Tiskane izdaje
Je eden najbolj znanih sodobnih ruskih pisateljev, ki ga danes prevajajo v vse jezike sveta. Večni disident. Pobudnik literarnega almanaha Metropol, ki je do temeljev zamajal Sovjetsko zvezo. Doktoriral je iz Dostojevskega. Zaprisežen Evropejec. Rusija se bo, kot poudarja, spremenila šele, ko se bo dokončno obrnila k Evropi. Kot to zdaj poskuša Ukrajina.
Viktor Jerofejev, ki bo septembra dopolnil 70 let, je bil tokrat prvič v Sloveniji. Za časa Jugoslavije je sicer skočil za en dan iz Zagreba v Ljubljano, a se tega izleta skorajda ne spominja več. Tokratno gostovanje na festivalu Fabula mu je bilo tako všeč, da se bo k nam zagotovo še vrnil, zatrjuje. Midva se sicer poznava že skoraj dve desetletji. Prvič sva se srečala na predstavitvi njegove znamenite Enciklopedije ruske duše v moskovskem Pen centru. Kjer že od nekdaj poznajo časopis Delo. Viktor Jerofejev pravi, da je bilo Delo v sovjetskih časih pojem svobodnega in odprtega novinarstva v nekdanjem socialističnem bloku. Zaradi člankov v Delu je namreč Leonid Brežnjev nekoč osebno poklical Tita v Beograd …
Knjige Viktorja Jerofejeva so prevedene v več kot 40 jezikov. Prva velika uspešnica je bila Ruska lepotica, ki so jo natisnili in prodali v več kot dveh milijonih izvodov. Doma so jo seveda raztrgali. Objavljenih je bilo več kot dvesto recenzij in niti ena ni bila pozitivna. Jerofejeva so obtoževali, da je to pornografija in žalitev ruskega jezika in kulture. Toda v tujini so Lepotico razgrabili in po njej posneli tudi film. Še danes se živo spominja ene od predstavitev na Nizozemskem, kjer je po nastopu k njemu prišla mladenka. Pravi angel božji, pravi Jerofejev. Ko ji je podpisal knjigo, ga je sramežljivo vprašala, zakaj v njej ni nobenega seksa … Jerofejev je najprej malodane onemel od presenečenja, nato pa vzneseno vzkliknil, da mu je pravzaprav rešila življenje, ki se mu je po številnih domačih kritikah o pornografiji tam na Nizozemskem nenadoma začelo tako rekoč znova.
Jerofejev je nenehno razpet med Rusijo in Evropo. Tudi po očetovi zaslugi. Oče Vladimir je bil namreč ugleden sovjetski diplomat in veleposlanik, ki je politično kariero začel kot Stalinov prevajalec iz francoščine. Prav zaradi očeta je Viktor že kot otrok potoval na Zahod, najprej v Pariz, kjer je oče delal kot kulturni ataše na sovjetskem veleposlaništvu. Ko so ga iz Pariza poslali nazaj v šolo v Moskvo, je bil šok zanj popoln. Viktor je takrat dokončno postal upornik. In ko je leta 1979 na njegovo pobudo izšel že omenjeni literarni almanah Metropol, je bila očetova diplomatska kariera zapečatena. Viktorja Jerofejeva so izključili iz zveze pisateljev, v igri pa je bil tudi izgon iz države. Vse to je opisal v izvrstni knjigi Dobri Stalin, kjer ponosno pravi, da mu je oče kljub drami z Metropolom do konca stal ob strani.
Foto: Leon Vidic
Slovenski javnosti ste se med svojim prvim obiskom pri nas predstavili s knjigo kratkih zgodb Telo. V njej gre za izjemno zanimivo in tudi provokativno kombinacijo realnosti in fikcije.
To je novi žanr. Pisatelj je kot rudar. Vedno je treba kopati in iskati kaj novega. Slovenskim pisateljem vsekakor predlagam, naj jo preberejo. Bralcem pa pravim: realnost v njej je plus, fikcija pa minus. Kar je smešno, je plus, kar je tragedija, pa minus. Znano je, da se plus in minus privlačita. In tako nastaja nova energija. Knjiga zato svetuje: poglejte sami sebe. Bolje se boste videli. To ni nič strašnega. Človek se včasih mora smejati na svoj račun.
