Ramijevo potovanje

Zgodba sirskega begunca Ramija Basisaha, ki mu je improvizirani koncert na makedonsko-grški meji spremenil življenje.

sob, 12.08.2017, 06:00
»Na letališču sem zaigral pesem o slovesu. Težko je bilo. Želel sem, da bi šla naprej skupaj. Brat mi je rešil življenje.«

V gorah visoko nad prestižnim švicarskim letoviščem je pihal nežen in osvežilen veter. Mehke in dišeče trave v bližini gozdne meje bi bile na vrhuncu poletja težko bolj zelene. Iz bližnjega ledenika se je v popoldanskem soncu svetila ostra, zaslepljujoča belina. Gorski kolesarji so se strmoglavo spuščali v dolino, pohodniki so se čudili njihovemu pogumu, krave pa so, globoko zatopljene v svojo odsotnost, mulile travo ali zrle v prazno. Skoraj kičaste razglede, ki so se v svoji popolnosti razpirali na vse strani, sta namesto rogov in harmonike spremljala razigran zvok arabske violine in skoraj histeričen smeh fanta, ki je … preživel.

* * *

Dvaindvajsetletni Rami Basisah, sirski begunec s podeželja med Homsom in Hamo, je na violino, svojo najboljšo prijateljico, jedro identitete in ključ do svobode, igral s široko zaprtimi očmi. Vihtel je lok in se po najboljših močeh boril s čustvi. V idiličnih švicarskih gorah, popolni antitezi vojne v Siriji in begunske tragedije, ki je globoko zaznamovala njegovo življenje, je bil Rami le s telesom. To je bilo mogoče čutiti na vsakem koraku. To je bilo mogoče zaznati v vsakem njegovem gibu, v vsaki besedi. Izrečeni in neizrečeni. To je bilo mogoče čutiti tudi v »njegovi« glasbi.



Fotografije: Jure Eržen/Delo

Ramijeve pesmi, Ramijeve sanje

»O tem sem sanjal kot otrok. Vsak dan. Da bom nekoč pred evropsko publiko igral violino in da mi bodo ljudje navdušeno ploskali,« je Rami dejal med pospravljanjem violine. Ta ga, dobesedno, spremlja na vsakem koraku. Ne izpusti je iz rok in jo ves čas neguje. Ljubeče in obsesivno hkrati. Zelo dobro ve, kaj mu je omogočila. »Ampak … ne morem reči, da sem srečen. Zmeden sem. Ne vem, kaj se mi dogaja in kje zares sem. Čudovito je, hvaležen sem, ampak moje misli so drugje. Rad bi pomagal starejšemu bratu, ki je že tri leta begunec v Libanonu. Rad bi, da bi bili moja starša in tri sestre, ki so v Siriji, varni,« je temnolasi mladenič prebadajočega pogleda, polnega težkih vprašanj, govoril med švicarskimi vršaci.

»Dogodki me prehitevajo. To je tako veliko. Vsi želijo nekaj od mene, jaz pa še nisem pripravljen. Ne vem, ali sem dovolj dober. Želim si le malo miru, kakšnega pravega prijatelja in ljubezen. Rad bi živel normalno življenje, vse okoli mene pa je že zelo dolgo nenormalno. Ne vem, kaj je res in kaj ne,« je tiho vrelo iz nadarjenega sirskega glasbenika, ki je po spletu srečnih naključij in okoliščin – ateistično ime za boga – postal poseben gost prestižnega festivala klasične glasbe v Klostersu, kjer je travmatizirani in osamljeni deček z nekaj zelo moškimi nastavki na zaprtih, odprtih in intimnih dogodkih igral pred eno najbolj zahtevnih in razvajenih publik na svetu.

In ji jemal dih.

Nikakor ne le zaradi nesporne glasbene nadarjenosti.

