Prvi nebeli poglavar Bele hiše

Vsaj dva paradoksa spremljata 44. predsednika ZDA, ki se je danes po dveh mandatih poslovil od Bele hiše. Prvi je ta, da kljub popolni polomiji, ki jo je pod njegovim poveljstvom doživela demokratska stranka, 55-letni Barack Obama odhaja s položaja kot eden najbolj priljubljenih ameriških voditeljev. Njegovi republikanski tekmeci, ki zdaj nadzirajo Belo hišo, oba domova zveznega kongresa ter večino guvernerskih položajev in zakonodajnih teles v zveznih državah, niso bili močnejši vse od leta 1928, toda on ima kot vodja konkurenčne stranke, ki so ji volivci obrnili hrbet, še vedno 60-odstotno podporo med prebivalstvom; kakih 20 odstotnih točk višjo od novega republikanskega predsednika Donalda Trumpa. Zato nemara držijo besede, ki jih je pred kratkim izrekel zdaj že nekdanji ameriški predsednik, da bi premagal svojega naslednika, če bi se lahko še v tretje pomeril na volitvah. Ni pa nujno. Kakor je sam dodal, so Američani še vedno za »spremembe« in »upanje«, ki jih je bil sam ponujal med predvolilno tekmo že pred dobrimi osmimi leti. A to je bil tudi eden od glavnih razlogov, zakaj so na zadnjih volitvah glasovali za republikanca, ki je obetal spremembe, na pa za njegovo demokratsko tekmico Hillary Clinton, ki jim je poosebljala kontinuiteto.

Drugi paradoks ni toliko povezan z Barackom Obamo osebno, čeprav je res, da se je v času njegovega vodenja države še bolj razgalila notranja, sistemska težava ameriškega predsedniškega sistema. Medtem ko bodo kritiki Obamo razglašali za spretnega govorca, ki je znal navdihniti ljudstvo s svojimi besedami, a teh mu ni uspelo udejanjiti niti na začetku prvega mandata, ko je imel tako kot sedaj Trump svoje strankarske tovariše na oblasti v obeh kongresnih domovih, ga bodo zvesti privrženci zagovarjali kot politika, ki je res hotel dobro, a mu ni uspelo, ker se sam ni mogel boriti z vsemogočnim »sistemom«. Njegovo trdnost je neizkušeni Obama, ki je prej pomagal organizirati lokalne skupnosti v Chicagu, izkusil, ko niti svojih strankarskih tovarišev ni mogel prepričati, da mu ne bi sami zvodeneli na začetku precej bolj radikalno načrtovane zdravstvene reforme. Ko so oblast v kongresu prevzeli republikanci, pa se je šele pokazala dejanska nemoč »najmočnejšega človeka na svetu«, ki se mora delati, da je tudi predsednik vlade, pa čeprav še parlamentarne opozicije, ki jo uradno vodi, zares ne obvladuje.

Ko se bodo čez čas analitiki lotili inventure tega, kar je ostalo od Obamove zapuščine, se kaj lahko zgodi, da ne bodo imeli veliko dela. Na domačem prizorišču zdaj za njegov največji dosežek velja zdravstvena reforma, Obamacare, a po napovedih novega predsednika in prvih korakih, ki so jih že naredili republikanski kongresniki, bo od nje le malo ostalo. Podobna usoda se obeta okoljevarstvenim ukrepom, projektom čiste energije, črpanju nafte na Arktiki in naftovodu, ki bo prek ZDA popeljal črno zlato iz Kanade v Mehiko. Hkrati pa republikanci napovedujejo tudi odpravo v času finančne krize tako obljubljanega, a kasneje povsem razvodenelega poskusa državnega nadzora nad špekulanti z Wall Streeta. A tega so se že demokrati lotili s figo v žepu, že dolgo opozarjajo levičarski kritiki Obame. Roke, ki ziblje zibko, ni pametno preveč gristi. Obama je sam dvakrat porušil rekord v prejetih sponzorskih sredstvih od finančne industrije: najprej med kampanjo leta 2008, potem pa je štiri leta kasneje premagal še samega sebe. V svojo prvo gospodarsko moštvo pa je pritegnil prav strokovnjake, ki so še v času demokratskega predsednika Billa Clintona poskrbeli, da so odpravili zakonske varovalke iz časa po veliki recesiji, ki so preprečevale nastanek finančnih balonov.