Kakšna je pravzaprav vloga pisatelja v današnjem ponorelem svetu? Nekoč ste dejali, da je pisatelj kot nekakšen stari radio na dači babice in dedka?
(Smeh.) Veliko ljudi misli, da pisatelji pišejo kar tako, iz sebe. To morda velja za novinarje in publiciste, ki natančno vedo, kaj hočejo napisati. Besedo ali idejo pograbijo za ušesa in jo potem kot konja, če je ta dober, vodijo tja, kamor jo je treba pripeljati. Pri pisatelju je vse ravno obratno. Zato je res podoben staremu radiu na babičini dači. Saj veste, kakšni so bili stari radijski aparati? Zeleno oko, velike diode, kup lučk. Vse je slabo delalo. Iščeš Pariz ali Bruselj, pa ga ne najdeš. Eno samo šumenje. Potem pa se v radiu nenadoma pojavi glas. In pisatelj ga mora slišati. Loviti mora te radijske valove. Glasove, ki jih sliši v sebi in v okolici. Postati mora radio, nekakšen sprejemnik in oddajnik glasov. Zato je literatura tako intrigantna. Že tisoče let. Ker je nekakšna tajna. Skrivnost, ki nas povezuje s smislom življenja, z izvorom sveta, z drugimi resnimi in pomembnimi stvarmi. Skrivnosti ni mogoče nikoli v celoti razvozlati. Tega ne zmore noben pisatelj.
Ker je ves čas skrita. Kot v tesno zaprti školjki?
Ki pa bi jo vsi radi čim prej odprli. A to zmorejo le največji mojstri besede.
In nam potem razkrijejo njen biser?
Nekaterim to ne uspe nikoli.
Ko že govoriva o radiu: vaš praded Aleksander Stepanovič Popov je bil pravzaprav pionir radijske tehnike v Sovjetski zvezi in izumitelj antene.
Stalin je trdil celo, da je prav moj praded izumil radio. In Stalinu si ni takrat seveda nihče upal oporekati.
V vaši družini je bilo veliko slavnih imen. Med njimi denimo tudi Dmitrij Mendelejev, slavni kemik?
Po mamini strani smo bili v sorodu tudi s pesnikom Aleksandrom Blokom. A mama se je o tem sramovala govoriti. Bila je skromna in tiha ženska. Bala se je, da nas bo zaradi tega kdo preganjal. Zato so vse te družinske povezave v sovjetskih časih ostale skrivnost. Toda kasneje sem v muzeju videl, da je bil praded Popov res velik izumitelj. So ljudje, ki govorijo, da ni izumil radia. To bo verjetno držalo. Toda še zdaj se spomnim, kako so v sovjetskih časih kričali: S Popovom proti Marconiju! To je bilo takrat nekakšno bojno geslo sovjetskega nacionalizma.
Pisatelj mora biti nekakšna divja, ponorela budilka, pravite v eni od svojih knjig. Da bi se ljudje tudi z njegovo pomočjo končno le zbudili?
Svet je zajela prava epidemija neumnosti. Tudi zaradi tega, ker se ukvarjamo v glavnem z nepomembnimi vprašanji. Z važnimi temami pa ne. Evropska kultura, če se hoče nadaljevati, mora marsikaj znova pretehtati. Tudi s pomočjo misli in del modrih ljudi, pisateljev, intelektualcev, znanstvenikov, ki jih je bilo v Evropi vedno veliko. Če se bomo ukvarjali s kompleksi in neumnostmi, ne bomo prišli daleč. Vse bo šlo samo navzdol. A to seveda še zdaleč ni le evropska tema. V vsem svetu danes primanjkuje modrih ljudi. A pametni ljudje, žal, niso nekakšni šampinjoni, ki bi jih lahko gojil po mili volji. Tudi zato je v današnjem svetu toliko idiotizmov. Brexit, strah pred migranti, nasedanje populistom, skrajnežem …
V Enciklopediji ruske duše med drugim pripovedujete o Walterju Benjaminu, ki je moral nekega dne zgodaj na pot. Zato je zvečer prosil portirja, ali ga lahko zjutraj zbudi. Odgovor je bil zelo lakoničen: zbudili te bomo, če bomo dovolj zgodaj vstali. Je torej budilka delala? So ga potem vendarle prebudili?