* * *

Na »savansko« mejo med Grčijo in Makedonijo je konec avgusta 2015 počasi padal mrak. Črno posušeno polje sončnic so, tiho poletje, preletavale splašene jate golobic. Lokalni lovec, oblečen v vojaško uniformo, se je s tremi psi počasi sprehajal skozi goščavo. Pod drevesi in ob zapuščenih »graničarskih« objektih, na katerih so bile vidne oznake nekdanje skupne države, so posedale utrujene, a sproščene skupine sirskih in afganistanskih beguncev.

Na vrhuncu tako imenovane balkanske begunske poti so čakali na policijsko dovoljenje za naslednji premik. Z grške strani meje so se proti improviziranemu zbirnemu centru ob železniški progi ves čas valile nove skupine beguncev in migrantov, ki so jih grški in makedonski policisti koordinirano spuščali skozi ozko grlo »divje meje«.

V le nekaj sto metrov oddaljenem zbirnem centru je tedaj dvajsetletni Rami Basisah iz »potovalke« potegnil violino. Nežno, skoraj zaljubljeno jo je pogladil in napel strune. Na videz sramežljiv in vase zaprt mladenič je stopil pred množico beguncev in migrantov, ki so po opravljenem postopku registracije in kratkem počitku čakali na naslednji vlak proti srbski meji. Rami, pred begom iz Sirije študent glasbene fakultete v Homsu, je na čelu kolone nekaj časa zbiral pogum. Prijatelji so ga spodbujali, naj vendar začne igrati.

Makedonski policisti so Ramija zmedeno opazovali. Spogledovali so se in se spraševali, ali morda ne bi morali zaseči glasbila. Potem mu je eden od njih nakazal, naj vendarle začne igrati. Rami se je prestopal in pogledoval okoli sebe. Čutiti je bilo, da preprosto mora zaigrati. Začel je počasi, tiho, malce prestrašeno. Pogovori med begunci so zastali. Otroško čebljanje se je nemudoma spremenilo v prvinsko čud. Policisti so se nasmehnili. Prepoznali so melodijo. Verjetno so jo, kot se reče, že nekje slišali.

Oda radosti na makedonsko-grški meji

Mladi sirski glasbenik se je zaradi toplega odziva begunske publike vidno sprostil in lok pošteno povlekel po strunah. Z zanimanjem so prisluhnila tudi najbolj nezainteresirana ušesa upravičeno enosmernega uma. Rami je bil čedalje bolj »v elementu«. Njegove težke misli so odtavale. Vodila ga je ljubezen. A obenem je ves čas zelo dobro vedel, kaj počne. Nasmehnil se je. Njegov obraz je objela nežna ironija. Po zbirnem centru je odmevala Beethovnova Oda radosti. Evropska himna. Ironija? Dobra šala? Genialna politična analiza? Spontana psihoterapija? Policisti so si s škornji dajali ritem. Ljudje so ploskali in Ramija pozivali, naj nadaljuje. Nekaj sekund je počakal, potem pa nadaljeval v globoko otožnih, a presunljivo ponosnih tonih sirske tradicionalne domoljubne pesmi.

Njegovi prijatelji, vsi doma iz Homsa in okolice, vsi izobraženi in urbani mladi fantje in dekleta, mi, oni in spet mi, so začeli peti. In z njimi tudi številni begunci, ki so v dolgih letih najbolj krvavega konflikta našega časa že skoraj pozabili, da v svetu ne obstaja le hlad, temveč tudi toplina.

Možakarji, ki so doživeli in videli vse, kar je človeškega mogoče doživeti in videti, so zajokali. Ženske so k sebi privile svoje otroke. Led bolečine se je topil na ognju upanja. Rami je igral. In igral. Novi begunci so prihajali. In prihajali. Temnilo se je. Presenetljivi koncert, trdno jedro humanizma, proti kateremu poteka velika, a žal »asimetrična« vojna, se je končal z Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi. Očitna in duhovita izbira. Aplavz. Rami se je sramežljivo poklonil. »Oprostite, veliko napak sem naredil. Imel sem tremo,« mi je dejal še zadihani sirski glasbenik.