Trenutno v Obamovem spričevalu na mednarodnem prizorišču izstopata dva dosežka: otoplitev s Kubo in sklenitev jedrskega sporazuma z Iranom. A kakor se je pokazalo v času dosedanje administracije in njene (nes)pametne (ne)dejavnosti med arabsko pomladjo, v mednarodni politiki ni nič večno, to, kar nekateri štejejo za Obamove uspehe, pa drugi že ves čas napadajo kot napake, ki jih lahko njegovi nasledniki tudi odpravijo. Politik, ki so mu, kakor je zapisalo že več komentatorjev, podelili Nobelovo nagrado za mir zgolj zato, ker ni George Bush mlajši, je obljubljal, da bo državo izvlekel iz dosedanjih vojn. A skorajda ni minil dan v zadnjih osmih letih, da ne bi bila njegova država vključena vsaj v kak vojaški spopad na svetu. Ne le, da so ZDA v času Obamovega predsednikovanja napadale sedem držav (Afganistan, Irak, Jemen, Libijo, Sirijo, Somalijo in Pakistan), izvensodne likvidacije sovražnikov ameriškega naroda so postale pravilo, samo v prvem letu njegovega prebivanja v Beli hiši pa so Američani izvedli več napadov z brezpilotnimi letali kot prej v celem Bushevem obdobju.

Tudi to je bil način tihega delovanja politika, ki je še pred izvolitvijo obljubljal, da se bo usedel za pogajalsko mizo tudi z največjimi sovražniki države, potem pa se mu je med vladanjem pogosto zgodilo, da se ni bil sposoben pogovarjati niti z največjimi prijatelji ZDA. Sedanje izraelske oblasti vsekakor ne bodo žalovale zaradi njegovega odhoda. Prav tako ne bodo točili solz v Moskvi, kjer bo Obama ostal v spominu kot ameriški voditelj, ki je zanetil novo hladno vojno.

Predsednik, ki je obljubil, da bo poenotil nacijo, je odšel v času, ko je ta povsem razdeljena. To se kaže tudi v odnosu do njega. Za privržence bo ostal (neizpolnjena) inspiracija, za nasprotnike zgolj »učinek blebetala«, ki je veliko in retorično spretno obljubljal, a zelo malo udejanjil. Lep primer tega so njegovi nikoli izpolnjeni »ukazi« o zaprtju ameriškega koncentracijskega taborišča v kubanskem zalivu Guantanamo. A Obama bo ostal v lepem spominu vsaj zapornikom v domovini, svetovni rekorderki po številu ljudi, ki sedijo v kaznovalnih ustanovah. Pred dnevi je skrajšal zaporno kazen žvižgački Chelsea Manning, v osmih letih pa je tako razveselil kar 1385 ameriških zapornikov, več kot prejšnjih 12 predsednikov skupaj.

Rasne pomiritve prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA ni prinesel. Ko je leta 2009 prišel na položaj, je dve tretjini Američanov menilo, da so odnosi med rasami v državi dobri, lani pa jih je bilo skoraj 70 odstotkov prepričanih, da so slabi. Ne glede na to bo od Obamove zapuščine vsekakor ostalo vsaj nekaj, kar bo nedvomno z velikimi črkami vpisano v zgodovino, pa čeprav za to ni sam čisto nič kriv. Sin očeta iz Kenije in matere iz Kanzasa je bil pač prvi poglavar Bele hiše, ki ni bil bele polti.