Protiklerikalnost patra Rupnika in papeža Frančiška

Oba, Marko Ivan Rupnik in Jorge Mario Bergoglio, sta jezuita. V zgodovini krščanstva so bili jezuiti pogosto v ospredju njegovih metamorfoz. Kaže, da je tako tudi zdaj. Saj se Rupnik že dalj časa sooča s klerikalizmom, Bergoglio pa se je začel z njim izrecno spopadati, brž ko je postal papež Frančišek.

Ivan Rupnik, svetovno znani ustvarjalec sakralnih mozaikov, v zapisu Bodi duhovnik! – Zakaj je klerikalizem največji rak duhovnika nove zaveze? (Družina, 12. julija 2015) pravi: »Klerikalizem naredi duhovnika za enoplastnega. To pa ni lepi pastir. Klerikalizem je izmučil narode, da so se uprli Cerkvi. Skušnjava za nas duhovnike nove zaveze je, da se vrnemo v starozavezno Levijevo duhovništvo, ki je bilo ločeno od ljudstva. Duhovništvo nove zaveze pa je neločljivo od ljudstva.« Rupnikova usmeritev prekinja tako s tradicionalnim kot z modernim klerikalizmom. Pa tudi z militantnim milenarizmom Katoliške akcije.

Na nevarnosti klerikalizma je Rupnik opozarjal že prej, v tem desetletju pa je svojo kritiko tega pogubnega pojava še zaostril. Ima ga za tako nevarnega, da za božič 2011 v Družini o današnji Cerkvi in njenih teologih zapiše: »Imamo tone in tone analiz, pa skoraj nobene duhovne rešitve. Rešitve so samo moralistične: to moramo, to je treba itd. Cerkev pa ravna drugače. V cerkveni, duhovni, molitveni in bogoslužni drži po analizi stanja sledi vprašanje, kaj nam hoče povedati Gospod s tem, kar se dogaja. Preroka potrebujemo.« To pomeni, da dandanes kristjanom, zlasti pa katolicizmu in njegovi teologiji manjka dar preroštva.

Kaj se je zgodilo? Rupnik je prepričan, da se je Cerkvi izmuznilo življenje. Naenkrat je pot do resnice pripadala samo še idejam in pojmom, snov in telo pa sta ostala zunaj. »Danes pa vsi tožimo, ker ni več življenja.« Kajti v naravi pojmov in idej ni, da bi posredovali življenje in ljubezen, ki zahtevata organski pristop in celovito misel. Ker moderna teologija ni sposobna ustvarjati podob, marveč se zgublja v abstrakcijah in racionalizmu, ni sposobna navdihovati življenja. »Podobe so življenje.« So vzete iz življenja in so izraz življenja. In so lahko tudi podobe novega, spremenjenega življenja. Le življenje, ki je živeto, ustvarja kulturo, misel in čutenje. Skratka, ne gre za neko teorijo ali filozofijo, marveč za življenje in njegovo modrost.

Miselne strukture, nadaljuje Rupnik, smo izdelali, življenja pa ni. »Mučence smo hitro pozabili, dopustili smo njihovo politizacijo, namesto da bi jih začeli preprosto častiti – tako bi prišli do življenja.« Do vizije, ki je racionalistično znanstvena teologija nima. Ne navdihuje ne vere ne umetnosti. Ne preobraža ne mišljenja ne življenja. »Umetnost je emigrirala iz cerkve in začela svojo selitev iz galerije v galerijo. Cerkev pa je postajala vse bolj prazna in neprivlačna.« Teološki racionalizem sproža le solzavi verski sentimentalizem in proizvaja moralizem, ki je največji sovražnik vere. »Ideologizacija in moralizem naše vere sta nam naredila več škode kot vsi fašizmi in komunizmi in nacizmi in sprevrženi islam.« Ne vodi življenje katoličanov sveta, marveč svet vodi katoličane. To je največja tragedija; vse je vodeno od/iz centrov moči sveta. Zajeto v pehanje za vpliv. Od tod tudi utrujenost vernikov od silne karitativne dejavnosti in zagnanosti; kajti drugi ljudje zaradi njihovega aktivizma ne bodo začeli slaviti Boga. Zakaj ne?

