Radmila Vojvodić: Svoboda je odločitev, ki jo sprejemamo s srcem

Na odru Cankarjevega doma bo 27. oktobra, dan zatem pa še v SNG Drami Maribor gostovalo črnogorsko narodno gledališče iz Podgorice s predstavo Everyman Đilas, ki jo je režirala Radmila Vojvodić. To je bil povod za najin pogovor, ki se je, glede na to, da je Vojvodićeva tudi profesorica, dekanica in rektorica, dotaknil še mnogih tem, ki niso neposredno vezane na gledališče.

Kot pravi Radmila Vojvodić, da četudi v družbeno resničnost Črne gore vstopa v različnih vlogah, ostaja predvsem in samo – umetnica. To dokazuje tudi njena drama Everyman Đilas, tip gledališča, ki preizprašuje naš vsakdan. Nemara drugače, kot smo vajeni, toda sila učinkovito.

V svojem Đilasu – sleherniku demistificira neko ero in njene junake, odpira polje smisla naše socialistične dediščine in naše skupne jugoslovanske izkušnje, travmatične, pogubne, resne, na trenutke romantične, a brez hipno očarljive sentimentalnosti. Vsi njeni dramski junaki, ki jih dobro poznamo z nekdanje jugoslovanske politične scene, Đilas, Kardelj, Pijade, Ranković, Dedijer, Popović ..., so se v resničnem življenju zelo zares spraševali o stvareh, ki so bile za družbo tistega – in današnjega – časa odločilne, dajale so smisel smrti in življenju. So ostale iste? Najbolj jasen odgovor, ki ga predstava ponudi gledalcu, je, da je najhuje takrat, ko je politika nemoralna. Tako preprosto.

Milovan Đilas, ta izjemni mislec, pesnik, pisatelj in politik, ima svojo ulico v Santiagu. Nedavno jo je dobil tudi v Amsterdamu. Njegova Črna gora mu je malo po stoletnici njegovega rojstva podarila predstavo Everyman Đilas.



Povedali so mi, da je bila vaša družina tesno povezana z Milovanom Đilasom.

Ja, lahko bi tako rekli. Tako kot je dolga in globoka tudi moja vez s politično levico v pomenu, ki ga danes ne poznamo in ne razumemo več. Sem otrok kokakola socializma. V obdobju odraščanja in oblikovanja sem imela ob sebi ideale, ki so takrat pomenili vero v boljši svet in predvsem v državo, Jugoslavijo, ki si je utirala tako imenovano tretjo pot. Veliko dram, ki sem jih napisala, se ukvarja s preteklostjo, ki vdira v sedanjost, s časom, v katerem smo živeli, obenem pa je v vsem, kar počnem in o čemer me pravzaprav tudi sprašujete, vedno in neizogibno tudi nekaj osebnega, intimnega.

Ni zgodovine brez intimnega kot tudi ni umetnosti brez osebnega in ni političnega brez osebnega. Tudi v gledališču je tako. Gledališče je politično takrat, ko vsebuje trdno osebno stališče avtorja, ustvarjalcev. In ne nazadnje je pri mojem ukvarjanju s preteklostjo, z Đilasom, z levico, če hočete, tudi nekaj samoironičnega.

Kaj?

Samoironija v razumevanju in videnju tranzicije naših držav, stanje stvari v svetu, v gledališču, ideologijah, demokraciji, svobodi. Mislim, da se moramo, tudi ko govorimo o preteklosti, nenehno spraševati o sedanjosti: o času, v katerem živimo, o političnem konstruktu, v katerega smo vpeti …

Ko sva se spoznali, ste mi rekli, da drži, da evropske levice več ni, utegne pa se zgoditi, da se bo evropska desnica korenito spremenila, nas presenetila.

Ja, in o tem gre misel tudi v predstavi. Bilo bi utopično razmišljati, da bodo stvari ostale takšne, kot so. Torej, kje je današnja levica? Kaj sploh je? Kako smo bili vzgojeni? Kaj se je zgodilo? Ne glede na filozofske in politične trende se sprašujemo, kje gre iskati našo levico, ki je, gledano objektivno, na teh prostorih več ni. Nekako se je iztisnila, izgubila. Seveda se ni izgubila njena ikonografija, pojavnost – toda levice več ni.

Je padla v črno luknjo?

