Prostozidarstvo na Slovenskem: Avstrijski ovaduhi so imeli veliko domišljije

Je avtor še povsem sveže knjige o zgodovini prostozidarstva na Slovenskem. Dr. Matevž Košir, rojen leta 1964, se je po diplomi iz zgodovine in sociologije kulture leta 1990 zaposlil v Arhivu Republike Slovenije, kjer dela še danes. Med letoma 2005 in 2009 je bil tam direktor, trenutno pa vodi sektor za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov.

Leta 2002 je bil habilitiran za področje arhivistike, od leta 2004 sodeluje kot zunanji sodelavec v izobraževalnem programu več univerz. Poleg raziskav iz arhivistike in različnih zvrsti arhivskega gradiva uspešno povezuje arhivistiko in zgodovino. Doktoriral je leta 2000 s temo kranjskih deželnih stanov v obdobju reformacije in protireformacije.

Širši sklop raziskav je posvetil zgodovini čarovništva in čarovniških procesov (je soavtor monografije Čarovnice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah, 1995). Sodeloval je v več raziskovalnih projektih, pisal je o delovanju nekaterih znanih prostozidarskih osebnosti. Je član različnih komisij, med drugim revizijske komisije Mednarodnega arhivskega sveta. Z njim smo se pogovarjali ob izidu knjige o prostozidarstvu na Slovenskem, ki prinaša številne doslej neznane in neobjavljene dokumente in pričevanja.

Napisali ste knjigo Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem. Kakšni so bili vaši motivi, da ste se lotili tega zahtevnega projekta?

S to temo sem se srečeval že deset let. Pisal sem članke, ki so bili sicer posvečeni posameznim osebam, na primer Juriju Vegi, ki smo mu namenili poseben simpozij. Takrat sem odkril dokumente, ki so prostozidarstvo zgodovinsko prikazali nekoliko drugače, kot ga poznamo. Čisto zgodovinsko je bil izziv to temo, kot se kaže skozi arhivske dokumente, predstaviti našemu prostoru.

Katero rdečo nit bi imelo prostozidarstvo našega prostora? Se v prvotnem vzgibu javlja kot narodno prebujenje, kot humanizem, kot razsvetljenstvo, kot interes monarhov, kot oblika nacionalizma ...?

Pri tem je treba izhajati iz leta 1717. Zavedati se moramo, da gre za britansko »iznajdbo«. Izvorno je bilo to meščansko omizje, v katero so se kmalu vključili aristokrati, tudi angleška kraljeva družina. To je prostozidarskemu bratstvu pripomoglo, da se je hitro širilo po Evropi. Pri gibanju gre za sinkretizem, torej združi zelo različne izvore in vsebine. Rdeča nit vseh teh lož je, da združujejo ljudi različnega prepričanja, različnih veroizpovedi in različnih stanov. V 18. stoletju je imelo to še poseben pomen, povezan z zgodovinskim trenutkom, ko so se v ložah srečevali in se med seboj bratili meščani in najuglednejše plemiške družine takratne Evrope. Bil je, če citiram, »prostor miru in bratske ljubezni« med ljudmi, ki si sicer v vsakdanjem življenju niso bili blizu in se niso srečevali.

Torej gre za humanistično – razsvetljensko izhodišče ...

Da, gre za humanistično izhodišče, pa tudi za demokratičnost. Lože so bile bolj kot ne že od začetka upravljane demokratično in so same volile svoje starešine. Ideje strpnosti, človekoljubja, humanizma, demokratičnosti so temeljne.

Omenili ste letnico 1717. Zakaj?

Takrat je bila postavljena prva velika loža, kar pomeni začetek modernega prostozidarstva. Leta 1723 so izdali Konstitucijo, ustavo, ki je temeljni prostozidarski akt, na katerega so se v zgodovini sklicevale vse velike lože. Ta akt je nekakšna Magna Charta prostozidarstva. To je obdobje po državljanski vojni v Angliji in poleg simbolizma, ezoterike je bila bistvena ideja strpnosti, bratstva med različno mislečimi, med protestanti in katoliki. Bratstvo obenem ni bilo naklonjeno diktatorskim režimom.