Na predavanju Duhovnik sredi evangelizacije Rupnik duhovnikom mariborske metropolije 13. junija 2012 izpostavi svojo osrednjo ugotovitev: »Iz Kristusa smo naredili neko kristološko filozofijo. Vse vemo o Kristusu, njegovega Telesa pa ne otipamo.« (Družina, št. 26–27) Zato je katoliški moralizem Evropo tako utrudil, da želi biti karkoli, samo krščanska ne. Svet se boji Cerkve, je alergičen nanjo; tako da se strah pred kristjani pokaže ob vsakih volitvah. »Taka Cerkev ne more več naprej.« Znova in znova le nekaj uči, do naveličanosti; v resnici pa se za to, da bi naša človeškost razodevala odrešenost, ni treba nič učiti. Ne potrebujemo duhovnikov poučevalcev, temveč duhovnike, ki se bodo razdajali, razodevali božje usmiljenje in blagoslavljali, ne pa samo nekaj zahtevali. In zakrament, ki bo »odigral največjo vlogo v Evropi, je sprava«; če bo duhovnik le znal poslušati ljudi. Nič čudnega, da je zadrto klerikalno vodstvo Nove slovenske zaveze, protispravne ideološke dedinje domobranstva, napadlo tako spravni mozaik patra Marka Rupnika v Kočevskem Rogu kot spravni izbor napisov, ki jih je za Spominski park Teharje pripravil frančiškanski pater Edvard Kovač.

V pogovoru o knjigi Umetnost življenja Rupnik novembra 2012 še enkrat poudari: »Danes je vprašanje nove evangelizacije, ali bomo sposobni pokazati božjo moč, ne pa naše sposobnosti. To nas je pripeljalo tja, kjer smo: na tleh. Tako ne gre več. Precejali smo mušice, požrli pa kamelo. Katera je bila kamela, ki smo jo požrli v 400 letih? Da smo bili protagonisti vsega. Vse sloni na nas: pridnost, morala, etika, vera, molitev, pobožnost – takega krščanstva bo prej ali slej konec. Naša vera je razodetje Kristusa.« (Družina, št. 45) Da pa bi to zares razumeli, moramo ločiti vero od religije.

V Kažipotu, v 14. medijski prilogi tednika Družina (april 2014) z njegovim intervjujem Radijski misijon uspe človeka prebuditi nam Rupnik razliko med vero in religijo pojasni takole: »Navadili smo se namreč, da je vera to, kar je pravzaprav religija, se pravi prepričanje, naj v imenu nekega boga, v imenu neke transcendence, neke duhovnosti, neke religiozne etike človek izpopolni sebe, popravi sebe in družbo – če bo to naredil, bo nagrajen, če ne, bo kaznovan. Ravno tega nas je prišel odrešit Kristus! Čudovito bi bilo, da bi spet odkrili, da je vera predvsem sprejetje novega načina bivanja.« Religije se je treba osvoboditi in spet odkriti vero kot vero. Spoznati moramo, da najvažnejše ni to, da smo popolni, marveč da smo odrešeni: da smo ljubljeni in da kot osebe pripadamo občestvu.

In še sklepne misli iz Rupnikovega letošnjega intervjuja Evangelizacija Amerike (Družina, št. 44): »Smo na kritičnem prehodu, ko se dogajajo konflikti, vojne grozote, nasilja, ker so ideje še vedno pomembnejše od življenja.« Novo obdobje zato ne bo obdobje nove Ideje, doktrina novega kriticizma, marveč novo »organsko obdobje«, doba obnove predmodernističnega organskega obdobja spred »zadnjih 500 let«, ko je še veljal primat življenja, ne pa razuma. Cerkev naj spet postane »živ organizem«, katerega dekadenca se je pravzaprav začela že po koncu prvega tisočletja krščanstva: s filozofirajočimi teologi, kakršen je bil Tomaž Akvinski. Danes pa se razrašča, naj dodam, s teologizirajočimi filozofi, kakršen je Jean-Luc Marion.

Kakšna je znotraj takšnega okvirja prihodnost Amerike kot tehno-kapitalsko najbolj razvite države sveta? »Predhodno organsko obdobje v Ameriki je pogansko in skorajda povsem iztrebljeno, uničeno. Zato Amerika v tem novem obdobju lahko bodisi caplja po sledeh moderne kritične dobe in niha od sholastično racionalistične do psiho-sentimentalne miselnosti, bodisi vnaša pogansko vitalistične elemente v svojo prihodnost. Ali pa se Cerkev v Ameriki zave, da je del celotnega Kristusovega telesa, ki že pozna krščansko organsko obdobje, obdobje prvega tisočletja.« Rupniku se za prihodnost ZDA zdi torej najbolj pomembno, da jim s svojo likovno umetnostjo pokaže obzorje organske kulture, kulture, ki je sposobna prikazati primat življenja in simbolnega razmišljanja. Za Evropo to velja seveda že zdaj.

