeno.

Na RTV je ogromno potencialov, ki še niso uresničeni. Tudi za to gre: ključen termin je samorealizacija. Delo z njo bi moralo biti eden od ključnih ciljev – da lahko ljudje uresničijo svoje potenciale, da lahko živijo od svojega dela, domišljije, ustvarjalnosti, svoje zemlje, če hočete.

Dva milijona nas je. To pomeni, da smo zelo majhna skupnost, ki z lahkoto komunicira. Hvala bogu, smo na koščku planeta, ki je prelep, zdrav in za zdaj neonesnažen. Imamo ogromno preživetvenih prednosti v primerjavi z marsikaterim drugim okoljem. Nespametno, neproduktivno in samouničevalno je nenehno brskati in kopati po ranah, ker potem ne bodo nikoli zaceljene.

V javnosti se krepi občutek, da postaja gledanost vse pomembnejši dejavnik tudi na nacionalki. Vemo, da je gledanost večja, če so oddaje in prispevki lahkotnejši. Kam boste usmerili barko?

Lahkotnejše oddaje so absolutno dober korektiv za sproščanje, zabavo, duhovno rekreacijo. Če pa postaneta lahkotnost na eni strani in senzacionalizem na drugi zavezujoč trend za manipualcijo in omrtvičenje zavesti, potem je to skrb zbujajoče.

Kakorkoli obračava, zdi se, da naš medijski prostor – pa ne govorim samo o nacionalni RTV, ampak kot bralec, gledalec in poslušalec – vse manj ceni misel, poglobljeno analizo in stvarno presojo položaja. Vse bolj gradi na senzacionalizmu in aferaštvu, ki ga je ogromno, tudi to je dejstvo, ker smo očitno postali taka družba, in na generiranju negativnih čustev. V redu, dajmo zgenerirat negativna čustva do konca, potem pa naredimo rez in pojdimo naprej. Kaj bi kar naprej pogrevali, kako je nekdo nekomu nekaj.

Programski svet je del zelo kompleksne strukture. Morali si bomo prizadevati, da razčistimo, kako lahko pripomoremo k boljšemu delovanju nacionalne RTV. Bolj bomo to zmogli in znali, bolj bomo te vibracije širili v matično okolje nacionalne ustanove, ki pa je v marsičem rezultat več desetletij trajajočega medijskega monopolizma, političnega ter interesnega polaščanja in kariernih motivov. To ni oreh, ki bi ga skupinica ljudi strla v treh mesecih. Gre bolj za to, da si prizadevamo ustvariti procese, ki bi preoblikovali nacionalko v ustanovo moderne družbe: pluralno, verodostojno, duhovito, lahko tudi provokativno, lahkotno in z velikim volumnom raznolikih programskih vektorjev, ki odsevajo družbeno stvarnost.

Za primer: v Delu sem danes zjutraj [torek, na dan pogovora] prebral zelo zanimivo zgodbo o tem, kako kradejo pajke po podzemnih jamah. Kot scenaristu se mi takoj odpre potencialna zgodba: nekdo nastavi pasti, pride čez šest mesecev, pobere mrtve pajke in jih proda po pet tisoč evrov za kos. Kdo si lahko to izmisli?

Ali pa zgodba gospe v pismih bralcev, ki se spominja, kako je med vojno želela kupiti radirko, in jo je zato prodajalec prisilil, da pozdravi s Heil Hitler.

Skratka, prek medijske komunikacije se odpirajo novi svetovi. Stopamo v svetove bližnjih in daljnih, skoznje se umeščamo, jih lažje razumemo in oni mogoče lažje razumejo nas.

Javni medij, ki ni podrejen komercialnim motivom, služi temu, da se družba prepoznava, vidi, sliši, razume. Za to v bistvu gre. Nacionalna RTV služi temu, da bi družba razumela samo sebe.

Prizadevati si moramo razumeti tisto, kar zmoremo razumeti. Česar ne moremo razumeti, pa bi morali sprejeti. Če ne sprejmemo, gremo v konflikt. Posledice konfliktov so rezi in prelomi, kar je včasih v redu, včasih pa ni. Prizadevanje za razumevanje je osnova, da družba obstane in da se razvija. Če si drug pred drugim zamašimo ušesa, če zaklenemo vrata, spustimo rolete, potem bomo živeli vsak v svoji kletki in vsak bo lahko manipuliral z nami, vsak nas bo lahko upravljal. Če se vrnemo k temu, kakšno družbo želimo zapustiti otrokom – menda ne bomo tako neumni in neodgovorni, da jim bomo zapustili tako družbo, zaboga.

Vse glasnejši so glasovi, ki pozivajo k bojkotu plačevanja naročnine. Kako jih razumete?

So ljudje, ki ne želijo in ne morejo plačevati prispevka. Že v sedanji zakonodaji obstajajo načini, kako posameznike oprostiti naročnine, ko gre za socialne razloge.

Sicer gre za čisto načelno vprašanje: ali bomo za to, da se uveljavijo parcialni interesi? Bomo razsuli vse javne sisteme? Jutri bo nekdo rekel, moji otroci ne hodijo na faks, ukinimo tisti del davka, ki se veže na visoko šolstvo. Tretji bo rekel, ne potrebujemo javnega zdravstva ... Vedno je v interesu določenih skupin, da so iz takih ali drugačnih razlogov proti temu ali onemu. Toda – ali je to v prid skupnosti?

Če povem še malo drugače. Velika napaka je, če govorimo, da je nacionalka nekaj, kar moramo plačati, komercialke pa so brezplačne. Še kako jih. Plačujemo jih z reklamami. V vsakem izdelku, ki se reklamira, plačamo tudi njegovo oglaševanje. Preverite, kako velik je oglaševalski kolač, s katerim se hranijo komercialni mediji. Od kod pa prihaja denar, če ne od potrošnikov?

Če boste šli malo računat, boste videli, da stane dnevna naročnina za kompletno RTV-storitev 42 centov. Nihče v državi za 42 centov ne ponuja več: pet televizijskih programov in osem radijskih programov, multimedijski center. Sesuvanje takega sistema je nespametno. Bomo racionalni in razsodni ali bomo podlegli negativnim čustvom in demagoškim manipulacijam?