Portret tedna: Bogdan Gabrovec

Prvi mož slovenskega športa s črnim pasom

Objavljeno
19. december 2014 15.34
Bogdan Gabrovec 04.decembra 2014
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Prva reč, ki ga je doletela, je bil objem predhodnika, Janeza Kocijančiča. Kocijančič je slovenski olimpijski komite vodil od oktobra 1991, celih 8463 dni. Novi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Kocijančičevega mandata - če govorimo o dolžini - ne bo mogel ponoviti. Res pa je, da je Bogdan Gabrovec vodenje Judo zveze Slovenije prevzel leta 1995. Kar pomeni, da ima tudi njegovo delovanje na čelu ene od športnih organizacij znatno kilometrino. In ne gre zgolj za kilometrino. Slovenske judoistke so v teh dveh desetletjih z olimpijskih iger prinesle tri kolajne, tudi zlato. Judo zveza Slovenije se s tem uvršča med najbolj uspešne športne zveze samostojne Slovenije. Smučarska zveza Slovenije ima v bilanci nacionalnih uspehov največ medalj, sledijo veslači in atletika. Potem pa so že judoistke in strelska zveza z Rajmondom Debevcem. Prestiž v svetu športa je merljiv. Del olimpijskega prestiža se je z Urške Žolnir, Lucije Polavder in njunega trenerja Marjana Fabjana prenesel tudi na Gabrovca. S funkcije predsednika Judo zveze Slovenije je odstopil nekaj dni pred izvolitvijo na čelo olimpijskega komiteja. Zmagal je sicer šele v drugem krogu, je pa bil rezultat več kot prepričljiv.

Kdo je Bogdan Gabrovec? Od Janeza Kocijančiča je mlajši dvanajst let. V nasprotju s Kocijančičem, ki sam ni bil nikdar vrhunski športnik, temveč je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja deloval kot funkcionar slovenske in jugoslovanske smučarske zveze, je bil Gabrovec dober judoist; je ponosni lastnik črnega pasu. Iz prve roke ve, kaj je športni znoj. Ob tem, da je predsednik nacionalne judo zveze, je tudi ustanovitelj kluba, ki nosi ime družinskega podjetja Proton-Lok. Vrhunski šport je spremljal kot trener, selektor judo reprezentance, predsednik zveze, leta 2012 je bil vodja olimpijske odprave, ki se je iz Londona vrnila s štirimi kolajnami. Štafetno palico vodje olimpijske odprave je tedaj prevzel od Andraža Vehovarja, ki je leta 2008 slovensko olimpijsko odpravo vodil v Pekingu.

Brez vprašanja o politiki ne gre. Če je bil Janez Kocijančič ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije poslanec, med letoma 1993 in 1997 pa predsednik Združene liste, je bil Gabrovec od leta 1995 član SDS in kandidat stranke na parlamentarnih volitvah leta 2000. Tedaj je v svojem volilnem okraju na Koroškem zbral slabih 14 odstotkov glasov, kar še zdaleč ni zadoščalo za izvolitev v državni zbor. V SDS je nekaj časa vodil športni forum in koroški regijski odbor, a je po šestih letih stranko zapustil. Sam danes pravi, da je bila odločitev za vpis v SDS ena večjih napak v njegovem življenju.

Leta 2002 se je Gabrovec preizkusil še v lokalni politiki, vendar je bil kot neodvisni kandidat za župana Slovenj Gradca neuspešen. Zbral je slabe štiri odstotke glasov. Proti Matjažu Zanoškarju, ki je leta 2002 v prvem krogu zbral več kot dve tretjini glasov, je bil brez moči.

Če Gabrovca postavimo ob bok Zorana Jankovića in Andraža Vehovarja, dveh tekmecev za funkcijo predsednika olimpijskega komiteja, je Gabrovčeva politična minutaža najkrajša. Vehovar, sicer dobitnik olimpijske kolajne leta 1996 v Atlanti, je bil med letoma 2001 in 2004 glavni tajnik Slovenske ljudske stranke. Zoran Janković, častni predsednik Rokometne zveze Slovenije, je od leta 2006 ljubljanski župan, od leta 2011 pa s presledkom predsednik Pozitivne Slovenije, nekaj časa najmočnejše parlamentarne stranke, danes pa izvenparlamentarne politične organizacije.

V Gabrovčevi delavski knjižici so ob podjetju Proton-Lok vpisana še podjetja Tam, Gorenje in Inštalater Slovenj Gradec. V devetdesetih je bil lastnik in direktor družbe za varovanje Efekt, ki je v prejšnjem desetletju končala kot del sistema G7. Mama G7 je potem hčerko, družbo G7 Efekt, postala v stečaj. Nekaj časa je bil Gabrovec tudi predsednik nadzornega sveta zbornice varnostnih služb.

Ne glede na krajši izlet v politiko in ukvarjanje s poslom je Gabrovec predvsem, kot se reče, športni delavec. In kot športni delavec ni povezan zgolj z uspehi dveh dobitnic olimpijskih kolajn, temveč tudi z uspehi na svetovnih ter evropskih prvenstvih. V zadnjem desetletju so slovenske tekmovalke s svetovnih prvenstev prinesle še sedem bronastih in eno srebrno kolajno. Trditev, da je Slovenija v judu svetovna velesila, je morda pretirana. Hkrati pa je enajst medalj z velikih svetovnih tekmovanj v enem desetletju imenitna bilanca.

Gabrovec je vodenje Olimpijskega komiteja Slovenije prevzel v letu, ki je v zgodovino slovenskega športa zapisano zaradi izjemne, morda celo neponovljive bere - olimpijska odprava se je iz črnomorskega Sočija vrnila z osmimi medaljami; dve sta bili zlati, dve srebrni.

Kot dolgoletni član nacionalnega olimpijskega komiteja je Gabrovec predvidljiv. Na delitev športnega denarja je imel vpliv že v preteklosti. Ko gre za delitev denarja, bi bil Janković večja neznanka od Gabrovca. Hkrati je Janković v »bazi« vzbujal strah, da bi jagodo s športne finančne torte požrli v Ljubljani.

Četudi je Olimpijski komite Slovenije tista institucija, ki ima velik vpliv na delitev športnega denarja, je še bolj pomemben simbolni kapital, ki izvira iz športnih dosežkov. Ko nacija slavi uspehe športnikov, ko se prek slavljenja uspehov športnikov oblikuje tudi nacionalna identiteta, je predsednik OKS vedno prisoten. Ni sicer v prvi vrsti. Tam so športniki. Je pa v drugi vrsti. Tudi to šteje.