Zdi se že tako. A naj dodam, da se o levici najintenzivneje sprašujejo prav v državah tranzicije, v katere sodijo tudi republike nekdanje Jugoslavije. To pa zato, ker so globalizacija, unifikacija, konformistični princip, kultura in neoliberalni korporativni mesojedni kapitalizem vse – skoraj vse, pravzaprav vse, kar so – prevzeli od politične levice.

Kako to mislite?

Vse, kar najdemo v kapitalizmu, smo morda v malce drugačni obliki že našli in živeli v socializmu. In naj grem še dlje: nekoč je v Davosu Bill Gates razlagal, da naj mu nekdo pojasni, ali obstaja še kakšen drug sistem, poleg kapitalizma, ki bi lahko omogočil razvoj vseh teh tehnoloških čudes. Svet gre naprej, seveda. A poglejte, vsi mi še vedno razmišljamo v okvirih nekdanjih idej.

Katerih in zakaj?

V okvirih enakopravnosti, češ da nam ta pripada. Saj to ni vendar nič novega?! Kultura kot privzdigovanje zavesti in duhovnega, brezplačno izobraževanje, brezplačni zdravstveni sitem, to mora ljudstvu pripadati, druge možnosti ni … V resnici pa smo sredi delitve narodnega bogastva, sredi novih lastniških odnosov, najhujše človekove obsedenosti s posedovanjem materialnega. Najbolj smo seveda zbegani zaradi delitve premoženja. In ker smo del manjših kultur in narodov, ves čas izgubljamo avtentičnost in edinstvenost, v kateri smo odrasli in bili vzgojeni. Soglašamo z neko specifično marginalnostjo. Pravzaprav se strinjamo samo z marginalnostjo.

Zato si dovoljujem, da vsa moja razmišljanja o prihodnosti držav v naši regiji vsebujejo precej evroskepticizma. Čeprav sem sama s seboj v nenehnem konfliktu glede tega – kajti če tako aktivno sodeluješ v družbi, javni sferi, kot to počnem jaz, je v njej treba zagovarjati evropsko bratstvo, članstvo v Evropski uniji. Glede na dosedanjo profesorsko kariero in glede na to, da sem nedavno postala rektorica črnogorske univerze, si dovoljujem, da premorem določeno mero evroskepticizma. Kako si je tudi ne bi, ko pa je v tej združeni Evropi petdeset odstotkov mladih brezposelnih?! Kako v takšnem politično-ekonomskem sistemu, ki obstaja, ne naglas iskati ideje demokratične levice?!

Idejo demokratične levice v liku in delu Đilasa smo vedno imeli pred nosom. A kot bi jo, glede na (ponovno) izdajanje njegovih knjig in knjig o njem, prepoznali šele nedavno?

Mislim, da gre pri tem, da smo ga toliko let zanemarjali, ignorirali, no, ne vsi, za provincializem posebne vrste, ki vedno poskrbi za to, da ne znamo prepoznati tistega, kar imamo.

Đilas je bil disident, in to veliko pred Solženicinom. Še danes ga v Črni gori ne preučujemo. Obstaja seveda kot eden od predmetov konfrontacije, ki je lahko sporadično gledališka – po premieri smo ustanovili forum, kjer se je debatiralo o predstavi Everyman Đilas. Večinoma pa so pogovori o njem kavarniško polemični ali se o njem pogovarjajo v družinskih krogih.

Milovan Đilas je bil še pred dvajsetimi leti pisatelj, ki ga niso tiskali. Njegov Novi razred ni bil dostopen bralcem. Šele v devetdesetih, teh groznih ksenofobičnih devetdesetih, kljub temu da je bil aktiven in razpoložljiv za medije, smo ga nekako poskušali razumeti … V zadnjih intervjujih in tekstih govori o slutnji postkomunističnega kaosa, ki da šele prihaja – in nas je zares tudi doletel. Skorajda preroško je prepoznal razpad Jugoslavije in kar sami nismo znali prepoznati, predvideti, se izogniti – kljub našim velikim in nenasitnim željam po neodvisnosti. Mislim, da so takšni sindromi značilni za provincializme malih narodov, ki se ne zmorejo prepoznati v kontekstu velikih narodov.

Kakšna je značilnost provincializma malih narodov?

