Tiskane izdaje
Za vsakim velikim bogastvom je zločin, je rekel Balzac. Ne, za bogastvo ni treba ubijati, čeprav tudi to ni redko – včasih ljudi, ki so v napoto do bogastva, včasih tekmece, včasih delavce v smrtonosnih delovnih razmerah ali zgolj predpise, ki preprečujejo kopičenje premoženja.
Se še spominjamo, kako brezkompromisno je Bill Gates opravil s konkurenco na trgu (tekmece je izrinil z zlorabo tržnega položaja), preden se mu je nabralo tolikšno premoženje, da se je lahko posvetil cepljenju otrok v najrevnejših državah sveta in drugim dobrodelnim opravilom? S 75 milijardami zasebnega premoženja je danes najpremožnejši Zemljan, sledi mu lastnik Zare Amancio Ortega (61 milijard), ameriški vlagatelj Warren Buffett ima le kakšno milijardo manj.
Sliši se neverjetno, toda če vsi trije združijo svoje milijarde, ne dosežejo milijard človeka, ki je bil najbogatejši pred stoletjem. Zaradi bajeslovno bogatih ljudi sta zadnje desetletje 19. stoletja in prvo v 20. stoletju postali zlata doba ameriške zgodovine. Glavnih junakov se je sicer prijela oznaka roparski baroni, saj so do neverjetnega bogastva prišli na načine, ki kasneje niso bili več ne dovoljeni ne sprejemljivi. Danes so dovoljeni ali pa vsaj sprejemljivi drugačni načini.
Preračunano v današnje dolarje, bi bilo premoženje Johna Rockefellerja, ustanovitelja družbe Standard Oil, vredno skoraj 200 milijard dolarjev. Premoženje Corneliusa Vanderbilta, vladarja železniških prog in ladijskih prevozov, bi bilo zdaj vredno okoli 150 milijard dolarjev. Bogatejši od Billa Gatesa bi bil danes tudi Stephen Girard, z Andrewom Carnegiejem pa bi bila enako bogata.
Poglejmo malce podrobneje zadnjega. Andrew Carnegie se je rodil leta 1835 na Škotskem. S starši je pri dvanajstih letih odšel v Ameriko. Po službi v predilnici je pri sedemnajstih letih postal telegrafist pri železniški družbi Pennsylvania Railroad. Ob nenehnem samoizobraževanju je napredoval v tajnika enega od nadzornikov, ko se je ta upokojil, pa je prevzel njegov položaj. Bil je tako spreten telegrafist, da je med državljansko vojno postavil telegrafsko službo za severnoameriško vojsko. Kmalu je začel kupovati delnice in leta 1872 odpotoval v Evropo, kjer naj bi poiskal nove vlagatelje. Naslednje leto je s partnerji kupil zemljo pri Pittsburghu in ustanovil podjetje J. Edgar Thomson Steel Works, ki je izdelovalo tedaj najboljše jeklo. Leta 1901 se je upokojil, prodal Carnegie Steel Company za 500 milijonov dolarjev, tedaj je bila to res velikanska vsota, in postal najbogatejši človek na svetu. Nato se je posvetil človekoljubni dejavnosti. Istega leta je ustanovil Carnegiejevo ustanovo za univerze na Škotskem, kasneje v Washingtonu in številne druge, med njimi znameniti Carnegie Hall, eno najslavnejših koncertnih dvoran na svetu. Po njegovi zaslugi so Američani dobili več kot 2000 knjižnic.
Najbogatejša Slovenca, zakonca Iza in Samo Login, se bližata milijardi evrov. Še preden pa sta jo dosegla, sta lastništvo svojega podjetja Outfit prenesla na dobrodelno fundacijo v Liechtensteinu. Njuno poslanstvo je podobno tistemu, ki ga poznamo že od precej bogatejših zakoncev Gates: izobraževala bosta revne otroke v nerazvitih državah. Sta to storila zavoljo nižjih davkov? »Nisva želela, da bi se najino premoženje delilo po pravilih zakona o dedovanju, zato sva za časa življenja ustanovila fundacijo, katere premoženje se bo uporabljalo skladno s postavljenimi pravili, o razdelitvi pa bo odločal od naju neodvisen upravni odbor. Tega slovenska zakonodaja ne omogoča,« je za Finance pred leti povedala Iza Login.
Danes bogati ustanavljajo sklade, neredko z oznakama dobrodelni ali za boljšo družbo, in velikokrat zato, da se izognejo davkom. Nekateri tudi zato, da si olajšajo vest. Gre za poslovni model, zato sklade ustanavljajo v državah, kjer jim to omogočajo.
Še eden najbogatejših, ki je pred dnevi dopolnil 90 let in ga Slovenci obožujemo, Ingvar Kamprad, ustanovitelj Ikee, je tak poslovni model izpopolnil do perfekcije. Ker nerad da celo sebi in vrečko s čajem uporabi tudi po večkrat, še manj rad da drugim, recimo državi v obliki davkov, zato je svojo Ikeo organiziral v dva sklada in družbe, razpršene po Nizozemski, Švici, Luksemburgu in Liechensteinu. Na ta način mu ostajajo milijarde evrov, ki bi jih sicer moral odšteti za davke, a kaj ko uživa v tem, da jih prešteva kot svoje. Kampradu premoženja ni treba skrivati v majhnih davčnih rajih zakotnih delov sveta, kot to počnejo mnogi drugi bogataši, kakor razkrivajo panamski dokumenti. Tam tudi ni veliko premoženja Slovencev, več bi ga našli v evropskih oazah.