So ga. In Walter Benjamin je iz Moskve odpotoval v Berlin. Toda to ni rešilo problema. Še danes pravzaprav ne vemo natančno, kaj početi s takšnimi neodgovornimi ljudmi. Prijateljevati z njimi, zato da te bodo zjutraj zbudili o pravem času, jih podkupiti z denarjem ali pa resno prestrašiti? Walter Benjamin je to seveda opisal kot paradoks. Toda prav tovrstni paradoksi so porodili stalinizem. Ker se takrat o ničemer ni bilo mogoče dogovoriti. Stalin je stvar presekal tako, da je ljudi začel najprej strašiti, potem pa tudi streljati.
Walter Benjamin je o svojih takratnih izkušnjah napisal Moskovski dnevnik, ki je vrhunsko branje.
To je knjiga, ki jo je treba prebrati. Bil je izjemno zanimiv mož. Morda malce nenavaden. Toda takšen mora biti pravzaprav vsak pisatelj. Pokazal nam je, da mora imeti pisatelj v sebi različne kulture. Jaz pravim najmanj dve. Po zaslugi očeta, ki mi je odkril Pariz, sem Rus in Evropejec. To daje avtorju svojevrstno moč. Če ostane le na svoji, nacionalni poti, postane provincialni, etnografski pisatelj. O tem sem govoril tudi slovenskim piscem. Vsakdo mora pogledati čez svoj plot in se podati v svet. Slovenija je resda elegantna in lepa država, a vendarle potrebuje več kultur. Zapiranje vase lahko zelo hitro postane kontraproduktivno. Michel Houellebecq je denimo Francoz in hkrati Antievropejec. Ne pravim, da je to dobro, a tudi to je pozicija. Salman Rushdie je Evropejec in Indijec. Izvrstna kombinacija. Pisatelj mora biti sestavljen vsaj iz dveh kultur. Če ne, se v tem svetu danes ne bo prebudil. Slabši bo od vsake budilke.
Vaš pisateljski zgled je bil markiz de Sade. Prav z njegovo pomočjo ste, kot ste zapisali, prepoznali bistvo Sovjetske zveze?
Mnogi so v njegovih romanih videli le pornografijo in zato niso odkrili bistva. De Sade piše predvsem o zmagoslavju zla, ki dovoljuje vse in za katerega ni nihče nikoli kaznovan. Prav on mi je v resnici pomagal razvozlati uganko Sovjetske zveze, Stalina, stalinizma in sovjetskega komunizma. Ker sem s pomočjo njegovih del veliko lažje razumel mehanizme, povezane s totalitarizmom, diktaturo in nasiljem. Bil je izvrsten učitelj. Pa ne samo moj. Brali in spoštovali so ga mnogi veliki pisatelji. Markiz de Sade je pokazal bistvo problema. Notranje zlo človeka. Vanj nismo prodrli ne pisatelji v Rusiji in ne v Evropi.
Vse več zla je pravzaprav tudi danes?
Ker se nihče ne ukvarja s človekom. Velja namreč prepričanje, da je sodobni človek dober, le okoliščine je treba spremeniti. Izstopiti iz Nata, se spraviti s Putinom. In še kaj podobnega. A to ni dovolj. Vedeti je treba predvsem, kdo smo mi in kam gremo.
O tem je pravzaprav govoril že Ivan Turgenjev. Njegov junak Jevgenij Bazarov denimo poudarja prav to: Človek je dober, okoliščine so problem.
Ta zgodba se v resnici nenehno ponavlja. Treba je narediti dobrega človeka in s tem bomo izboljšali tudi svet. To je pozicija liberalne misli. A sam mislim drugače. Veliko bolj resno se je treba ukvarjati s človekovo naravo. Če je ni mogoče popraviti, jo je treba pripeljati vsaj v nekakšno ravnovesje. Zato imamo kulturo. Kajti če se bo zdajšnja epidemija neumnosti še kar nadaljevala, se nam ne piše nič dobrega.
Vjačeslav Molotov, ki ste ga prav tako dobro poznali, je ves čas poudarjal, da je kultura pravzaprav zelo nevarna.