Kako pa se je ta ideja zanesla v naš prostor?

Brez dvoma so v začetku imele pomembno vlogo nekatere plemiške družine, kot na primer Cobenzli, ki so bili znani diplomati. Aristokratske zveze so leta 1731 v ložo pripeljale tudi Franca Lotarinškega, kasnejšega moža Marije Terezije. Na drugi strani pa se širi s humanističnimi idejami, ki sovpadajo z razsvetljenskimi pogledi, ki so se po Evropi širili med kulturnimi in drugimi elitami in so našli svoje domovanje tudi v ložah. Kasneje z nastopom jožefinske dobe spremljamo na Dunaju razcvet prostozidarstva, ko v ložah srečamo Mozarta, Haydna in številne druge znane umetnike, znanstvenike itd., kar odmeva tudi po monarhiji. Do zadnjih dveh desetletij 18. stoletja dobijo svojo ložo praktično vsa glavna mesta avstrijskih dežel.

Slovenci so tedaj gravitirali bolj na Dunaj in na tamkajšnje lože?

Pomen dunajskih lož je bil velik, a zelo kmalu postane središče tudi Trst. Slovence pa srečamo tudi drugod, npr. v praških ložah. Trstu sledijo v osemdesetih letih 18. st. lože v Mariboru, Gradcu, Celovcu, Gorici, kasneje tudi v Ljubljani.

Kdaj nastane prva loža v Ljubljani?

Prva loža je bila ustanovljena leta 1792, po jožefinskem obdobju, ko je prostozidarstvo v habsburški monarhiji že v zatonu, saj v obdobju po francoski revoluciji javno mnenje do gibanja postopno postaja vse bolj sovražno.

Katera znana imena srečamo v njej?

Srečamo visoke uradnike, kot kasnejšega kranjskega deželnega glavarja barona Rosettija, ljubljanska trgovca in tovarnarja brata Desselbruner, uradnike in vojake, ki so bili pred tem že v drugih ložah, od Gradca prek Trsta do Linza. Srečamo pa tudi šentjakobskega župnika Pinhaka, ki je pripadal Zoisovemu krogu, družil se je z Valentinom Vodnikom. Znana je njuna pot na Triglav.

Zdi se, da je pomemben mejnik v razmahu prostozidarstva leto 1789, ko je bila francoska revolucija. Angleški princip se tu bržkone sooči s francoskim. Se strinjate, da je to pri nas pomemben zasuk, zlasti ko nastopi Ilirija?

Ilirija pride kasneje in je produkt bonapartizma, napoleonske cesarske Francije. Francoska revolucija je mejnik bolj z drugega vidika. Prostozidarji so že pred njo zagovarjali ideje svobode, bratstva in enakosti, vendar prostozidarji niso zagovarjali prevrata, kot ga je izvedla francoska revolucija. Sam Veliki francoski Orient znotraj sebe ni združeval le republikancev, temveč tudi številne rojaliste. Po revoluciji pa se je odnos do prostozidarstva v takratni Evropi bistveno spremenil. Okrivili so jih za revolucijo, vzcvetele so teorije zarote, antimasonizem je prišel v prvi plan. V habsburški monarhiji je imelo to za posledico prepoved prostozidarskih lož leta 1795. Toda tudi v Franciji je v času jakobinske diktature velik del članov Velikega francoskega Orienta končal pod giljotino. Veliki Orient je bil nekaj let po revoluciji prisiljen prenehati z aktivnostmi, a ga na drugih temeljih kmalu obudi Napoleon Bonaparte.

Je Napoleon bil prostozidar?

Zanj ni izpričano, njegov brat Joseph pa je bil veliki mojster Velikega francoskega Orienta, podobno številni Napoleonovi sorodniki, ministri in generali zasedejo vodilna mesta v ložah. Pomen pridobijo t. i. vojaške lože, ki jih je bilo prek tisoč, in prva ilirska loža v Ljubljani je bila vojaška loža.

