Raje bi videl, da bi bili vsi ti begunci srečni doma, jaz pa brez pulitzerja

Nekoč nepojmljivo je postalo dosegljivo. Dve nagradi fundacije World Press Photo (Matic Zorman in Matjaž Krivic), nagrada Lens Culture Mateju Povšetu za fotografijo begunske družine med prečkanjem hrvaško-madžarske meje in v začetku tedna še pulitzer Srdjanu Živuloviću so slovenske fotoreporterje postavile med najuglednejše svetovne sodobne ustvarjalce.

Leto velike begunske krize je bilo prelomno za slovenske fotoreporterje. Še ne tako dolgo tega smo poslušali razprave o vzrokih za slabo stanje novinarske fotografije: da uredniki tega področja ne razumejo in ga ne obvladujejo, da ni pravih urednikov fotografije, da časopisne in druge medijske hiše nasploh zmanjšujejo stroške na celi črti, da jih pomen fotografije in vizualnega komuniciranja nasploh ne zanima. In medtem ko se je govorilo o zaposlitvenem položaju fotoreporterjev in fotografov, je s premišljenim delom in vključevanjem v neformalne izobraževalne projekte počasi prodrla nova generacija neodvisnih dokumentarnih fotografov, ki je s svežim in neobremenjenim pristopom presegla vse meje. Nekoč nepojmljivo je nenadoma postalo dosegljivo. Dve nagradi fundacije World Press Photo (Matic Zorman z begunsko deklico iz Preševa in Matjaž Krivic s portretom zlatokopa iz Burkina Fasa), nagrada Lens Culture Mateju Povšetu za fotografijo begunske družine med prečkanjem hrvaško-madžarske meje, in v začetku tedna še pulitzer Srdjanu Živuloviću, predstavniku starejše generacije, ki je bil z ekipo Reutersovih fotoreporterjev nagrajen za spremljanje begunske krize.

Razen Krivičeve fotografije so vse nagrajene nastale na balkanski migrantski poti, ki od lanske jeseni poteka čez slovensko ozemlje. Glavna zgodba se je dogajala tukaj in véliki zaradi krčenja stroškov nenadoma niso več pošiljali renomiranih fotoreporterjev, ampak so preprosto iskali in »tvegali« z lokalnimi. »Hvala bogu smo to znali dobro izkoristiti in smo pokazali, kaj znamo. Če samo omenim Cirila Jazbeca, Aleša Benota, Povšeta, Zormana ... Naj se sliši še tako nenavadno, ampak če ne bi bilo krize, bi bili zgolj fikserji. Zato vse te nagrade niso majhna reč. Imajo velik pomen za vse, ki delamo v tem poklicu, za vse, ki smo se in se trudimo opravljati svoje delo, ki živimo za fotografijo in ne od fotografije. Vseeno pa bi raje videl, da bi bili vsi ti begunci srečni doma, jaz pa brez pulitzerja,« pravi Živulović.

Migrantsko krizo je Živulović spremljal od začetka in zanj je bil dan, ko so skupino beguncev vodili peš od Rigonc do Brežic, izjemno težak. »Na posnetku sploh ni videti kratkega vzpona na nasip, kjer so mnogi omagali. Humanitarcev ni bilo od nikoder in vse je bilo odvisno zgolj od iznajdljivosti policistov, ki so iz službenih vozil izpraznili vso opremo in z njimi vozili obnemogle,« pravi. Zato se odsev v mlakuži še toliko bolj kaže kot medla reakcija institucionalizirane Evrope in težko določljiv odziv neposredno vpletene okolice. Kaže na »impotentnost politike in dvoličnost družbe,« doda. Njihove usode se zgoščajo proti levi strani podobe, kjer se brežina oži tako kot prostor gostoljubja. Če se zdi dinamika postav na začetku še dokaj optimistična in jo zaznamuje prepoznavna individualna drža vsakega posameznika, se na koncu vse izteče v brezimno maso milijonskega eksodusa. Odsev v vodi nastavlja ogledalo in ne dopušča pobega brez razmisleka. Pravzaprav je to odsev kot nujnost spominjanja in opominjanja na možnost naše lastne preteklosti in predvsem na možnost naše lastne prihodnosti, ko se lahko tudi sami znajdemo v poziciji Drugega, ali drugače, v nezavidljivi poziciji iskanja lastnega prostora kot Drugi v okolju Drugega.

Nihče od štirih nagrajencev ni vpet v sistem časopisne ali druge medijske hiše. Ustvarjalna svoboda in svoboda nasploh je po Povšetovem mnenju bistvena za kakovosten in neobremenjen pristop k obravnavi problematike. Če ni časovnega pritiska, če ni pritiska redakcijskih zahtev, je vse lažje. Tudi on v krizi išče prednost: »V takih situacijah ti preostane le to, da se zazreš vase, se opreš na lastne zmožnosti, na svojo iznajdljivost in kreativnost.«

Zato pravzaprav ni presenečenje, da prihaja prelomno leto prav po obdobju negodovanja in obupavanja, ko se je tudi pri nas zdelo, da bo pojav agresivnega državljanskega novinarstva, ki se ne meni za kodekse in verodostojnost, ampak prisega zgolj na »avtentičnost« in neposrednost trdega beleženja, pripomogel k neizogibnemu zatonu ali celo samoukinitvi klasične fotožurnalistične prakse. Zdaj se, prav nasprotno, soočamo s pojavom osvobajanja tradicionalne prakse, ki se je tudi s pomočjo nove generacije fotoreporterjev in dokumentarnih fotografov s svežim načinom razmišljanja otresla pritiska dobesednega realizma na najosnovnejši ravni dokumentarnega beleženja. Državljanska praksa je omogočila nenavaden zasuk, ko se klasičnemu fotožurnalizmu tako rekoč ni več treba ukvarjati z banalnostjo in dobesednostjo dejanske realnosti v smislu čistega verizma in analogije. Zdaj smo priča osvoboditvi tistega najustvarjalnejšega dela prakse, ki so mu do zdaj velikokrat očitali preestetiziranje in potvarjanje dejstev, zato se lahko zdaj končno sprosti tudi v smislu novih in svežih pristopov ter si dovoli več in bolje. Nova generacija se posveča predvsem lastnim dolgoročno zastavljenim dokumentarnim projektom, ko posamezne teme obravnavajo po več mesecev ali let, in ustvarjajo izjemne serije podob, ki na avtoreflektiven in velikokrat zelo poetičen način omogočajo dostop do obravnavane problematike. Omogočajo vzpostavitev vpogleda v minulo po podobah kot zgostitvah časa, ki so popolno nasprotje zamrznjenim trenutkom državljanske snap-shot prakse. Ne ostajajo na površini, ampak neprestano sprašujejo, kar stvaritve, ki omogočajo edinstveno izkušnjo spominjanja v smislu zgodovinjenja, postavlja nad raven golih dokumentov.

Zato sta pomanjkanje specialnih efektov in prevelika čustvena obremenitev v obravnavi migrantske poti najverjetneje glavna razloga za popolno samoizločitev državljanske prakse in tako nismo priča neskončni zbirki posnetkov na ravni turističnih razglednic, ampak štirim prestižnim nagradam s področja fotožurnalizma po skoraj štirih desetletjih, ko je bil do zdaj edini z World Press Photo nagrajeni slovenski fotoreporter in nekdanji urednik fotografije na Delu Joco Žnidaršič.