Rajski pekel laži

V kratki zgodbi Antona Pavloviča Čehova Dama s psičkom se Gurov in lepa Ana srečata v zdravilišču na Jalti in se zaljubita. Oba sta poročena, zato je njuna zveza strogo varovana skrivnost. In kar traja. Skrivaj se srečujeta v hotelskih sobah in vedno imata slabo vest. Gurov se Ane že naveliča, a ko jo zagleda, se strast do nje spet zbudi.

Na koncu zgodbe, ko Gurov svojo hčer spremi do šole, premišljuje, da ima dvoje življenj. »Eno je javno, katero so videli in poznali vsi, ki jim je bilo to potrebno, polno dogovorjenih resnic in dogovorjenih laži in do pike podobno življenju njegovih znancev in prijateljev – in drugo, ki je potekalo skrivaj. In po nekem nenavadnem spletu okoliščin, najbrž naključnem, je vse, kar je bilo zanj pomembno, zanimivo in nujno, v čemer je bil odkrit in ni lagal samemu sebi, vse, kar je bilo jedro njegovega življenja, potekalo skrivaj pred drugimi, vse pa, kar je bilo njegova laž, njegova ovojnica, v katero se je zatekal, da bi prikril resnico, na primer njegova služba na banki, debate v klubu, njegova 'nižja rasa', njegova in ženina navzočnost na obletnicah – vse to je bilo javno. In po sebi je sodil o drugih, ni verjel temu, kar je videl, in je zmerom imel v mislih, da se pri vsakem človeku dogaja njegovo pravo, najzanimivejše življenje le pod plaščem skrivnosti kakor pod plaščem noči.«

Ljudje imajo velikokrat pravo in skrivno življenje, razmišlja Čehov in zanimivo je, da je tisto skrivno, ki ga nihče ne pozna, velikokrat resničnejše od javnega. V skrivnem smo bolj to, kar smo v resnici.

Te čehovske modrosti mi gredo po glavi, ko ob ponedeljkih gledam nadaljevanko Majhne laži (Big Little Lies), ki jo predvajajo na HBO. Pa ne zato, ker bi bilo skrivno življenje glavnih junakinj polno ljubimcev in vznemirjenj, niti ne zato, ker bi me zgodba spominjala na rusko melanholijo, ampak zgolj zato, ker ima vsaka od njih svojo skrivnost, ki je gibalec njihovih dejanj.

Moški ali ženski glas?

Nadaljevanka je posneta po romanu avstralske pisateljice Liane Moriarty, ki jo mnogi kritiki primerjajo z Gillian Flynn, avtorico uspešnice Ni je več, ali s Paulo Hawkins, ki je napisala kriminalko Dekle na vlaku, po obeh knjigah sta nastala tudi hollywoodska filma. Vse te primerjave niso ravno smiselne, razen da gre za ženske pisateljice, ki v žanru trilerja, psihološke zgodbe ali kriminalke opisujejo razočaranja, maščevanja in izdaje, v katere se zapletejo ženske junakinje, ki so ujete v nesrečne ljubezni ali izpraznjene zakonske zveze.

Strokovno temu pravijo gospodinjski noir, kar je pravzaprav le modernejša označba za žensko literaturo. Vsaka pisateljica vam bo povedala, da jo vedno najraje sprašujejo o tem, kakšna je razlika med ženskim in moškim literarnim glasom, česar pa pisateljev nikoli ne vprašajo. Najboljši odgovor na to vprašanje je dala newyorška intelektualka Fran Lebowitz: »Razlika je velika. Tudi ko te nekdo pokliče po telefonu, takoj veš, ali je to moški ali ženski glas.«

V omenjenih knjigah so ženske pač glavne junakinje zgodbe, nič več niso le objekti poželenja in želje, ampak so mračni subjekt akcije, nič več niso pasivne in prijazne družice, ki so pripravljene potrpeti, da bi le družina ostala skupaj, ampak imajo svoj načrt. Ne igrajo več vlog, ki jih je zanje napisala družba, ampak si dovolijo biti negativke. Vse domače stvari še niso udomačene.

A žal je tudi res, da so v teh novih romanih, nadaljevankah in filmih glavne junakinje največkrat preveč narcisoidne in razvajene, da je njihov estrogen v epruveti banalnega sodobnega sveta preveč razredčen s prazno potrošniško družbo, da bi bile res zanimive. Nevrotičnost je nadomestila želja po Chanelovi torbici. Simpatičnost je zamenjal hlad in strast je le orodje za manipulacijo.

Matere in otroci

Roman Majhne laži, ki izven domovine nikoli ni postal prav velika uspešnica, nima kaj veliko narativnega mesa, zato so v nadaljevanki glavna fascinacija igralke, dve od njih, Nicole Kidman in Reese Witherspoon, sta tudi producentki serije. Poleg njiju nastopajo še Laura Dern, Shailene Woodley in Zoë Kravitz. Avtor scenarija je televizijski mojster David E. Kelley, scenarist nanizank, kot sta Raztresena Ally in Zvezde na sodišču, režiser je Kanadčan Jean-Marc Vallée, ki je med drugim posnel filme Divja, Mlada Viktorija in Klub zdravja Dallas.

Zgodba se začne z napovedjo, da se je na osnovnošolski zabavi, na katero so bili vabljeni otroci in starši, zgodil umor. Zabava je bila ples v maskah, vsi so se morali našemiti v Elvisa Presleyja ali Audrey Hepburn. Ne vemo še, kdo je mrtev in kdo je morilec, zato se pripoved začne s predzgodbo.

