Tiskane izdaje
Republikanska stranka zadnja leta svoje volilne shode začenja v izrednih razmerah. Pred osmimi leti jo je presenetil orkan Gustav, pred štirimi orkan Isaac. Letos jo je na obalah jezera Erie pričakalo sonce, toda nad stranko se je zgrnila druge vrste neurja, vihar Donald.
Volilni zbor naj bi končno poenotil stranko in odpravil pomisleke v slogu »Trump je najslabši predsedniški kandidat v zgodovini stranke«, kot se je pridušal vplivni urednik konservativnega tednika The Weekly Standard Bill Kristol. A se je začel z zadnjim uporom republikanskega protitrumpovskega gibanja.
Ko so tega zatrli, je nesrečna Melania Trump stopila na minsko polje z govorom, ki je preveč dobesedno povzemal misli prve dame Michelle Obama. Nekdanja manekenka, ki je uresničila sanje in lepoto unovčila s poroko z nekoliko starejšim bogatašem, je iz udobnega življenja newyorške elite nehote padla v neusmiljeni mlin ameriške volilne kampanje. Namesto splošnega priznanja so jo pribili na sramotilni steber, vendar medijski vihar med verniki v clevelandski dvorani ni povzročil pretiranega vznemirjanja.
Newyorški delegat Ed Morgan ima prepisovanje za nepomembno in nenamerno, Cindy Sue Clark s Havajev je pomislila, da so avtorji govora Melanie Trump morda provokatorji, ki jih je podtaknila nasprotna stran, Elaine Ervin iz Georgie pa je vzkipela, da »je vse skupaj kup ... saj veste ... sranja«, pri čemer je zadnjo besedo skoraj sramežljivo zašepetala. Šlo naj bi zgolj za naključno podobnost. »Melanii Trump ni treba prepisovati besed nekoga, ki je tako izjemno neprijeten in tako prostaški kot Michelle Obama,« je dejala. Kar je v današnji Georgii morda vljuden način izražanja občutka do nekoga temne polti, ker naj bi pograbil previsoko mesto na družbeni lestvici.
Jedrski Cruz
Nerodnosti prvih dveh dni so še enkrat več razkrile težave kampanje, ki si rada privošči osnovnošolske napake. Ko se je zdelo, da je najhujše minilo, je udarila še ena strela, tokrat v obliki teksaškega senatorja Teda Cruza, ki je v finišu volilne tekme v stranki bíl izjemno oster boj s Trumpom. »Vsi, ki poslušate, prosim, novembra ne ostanite doma. Če imate radi svojo državo in svoje otroke, vstanite, spregovorite in volite po svoji vesti, volite za kandidate, ki jim zaupate, da bodo branili našo svobodo in bodo zvesti ustavi,« je pozval. A ni dejal, da je to Trump. V taboru Hillary Clinton so hitro objavili spletno sporočilo Voli po svoji vesti in povezavo na stran za registracijo v volilni imenik.
Trumpov slogan v predsedniški kampanji: "Naredimo Ameriko spet veliko". Foto: John Minchillo/AP
Če nekoga mesece neprestano napadaš, če namiguješ, da njegova žena ni najbolj privlačna in da je njegov oče morda sodeloval v atentatu na predsednika Johna Kennedyja, če ga kličeš »lažnivi Ted«, morda ni najboljša zamisel, da mu tretji večer svojega ustoličenja nameniš eno najbolj prestižnih govorniških mest. Še posebej če skoraj mazohistično uživa v položaju, ko lahko kot gostujoči igralec zabije pomemben koš domačemu moštvu. Senator, ki je med kampanjo Trumpu očital njegove »newyorške vrednote«, se je ob začetku vzklikov negodovanja s cinično hladnim nasmeškom norčeval s »cenim navdušenje newyorške delegacije«.