In da je v vsakem umetniku nekaj gnilega. Tudi oče mi je pogosto govoril, da če se bom povezoval s kulturo, bom vedno v težavah. Odpeljala te bo h kakšnim umazanim prostitutkam, k nekomunističnim idejam in buržoaznim nacionalistom, me je svaril v mladosti. Zato čim dlje od kulture in vse bo v redu. Za Molotova je bila kultura preveč zapletena stvar. V politiki je bilo precej lažje, saj je tam vselej prevladovala samo ena dimenzija.
Vedno ste bili dokaj kritični do ruskih pisateljev?
Ne drži. Sprva sem bil zelo povezan z njimi, z ideologijo liberalizma. Ruski pisatelji se pogosto ujamejo v past. Država je strašna, zato jo je treba zamenjati. Toda tega ni mogoče storiti, če najprej ne spremeniš človeka. Za umazano prostitutko pač ni mogoče delati revolucije. Najprej se umij, potem pa naprej. Ruski pisatelji so vedno ljubili malega človeka, kot Dostojevski na primer …
… o katerem ste napisali doktorsko disertacijo?
Da. O Dostojevskem in francoskem eksistencializmu. Ko sem jo pripravljal, še kot mladenič, sem se veliko naučil. Literatura je vedno hotela osvoboditi človeka, toda ta ideja osvobajanja je lahko zelo zahrbtna in nevarna. Zaradi nje s(m)o namreč žrtvovali znanje o človeku. Moja generacija, s Sorokonim in Pelevinom, želimo popraviti to stanje. Včasih nas poslušajo, še pogosteje pa sovražijo. Mi nismo proti človeku. Ustaviti je treba predvsem zdajšnjo vsesplošno poplavo neumnosti, do katere prihaja, ko ljudje – in politika – niso kos nalogi, ki je pred njimi. Pa naj bodo to ljudje iz bruseljskega …
… politbiroja?
Točno to. To besedo morate pustiti v intervjuju. Ali pa ljudje iz opozicije, kot so Marine Le Pen, Geert Wilders ali pa Alternativa za Nemčijo. Gre za zelo resno epidemijo neodgovornosti in nesposobnosti, ki jo je treba čim prej ozdraviti. Sicer se bo vse končalo s katastrofo, nedostojno kulturnega človeka, na kar najbolj opozarjajo prav pisatelji. S svojim pisanjem in zgledom.
Pogosto pravite, da je Rusija po svoje raj za pisatelje.
Gotovo, saj se teme za pisanje vsakomur valjajo dobesedno pod nogami. Ničesar si ni treba izmišljevati. Vse je krvavo resnično. Slabe stvari včasih zelo pozitivno vplivajo na pisateljski talent. Mihail Bulgakov bržkone nikoli ne bil tako dober pisatelj, če ne bi živel v Sovjetski zvezi.
Ste prava enciklopedija sovjetske, ruske in sodobne evropske kulturne zgodovine. Poznali ste mnoge izjemne ljudi, toda med vsemi ste, kot pravite, vendarle najbolj ljubili skladatelja Alfreda Šnitkeja in filozofa Alekseja Losjeva.
Usoda mi je v resnici naklonila, da sem v življenju srečal ogromno velikih ljudi. Videl sem Pabla Picassa, Marca Chagalla, nenazadnje tudi Stalina, toda takrat sem bil še otrok. S Šnitkejem in Losjevom pa sem se družil. Oba sta bila genija. Najbolj pametna človeka, kar sem jih srečal. Z Losjevom sem septembra 1985, ko se še ni govorilo o perestrojki, v reviji Voprosi Literaturi objavil veliki intervju. Mislim, da je bil to prvi filozofski članek o perestrojki. V njem sva se vrnila k vsem do takrat prepovedanim filozofom. Govorila sva o Šestovu, Berdjajevu, Solovjovu. Mož, ki je preživel gulag in ki ni vedel, kaj ga bom spraševal, mi je na pamet citiral Rozanova in Solovjova. To je moč ruske kulture. Človek, ki so ga med gradnjo belomorskega kanala hoteli spremeniti v lagerni prah, se je bal mojih vprašanj, toda ko je videl, da se je vse spremenilo, da prihajajo novi časi, je začel na pamet citirati mislece, ki v Sovjetski zvezi uradno niso obstajali več desetletij. To je ta moč uma, ki me je takrat dobesedno presunila.