Na našem prostoru, kot kaže, imamo opraviti s tremi koncepti prostozidarstva in s četrto izpeljanko. Eden bi bil avstrijski, drugi francosko-ilirski, tretji bi bil jugoslovanski, izpeljanka pa bi segala v ustanovitev prostozidarstva v samostojni republiki Sloveniji. Bi lahko tako razdelili pojme?

To bi bila bolj časovna kot vsebinska delitev. V prvem obdobju pri nas lahko prostozidarstvo vežemo na jožefinsko dobo. Večinoma so bili prostozidarji tedaj jožefinci. Naslednja faza je bonapartistična, pri nas delujeta loži v Kopru in Ljubljani. Če bi Ilirske province obstale dlje časa, ni mogoče izključiti, da bi se iz tega naslova v Ljubljani formirala Velika loža, vendar je bilo za kaj takega premalo časa. Te lože s prejšnjimi prostozidarji, ki so še živeli, nimajo posebnih stikov, mogoče nekaj v Trstu. Sledi obdobje prepovedi prostozidarstva, ki pa se znova obudi po nastanku Avstro-Ogrske 1867.

Nekaj me je vedno zanimalo. Je bil France Prešeren, ki je živel v času prepovedi, kdaj prostozidar?

Ne, ni bil, saj pri nas prostozidarskih lož tedaj niti ni bilo. Imel pa je stike na primer s Pagliaruzzijem, ki je bil lastnik Cekinovega gradu pa gradu Kieselstein v Kranju. Pagliaruzzi je bil eden redkih nekdanjih ilirskih prostozidarjev, ki je tudi po odhodu Francozov javno zagovarjal framasonstvo. Prešeren je učil njegove otroke in bil tudi gost na njegovih banketih ipd. Brez dvoma sta na to temo izmenjala kako besedo.

Branko Šömen je v svojih knjigah Modrost in Moč zapisal, da bi dva Prešernova učitelja lahko bila prostozidarja.

Ločiti moramo med originalnimi prostozidarskimi dokumenti, ki so za ljubljansko ložo v Parizu relativno dobro ohranjeni. Tam so poimenski seznami in z njih se da članstvo natančno dokumentirati. Na drugi strani so dokumenti avstrijskih ovaduhov, ki so imeli veliko domišljije, podobno kasneje gestapo ali SDV, in so pripisovali članstvo marsikomu. Ti ovaduški seznami so zelo dolgi in njihova točnost je močno vprašljiva. Na enem takih seznamov se le na enem mestu omenjata tudi ta dva profesorja.

Pojdiva še pred prepoved v Avstriji. Za Žigo Zoisa, Valentina Vodnika in podobne se v virih najde pozitivne dokaze?

Za 18. stoletje se da dokumentirati vsaj petdeset oseb iz slovenskih dežel, ki so bile v ložah. Od teh je najbolj znan Jurij Vega. Za Valentina Vodnika razen policijskih domnev nimamo dokazov. Da bi bil v ilirski loži, lahko z veliko verjetnostjo izključimo. Vemo pa, da se je družil s Pinhakom, ko je v Ljubljani po letu 1792 delovala loža Dobrodelnost in stanovitnost, za katero poznamo žal le seznam ustanovnih članov. Leta 1793 Vodnik napiše pesem Vršac, ki vsebuje očitne prostozidarske namige, kar pušča vprašanje odprto. Zois naj bi med prostozidarje vstopil v Amsterdamu.

Izpričana pa sta dva škofa, Brigido in Vrhovac?

Izpričana sta ljubljanski nadškof Brigido, pomožni škof Ricci, ki je bil zelo aktiven v ložah, na Dunaju v loži Okronano upanje kot kasneje v loži semiprostozidarske družbe Diana lovka, ki je delovala še po prepovedi lož in je imela svojo ložo tudi v Ljubljani. V loži naj bi bil tudi zagrebški škof Vrhovac. V tedanjih habsburških ložah je bil delež duhovščine relativno visok.

Je bila v tistem času verska različnost in toleranca v ložah spoštovana?

Da, v ložah srečamo poleg katoliške tudi protestantsko duhovščino, tudi Jude.

Zdi se, da kasneje v luči nacionalnih gibanj ta toleranca znotraj lož ugaša.