Na poti iz Sirije je bil že štirideset dni. Še prej je bil dve leti begunec v lastni državi. S prijatelji je iz Bodruma priplul na grški otok Kos. To je bil najbolj nevaren, stresen in zanj tudi žalosten del poti. Rami mi je povedal, da želi nadaljevati študij glasbe na kateri koli evropski akademiji, ki bi mu ponudila možnost. O sebi in predvsem o vojni ni hotel veliko govoriti. Takoj ko je odložil violino, so njegovi gibi postali togi, obrazne poteze pa vidno travmatizirane.

Trans je popustil, sprostila se je tesnoba.

»Na vsak način želim pomagati bratu, ki je pred dvema letoma iz Homsa zbežal v Libanon. Ko je odšel, mi je obljubil, da mi bo pomagal priti na varno. V Libanonu je trdo delal. Ko je zbral dovolj denarja za mojo pot proti Evropi, mi ga je takoj poslal. Zdaj je izgubil službo. Zdaj je moja dolžnost, da mu pomagam. Dolgujem mu svoje življenje,« je med najinim kratkim srečanjem na makedonsko-grški meji dejal Rami Basisah. Tik preden ga je pogoltnila begunska množica, sva izmenjala kontakte in si obljubila, da ostaneva v stiku.

* * *

Pred cerkvijo svetega Jakoba v Klostersu, zaradi vrhunske akustike enega izmed prizorišč festivala klasične glasbe, so se izmenjavali organizatorji in gostje. Težka sopara je v (pre)resnem ozračju prisiljenih manir in skrbno izbranih oblačil pritiskala k tlom in vplivala na razpoloženje. Rami, fant iz obratno sorazmernega sveta, je izstopil iz avtomobila. Oblivali so ga dvomi in strahovi. Čakal ga je, naivnega in otroško zmedenega, nastop pred Davidom Wheltonom, akustičnim direktorjem festivala, dolgoletnim vodjem britanskega filharmoničnega orkestra in enim najvplivnejših ljudi v svetu klasične glasbe.

Zagledala sva se. In oba za trenutek ali dva ostala brez tal pod nogami. Po skoraj dveh letih, v katerih se je Ramijevo življenje (tudi) zaradi violinskega koncerta na makedonsko-grški meji in reportaže, ki je bila objavljena po vsej Evropi, povsem postavilo na glavo, najino novinarsko delo pa je bilo (do)končno osmišljeno. Opisovanje dogodkov – in ljudi – je premalo. Vloga »inteligentne kamere« je pasivna, na premikajočem se vlaku pa je nemogoče ostati – nevtralen. Štejejo le neposredni učinki našega dela. In teh je, vsaj pozitivnih, zelo malo. Boleče malo.

»Človek …« »Hvala.« »To ne more biti res …«

Ramijeve besede so se tresle skupaj z njim. Objem je bil dolg; težak in lahen hkrati. Srečanje.

»Nisem verjel, da se bova še kdaj videla. Vse se mi vrača pred oči, vse … Ne morem pozabiti. Vojna, meje, koncert v Makedoniji, najino srečanje, grozljiva pot proti Nemčiji …«

Namesto da bi se Rami osredotočil na izjemno pomembno vajo in srečanje, je padel v film krutih spominov. Boril se je s koncentracijo, a misli so bile močnejše. Glasba je bila, vsaj za nekaj minut, spet le tisto, kar v resnici je – postranska reč.

Gospod Whelton je hitro in uvidevno uvidel, da je bilo Ramijevo srce drugje.

* * *

Rami je zdoma odšel 30. julija 2015. Iz vasice Al Bajadija, ki leži med Homsom in Hamo in je že ves čas vojne pod nadzorom sirskih vladnih sil, se je s taksijem odpeljal v Tartus, mesto na sredozemski obali, kjer je edino rusko vojaško oporišče na Bližnjem vzhodu. Iz Tartusa je skupaj z drugimi begunci, ki jih ni poznal, z avtobusom odpotoval proti Bejrutu.