Glavne junakinje so tri prijateljice ter vse njihove tekmice in sovražnice. Samozavestna Madeline (Reese Witherspoon), za katero mož pravi, da je razburjenje njeno najljubše stanje, sama pa prizna, da obožuje zamere in jih rada k sebi stiska kot majhne kužke.

Celeste (Nicole Kidman) je pravnica, ki jo je mož (Alexander Skarsgård), ki spominja na Kena, prepričal, naj pusti službo in raje postane gospodinja in mama. Navidez živi popolno življenje, a ima temno skrivnost – mož je psihopatski nasilnež.

Potem je tukaj Jane (Shailene Woodley), mati samohranilka in edina, ki je revna kot cerkvena miš, zato o njej ena od mater pravi, da je kot grd in razmajan prius, parkiran pred Tiffanyjem. Obdaja jo mračna opna spominov, kajti na prvem zmenku jo je pretepel in posilil moški, z njim je zanosila in rodila sina. Ime mu je dala Ziggy, da bi z vesoljskim imenom lažje preživel vse slabe gravitacijske sile planeta.

Bonnie (Zoë Kravitz) je mlada učiteljica joge in hipijka, poročena z Madelinenim prvim možem, zato pri njej ni najbolj priljubljena. Osovražena je tudi Renata (Laura Dern), ki je uspešna poslovna ženska in edina, ki si upa nasprotovati Madeline.

Vse so mame. Prave matice, njihovo življenje se vrti bolj ali manj le okoli njihovih potomcev in šole. Ta posebna sodobna vrsta mater živi po vsem svetu, zanje je značilno, da ves čas nadlegujejo učitelje in o svojih otrocih ter njihovih ocenah vedno govorijo v množini: »Včeraj smo dobili petico.« Ali pa: »Mi pa jutri pišemo matematiko.« Vse samo zato, da se jim ni treba soočiti z realnostjo ali s svojim zakonom. Dikcija, ki je bila generaciji moje mame popolnoma tuja, otroci smo nekoč bili sami odgovorni za ocene in dejanja.

Ocean nad kozarcem vina

Vse junakinje v seriji, razen že omenjene Jane, so neznosno bogate. Ko najmlajše oddajo v šolo, gredo na jogo, na kavo in potem spet nazaj po otroke. Prijateljstva in sovraštva sklepajo glede na to, s kom se druži njihov otrok. Glavna drama se zgodi, ko Ziggyja obtožijo, da je davil Renatino hčer, kar zaneti krvavo vojno med materami. Starši začnejo celo podpisovati peticijo, da bi Ziggyja izključili iz šole, čeprav ni dokazov, da je nežni deček res nasilnež. Njegovo mater, ki ga ljubi bolj kot vse na svetu, pa nekje na dnu vseeno skrbi, saj ve, kakšen je bil njegov oče. Kako močni so geni?

Zgodbo o dogajanju na šoli in o tem, kdo vse bi lahko bil potencialni morilec na zabavi v maskah, pripovedujejo tudi drugi starši, učitelji in ravnatelj, ki so kot nekakšen grški zbor, ki komentira, sumi, obtožuje in napoveduje krvavo katarzo.

Nadaljevanka se dogaja v idiličnem kalifornijskem Montereyu in najpogostejši prizor v seriji je ženska s kozarcem rdečega vina v rokah, ki na čudoviti terasi hiše, vredne več milijonov dolarjev, strmi v sončni zahod nad Pacifikom. Moški so le stranski igralci, nepomemben rekvizit, so brez lastnega glasu. Ne le možje, še celo ljubimci so čisto brezbarvni; strast v Montereyu zaide skupaj s soncem. Otroci so veliko bolj zanimivi, saj so občutljivi in imajo svoje temne skrbi in strahove. So pametni, z izjemnim talentom za dobro glasbo; zanimivo je, da vsi najraje poslušajo stare melodije, skupino The Temptations na primer.

Glasba je pomemben akter ritma in čustev v seriji, ni posebej napisana, ampak je sestavljena iz znanih popevk, ni le ozadje – ko jo sliši gledalec, jo posluša tudi junak. Dramaturško je izjemno dobro izbrana. Mali Ziggy mamo ves čas sprašuje, naj mu vendar pove, kdo je njegov oče. Nekega dne prav zanjo pripravi plesno točko, na kateri ji zapoje Papa Was a Rollin' Stone, in šele ko poslušamo besedilo, se, tako kot njegova mama, zavedamo, da se zdi, kot da je napisana prav zanj in da pripoveduje o njem.

Ko se Jane nekega dne s pištolo odpravi poiskat posiljevalca in očeta njenega otroka, v avtomobilu posluša Bloody Mother Fucking Asshole Marthe Wainwright. Žalostna in pretepena Celeste, ki zna odlično skrivati modrice, se tolaži z balado Irme Thomas Straight From the Heart.

To, kar buri in privablja gledalce, so tudi prizori gole Nicole Kidman in njenega moža, slednja je povzročila pravo eksplozijo na tviterju ter ugibanja, ali gre za organsko stvar ali zgolj ponaredek.

Serija je mojstrsko posneta, še prizori nasilja v družini so do konca estetizirani. Režiser si ves čas pomaga z nenadnimi rezi in melanholičnimi panoramami. Lepota kadrov ima svojo funkcijo, saj prikazujejo popoln rajski svet, ki ima velike razpoke, globoke, kot so velika okna hiš s pogledi na ocean. Praznina. Zato ni čudno, da se bo naslednji teden končala z usodno šolsko maškarado, na kateri bo nekdo mrtev in nekdo drug morilec.

Kdo natančno je truplo in kdo ima krvave roke, ni več tako pomembno, kot je bilo nekoč v romanih Agathe Christie. Vse so le majhne laži.