V 19. stoletju pride do konsolidacije velikih lož na podlagi državne identitete. Nastane na primer Veliki italijanski Orient, ki je izraziteje nacionalno obarvan. Vsaka država naj bi dobila svojo neodvisno veliko ložo. Do sporov sicer ne prihaja toliko znotraj lož kot med velikimi ložami. Lože začnejo delovati po zakonih o društvih posameznih držav.

Pojavljata se dva pojma, neodvisnost in regularnost. Kaj to pomeni?

O regularnosti velikih lož lahko govorimo, če je ta izpolnjevala določene pogoje. Prvi je bil, da je sledila izvornim načelom prostozidarstva: bratstvu, strpnosti in imela le moško članstvo. Da ni razpravljala o verskih in političnih zadevah, da je priznavala obstoj Boga oziroma Višjega Bitja. Poleg tega jo je morala ustanoviti druga regularna loža. Znotraj sebe je morala imeti regularno članstvo. V nadaljevanju pa je regularnost pomenila tudi to, da so jo priznale druge regularne lože. Uveljavilo se je še pravilo, da v vsaki državi lahko deluje le ena regularna velika loža. Vsaka velika loža pa je delovala neodvisno od ostalih velikih lož.

Kakšne pozicije so Slovenci zasedali v avstrijskih ložah?

Po letu 1867 je prostozidarstvo v Avstro-Ogrski znova zaživelo. Formalno res le na ogrski polovici, vendar so avstrijski člani tam ustanavljali lože, ki so kmalu dobile številno članstvo. Leta 1918, ob koncu monarhije, je bilo na Avstrijskem po seznamih več kot tisoč prostozidarjev. Izdajali so svoje časopise. V teh ložah srečamo tudi Slovence. V 19. stoletju bi izpostavil Vinka Fererija Kluna, zgodovinarja, geografa, liberalnega politika. Zasedal je najvidnejše pozicije, bil je predsednik akcijskega komiteja za prostozidarstvo v Avstriji, ki je imelo ambicijo postati velika loža. Njegova loža Humanitas je leta 1872 v bližini Dunaja ustanovila in vodila znano sirotišnico. Na avdienco jih je sprejel celo cesar Franc Jožef. Kot zanimivost naj omenim, da so imeli ob ustanovitvi težave z lokalnim župnikom, vendar je ta zelo kmalu postal domač in v prostozidarski sirotišnici poučeval verouk, poleg njega pa še protestantski pastor in judovski rabin. Ta sirotišnica, ki jo je vodila loža, je preživela do tridesetih let 20. stoletja.

Sva pri nacionalizmu, omenil bom dve imeni: Garibaldi in Leon XIII. Na neki točki se nacionalna zadeva upre univerzalnemu katolištvu.

Papeštvo je prostozidarstvo zaradi domnevnega deizma ipd. z antimasonsko bulo negativno označilo že leta 1738, vendar to ni imelo posebnega odmeva niti v zelo katoliških državah. Spor med papeštvom in italijanskimi prostozidarji se zaostri v 19. stoletju. Veliki mojster Velikega italijanskega Orienta je bil Garibaldi in italijanski prostozidarji so bili v veliki meri vključeni v ustanavljanje italijanske države, ki je bila tako rekoč v vojni s papeško državo. Spor med Leonom XIII. in Garibaldijem je bil zelo oster, pri čemer si niso ostali dolžni ne eni ne drugi. Papež je prostozidarstvo označil za Satanovo sekto, Garibaldi in prostozidarji so po drugi strani tudi papeža obtožili vsega mogočega. Ta konflikt se je odražal v znani buli Leona XIII., Humanum Genus 1884. Bula je imela velik odmev, prevedli in natisnili so jo tudi v slovenščini.

Tedaj je, domnevam, prostozidarstvo na Slovenskem precej oslabelo?