Na sirsko-libanonski meji je moral s sopotniki čakati petnajst ur. S starejšim bratom Fahedom (26), prav tako glasbenikom, ki je v Libanonu v strahu pred vpoklicem v vladne sile pobegnil že prej, je bil dogovorjen pred bejrutskim letališčem. Ko je bila balkanska begunska pot odprta in je v Nemčiji še veljala »odprta begunska politika«, določene evropske države pa se še niso ogradile z bodečimi žicami in zidovi, je Fahed poklical mlajšega brata v Sirijo in mu dejal, da mu plača pot proti Evropi.

Ramija je v Bejrutu čakala letalska vozovnica do Izmirja. Ramiju je bilo težko ponovno zapustiti brata, najpomembnejšega človeka v njegovem življenju. Še posebej zato, ker je vedel, da si tudi Fahed želi v Evropo, a se je, tudi zaradi glasbene nadarjenosti, žrtvoval zanj. Ramija je poslal proti Evropi in mu dejal, da mu mora uspeti. Zaradi sebe. Zaradi njega. Zaradi celotne družine, ki je – oče, mama in tri sestre – ostala v Siriji.

Pesem o slovesu

»Na letališču sem zaigral pesem o slovesu. Težko je bilo. Želel sem, da bi šla naprej skupaj. Brat mi je rešil življenje,« je slabi dve leti kasneje med dolgim sprehodom po idilični švicarski gorski vasici, le začasni kulisi življenja na toboganu izrednih dogodkov, povedal Rami Basisah.

Rami je odletel v Izmir, kjer naj bi se srečal »z ljudmi, ki mu bodo uredili pot v Grčijo«, a na turški sredozemski obali ni šlo vse po načrtih. Odšel je v Istanbul, kjer je moral s tihotapci urediti vse potrebno za pot v Grčijo. To je bilo v času, ko je iz Turčije na grške egejske otoke vsak dan priplulo tudi po deset in več tisoč beguncev. Tihotapski posli so cveteli, turške oblasti so gledale stran, ljudje na begu pred vojno pa so bili izpostavljeni (ne)milosti trgovcev z ljudmi.

Medtem ko je Rami čakal na klic tihotapca, je v Istanbulu spoznal nekaj begunskih in lokalnih glasbenikov. Na trgu Taksim so odigrali več spontanih koncertov in naleteli na izjemno topel odziv mimoidočih. Po nekaj dneh je prišel klic in Rami je skupaj z devetintridesetimi drugimi begunci – tihotapci so oblikovali skupino – odpotoval nazaj proti Izmirju, izhodiščni točki poti proti Kosu, Lezbosu in drugim vzhodnoegejskim otokom.

* * *

V Grčijo je prispel šele v petem (!) poskusu. Prvič je voda zalila prenapolnjen gumijast čoln in se je začel potapljati že nekaj sto metrov od turške obale. Ramiju je – skupaj z violino – uspelo priplavati do kopnega. Slana voda je poškodovala občutljiv instrument, predvsem strune. V drugo je Ramijevo begunsko skupino tik pred izkrcanjem s plaže prepodila turška policija, kar je bil poleti 2015 redek pojav. Rami se je skupaj s tovariši odločil, da srečo poizkusi iz Bodruma, druge izhodišče točke množičnih poti proti Grčiji.