Maščevanje je najlepše na nacionalni televiziji, še zlasti ko ta hkrati snema mrke obraze in stisnjene ustnice družine Trump, ki je v polmraku častne lože v mislih prižigala grmado pod Cruzom. Upor je raztrgano zborovanje od razprave o prepisovanju izstrelil na območje jedrskega onesnaženja. Medtem ko se je podpredsedniški kandidat Mike Pence pripravljal, da bo množico nagovoril z besedami o »združeni stranki«, so morali varnostniki iz dvorane z izbranimi predstavniki te stranke zaradi varnostnih razlogov pospremiti Cruzovo soprogo.
Stari strahovi
Cruz v svojem preziru ni osamljen. Številnih republikanskih veljakov ta teden sploh ni bilo v Cleveland, figo so v žepu držali tudi mnogi med tistimi, ki navzven podpirajo newyorškega milijarderja, hkrati pa že kujejo načrte, kako bodo čez štiri leta izganjali Clintonovo iz Bele hiše. Toda morda Trump ni tako enkraten pojav, kot upa vrh velike stare stranke, njegov vpliv pa bo preživel, tudi če novembra izgubi volitve. Ne njegova pojava ne njegove zamisli niso enkratne ali novost, temveč se že leta plazijo po kotih obeh strank in včasih privrejo na plan, doslej pa se jim nikoli ni uspelo prebiti v vlado.
V devetdesetih je republikanec Pat Buchanan igral na karto populizma in zaščite delovnih mest pred tujo konkurenco. Njegov zid je bila dvojna ograja, ki naj bi jo zgradili vojaški inženirci. Vlogo uspešnega poslovneža, ki bo s trdimi pogajanji preprečil tujim državam krajo ameriških služb, je neodvisni Ross Perot leta 1992 uporabil za doslej najboljši rezultat tretje politične stranke. Geslo Najprej Amerika je sposojeno od Charlesa Lindbergha, ki je pred drugo svetovno vojno podpiral izolacionistično politiko in nevmešavanje ZDA v evropske spopade. Tudi nativizem, ki poudarja prednost domačinov pred priseljenci, je stalnica ameriške politike skoraj od trenutka, ko so prvi Evropejci pregnali prvotna plemena in se razglasili za domačine.
Nad republikansko stranko se je zgrnila posebna vrsta neurja, vihar Donald. Foto: John Minchillo/AP
Bistvena razlika med Trumpom in njegovimi ideološkimi predhodniki je platforma, s katere nastopa. Nihče od njih nikoli ni bil niti blizu tega, da postane predsedniški kandidat ene od dveh velikih strank. Poslovnež, ki je svoje vešče ravnanje z mediji in množico izostril v letih resničnostnih šovov, je navado politikov, da stališča prilagajajo raziskavam javnega mnenja, spretno cepil z uredniško politiko, ki temelji skoraj samo še na gledanosti in branosti, ter ustvaril kandidata Trumpa.
Začutil je, da dolgoletna ideologija desnice – omejevanje zvezne vlade, podpora podjetništvu za vsako ceno in trda, religiozno konservativna stališča do družbenih tem – v resnici ne zanima milijonov belih republikancev. Delavski razred srednjih let se ubada s posledicami vse bolj povezanega in vse bolj avtomatiziranega sveta, v katerem cenejši izdelki in delovna sila iz tujine spodžirajo temelje njihovega življenja. Zadržana jeza in nemoč sta s Trumpom dobila ventil za spuščanje pare, newyorški milijarder pa jim vliva upanje, da jih lahko vrne v stare dobre čase, ko so ameriške tovarne po industrijskem zagonu druge svetovne vojne bruhale izobilje.
