Tiskane izdaje
Avstriji, Sloveniji, Hrvaški, Srbiji in Makedoniji se mudi. Z epidemičnim virusom nacionalizma in političnega oportunizma neozdravljivo okužene države na tako imenovani balkanski begunski poti mrzlično iščejo najmočnejše ključavnice in v valu protibegunske in protipriseljenske politike zapirajo svoja vrata. Kot na tržnicah s sužnji se odločajo za skrajno nehumano selekcijo, ki jo sicer izvajajo že nekaj časa. Poročila, ki prihajajo z meja, so zastrašujoča. Še pred nekaj meseci bi jim bilo težko verjeti. Slovenski policisti zavračajo tudi sirske begunce. Brez razloga. Že zdaj je na balkanski poti ujetih več tisoč ljudi. Kmalu bodo te številke eksplodirale.
Državni aparatčiki v sistematiziranem procesu popolnega razčlovečenja ljudi, ki bežijo za življenje, brezsramno sledijo nereflektiranemu in iz dneva v dan s sovraštvom, rasizmom in ksenofobijo bolj prežetemu javnemu mnenju.
Govorijo o številkah in brišejo obraze. Govorijo o kvotah in pečatijo usode. Govorijo o svoji varnosti in pozabljajo na njihove vojne. Govorijo o vračanju, zavračanju in deportacijah, a ignorirajo uničenje, travme in smrt. Govorijo o sebi, zanikajo drugega. Govorijo o namestitvenih centrih, spominjajo na končno rešitev.
Države balkanske begunske poti so se pri demonizaciji ljudi, katerih zločin je, da so se rodili v vojnah in revščini, pridružile »višegrajski skupini« in novodobnemu varšavskemu paktu: postavljajo se na branike neke druge Evrope, o kateri se je zdelo, da smo jo, vsi skupaj, že davno pokopali.
A je nismo. Nikakor je nismo. Le za kratek čas smo si nadeli maske politične korektnosti. Bile so spodobno prepričljive. Vsaj do lanskega poletja, ko je madžarski premier Viktor Orbán tudi v slovenskem vladnem kabinetu veljal za robustnega skrajneža, potem pa v obči diktaturi skrajnega populizma čez noč postal avantgarda nove, samoukinjajoče se in nevarno retrogradne Evrope, v kateri je politiko ograj in bodečih žic, ki deluje na pogon paranoičnih ulic, sprejel tudi velik del sicer klinično mrtve levice.
Humanizem je postal osebnostna motnja. Znanje je postalo odvečna teža. Dejstva so postala ideologija. Želja po pomoči je izdaja lastnega naroda. Opozarjanje na krivice in trpljenje je laž. Tema je nova norma(lnost). Ali kot je med sojenjem nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu zapisala Hannah Arendt: »V tretjem rajhu je zlo izgubilo svoje prepoznave značilnosti, po katerih so ga ljudje do tedaj prepoznavali. Nacisti so zlo preoblikovali v družbeno normo.«
'Tajming' hitrega razkroja osnovnih civilizacijskih pridobitev, ob katerem se mora skrajni desnici smejati do ušes, seveda ni naključen. Nikoli ni.
V naslednjih dneh in tednih bo begunski eksodus iz Sirije, kjer vojna vstopa v najbolj krvavo in okrutno obdobje, doživel vrhunec. Na sirsko-turški meji je v improviziranih begunskih taboriščih že zdaj ujetih okoli 100.000 ljudi, ki so pred ruskimi bombniki in posledičnim napredovanjem sirske režimske vojske zbežali iz Alepa, največjega sirskega mesta. Iz druge, turške strani na območje, kamor bežijo begunci, že teden dni padajo izstrelki turškega topništva. Ankaro je v sredo pretresel bombni napad, v katerem je umrlo 28 ljudi, turške oblasti pa so za napad obtožile vojaško krilo sirskih Kurdov, milico YPG, ki poskuša v velikem vojaškem pohodu s pomočjo ruskega letalstva in ameriških obveščevalnih podatkov povezati vse kurdske province v državi. Ob tem je Kurde, velike žrtve zgodovine (in skoraj gotovo tudi bližnje prihodnosti), s katerimi trenutno hkrati manipulirajo in barantajo prav vse velike sile, preplavila pijanost preuranjenega zmagoslavja. Verjeli so svojim bodočim geostrateškim krvnikom in kot nezavedni podizvajalci udarili tudi po krajih, kjer je kurdsko prebivalstvo v manjšini. Kurdski prestop reke Evfrat in koračenje proti obmejnima mestoma Azaz in Tal Rifat je bila velika taktična napaka, na katero je bila uradna Ankara pripravljena. Turki razumejo kurdski vojaški pohod po severu Sirije kot povabilo v vojno. Povabilo, na katero so v Ankari, katere »sirski načrt« je klavrno propadel, le čakali. Zdaj čakajo le še na zeleno luč svojih najtesnejših zaveznikov.
Le še vprašanje časa je, kdaj bo Turčija vojaško posredovala na severu Sirije. In le še vprašanje časa je, kdaj bo padel Alep, kjer poteka odločilna bitka sirske svetovne vojne. Le še vprašanje časa je, kdaj bo v beg hkrati krenilo več sto tisoč ljudi.
Ljudi, ki ne bodo imeli več kam bežati. Ljudi, katerih tragedijo je med drugim povzročila tudi aktivno-pasivna politika Evropske unije. Ljudi, ki smo jih žrtvovali na oltarju lastnih interesov, in ljudi, katerih usodo smo za tri milijarde evrov »prodali« Turčiji.
Ljudi, pred katerimi smo glasno in z gnusom zaloputnili svoja vrata, za katerimi umiramo kot – ljudje.
Zastor pade.
Konec.