Pater Marko Rupnik nam sporoča to, o čemer je mislec biti Martin Heidegger govoril že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Krščanstvo ni ne teologija kot znanost ne filozofija kot mišljenje biti, marveč je vera v odrešitev, oznanilo odrešenja. Zato je krščanska filozofija leseno železo, svoje lastno protislovje. Filozofsko vprašanje, kaj pomeni biti, spada v povsem drugo območje kot pa razodetnostni nagovori/odgovori Boga. Obenem Rupnik po svoje izrazi tudi tisto, kar je Heidegger napovedal leta 1966: »Reši nas lahko še samo kak bog.« Rupnik sicer govori o preroku, toda preroka lahko pošlje samo Bog. Razlika med Heideggrom in Rupnikom je v tem, da Heidegger izrecno poudari, kako poslednji bog, odrešilni bog 21. stoletja, ne more biti krščanski Bog. Ali je, nasprotno, Rupnikov novi prerok lahko krščanski? Zakaj ne zadošča že Kristus sam, namreč v svoji preroški vlogi?

Osnove Frančiškovega protiklerikalizma

Znamenita Frančiškova izjava se glasi: »Če se pred menoj znajde klerikalec, v hipu postanem antiklerikalen. Krščanstvo ne bi smelo imeti nič s klerikalizmom.« Kakor navaja Paul Vallely v knjigi Papež Frančišek (London 2013), ki ima v nemški izdaji (Darmstadt 2014) podnaslov Od reakcionarja do revolucionarja, je Bergoglio že na začetku tega desetletja, še kot kardinal, močno kritiziral klerikalizem. Tisti klerikalizem, ki v središče Cerkve postavlja kler in zato navadne ljudi ponižuje, namesto da bi jih povzdigujoče krepil. S tem se je približal teologiji osvoboditve, ki jo je desetletja zavračal. Župnik, ki hoče imeti vedno zadnjo besedo, je klerikalec, ne pa duhovnik v pravem pomenu. V pogovoru s prijateljem rabinom Skorko Bergoglio klerikalizem označi celo kot »skvarjeno religioznost«. Ob tem papež Frančišek klerikalizem razume nekoliko drugače, nekoliko ožje od patra Rupnika.

Tako Frančišek kot Rupnik zoperstavljata klerikalnost in profetstvo. A Rupnik sledi klerikalizmu skozi celotno drugo tisočletje krščanstva in na čelo novega, neklerikalnega krščanstva postavlja novega Preroka, Frančišek pa klerikalizem obravnava kot vsakdanji pojav in preroško držo terja od vsakega kristjana zdaj in tu. Če se namreč v Cerkvi preroštvo izgubi, umanjka tudi živi Bog in Cerkev postane klerikalna institucija. Prerok pa je vsakdo, ki sliši besede Boga in jih zna tudi razložiti, nato pa napovedati prihodnost.

To pomeni, da mora kristjan kot prerok imeti pravi občutek ne samo za preteklost, ampak tudi za sedanjost in prihodnost. »Preteklost: prerok se zaveda, da je Bog izrekel neko obljubo in to obljubo nosi v svojem srcu. Živi od te obljube, se je spominja in nam jo ponavlja. Nato se zazre v sedanjost: vidi ljudstvo in sledi moči Svetega Duha, ki ga vodi, da bi ljudstvo lahko vodil v prihodnost. Zato je prerok človek treh časov: pretekle obljube, motrenja sedanjosti in pogumnosti za kazanje poti v prihodnost. Gospod je svoje ljudstvo vselej zaščitil prav s preroki.« (http://de.radiovaticana.va/storico/2013/12/16) Kaže, da želi biti Frančišek prav tak prerok: človek, ki bo Cerkvi spet podelil pravo orientacijo. Zato priporoča tole molitev: »Gospod, ne dopusti, da bi temu ljudstvu kdaj zmanjkalo prerokov! Vsi krščeni so preroki. Gospod, ne dopusti, da bi kdaj pozabili na tvojo obljubo! Nikoli ne dopusti, da bi se utrudili pri hoji naprej! Daj, da se nikoli ne bi omejili zgolj na zakone! Gospod, osvobodi tvoje ljudstvo duha klerikalizma in nam pomagaj v duhu preroštva.« Klerikalizem je po papežu bolezen vase zavarovane, nase osredotočene Cerkve, zato ga primerja po eni strani z narcizmom, po drugi pa s farizejstvom.