Pravzaprav vse to že dolgo vemo, le da se oblasti, tudi slovenska, ukvarjajo z bližnjevzhodnimi in afriškimi begunci, ki naj bi ekonomsko in kulturno pustošili po evropskih državah, ne pa z lastnimi davčnimi begunci, namesto katerih davčno breme prevzemajo veliko revnejši sodržavljani, ki se zakonom ne morejo izogniti.
Panamski dokumenti so samo še en dokaz – in nič več kot to –, da velike kapitaliste in korporacije poganjajo goljufija, pohlep, neodgovornost, nesolidarnost ... Drugega kot vnovične potrditve že znanega si iz objave teh dokumentov ne kaže obetati. Mnogo podatkov, ki so odtekli iz panamske odvetniške družbe, ne bo nikoli objavljenih, zlasti ne tistih, ki se nanašajo na velike zahodne korporacije, povezane z ZDA. Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev, ki stoji za objavo dokumentov, namreč podpirajo skladi bogatih posameznikov ali koncernov, tudi prav zgoraj omenjeni. Na plan bodo prišle majhne in ciljane ribe, ne pa tudi umazani primeri zares velikega kapitala.
In kaj se je ne nazadnje spremenilo, ko so prav tako z odtekanjem podatkov v primerih Luksemburg Leaks 2014 in Swiss Leaks leta 2015 razkrili, da tajijo davke največji globalni kapitalistični igralci, kot so Ikea, Pepsi, Amazon in še 340 drugih? Niso vsa poslovanja v davčnih oazah nezakonita in tudi ne vsi primeri iz panamskih dokumentov. Problem je, da države po svetu ne zmorejo uskladiti zakonov in onemogočiti davčnih rajev. Tudi v primerih legalnega poslovanja gre za v nebo vpijočo neetičnost, saj morajo zato toliko večji del bremena za funkcioniranje države in storitev v njeni pristojnosti, kot so vrtci, šole, javno zdravstvo, ceste ..., nositi bistveno manj premožni državljani.
Če to zveni demagoško, naj navedem osebni primer. V dodatnem pokojninskem skladu sem imela privarčevanih 20.000 evrov. Ker sem potrebovala denar, sem ga pred upokojitvijo dvignila. Država mi je od tega zneska v obliki davka in dohodnine vzela 8000 evrov. Zato sem jezna na državo, ki pohlepno jemlje tistim, ki jim lahko, in ne tudi tistim, ki bi jim lahko. In alergična sem na vse tiste, ki skrivajo svoje dohodke, ne nujno v oazah, jaz pa jim plačujem zdravstveno oskrbo in jim šolam otroke.
Pogosto se sprašujem, proti komu bi danes tisti, ki smo besni, sploh lahko vstali. Ko so v predindustrijskem času kmetje vstajali proti fevdalcem, so lahko dali duška jezi do konkretnih ljudi. Današnje multinacionalke so navzven nevidna tvorba, prav tako so nevidni njihovi lastniki. Njihove davčne oaze, vile, jahte, umetniške zbirke so od sveta navadnih ljudi preveč oddaljene, da bi jih lahko sovražili. Zato povprečni delavec v supermarketu, ki je del koncerna, raje usmeri svoj bes na kolega, ki se mu zdi manj marljiv od njega, ali na soseda, ki je v državni službi in ima boljši avto od njega. Še najraje pa na begunce, prejemnike socialne pomoči in umetnike.
Morda bi si lahko dali duška tudi drugače in obenem sami poskrbeli za več pravičnosti – če na primer ne bi nakupovali v trgovskih verigah koncernov, kjer je blago res cenejše, a za ceno izžemanja ljudi in narave. Vsak od nas je člen v tej verigi izžemanja. Tudi gospod, ki je pred dnevi v trgovskem koncernu v Ljubljani kupil kavbojke za sedem evrov, jih prinesel v čistilnico, da bi mu jih skrajšali, in ko so mu povedali, da ga bo to stalo štiri evre, je rekel, da si potem raje kupi še ene kavbojke. Ko mu je lastnik čistilnice rekel, da on svojih zaposlenih ne plačuje tako, kot jih koncern v Bangladešu, kjer so naredili njegove kavbojke, je gospod razumel.
Ikea in vse priljubljene korporacije, ker so tako poceni, delujejo na enak pogon, na ideologiji čim cenejšega, ki jo je izumil eden najbogatejših koncernov na svetu, ameriški Walmart, in jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odprtih rok sprejel ameriški delavski in nižji srednji razred. Ameriški delavec je mislil, da je zmagal, ko je lahko poceni kupoval hrano (o pritiskanju na cene dobaviteljev in drugih v procesu ni razmišljal), v resnici pa je izgubil, saj je tudi njega Walmart plačeval mizerno, njegovemu zgledu pa so sledili še drugi koncerni, kmalu tudi zunaj ZDA.
O načinu funkcioniranja kapitalizma vemo že vse. V čem je torej smisel afere panamskih dokumentov, če je objava konkretnih imen selekcionirana po interesnem – političnem in kapitalskem – ključu, po istem, po katerem se bo svet vrtel še naprej?