Glede na to, da ga okoli leta 1870 praktično še ni bilo, ni moglo oslabeti. Da je bilo prostozidarstvo izobčeno, pa je pri določenih krogih lahko celo pridobilo fascinacijo. Del liberalne politike v Avstro-Ogrski mu je bil naklonjen, kot Klun, celjski Nemec Foregger, Mulič iz Trsta, Petrič iz Koroške itd. Na nasprotni katoliški strani je bil, na primer Gregorc, ki je zastopal slovenske nacionalne zahteve, a obenem v dunajskem parlamentu, ko je šlo za vprašanje legalizacije prostozidarskih lož, ostro nastopil proti. Ne glede na spore pa je določena koeksistenca obstajala.

Izzval vas bom z dvema postavkama: kulturnim bojem in slavjanofilstvom. Kakšna je bila tu vloga prostozidarjev?

Poudariti je treba dejstvo: prostozidarstvo v prvi meri ni bila politična ali ideološka zgodba. Ko govorimo o kulturnem boju, vstopi vanjo šele v drugi vrsti. V ložah, tudi v ljubljanski oziroma v njenem predhodniku, t. i. venčku v začetku tridesetih let, izrecno poudarjajo, da se borijo proti vsem fundamentalizmom. Loža, pravijo, ni prvenstveno prostor za boje proti klerikalizmu, je prostor za demokracijo in svobodo. Aktivnosti v ložah so opredeljevale druge vsebine. Nenaklonjenost katoliških krogov ni bila edina, ki bi prostozidarje omejevala. Notranje zgodbe imajo še druge dimenzije, kot na primer v razmerjih med Zagrebom in Beogradom, kar se odraža tudi pri ustanavljanju ljubljanske lože, katero sta poskušala ustanoviti na eni strani politik Gregor Žerjav leta 1922 in slikar Vavpotič leta 1927, a sta naletela na nasprotovanje znotraj prostozidarskih krogov.

Toda lože v Italiji so imele povsem politične težnje. Znana je loža z imenom iredentista slovenskega rodu, Oberdana, ki naj bi bil celo terorist. Tudi drugje na Balkanu so taki primeri, znane so napetosti med nemškimi in drugimi ložami ob vojnah ...

Veliki italijanski Orient po politični aktivnosti deloma odstopa od drugih evropskih velikih lož. Kmalu se je povezal tudi z iredentističnimi krogi. Že v prvi vojni se je soočil s srbskim in jugoslovanskim pogledom, ki so ga zagovarjali jugoslovanski prostozidarji in Veliki srbski Orient. To so bili ostri prostozidarski konflikti, ki so se vodili v Parizu znotraj pariških lož in na diplomatskem parketu, kjer so imeli jugoslovanski prostozidarji precejšno podporo. Glede vprašanja meja pride tudi do t. i. prostozidarske konference zavezniških in mirovnih držav v Parizu 1917, ki sprejme kompromisni predlog o tem, da naj bi se za sporna področja med kraljevino Italijo in bodočo kraljevino SHS organiziral plebiscit, s katerim se je tedaj strinjal celo Veliki italijanski Orient. Sklepe tega kongresa je v veliki meri povzel tudi Wilson v svojih točkah, posledično pa je doma zaradi hudih napadov ob dogovoru moral odstopiti Veliki mojster Velikega italijanskega Orienta. Toda politična teža masonov ni bila primerljiva s politično težo diplomacije in Londonskega pakta. Tu masoni »izvisijo«. Veliki francoski Orient podpira plebiscit, a francoska vlada ostaja na stališču Londonskega pakta. Nekateri pripisujejo prostozidarjem neomejen vpliv in tudi enotna stališča, kar pa je daleč od resnice.

Sva na pragu teorij zarote, ki so vodile v iracionalne razsežnosti. Tako je bilo rečeno, da prostozidarji stojijo za atentatom na Franca Ferdinanda leta 1914 v Sarajevu, pa za atentatom na kralja Aleksandra 1934 v Marseillesu, čeprav naj bi bil ta sam prostozidar ... Govorilo se je o judovsko-komunistični zaroti, povezani s prostozidarji itn.