Ob tem pa Frančišek 22. marca 2014 izpostavi, da klerikalizem ni značilen le za kler, ampak ga nahajamo tudi med laiki. Težnje po klerikaliziranju laikov ne obstajajo le v cerkveni hierarhiji, ampak tudi med laiki so taki, ki »na kolenih prosijo, da bi jih klerikalizirali, ker jim je to všeč« (http://www.kath.net/news/46629). Hočejo na primer postati diakoni. Zakaj? »Ker je diakon, duhovnik, pomembnejši od laikov? Ne. To je zmota.« (Prav tam) Kajti zavira rast – v duhu pravega krščanstva – laikov.

Klerikalizem nastopi, ko cerkvena legalnost, okostenelo vztrajanje pri zakonih in paragrafih velja več od krščanske legitimnosti, od ljubezni do bližnjega. Pred več kot 2000 člani različnih stopenj cerkvene hierarhije papež Frančišek to znova poudari 19. septembra 2014 (http://www.wir-sind-kirche.at) med pastoralnim govorom v Vatikanu. Končno sledi »izpraševanje vesti« članom uradov rimske kurije v šestnajstih točkah, ki jih je Družina 4. januarja 2015 objavila pod naslovom Bolezni rimske kurije. Te bolezni niso nič drugega kot elementi klerikalizma. Prva bolezen, bolezen vseh bolezni, je to, če ima klerik samega sebe tako rekoč za nesmrtnega, imunega in nepogrešljivega. »Kurija, ki ni samokritična, na tekočem, si ne prizadeva, da bi bila boljša, je bolehno telo.« Zadnja od šestnajstih bolezni pa ne vsebuje le težnje po svetnih koristih, ampak tudi razkazovanje, tj. nastopaštvo.

Kdaj je papež Frančišek postal takšen antiklerikalec? Kot argentinski jezuitski provincial (1973–1979) je bil pater Bergoglio namreč vse kaj drugega. Po vojaškem udaru in vzpostavitvi argentinskega klerofašizma leta 1976 (po vzoru španskega iz leta 1936) ni postal vidni sodelavec hunte. Bil pa je njen tihi sopotnik. Da bi zares doumeli Bergoglievo ravnanje, njegove odločilne obrate, se moramo ozreti nazaj, na kraje in čase tedanjih premikov.

Tedanjo situacijo že navedeni Vallely popisuje takole: »Na dan puča, 24. marca 1976, so se člani vojaške hunte sestali z Adolfom Tortolom, nadškofom v mestu Parana ter predsednikom argentinske škofovske konference in generalnim vikarjem oboroženih sil. Od tega srečanja naprej je Tortolo sodržavljane pozival h konstruktivnemu sodelovanju z novim režimom.« In v času, ko je bil Bergoglio provincial jezuitov, se je v Argentini zatem dogajalo tole: »Teologija osvoboditve je veljala za najboljšo priložnost marksizma, da se utrdi v Latinski Ameriki. Cia in Vatikan sta uporabila protiudarec in sta v letih od 1973 do 1979 z vso zagnanostjo nastopila zoper to teologijo revnih. V tem času je Cia oblikovala posebno enoto za sodelovanje s katoliško Cerkvijo. Ta je posredovala finančna sredstva številnim njej naklonjenim škofom in duhovnikom. Poleg tega sporoča tudi informacije o stotinah radikalnih duhovnikov in nun, ki so se nato znašli v zaporih vojaške diktature. V Argentini so pogovori med vojaško hunto in Cerkvijo potekali na najvišji ravni.« Le štirje škofi od 57 se niso strinjali z vsem tem; javno so obsodili to, kar se je dogajalo. A eden od njih, Enrique Angelelli, ki ni upošteval opozorila, naj bo tiho, je kmalu zatem doživel nameščeno prometno nesrečo s smrtnim izidom.