Toda Maksim Gorki ga je grdo kritiziral.
V enem svojih člankov je o filozofu Losjevu napisal, da je neumen in očitno tudi slep. To je bila groba žalitev enega naših največjih filozofov. Losjev je namreč v resnici oslepel. To, kar je z njim storil Gorki, je bilo sramota. Ko je bil najin intervju objavljen, ko je smel Losjev znova govoriti, sem prišel k njemu. Bilo je ob enih ponoči. Sedel je na svojem stolu pri vhodu v stanovanje. Ko sem vstopil, me je posadil za mizo in mi natočil čaj. Nato me je objel in ponosno dejal, kako zvita sva midva in pametna. To je bil zame največji kompliment v življenju. Največji.
Z Alfredom Šnitkejem ste nato posegli tudi na operno področje. Napisali ste libreto za njegovo opero Življenje z idiotom, ki je nastala po vaši noveli.
Premiera leta 1992 v Amsterdamu je bila dogodek mednarodnih razsežnosti. Zasedba je bila namreč v resnici veličastna. Dirigent je bil Mstislav Rostropovič. Režiser je bil Boris Pokrovski, mojster, ki je na oder postavil več kot tristo sovjetskih oper. Scenograf je bil Ilja Kabakov. Alfred Šnitke je napisal note, moja malenkost pa libreto.
In tam je bil tudi Vova Uljanov, bolj znan kot Lenin!
Ki je k nam prišel iz večnosti. Veliki Vova.
Toda problem je nastal, ker je vlogo idiota Vove pel temnopolti pevec. Howard Haskin, zvezda metropolitanske opere iz New Yorka?
Stvar je bila v resnici malce zagatna. V vodstvu amsterdamske opere so se namreč tik pred zdajci spomnili, da ni ravno politično korektno, če vlogo idiota Vove poje temnopolti pevec. Marsikdo bi to lahko razumel zelo narobe. Problem smo rešili tako, da smo mu na obraz potisnili masko Vladimirja Lenina. Potem so po vsem svetu govorili, kako pogumni smo bili. Ker smo glavnega junaka preoblekli v Lenina. In s tem pokazali, kdo je idiot. A to seveda ni bilo res. Šlo je le za politkorektnost. Za nujen izhod v sili. V evropski kulturi se ne gre preveč hvaliti s svobodo. Zanjo se je treba predvsem nenehno boriti. Sicer se lahko kaj hitro zaraste s plevelom, banalnostjo in neumnostjo. Svobodo je treba ves čas čistiti, sicer se lahko zgodi, da se naenkrat vse prelomi. Kot napeljava v stranišču. In potem začne iz nje teči govno.
Zelo odmevna je bila vaša knjiga Dobri Stalin. Kaj se pravzaprav dogaja v današnji Rusiji? Vse več je spomenikov Stalinu. Kakor da sploh ni umrl in da je še vedno živ?
Naj ga zgodovina še tako poliva z gnojnico, on živi. Živi perestrojki navkljub. Kakor utopljenec je vzplaval na površje. Vzplaval in vstal od mrtvih. Stalina ni treba rehabilitirati, ker je že rehabilitiran, sem zapisal v knjigi. Ruska duša je po svoji naravi stalinistična. Čim dlje v preteklost se odmikajo Stalinove žrtve, tem močnejši in svetlejši je Stalin. Iz njega so naredili nekakšno posušeno ribo. Iz nje so pobrali ves drek, vso smrdečo notranjost: represijo tridesetih let, nasilno kolektivizacijo, boj s kozmopolitizmom …
Ki je bil v resnici popolnoma absurden?
Absurden do onemoglosti. Po drugi svetovni vojni so v Moskvi namreč poskušali storiti vse, da evropski duh, duh Evrope, ki so jo videli mnogi vojaki Rdeče armade, ne bi prodrl v njihove duše in jih pokvaril. Boj proti kozmopolitizmu se je končal tako, da so v Moskvi prav vse dosežke znanosti in kulture v svetu čez noč pripisali ruskim genijem. In tako je nastala anekdota, da je Sovjetska zveza pravzaprav tudi domovina slonov. Tudi ti so namreč nenadoma postali ruski izum …
V takšnih razmerah kultu Stalina pravzaprav ni bilo težko preživeti?