Teorije zarote so obstajale že v 18. stoletju. Glede sarajevskega atentata so se teorije razmahnile po prvi svetovni vojni in bile žive še v 30. letih. Kasneje jih je pospeševal tudi gestapo, čeprav zanje ni bilo prave podlage. Na jugoslovansko prostozidarstvo je imel pomembnejši vpliv atentat na kralja Aleksandra leta 1934. Položaj Velike lože Jugoslavije se od atentata znatno slabša. Nacistični režim je aktivno sodeloval pri širjenju teze, da so Aleksandra ubili prostozidarji. Nacisti so tiskali antimasonske brošure, jih prevajali v srbohrvaščino in razpečevali po Jugoslaviji. Šlo je za neposredno propagandno ofenzivo proti prostozidarjem, pri tem je sodelovala tudi Italija. Orkestracija napadov je postala mnogo širša od nekdanjega spora s katolištvom. Hitler je v Nemčiji oblikoval poseben urad, ki se je ukvarjal samo s prostozidarji, in v ta kontekst je umestil tudi judovsko zaroto. Operativno je to pomenilo, da so agenti gestapa že v tridesetih letih začeli zbirati podatke o jugoslovanskih prostozidarjih, kar se je močno intenziviralo po Anschlussu.

So zato slovenski prostozidarji pristali na strani OF in angleške SOE?

Po Anschlussu je bila stvar vse jasneje definirana, gestapo se je trudil spremljati aktivnosti jugoslovanskih – tudi slovenskih prostozidarjev. Kmalu po izbruhu vojne jeseni 1939 je britanska obveščevalna služba v Jugoslaviji vse aktivnejše, tudi prek prostozidarjev, vodila boj proti Nemčiji. Ko je bila leta 1940 ustanovljena jugoslovansko-britanska obveščevalna služba, t. i. Ujka, so jo deloma pokrivali tudi prostozidarji. Leta 1940 je prihajalo že do spopadov med probritanskimi agenti z gestapom. Tu lahko omenimo prostozidarja Ivana Marijo Čoka, ki je bil na stičišču lože, Tigra in SOE. Velika loža Jugoslavije ga je že v začetku tridesetih let podprla v skrbi za Slovence in Hrvate v Italiji. A leta 1940 je bil pritisk antimasonske propagandne ofenzive, v katerega je bila dejavno vmešana Nemčija, ki je obenem pritiskala na Jugoslavijo, tako silovit, da je po policijskih preiskavah Velika loža Jugoslavije avgusta 1940 prenehala z delom. Večina slovenskih prostozidarjev se je tudi ob napadu na Jugoslavijo priključila odporniškemu gibanju in podprla OF, kljub temu pa so se zaradi svojih demokratičnih nazorov po koncu vojne kmalu znašli v nemilosti komunističnih oblasti in bili nekateri celo obsojeni na smrt, kot na primer prof. Boris Furlan. Kasneje sicer pomiloščen na dolgoletno zaporno kazen, verjetno zaradi odločne intervencije Angležev. Nova oblast je bivšim zaplenila premoženje lož in skrbno pazila, da gibanje ne bi obnovilo dejavnosti. Del vodilnih jugoslovanskih prostozidarjev, ki so preživeli vojno, je emigriral, nekateri so se vključili v novo družbo, z drugimi pa so nove oblasti obračunale brez milosti. Prostozidarske aktivnosti so zamrle.

S prostozidarstvom je bil obkrožen tudi Draže Mihailović in vendar je Anglija podprla Tita? Churchill je tudi bil prostozidar.

Politika Anglije do Jugoslavije vse od leta 1939 do 1950 ni bila preprosta in enoznačna. Dejstvu, da je bil Churchill prostozidar, pa ne smemo pripisovati prevelike teže. V združenem kraljestvu je bilo takrat več kot 700 tisoč prostozidarjev. Znotraj Velike lože Anglije pa so imeli mnogo večjo vlogo in vpliv vojvoda Kentski kot veliki mojster in kraljeva družina, ki pa je bila povezana s Karađorđevići, zlasti s knezom Pavlom. Kar zadeva Mihailovića, je ta užival precejšnje simpatije v mednarodnih prostozidarskih krogih, ki pa niso bili odločilen politični faktor. Tudi po vojni so ga v ložah imeli za pravega masona in žrtev komunistične intrige. Vpliv angleških masonov na angleško politiko je bil omejen. Združena Velika loža Anglije ni vodila identične politike kot Anglija. To je dokazovala že prva svetovna vojna, v kateri sta bili Anglija in Francija zaveznici, ampak angleški masoni so vztrajali pri nepomirljivih stališčih do Velikega francoskega Orienta.