Najprej je begunska skupina poskusila kar sama, a jo je ustavila obalna straža. Nato so se prerazporedili v manjše skupine – po osem. V četrtem poskusu so z obale krenili trije majhni čolni skupaj. Ramijevega je poganjal motor z električno baterijo. »Pluli smo izredno počasi. Čoln je vodil moški iz Pakistana. Na odprtem morju je v čoln vdrla voda. Pakistanec je želel naprej. Videl smo luči s Kosa, do katerega je bila še ura vožnje. Drugi begunci so, tudi z udarci, 'kapetana' prisilili, da je čoln obrnil nazaj proti Turčiji.«

Nekako jim je uspelo priti na obalo, tam pa jih je, kot pravi Rami, »pričakala mafija«. Grobo so obračunali s Pakistancem, druge begunce, ki so morali nositi čoln, pa so nagnali na nočni pohod. Bili so oboroženi.

Rami in tovariš sta se odločila upreti. Vedela sta, da je baterija prazna in da jih bodo tihotapci poslali v smrt. Ostala sta na obali in gledala morje, ki je bilo polno begunskih čolnov. Nenadoma so prišli policisti in ju aretirali. Na policijski postaji v Bodrumu sta preživela ves dan. »Do nas, sirskih beguncev, so bili turški policisti prijazni. Druge so tepli, še posebej Afričane in Pakistance,« je Rami v Klostersu nadaljeval svojo pripoved. Ko so ju izpustili na prostost, sta se morala s tovarišem znajti sama. Povezala sta se z novo skupino tihotapcev in beguncev.

V petem poskusu se je že povsem izčrpanemu in bankrotiranemu Ramiju vendarle nasmehnila sreča. Bil je turški nacionalni praznik, policisti so ostali doma, morje pa je bilo mirno. »Dovolj sem imel vsega. Bil sem pripravljen veliko tvegati. Mešalo se mi je. Tudi tokrat smo imeli električni motor. Šli smo zelo zelo počasi. Nekje na pol poti je crknila baterija. Tokrat se nismo obrnili. Na čolnu sta bili dve vesli. Eno sem prijel jaz, drugo močan mlad fant iz Latakie. Ko se je že danilo, smo grški obalni straži poslali koordinate. Prišli so in nas pobrali. Na njihovi ladji sem videl štiri mrtve begunce iz svoje prejšnje skupine.«

Iz Kosa do Ode radosti na makedonsko-grški meji bi lahko šlo hitro, a se je Rami odločil, da bo v Atenah, kamor je skupaj s tisoči beguncev povsem izmučen prispel s trajektom, obiskal sorodnike, počakal na prijatelja in si priskrbel nove strune za violino. Morda je – oziroma še bo – ta odločitev pomembno zaznamovala njegovo življenje.

* * *

V veliki festivalni dvorani v Klostersu je švedski simfonični orkester iz Malmöja preigraval Beethovna, poleg Vivaldija najljubšega Ramijevega skladatelja. Zunaj je tako močno deževalo, da se je zvok dežnih kapelj, ki so padale na streho dvorane, mešal z izjemno intenzivno, kovinsko sivo glasbo.

»Ta človek … Kakšna glasba. Kakšna norost! Hitra menjava razpoloženj. Tudi jaz se tako počutim. Zato mi je Beethoven tako blizu,« je med koncertom zašepetal Rami. A kaj dosti koncentracije ni imel niti za glasbene presežke, kaj šele za vse ljudi, ki so mu, dobrohotno, prihajali naproti. To ni (bil) njegov svet. Po nekaj minutah sledenja glasbi se je njegova pozornost razpršila in odtavala (ne)znano kam. Nenadoma je postal močno utrujen. Malce ga je treslo in za nekaj sekund zanihalo v spanec, kar je skušal na vsak način prekriti. Neuspešno. Nespokojna duša na pogon tesnobe preprosto ni hotela obmolkniti.

Po obrazu so mu tekle solze. »Tudi jaz bi nekoč rad igral na takem odru in pomagal svoji družini,« je šepetal Rami in se izogibal radovednim, a tudi ocenjujočim pogledom visoke družbe, v kateri – kot v času velikih evropskih monarhij – še vedno veljajo natančno določena pravila obnašanja.