Seveda ne. On je vendar generalisimus, zmagovalec druge svetovne vojne, car polovice sveta. Nekakšen Napoleon na konju. Tega seveda ne odobravam. Nacionalizem je resda vedno prvi korak k samorazumevanju. Čez to mora vsak narod. Čeprav zaradi tega teče kri. Toda problem je, da se te zgodbe nenehno ponavljajo. In to je nevarno. V Rusiji smo zdaj znova sredi tega procesa. Gremo čez to, kar so v Evropi prehodili že ob prehodu iz 18. v 19. stoletje. Mi nenehno zamujamo.
Ali Rusija potemtakem koraka nazaj?
Da. Toda do Sovjetske zveze seveda ne bo prišla. Pri nas je veliko nostalgije po nekdanji socialni neodgovornosti. Ko so ljudje veliko dobivali in nič dajali. Toda razvoj je vendarle šel že tako daleč, da pot v SZ ni več možna. Vse je seveda povezano z Vladimirjem Putinom. Če on odide, bo tudi država takoj drugačna.
Toda on je dovolj pameten in lahko najde novega Putina?
Točno to. Nedolgo tega sem bil v Hamburgu. Znameniti fotograf Daniel Bishop je predstavljal monografijo o Rusiji od perestrojke do danes. Zelo ponosen je bil na posnetek Putina iz leta 2000. Novi predsednik države ne ve, kam bi se dal. Ves skromen stoji tam v Kremlju. Z njegovega obraza sijejo malce prestrašene oči peterburškega malčka. In v Hamburgu me vprašajo, kako jaz gledam na ta čas. Odgovoril sem, da me ta slika nekako spominja na Putinovega sina. Toda sin se je medtem spremenil v grobega in divjega očeta.
V Putina drugega?
In pojavi se lahko še Putin tretji, a že kot njegov naslednik. Poglejte! Nikita Hruščov je počel veliko slabega za časa Stalina. Podpisoval je smrtne obsodbe. Bil je pošast. Zlasti v Ukrajini. Toda po Stalinovi smrti je prav on začel spreminjati Sovjetsko zvezo. Nastopila je politična otoplitev. Rusija zdaj potrebuje politika, ki bo spet nekakšna vmesna figura. Kot je bil takrat Hruščov. Nam je kot kisik potrebna Evropa. Zahodne vrednote, ki jih v Evropi začuda ne cenijo več. Nam pa so še kako potrebne, ker izolacija ni rešitev. In Azija tudi ne. Rusija se je vselej zelo grdo obnašala do Azije. Do azijatščine, kot govorijo v Kremlju. Tam so namreč umazanija, prah, nekultura, diktatura.
Tudi zaradi slabih zgodovinskih izkušenj z Mongoli?
Definitivno. Azija ne zanima Rusije. Če nam bo usoda naklonjena, bomo nekoč prava evropska država. To, kar zdaj poskuša doseči Ukrajina. Jaz jo odločno podpiram. Pa ne zato, ker tam ni korupcije. Tam je še vedno veliko slabega. Toda Ukrajina bi lahko postala zgled tudi za nas. Ker se bori zase. Za svoje samospoštovanje. Če ne bomo iz sebe naredili prave države s spoštovanjem zakonov in ustave, bomo razpadli. Tisti patrioti, ki zdaj kričijo in hujskajo proti Evropi, v bistvu ubijajo Rusijo. Oni so največji sovražniki Rusije.
Od kod ta negativen odnos Putina do Evrope? Jo v resnici sovraži?
Vladimir Putin je nekakšen hibrid. V njem so se pomešale različne stvari. Ko je bil agent KGB v Dresdenu, je zelo ljubil Evropo. Javno. Pil je nemško pivo in potoval v Hamburg. Njemu so to dovolili. Tam je imel tudi prijatelje. Takšni ljudje, kot je on, zahtevajo spoštovanje. Toda ko se je prek Jelcina povzpel na oblast, ga v Evropi niso več spoštovali. Zaradi čudnega obračuna z nekaterimi njemu neljubimi oligarhi, zaradi nerazumljivih eksplozij stanovanjskih blokov v Moskvi, zaradi čečenske vojne, ki je bila namerno sprovocirana. Evropa ga je začela vse odločneje spraševati o vrednotah, on pa ji je vse manj odgovarjal. Če bi bilo v Evropi več močnih in modrih politikov, bi s Putinom lahko našli skupni jezik in ga pripeljali v Evropo.