Ko so po vojaškem udaru, med »umazano vojno«, levičarski jezuiti postali tarča hunte in njenih morilcev, je Bergoglio molčal, tako da se jezuiti do konca, vse do njenega poraza, niso jasno oz. javno opredelili proti zločinom hunte. Šele čez trideset let je javno izjavil, da je Angelelli oznanjal evangelij in bil zaradi tega ubit.

Austen Ivereigh, tako kot Vallely oboževalec papeža Frančiška, v svoji knjigi Veliki reformator (London 2014) ugotavlja, da se je kariera »radikalnega papeža« in »mojstra dvoumnosti« začela po padcu argentinskega provinciala jezuitov Ricarda O'Farella, ki je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru tako kot večina jezuitov svojo pokoncilsko nalogo videl v zavzemanju za družbeno pravičnost in zato podprl teologijo osvoboditve, s tem pa tudi povezavo evangeljske resnice in političnega aktivizma z marksističnim pridihom. Konkretno: duhovnike, ki so želeli dejansko živeti kot organizatorji med argentinskimi revnimi sloji. Konservativnejši jezuiti so se mu odkrito uprli in moral je odstopiti kot provincial. Na njegovo mesto so postavili Bergoglia, z vidika radikalnih, revolucionarnih jezuitov ne samo konservativca, marveč že kar reakcionarja, ujetega v predkoncilskem času.

Kritike na Bergogliev račun so ob koncu hunte naraščale, jezuiti so se razcepili na njegove privržence in nasprotnike, tako da se je vodstvo jezuitov njegovi politiki navsezadnje odreklo in ga poslalo v jezuitski samostan v gorskem mestecu Cordoba. Pregnanstvo se je končalo, ko je posredoval Vatikan, natančneje, ko je nadškof Antonio Quarracino, ki ga je na ta položaj imenoval Janez Pavel II., Bergoglia poklical za enega od pomočnikov. Najverjetneje proti volji vodstva jezuitov, saj Ivereigh piše, da Bergoglio v naslednjih dvajsetih letih med številnimi obiski v Vatikanu ni nikoli prestopil praga sedeža jezuitov. Ni mu bilo treba, saj sta, ko ga je pod svoje okrilje vzel Janez Pavel II., za njim verjetno stala tako Cia kot Opus Dei, podpornika argentinske vojaške hunte. Ne kaže spregledati, da je tudi ustanovitelj organizacije Opus Dei, Jožefmarija Escrivá, izjavljal: »Klerikalizem me odbija.« (http://de.escrivaworks.org/book) in zato pozdravljal »zdravi antiklerikalizem«.

Kdaj se je torej Bergoglio iz trdega klerikalca zares spreobrnil v gorečega antiklerikalca? Že kot kardinal ali šele kot papež? In kaj pomeni njegova protiklerikalnost?

Spreobrnitve in novo obdobje

Novo obdobje, kakor ga je začrtal pater Rupnik, bo prineslo še veliko spreobrnitev. Razločno jih nakazuje tudi papež Frančišek. Ne glede na razlike med njima prvo dejanje radikalne prenove vidita v odpravi klerikalizma. Ta bo morda prinesla marsikaj dobrega. Ne smemo pa zamolčati tudi dveh nevarnosti, ki jih s seboj prinaša revolucionarni antiklerikalizem.

Prva nevarnost izhaja iz morebitne ideologizacije samega antiklerikalnega gibanja, drugače rečeno, iz razvitja ali celo razplamtitve njegovih divjih oblik, torej iz morebitne vsesplošne deinstitualizacije »nove evangelizacije«. Druga nevarnost je, da bi po sesutju kurije in drugih institucij, po razvezi vezi med cerkvenimi podsistemi prišlo do prevlade in s tem do neobvladljive nadoblasti le Enega.

Menim, da ti nevarnosti lahko preseže le druga renesansa; ne le Evrope, ampak zahodne civilizacije kot take in v celoti. Gre za novo obdobje kot obdobje nove, tokrat svetovne renesanse. Na podlagi pravrednot svetovnega etosa. Ne gre torej za uveljavitev nekakšne nove vodilne kulture na globalni ravni ali jedrne evropske kulture, marveč za uresničevanje prastarih vrednot človeškosti in človečnosti, že zdaj skupnih vsem civilizacijam.