* * *

Tisti dan je Rami na slavnostnem kosilu pokroviteljev festivala v prekrasni planinski koči z arabskimi napevi močno popestril docela uradno razpoloženje. Nekaj ur kasneje je kot ugriz resničnosti nastopil še pred pripadniki nevladnih humanitarnih organizacij z vsega sveta, ki so v gorski koči, v katero lahko vstopijo le povabljenci, razpravljali o izobraževanju beguncev. Ramijev (glasbeni) nastop je bil tako brutalno iskren, da je sicer zgovorna in izjemno samozavestna množica nevladnikov, skrita v balonu iluzije sredi večne vladavine nevtralnosti, ostala brez besed.

Enemu izmed glavnih pokroviteljev festivala, ki želi ostati anonimen, se je smejalo do ušes. Povabilo Ramiju, kljub njegovi izgubljenosti v času in prostoru, se je izkazalo za velik uspeh. Predstavitev njegove zgoščenke Rami: My Journey, ki jo je posnel skupaj s praškim simfoničnim orkestrom, je bila konec maja na legendarnem britanskem radiu Classic FM. Izbrana je bila tudi za zgoščenko tedna. Izjemno vplivno radijsko postajo je tisti večer poslušal tudi upokojeni poslovnež, ki je Ramija povabil v Švico. Odločil se je, da mlademu sirskemu glasbeniku na vsak način pomaga na njegovi glasbeni in tudi življenjski poti. Ko je izvedel, da bo Rami 19. septembra skupaj z orkestrom nastopil na odru znamenite londonske dvorane Royal Albert Hall, je svojemu »varovancu«, ki se mu niti sanjalo ni, kaj pomeni nastopiti v tej dvorani, dejal, da se mu izpolnjujejo molitve.

Druga za drugo.

Odpiranje vrat (z violino)

Ko je Rami konec avgusta 2015 prestopil grško-makedonsko mejo, kjer je Jure Eržen posnel violinistovo fotografijo, ki jo je radio Classic FM izbral za eno izmed desetih najbolj ikonografskih fotografij »glasbe v vojni«, kar je močno pripomoglo k njegovi prepoznavnosti v glasbenem in medijskem svetu, je bila balkanska begunska pot do Nemčija še odprta, a polna težav in ponižanj.

Rami je pot proti Srbiji in naprej proti Madžarski, Avstriji in Nemčiji nadaljeval skupaj s prijateljema Mohamedom in Mudharjem, ki ju je spoznal v Turčiji. V kaosu, ki je vladal na mejah, so se držali skupaj in si pomagali. Makedonsko-srbsko mejo so prehodili. Spali so zunaj. V srbskem Preševu jih je policija ločila. Prijatelja sta nadaljevala pot, Ramija je policija zadržala. Po šestih urah čakanja na policijski postaji ga je srbski policist vprašal, kaj nosi v torbi.

»To je violina,« mu je odgovoril Rami.

»Je tvoja? Znaš igrati?« je zanimalo policista.

»Znam.«

»Dobro, potem pa nekaj zaigraj.«

Rami je vedel, kaj mu je storiti. Uporabil je preizkušeno formulo. Spet – tokrat na jugu Srbije – je zazvenela Oda radosti. Policist je bil tako navdušen, da je poklical ženo in ji predvajal »solistični koncert«. Čez nekaj minut mu je izročil papir, s katerim je lahko nadaljeval pot proti Beogradu in naprej proti madžarski meji.

V Beogradu, kjer je pred dvema letoma desettisoče beguncev čakalo na nadaljevanje poti proti »obljubljenim deželam«, je kupil vozovnico za vlak proti Budimpešti. To je bila taktična napaka. Tedaj je madžarska vlada ravno končevala gradnjo zidu na srbski meji, začela pa je že graditi zid tudi na meji s Hrvaško. Vlada Viktorja Orbána je začela izvajati antibegunsko in antimigrantsko politiko, ki jo je Evropska unija najprej (le retorično) obsojala, potem pa jo je sprejela in, marsikod, tudi v Sloveniji, celo – nadgradila.