Predvsem z dialogom?
Da. To je prava beseda. Jacques Chirac je to poskušal narediti. Bil sem zraven, ko sta se pogovarjala v Parizu. Chiracu so bile zelo všeč moje knjige. Resno je poskušal normalizirati odnose z Moskvo. A za to je treba ustvariti pravo atmosfero. Brez prevar.
Moskva danes trdi, da so okrog nje v resnici samo še sovražniki.
Ko je moja mama kot diplomatka delala na Japonskem, bilo je za časa druge svetovne vojne, se je na zidu nasproti sovjetskega veleposlaništva pojavil napis: Tujec je vedno sovražnik! Ta vzorec se danes ponavlja po vsem svetu. Vsi povsod vidijo samo še sovražnike.
Je Putin posredno kriv za umor Borisa Nemcova?
Borisa sem zelo dobro poznal. Bila sva velika prijatelja. Pogosto me je spraševal, ali ga bodo zaprli. Odgovarjal sem mu: Borja, ne bodo! Ker te potrebujejo kot neodvisnega politika! Sploh ni razmišljal o tem, da ga lahko ubijejo. Putin ga seveda ni umoril. Stvari so se zapletle, ko je na ukrajinski televiziji na mitingu v Kijevu izjavil, da je Putin zajeban. To je dejal, ko je bilo intervjuja že konec, toda kamera je še tekla in televizijci so to seveda z užitkom objavili. To ni bilo profesionalno. Kajti ruske psovke so nevarno orožje. Še zlasti za Čečence. Zanje so ruske psovke orožje sovraštva in smrti. Če nekdo reče, da je Putin zajeban, se bodo ljudje v Moskvi smejali. Za Čečence pa je to žalitev.
So ga torej umorili Čečenci? Z blagoslovom predsednika Ramzana Kadirova?
Dokazov za to (še) ni, toda mislim, da se je to res zgodilo z vednostjo glavnih ljudi v Čečeniji in tistih, ki stojijo za njimi v Kremlju. In tam so bili z razpletom dogodkov zadovoljni. V Kremlju namreč Nemcova res niso ljubili. Pred časom sem bil v stiku z ljudmi iz Kremlja. Zaradi mojega brata, ki so ga hoteli zapreti. Takrat sem jim govoril: Dajte Nemcovu možnost. Naj bo župan Sočija, kjer se je na volitvah potegoval za ta položaj. On bo super župan. Ker je odgovoren in ker zna delati. Res je, da bo govoril proti Kremlju, toda kot župan bo delal! Tako sem jim govoril. Zaman. Boris Nemcov je bil enkraten politik. Z velikim mednarodnim ugledom.
Vi ste ga videli celo kot novega ruskega predsednika?
Velikokrat sva govorila o tem. Pogosto je prihajal k meni. Sam mislim, da je Boris Jelcin naredil veliko napako, ker ga ni imenoval za svojega naslednika. Toda potem je proti njemu začela rovariti FSB. Da je lahkomiselen, da rad pogleda v kozarec, da ljubi ženske, da se rad zabava in podobno. To je vse res. Toda kaj je s tem narobe? To ni napaka. Vse to je pravzaprav zelo v redu. Ali bi v Kremlju res znova hoteli nekdanjo sovjetsko sivino in dolgčas?
Zdi se, da je opozicija po umoru Borisa Nemcova še bolj razbita, prestrašena in previdna?
Odnos opozicije do vlade vse bolj spominja na nekdanje odnose med boljševiki in carjem. Ta scenarij ni v redu. S tem ne bomo nič naredili. Sam seveda nisem za poniževalne kompromise, a kljub temu mislim, da je menjševizem boljši od boljševizma. Treba je začeti z majhnimi stvarmi. Na dlani je, da vlade in režima ne bomo spremenili. Opozicija je razpadla na različne frakcije. Boljševizem govori odkrito o vsem, psuje vse po vrsti in se dela pogumnega. Toda najboljše, najbolj smelo gibanje je tisto, ki poskuša narediti čim več dobrega za Rusijo. Toda tu je treba biti strateg. In Boris Jelcin to seveda ni bil.