Predvsem ta, da ne podajajo sklepe na podlagi lastnih izkušenj in resničnosti. Predvsem pa se v devetdesetih ni dajalo dovolj besede javnosti, civilnim iniciativam, da bi lahko prispevale k reševanjem problemov. Takrat bi bili potrebovali pogovorne debate, ne pa konfrontacij.

Zato pa smo naredili prostor dolgi in mučni tranziciji, po domače ji kdo reče tudi ropanje države in naroda …

Delno se strinjam z vami, a obenem moram reči, da tranzicija ni samo začrtana pot od ene točke do druge, v naših primerih družbenopolitične in ekonomske. Kot humanistka naj vam povem, da je treba vedno znova misliti nove poti in možnosti, nove rešitve, izboljšanja. In tudi Đilas govori o tem.

V enem od svojih del pravi: »Kaj bo z vami, če si ne boste drznili misliti?!«

Đilas se tudi sam ves čas preizprašuje o tem, kar je, razmišlja o revoluciji, jo postavi pod vprašaj in gre dalje. Đilas ves čas misli dalje. Vidi dalje in nas prehiteva. Prav v tem postane »everyman«, slehernik, ki ga iščem v predstavi.

Ampak zakaj temu komunističnemu verniku in nato nepopustljivemu nasprotniku komunizma, uporniku in skesancu, znanilcu novih časov, obsojencu in glorificiranemu preroku nismo verjeli? Si nismo drznili?

Nekje sredi branja njegovega dela Bezsudna zemlja me je zapeklo, kako je zmogel živeti v zaporu; nato me je prešinilo, da se je odločil, da se bo onim na svobodi maščeval prav s tem: z življenjem v zaporu. Prešinilo me je, kako je takšna odločitev tipično črnogorsko samodestruktivna in hkrati herojska in poetična. Tako lepo, da je tam, pod nebom slepega zaporniškega sprehajališča – Heine bi rekel, pod nebom angelov in vrabcev –, živel človek, ki je soustvarjal ta popačeni svet. Obenem pa je v celici živel zato, da je lahko razmišljal in pisal o drugačnem, boljšem svetu. O svetu, ki se bo preoblikoval v nekaj dobrega. Brez sentimentalizma in samopomilovanja, ki navadno doleti žrtve. In prav ta duh, ta redki duh nesamopomilovanja, me je prignal do tega, da sem sedala za mizo in začela pisati dramo o njem.

V katerem trenutku življenja ste se dokončno odločili, da morate režirati predstavo o Đilasu?

(Tišina. Smeh.) Morala bi biti zelo iskrena, če bi hotela povedati, kaj vse se je zgodilo, da je do tega prišlo. Gre za nekaj, kar je resnično povezano z intimnim. Kar je še en dokaz za to, da gledališče, režiser, avtor teksta vedno izhajajo iz globoko intimnega.

Živela in odraščala sem v družini, ki je zagovarjala določen pogled na svet, danes pa živim v popolnoma novem in drugačnem svetu. In tako verjetno mora biti. Toda ves čas imam občutek – tega se ni mogoče znebiti –, da bi v družbi, v kakršni živimo, lahko kaj spremenili. Vzgajali so me v duhu, da je treba verjeti v ideale. Moj oče je bil revolucionar, eden tesnejših prijateljev Milovana Đilasa, ki je delal pri Službi državne varnosti Jugoslavije Josipa Broza. Rodila sem se leta 1961; Đilas je takrat prvič prišel iz zapora, tri leta prej se je moj oče upokojil in se z Dedinj preselil v Črno goro. Nikoli mi ni povedal, zakaj je to storil. Mislim, da nikomur ni govoril o tem. A to je že neka druga zgodba.

Ste zelo zaželena režiserka, dekanica fakultete, rektorica univerze, profesorica, mati režiserja Veljka Mičunovića, žena režiserja in nedavnega ministra za kulturo Črne gore, zdaj črnogorskega veleposlanika v Srbiji, Branislava Mičunovića. Kako vam je?