Skupaj s prijateljema je moral Rami vlak za Budimpešto zapustiti že pred madžarsko mejo. Mejo so prestopili po »klasični«, gozdni poti. »Strah me je bilo. Nisem hotel naprej, a sta me prijatelja prepričala, da sem nadaljeval pot. Mohamed je nosil mojo violino. Dolgo smo hodili. Potem so nas prijeli madžarski policisti. Spet so nas ločili. Ostal sem brez violine in brez prijateljev.«

Ramija so za teden dni zaprli v majhno begunsko taborišče, kjer je preživel teden dni. Teh dni se noče spominjati. Pravi, da so ga skoraj požrle pršice. Imel je hud alergijski napad. Nato so ga preselili v večje taborišče, kjer se je lahko končno najedel, umil in preoblekel. A zanimalo ga je le nadaljevanje poti. Iz taborišča je pobegnil med menjavo policijske straže in se nekako prebil do Budimpešte. Na glavno železniško postajo v madžarski prestolnici je prišel ravno v času, ko so oblasti ustavile vlake, s katerimi so begunci potovali proti Avstriji in naprej proti Nemčiji in severni Evropi.

»Na postaji je bilo noro … Bilo nas je vsaj 20.000. Vpili smo, da hočemo naprej, v Nemčijo. Govorili smo z novinarji. Obiskalo nas je veliko dobrih ljudi, prinesli so nam hrano, pijačo, obleko in zdravila,« se je enega izmed vrhuncev balkanske begunske poti dve leti kasneje v Švici spominjal Rami Basisah. Skupaj s sotrpini se je iz Budimpešte peš odpravil proti Avstriji. Po nekaj urah hoje so se madžarske oblasti »omehčale« in beguncem omogočile uporabo avtobusov. Številne ljudi na begu so iz Avstrije in Nemčije prišli pobrat kar navadni ljudje.

Na železniških postajah po Nemčiji so begunce, tudi Ramija, pričakali tisoči. Z aplavzi in odprtimi rokami. To so bili dnevi, ko se je zdelo, da je v Evropi vendarle – in po trdem boju – prevladal humanizem. A to je bila le še ena velika iluzija. O Evropi. O vseh nas.

Da Nemčija niti slučajno ni bila pripravljena – ne logistično, ne politično, ne birokratsko – na prihod skoraj milijona (večinoma sirskih) beguncev, je hitro spoznal tudi Rami. Več mesecev so ga selili iz enega v drugo prenatrpano begunsko taborišče. A srečal je Mohameda in dobil nazaj svoj ključ do svobode – violino. Ta je bila v zelo slabem stanju. Ženska mu je v taborišču blizu Aachna prinesla manjšo violino in ga prosila, naj ji nekaj zaigra. To je storil.

Gospa ga je posnela in posnetek pokazala dirigentu lokalnega orkestra. Ta mu je poklonil novo violino in ga povabil na vaje z njegovim orkestrom. Skupaj so odigrali dva koncerta, medtem pa se je Ramijeva zgodba prek časopisov in revij že začela širiti po Evropi. Začeli so ga klicati glasbeni agenti, maestro iz Aachna pa mu je ponudil mesto v orkestru in stanovanje. A Rami je še čakal na ugoditev prošnje za azil in (prva resna) priložnost je padla v vodo.

Begunsko taborišče, Bach in pralni stroji

Prišel je ukaz o selitvi v novo taborišče – v košarkarsko dvorano blizu mesta Lahr. »Bilo je polno ljudi. Spali smo skoraj drug na drugem. Violino sem lahko igral le zunaj ali v pralnici, kjer sem igral skupaj s hrupom pralnih strojev. In to Bacha,« se je med obujanjem sladko-kislih spominov prav po otroško nagajivo zasmejal mladi sirski violinist.