Jeza rjastega pasu
Milijarder uporablja jezik modrih ovratnikov, kot Američani pravijo delavskemu razredu. Junija je v Pensilvaniji govoril, da so politiki in finančniki izdali delavce in »jim vzeli možnost, da preživljajo sebe in svoje družine«. Prebivalci industrijskega srca države, ki se je nekoč imenovalo jekleni pas, sedaj živijo v rjastem pasu. Hiranje jeklarske industrije v sedemdesetih je za sabo pustilo ugasle dimnike in prazne tovarniške skelete. Od nekdaj proletarskih bregov nad nekdanjo betlehemsko jeklarno v Pensilvaniji, v najboljših časih drugo v državi, tudi danes ne obdaja blišč denarja. Ozke ulice in preproste enodružinske hiše se od reke Lehigh drenjajo v strmino, pod njimi je rjavkasto okostje propadle fabrike, med njimi ugasle cerkve, kjer so si delavci čistili duše.
Nekdaj bela proletarska četrt je vse bolj obarvana, prebivalci, ki so ostali, vse bolj jezni. »Ali držiš z vrhom ali si za spremembo. In ljudje hočejo spremembo. Ljudje, kot je Donald Trump, pritiskajo, da se stvari spremenijo,« se je pred tednom dni v starem industrijskem delu mesta pridušal Dennis, možakar poznih srednjih let. »Ne more biti slabši od politikov, ki jih že imamo,« je kimal njegov prijatelj Andy. Zgodba je stara, o propadu starih jeklarskih mest sta pesmi kovala Billy Joel (Allentown) in Bruce Springsteen (Youngstown), politiki so obljubljali ukrepe in boljše čase, a teh ni bilo; tovarne so zapirale vrata, plače so ostajale nizke.
Foto: Paul Sancya/AP
Nato je Trump dejal, da bo kaznoval korporacije, ki pošiljajo delovna mesta v tujino, in nagnal nedokumentirane priseljence, ki kradejo tista, ki so še ostala. Bela delavska mesta rjastega pasu so postala žarišče trumpizma, vere, da se lahko geslo Naredimo Ameriko spet veliko uresniči. Mnogo volivcev je prepričanih, da je demokratska stranka, ki so jo podpirali iz generacije v generacijo, pustila delavce na cedilu. Podobno razmišljajo tudi o republikancih. Trump pa je uspešen, udriha po politikih in naglas govori stvari, o katerih so doslej le premišljevali.
V ozadju jeze rjastega pasu je namreč skrita tudi zgodba o rasnem nelagodju belega delavskega razreda. Pred štirimi desetletji je belo volilno telo predstavljalo 89 odstotkov ameriških volivcev, letos le še 72 odstotkov. Ko Trump poziva, »naredimo Ameriko spet največjo«, to mnogi slišijo kot – naredimo belo Ameriko spet največjo. Kar ni čudno, saj je republikanski poslanec iz Iowe Steve King v začetku tedna dejal, da ni nič narobe s skoraj povsem belim obrazom stranke, saj so pripadniki drugih ras zelo malo prispevali k človeški civilizaciji.
Beli val v črnem mestu
Republikanski shod je potekal v središču Clevelanda, nekoč belega industrijskega mesta, ki pa ima sedaj temnopolto večino. Le da te v štirih dneh skoraj ni bilo videti. Ulice so imele podobo obmorskega letovišča, ki doživlja invazijo razposajene bele upokojenske pustne zabave z velikanske ladijske križarke. Na pološčenih ulicah je hkrati potekal festival ameriške policije, v strahu pred kaosom so jih na stotine sklicali z vseh koncev ZDA. Oblasti so se bale neredov, dobili so le nekaj deset protestnikov, v katere je molelo dvakrat več mikrofonov, nad vsemi pa je bedela še štirikrat večja množica uniform.
Domačine še vedno prežema sladostrastje po zmagoslavju domačih košarkarjev Cleveland Cavaliers, ki je pred tedni prineslo prvi veliki naslov prvakov po pol stoletja, in jim ni bilo do divjanja po lastnih ulicah. Prišlekov je bilo veliko manj od pričakovanj, v težkih dneh po smrti policistov v Dallasu in Baton Rougeu niso izzivali prehudih konfliktov. Dvorana Quicken Loans je bila z ograjami ločena od preostalega mesta, zarešetkan koridor je od nje vodil do medijskega središča. Le malo novinarjev je zašlo v druge, manj zloščene dele mesta.