Lahko rečem, da je naša družina družbeno-režimsko etablirana (smeh). Nekdo bo rekel, da smo del sistema. Jaz nisem. Na nobeno funkcijo nisem bila imenovana – na vsako posebej so me s transparentnim demokratičnim procesom izvolili. Vsakomur lahko pogledam v oči. Nisem obremenjena s svojim spolom, zato pa prav gotovo opremljena s strastjo profesionalca, tako v gledališču kot v akademski skupnosti. Ni mi mar za pristranske zakoreninjene tradicije, ki naj bi veljale v družbi, ko gre za moško-ženske odnose, ki jih mediji v Črni gori zelo polarizirajo. Nikoli mi ni bilo mar za takšne delitve, ker sem se vedno imela za režiserko med režiserji, v poklicu, v katerem so vedno dominirali moški. Tako mislim že vseh trideset let, odkar predavam na fakultetah. Pri projektih, pedagoškem delu, nastopih v javnosti sem vedno vso odgovornost prevzemala nase in to se nikdar ne bo spremenilo.

Vedno sem pripravljena vse spremeniti, postaviti na glavo (smeh). Ta duh, ta način, je edini, ki mi omogoča povezanost s kakršno koli svobodo razmišljanja – svoboda je odločitev, ki jo sprejemamo s srcem. To zame velja bolj kot vse drugo. V tem duhu sem se odločila za svoj poklic, za to, da rodim otroka, da zapustim akademsko kariero in gledališče v Beogradu in grem v Podgorico ravno takrat, ko je naša nekdanja domovina razpadala na kose.

Zakaj?

Hotela sem, brez vsakršne ksenofobičnosti in nacionalizma, pomagati zgraditi lastno državo. Ko sem leta 1992 prišla v Podgorico, ta ni imela gledališča. Stavba nacionalnega teatra je zgorela in te instuticije ni bilo vse do leta 2008. Nismo imeli fakultete za gledališko umetnost. Moja družina me je spraševala, kam zaboga rinem. Takrat sem ravno pisala gledališko igro Princeza Ksenija; šlo je za edino predstavo v Kraljevskem pozorištu, ki kot kulturna ustanova v resnici ni obstajalo. V tistem času je bilo težko kupiti bencin, kilogram moke ali liter olja – a ljudje so z vseh koncev Črne gore prihajali na Cetinje v gledališče, ki ni obstajalo, gledat to predstavo, kot bi šli na romanje.

Danes se mi zdi, da je skoraj nemogoče, da se je vse to zgodilo. Da so ljudje v času, ko je bila Črna gora izbrisana s svetovnega zemljevida, prihajali gledat predstavo, katere tekst je popolnoma fikcijski, a se poigrava z nekaterimi zgodovinskimi dejstvi zgodovine Črne gore in govori o tem, kaj pomeni suverenost in identiteta neke države. A da ne bi pomislili, da me je za trenutek preplavil kakšen občutek mesijanstva. To sem enostavno morala narediti.

Kot direktorica oglaševalske in produkcijske agencije Mapa ste bili vodja referendumske kampanje za odcepitev in neodvisnost Črne gore.

Ta kampanja je trajala skoraj leto dni. Želeli smo si nove in moderne Črne gore in jo tudi dobili, čeprav državo prevevajo notranje kontroverznosti, ki so seveda del korenin, povezanih z bližnjo in daljno preteklostjo nekdanje skupne države.

Ste tudi prva ženska v zgodovini države Črne gore na mestu rektorice univerze.

Pa še umetnica za povrh (smeh). Zato sem v javnosti deležna precej predsodkov. Prepričana sem, da nobene inštitucije ne sme zapustiti njen duh – ko ga zapusti, ko inštitucija postane stroj, skala, takrat se je, vsaj ko je govor o visokošolskem izobraževanju, treba po zgledu Derridaja vprašati: Kako v teh časih ne govoriti o univerzi? Visoko izobraževanje je postalo del poslovne kulture in to je velika težava na globalni ravni. Širitev trgov in dobička, nove tehnologije so prispevali svoje: namesto znanja študente učimo kompetenc, ki niso potrebne stroki, ampak sistemom. Ogroženi ugled splošnega akademskega izobraževanja govori o splošni akademski krizi. Generacije, ki prihajajo, so drugačne od vseh doslej. Treba jih je podpirati pri njihovem ustvarjalnem udejstvovanju – brez predsodkov. Mislim, da moramo uvesti pogumne spremembe fakultet, a ne za vsako ceno. Vsi vemo, da BDP v kapitalizmu raste po zaslugi nekaj finančnih centrov. In to bi nas moralo skrbeti, kajti to se pozna tudi v zdravstvu, vzgoji in izobraževanju ter kulturi – nobeden od njih namreč ni profitabilen, mi smo tako imenovani strošek. In tukaj naj bi posredovala demokratska levica.