Je bil Tito prostozidar?

Ne, nikakor ni bil; to je dokazan konstrukt, povezan s Kopinićem. Že Lenin in kominterna so obsodili prostozidarstvo. Tito je temu sledil in tudi po vojni odločno nasprotoval obnovitvi gibanja. Trocki je prostozidarstvo grdo preganjal, čeprav se je sprva v zaporu nad njim navduševal, tako da ne držijo govorice, da je bil sam prostozidar.

Kaj pa anarhist Bakunin?

Da, stopil je v eno od italijanskih lož, toda iz njegove korespondence so razvidni motivi, češ, vstopil sem, da vidim, ali je to za nas kaj uporabnega.

Kako pa je bilo z razvojem konflikta med katoliško Cerkvijo in prostozidarji? Zdaj izobčenje menda ne velja več.

Konkretni pogovori so se začeli v tridesetih letih, ko je nacistična Nemčija začela definirati prostozidarsko-judovsko-jezuitsko zaroto. Prisluškovali so pogovorom jezuitskega patra Gruberja s prostozidarji. Gruber je bil pred tem sicer izrazit antimason, toda želel je, da se antimasonska kritika postavi na realna tla, mimo tez o satanizmu ipd. Po drugi svetovni vojni so bili prostozidarji še vedno izobčeni. Mejnik pomeni drugi vatikanski koncil, ko več škofov da pobudo, naj se to črta. Več velikih lož ZDA, Anglije, Avstrije, Nemčije in Švice začne pogovore, ki jih je s katoliške strani v imenu Vatikana vodil dunajski kardinal König. Pogajanja so pripeljala do dogovora in črtanja izobčenja iz cerkvenega zakonika. Ker to nekaterim ni bilo všeč, je papež zatem sprejel deklaracijo, da katolik, ki je prostozidar, živi v grehu. Deklaracija je naletela na različne interpretacije. Ne glede na deklaracijo pa so se odnosi nekaterih velikih lož s cerkvenimi oblastmi bistveno izboljšali.

Kako pa je bilo z obnovitvijo prostozidarstva v Sloveniji po letu 1991?

Začne se vzpostavljati že v okviru Jugoslavije, ko je bila 1990 ustanovljena Velika loža Jugoslavije. Po njenem razpadu Slovenci, ki so bili tam, navežejo stike z Veliko ložo Avstrije, ki sodeluje pri obnovi slovenskega prostozidarstva. Leta 1992 je bila na Dunaju ustanovljena loža Ilirija, namenjena obnovi bratstva v Sloveniji in na Hrvaškem. Leta 1994 je bila samo za Slovenijo ustanovljena posebna loža Dialog, leta 1996 pa so v bližini Ljubljane postavili svoj tempelj. Prvo delo prostozidarske lože v Sloveniji po letu 1940 je bilo 1992. v Ljubljani nad kavarno Evropa. Leta 1999 je bila ustanovljena Velika loža Slovenije. Nekateri slovenski prostozidarji, ki so sodelovali pri obnavljanju prostozidarstva v Sloveniji, so družinsko povezani še s ložami iz obdobja Kraljevine Jugoslavije. V knjigi pa lahko sledimo, da tudi po letu 1918 Slovenci niso bili le v jugoslovanskih ložah, ampak tudi v italijanskih in avstrijskih ložah ter drugod. Podobno velja tudi po drugi vojni, saj so se že leta 1945 aktivirale lože v našem sosedstvu, tako v Trstu kot Celovcu, leta 1947 je bila ustanovljena Velika loža STO, istega leta v Rimu tudi Velika loža Jugoslavije v izgnanstvu. V Trstu pa so takrat sobivale italijanske, anglo-ameriške in slovensko/jugoslovanske emigrantske lože.