V taborišče je iz lokalne cerkve na obisk prišla ženica, ki je slišala Ramija igrati. Povabila ga je – Rami je kristjan –, da nastopi v cerkvi. To je storil z velikim veseljem. Tamkajšnji glasbeni mojstri so hitro prepoznali njegov talent in ga povabili v svoje vrste, a Rami je bil še naprej »v čakalnici«.

Marca 2016 so nemške oblasti ugodile njegovi prošnji za azil. K sebi ga je povabil starejši par Oelbe (Teresia in Winfred) iz vasi Niederschopfheim. Ramiju sta ponudila sobo s kopalnico, brezplačno. Mladeničeva kalvarija se je končno končala. Nekaj tednov zatem je podpisal pogodbo z britansko založbo Decca; ta se je po tem, ko se je zgodba o sirskem pianistu z makedonsko-grške meje in nemških begunskih taboriščih razširila po Evropi, odločila izdati zgoščenko z njegovo avtorsko glasbo in nekaj priredbami.

* * *

Ko so bile vse koncertne in družabne obveznosti v Klostersu za njim, se je, kolikor hitro se je le dalo, izčrpani mladi glasbenik umaknil v svojo hotelsko sobo. Potreboval je svoj mir in možnost za vsaj kanček refleksije, ki je v zadnjih letih, ki so hkrati potekala v počasnem in hitrem posnetku, ni imel. Dogodki, pravi, ga prehitevajo. Ne (z)more jim slediti. Bolj kot kar koli drugega potrebuje nekoga, ki (se) mu lahko zaupa. Nekoga, ki ga zna poslušati, ki ga razume, ki od njega ne pričakuje in ne zahteva ničesar. Hitra slava in uspeh nikakor ne prinašata le sladkih skrbi.

»Hvaležen sem vsem dobrim ljudem. Vem, da sem imel veliko sreče. Toda bolj od vsega me zanima, da bi lahko pomagal svojemu bratu, brez katerega nikoli ne bi mogel priti v Evropo. Vse je žrtvoval zame. V Nemčiji sem veliko časa sam. Pogrešam družino, prijatelje, normalno življenje. Prek spleta se učim nemško in angleško in komuniciram z znanci, ki so raztepeni po vsej Nemčiji. Ni lahko,« je med tihim brenkanjem po violini v hotelski sobi švicarskega penziona pripovedoval Rami, ki se hoče na vsak način izogniti vlogi žrtve ali nekoga ubogega. Ker, kot pravi, to ni. Ker je – drugače od stotisočih beguncev in ljudi, ki nikoli niso zapustili Sirije – imel srečo.

»Veš, moj prijatelj Mudhar ni imel sreče. Ko je prišel v Nemčijo, ga je začela boleti glava. Vedno huje je bilo. Peljali so ga z zdravniku, ta pa je odkril velik tumor. Njegovo stanje se je hitro slabšalo. Ni mu bilo pomoči. Umrl je. Zelo ga pogrešam.«

* * *

Rami si je pokril obraz. Potonil, utonil je v svoje misli. Njegovo telo je nenadzorovano trzalo. Glava se mu je v nekakšnem embrionalnem krču zagozdila med nogami. Videti je bil kot ranjen otrok. Kar naenkrat ni zmogel odgovoriti niti na eno vprašanje več. Niti z medmetom. Sam. Z mislimi. Sam. Sredi ljudi. Slabo spi, zelo slabo. Sindrom posttravmatskega stresa je vseprisoten, a ga nihče ne nagovarja. Rami je zdaj namreč »vroč«. Popularen. Njegovo tesnobno, celo depresivno počutje za samotnimi štirimi stenami je postranska škoda … uspeha. Toda okoli njega se vendarle vzpostavlja »varnostna mreža« ljudi, ki jih sicer dodobra samozavestni mladec ne zanima kot »produkt«, ampak kot človek. Ljudi, ki so občutili bolečino in jo zato znajo tudi razumeti. In sprejeti.

Igraj, Rami, igraj.


Prijavi sovražni govor