Foto: Carolyn Kaster/AP
Kot je četrt Mount Pleasant, še zdaleč ne prijetna, saj hiše utrujeno kažejo leta in pomanjkanje vzdrževanja, številne imajo podeskana okna in vrata zapuščenih domov. Na ulici pa skoraj ni belcev. V brivnici Platinum Cuts je bil brivec Antoine jasen, republikanski shod bo mestu morda prinesel denar, njim to ne bo dosti pomagalo. »Koliko predsednikov smo imeli do zdaj, pa se je karkoli zares spremenilo?« Po njegovih besedah tudi (prvi temnopolti predsednik) Barack Obama ni mogel spremeniti veliko, »samo zaseda položaj, tako kot sem jaz brivec, je on predsednik – še vedno mora poslušati nekoga, ne pa uresničevati svojih načrtov«.
V demokratskem mestu je večina temnopoltih na strani Clintonove, tako kot Augustus Turner Jr., starejši možakar, ki je v kot brivnice ubežal pred težko soparo poletne vročine. Zanj je Trump zabaven kandidat, kar mu prinaša veliko podpornikov. »A se je rodil v premožni družini in mu ni bilo treba delati tako trdo kot mnogim drugim,« je dejal. El Hadhe Baa dogajanja v mestu ni opazoval od daleč, ampak je po ulicah korakal s sloganom, da so črna življenja pomembna. »Trumpova kampanja je zbudila občutke, za katere smo menili, da so že izginili iz družbe,« je dejal. Trdi, da celo bližnji prijatelji, ki podpirajo milijarderja, kažejo znake ksenofobije.
Strupena kampanja
Republikanski zbor se je začel s strahom. Strahom pred latino priseljenci, ki naj bi prinašali kriminal in nered. Strahom pred radikalnimi muslimani, krvoločno hordo brez obraza. Strahom pred temnopoltimi aktivisti, upodobljenimi kot anarhisti in spodbujevalci brezzakonja. Sporočilo je bilo jasno: živite v nevarnosti, ogrožajo vas rjavi vsiljivci in črni saboterji, Donald Trump pa vas bo obranil pred njimi.
Ted Cruz ni podprl Trumpove kandidature za predsednika. Foto: Evan Vucci/AP
Nato so se lotili izganjanja satana v krilu. Volilni shodi so vedno namenjeni črnjenju nasprotnikov in utrjevanju podobe svojega kandidata, toda tokratno republikansko rajanje je potonilo v strupeno jedkost, ki je presegla mejo sovražnega govora in se približala histeriji. Množica je kričala »Zaprimo jo!« in »Kriva je!«, označili so jo za »smet«, bivši predsedniški kandidat Ben Carson je z resnim obrazom dejal, da ima povezavo z luciferjem. Enemu od Trumpovih svetovalcev je ušlo, da bi jo »zaradi izdaje morali postaviti pred strelski vod«.
V četrtek ponoči je Trump imel izvrsten govor za vse tiste Američane, ki verjamejo v temačno podobo države na robu zloma in ki jim ni dosti mar, ali njegove besede držijo. Teh je presenetljivo veliko. Čeprav mu ankete za zdaj niso naklonjene, pa to niso običajne volitve. Trump jih je spremenil v Igre lakote po oblasti, kot se je norčeval komik Stephen Colbert, ki se mu je pred začetkom zborovanja za nekaj trenutkov uspelo prebiti na govorniški oder.
Še zdaleč ni nemogoče, da bo jeseni zmagal. Prihodnje mesece bomo priča kampanji, polni strupa in nizkih udarcev, ki bo izjemno poglobila ideološki prepad v Združenih državah. Prav tako pa ni nemogoče, da se uresničijo besede nekdanjega predsednika Georgea Busha mlajšega, ki je aprila na srečanju svojega nekdanjega osebja dejal: »Skrbi me, da bom postal zadnji republikanski predsednik.«