In Vladimir Putin tudi ni?
To pa sploh ne. On je samo taktik. V njem ni duha Charlesa de Gaullea, ki je denimo končal vojno v Alžiriji. Pred njim ni tega zmogel nihče. Putin ni končal nobene vojne. Prej narobe. Nenehno začenja nove. A če se vrnem k opoziciji, se ta ne bi smela tako krčevito oklepati vloge boljševikov. Opozicija bi si morala prizadevati predvsem zato, da se Rusija dokončno obrne k Evropi. Od politike nikoli ne smeš pričakovati velikih stvari. Temeljne naloge vsake oblasti so svoboda, delovna mesta, dovolj denarja za zdravstvo, šolstvo, znanost, kulturo. In nič drugega.
Biti torej v službi ljudi?
Vedno sem za vlado, ki dela za ljudi. Zato proti njej ni treba z boljševističnimi metodami. Sovrašvo ni dober zaveznik razuma. Ne ljubim avtoritarnih režimov. Toda proti njim se je treba boriti z razumom. Z racionalnimi sredstvi. In prezgodaj umrli Borja Nemcov je bil človek, ki je to znal početi.
Zakaj si je Vladimir Putin tako goreče želel Donalda Trumpa na položaju predsednika ZDA?
Vladimir Putin in Barack Obama se nikakor nista ujela. Obama je univerzitetni profesor ustavnega prava, Putin pa navaden dvoriščni pobič iz Leningrada, ki se je že v KGB naučil igrati dvojno igro. Obami je nenehno govoril eno, v praksi pa počel nekaj povsem drugega. Obama je bil preprosto šokiran nad njegovimi lažmi. Tega preprosto ni mogel razumeti. Zato se mu je uprl. Odnosi med državama so se zaradi tega ohladili do skrajnosti. Kot na vrhuncu hladne vojne. In tega seveda ni bilo več mogoče popraviti. Zato je Putin nestrpno čakal na Trumpa. Všeč so mu njegov rasizem, populizem, konservatizem. Pravzaprav je Donald Trump nekakšna zrcalna slika Vladimirja Putina, saj sta si tudi mentalno zelo blizu. Skupaj bi res lahko zmanjšala napetosti. Toda problem je, da so razlike med njima kljub zdajšnji ljubezni seveda zelo velike. Trumpov svet biznisa je namreč nekaj povsem drugega od leningrajskih dvorišč, kjer je odraščal Putin. To sta dva popolnoma različna svetova. Zato njuni odnosi ne bodo prav dolgo rožnati. Upati je le, da se ta ločitev ne bo končala z vojno.
Mar to pomeni, da bo meja med državama v Beringovem prelivu še naprej strogo zaprta? Tako kot je bila za časa Stalina?
To mejo sem pred leti prestopil z ameriške strani, ko sem delal reportažo za nemški radio. Nekje na sredini preliva sta dva otoka: Mali in Veliki Diomed. Večji otok pripada Rusiji, manjši pa ZDA. Med njima je manj kot štiri kilometre morja, ki pozimi seveda zamrzne, tako da je iz Rusije v Ameriko mogoče celo peš. Jaz sem se z ameriškega otoka tja podal junija, ko so temperature okrog ničle. Z motornim čolnom. Toda ko sem se približal ruskemu otoku, ki pripada Čukotski regiji, nas je ustavil ruski patruljni čoln. »Kam pa kam?« je strogo vprašal častnik. »V domovino! Sem namreč ruski pisatelj! Jerofejev!« sem mu odgovoril in mu pokazal ruski potni list. In mojo knjigo, v katero sem vstavil sto dolarjev. Častnik je bil zadovoljen z darilom. Toda pregovarjanje kljub temu ni zaleglo. Tam namreč ni uradnikov, ki bi pregledovali potne liste. Zato me je, svojega rojaka, odločno poslal nazaj v ZDA. K ameriškim sorodnikom Čukčev. Mihail Gorbačov je svojčas dovolil prehajanje te oddaljene pomorske meje, Putin pa jo je potem znova zaprl. In zdi se, da bo tako tudi ostalo.