Politično življenje Evrope ne kaže, da bi se kaj zgodilo v tej smeri …

Žal, se strinjam.

Rekli ste, da je bil vaš oče revolucionar, kot marsikdo od naših dedkov. Toda kaj nama je zapustil njihov boj, kaj lahko gradimo glede na zapuščino, ki za mnoge še ni bila docela ovrednotena?

Človek z leti spozna, da marsikaj. V tem smislu je Đilas navdihujoč, blaži predsodke in ozkosrčnost, uči nas, kako prepoznati specifične in nove poglede na politične sisteme, na vprašanje zgodovine, države, kulture. Uči nas, kako opazovati družbenopolitične procese in dogodke, ki bodo šele odredili našo prihodnost, pa tudi kaj pomeni družbena enakost, razredno razslojevanje, pomen odgovornosti. Opozarja nas na vse, s čimer se ubada naša družba v tem mučnem in dolgem procesu tranzicije … Prepoznali boste, kako se je duhovno in politično v vsakdanji politični sceni marginaliziralo. Je to realpolitika kapitalističnega sveta 21. stoletja? Mislim, da ja.

Zdi se, da je tako imenovani aktivizem, nikakor ne v pejorativnem pomenu, v gledališču spet na pohodu. Kam bi v tem smislu uvrstili predstavo Everyman Đilas? V čem je njen politični pogum?

Vsekakor ne gre za gledališko delo, ki bi zadovoljilo površnega gledalca ali njegovo željo po senzaciji, temveč nagovarja duhovno v gledalcu in seveda v sebi nosi politični angažma. Za vsem tem stoji moja lastna senzibilnost. Za vsem, kar govorijo na odru, kar govori tekst, stojim tudi sama. In je že tako, da če je gledališče prostor mojega izražanja, se v njem izražam z vsem, kar sem, z vsemi svojimi političnimi stališči, kakršna koli že so. Vse ostalo bi bilo groteskno.

Sicer pa boste povsod po nekdanji Jugoslaviji v gledališču lahko našli veliko aktivizma, še najmanj v Črni gori. Priča smo paragledališkim oblikam, ki obravnavajo našo dnevno politiko in ki neposredno provocirajo občinstvo. Morda bi to pogojno imenovala politično gledališče, ker nosi v sebi misel protesta. Toda kot sami veste, obstaja cela vrsta različnih gledaliških jezikov. Menim, da gledališče danes še vedno išče izgubljeno katarzo. Gledališče danes išče to, kar naj bi bile njegove katarzične resnice …

Predstava nas ponese v jesen jugoslovanskega komunizma pa do pomladanskega vrta amerikaniziranih koktejl zabav. Na koncu junaki vaše drame (Đilas, Moša, Kardelj, Dedijer …) na ustnicah nemo zlagajo verze Internacionale.

Dvajseto stoletje je bilo stoletje ZDA. In stoletje, ki je ljubilo utopije. Ta pesem – Internacionala – je žalovanje za utopijo in klic k novim utopijam. Nikakor ne gre za kakšen hipijevski duh idealizma – lahko pa je duh nekakšne združene Evrope. Ampak to so samo moje ideje. In kot bi rekel Đilas, ideje se pogosto uspešneje spreminjajo kot ljudje.

Vsi neprestano govorimo o individuumu. Kje pa je človek?

Saj, danes ni več človeka. Obstaja samo »človek na trgu«. Tudi o tem je govoril Đilas.

Čisto na začetku pogovora ste mi pozabili odgovoriti na vprašanje, kakšna je vaša intimna vez z družino Đilasovih.

Pogovore o Đilasu sem v domačem okolju poslušala vse od zgodnjega otroštva. Z Vukico Đilas, hčerko iz njegovega prvega zakona, sva se družili med študijem v Beogradu. V našem družinskem albumu obstaja fotografija, na kateri sta moj oče in Đilas med ribolovom. Navdihnila me je za eno od scen v predstavi, s hajko in lovom. Obenem pa me je vnovič opomnila, kako drugačen je bil Đilas: medtem ko so njegovi tovariši lovili vepre in zajce, je on odhajal lovit ribe …