Tiskane izdaje
Policijska stavka je v torek trajala 111. dan, v javnosti pa je odmevala novica, da bo sedem policistov najverjetneje odpuščenih. Pištole in policijske izkaznice so jim že pobrali, policisti pa bodo imeli priložnost, da se zagovarjajo. Zagovarjali se bodo zato, ker sta dva policista ustavila avto, s katerim se je v 29. novembra v poznih nočnih urah vozil minister za javno upravo Boris Koprivnikar, sicer glavni vladni pogajalec s policijskimi sindikati, ki so deset dni pred tem razglasili stavko. Tiste noči, večer pred nekdanjim dnevom republike, je minister v okolici Škofje Loke koncertiral s svojim ansamblom OF. Ker se mu je zdelo čudno, da je policijska patrulja sredi noči s prižganimi modrimi lučmi vozila za njim, ga ustavila in mu ponudila napravo za preverjanje alkoholiziranosti, je na svojem profilu na facebooku o dogodku objavil kratko notičko. Dodal je, da je bil postopek korekten, le nenavadno se mu je zdelo, da je brez posebnega povoda pritegnil pozornost ... Nekaj dni pozneje je kranjska policijska uprava sporočila, da je bilo s policijskim postopkom vse v najlepšem redu.
Slabih sto dni po dogodku pa je udarilo. Oseba, ki se je skrila za elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., je na množico naslovov poslala dokumentacijo, ki je dokazovala, da ministru Koprivnikarju naprave za alkotest niso pomolili pod nos zaradi naključne odločitve nočne patrulje, ampak zato, ker je patrulja ministra načrtno čakala. Čakala pa ga je zato, kot je mogoče razbrati s fotografij računalniškega ekrana, ker je bil to del pogajalske taktike vodstva Sindikata policistov Slovenije. Nekako takole so najbrž razmišljali: če bi alkotest pokazal, da je glavni vladni pogajalec za volanom pijan, bi to izboljšalo sindikalne pogajalske pozicije. No, minister je bil kljub temu, da je pozno v noč žgal po svoji kitari gibson, trezen ...
Kaj je pri zgodbi o nenavadni pogajalski taktiki Sindikata policistov Slovenije najbolj osupljivo? Najbrž se je v preteklosti že pripetilo, da so policisti zaradi političnih, sindikalnih ali osebnih razlogov aktivirali pooblastila, ki jih imajo, ob tem pa so vzbujali vtis, da izvajajo nekakšno »rutinsko kontrolo«. Izvajanje »rutinske kontrole«, ki je v resnici krinka za dosego političnih, sindikalnih ali osebnih ciljev, je sicer hudo sporno, ker gre za zlorabo diskrecijskega pooblastila, hkrati pa je skorajda nemogoče dokazati, da se je patrulja za »rutinsko kontrolo« odločila zaradi nerutinskih motivov.
Kar je v resnici osupljivo, je komunikacijski kanal, ki so ga policisti izbrali za razpravo o uporabi nenavadne pogajalske taktike. O tem, kako bodo ministra skušali spraviti v pogajalsko zadrego, so namreč razpravljali kar prek na videz zaprtega dela družabnega omrežja, ki je v lasti ene najhitreje rastočih zasebnih globalnih korporacij. Ali če uporabimo besednjak iz časov, ko smo še praznovali dan republike: policisti so o taktiki razrednega boja proti državi kot delodajalki razglabljali prek družabnega omrežja, katerega pomemben lastnik je najmlajši milijarder na svetu.
In zdaj k zadevi, ki je pri celi aferi zares najbolj neverjetna. Policija se ukvarja z varnostjo. Z varnostjo državljanov, varnostjo premoženja, varnostjo v najširšem pomenu besede. Del varnosti v najširšem pomenu besede je povezan tudi s podatki. Pri varnosti ne gre zgolj za alkohol na cestah, tatvine, uboje, umore, terorizem, nasilje v družini, izginule mladostnike, divje privatizacije, nezakonito trgovino z orožjem ali ljudmi, temveč tudi za podatke. Najbolj uspešen kriminalec sedanjosti in prihodnosti ni tisti, ki je najbolj nasilen, marveč tisti, ki ve, kako se dokopati do podatkov, za katere sicer mislimo, da so nedostopni. Od ravnanja s podatki ni odvisna zgolj osebna varnost posameznikov, temveč gre tudi za nacionalno varnost.
Prostodušna policijska uporaba komunikacijskega omrežja, ki ga na videz brezplačno in z navidezno zagotovljeno diskretnostjo ponuja globalna korporacija, kaže, da ima država mnogo večji problem od nerodne pogajalske taktike Sindikata policistov Slovenije. Ljudem, ki so v službi zato, da nam zagotavljajo splošno varnost, se niti sanja ne, da na družabnih omrežjih nimajo zagotovljene niti osnovne informacijske varnosti. Kako bodo torej v digitalni dobi zagotavljali varnost državljank, državljanov in države, če niti navodil o obskurnem taktičnem manevru v epizodi sindikalnega boja ne znajo razpečevati tako, da ne bodo osramočeni?
Imamo problem, ki je mnogo večji od pobalinske pogajalske taktike. Ljudje, ki bi morali skrbeti za splošno varnost, nič ne vedo o varnosti v digitalni dobi. Nič ne vedo o grozljivi moči korporacij, ki upravljajo naše podatke, nič ne vedo o agencijah, ki se ukvarjajo z digitalnim vohunjenjem. Celo na banalno možnost, da bi član zaprte skupine na družabnem omrežju fotografiral računalniški ekran s čudaško vsebino, niso pomislili.
Za nameček je stranski učinek te polomije še diskreditacija legitimnega sindikalnega boja.
