Rdeče srce

Letos praznujemo stoto obletnico oktobrske revolucije, ki je bila evforično in kaotično prvo dejanje krvave tragedije.

sob, 04.11.2017, 06:00
Kot piše Orlando Figes, večina Petrograjčanov ni opazila, da se je zgodila revolucija, gledališča so bila polna, tramvaji so normalno vozili, restavracije so bile odprte. Tudi številke o tem, koliko naj bi bilo v resnici vstajnikov, so nasprotujoče. Trocki je omenjal okoli 30.000 revolucionarjev, Figes pa, da se je tiste noči okoli Palačnega trga potikalo od 10.000 do 15.000 ljudi, vendar niso vsi sodelovali pri naskoku na Zimski dvorec. Boljševiki so kmalu v palači odkrili največjo vinsko klet na svetu in v naslednjih dneh je izginilo na desettisoče steklenic. Tudi Reed piše o tem, da so v Smolni vodje boljševikov ves čas pisali razglase, da bodo vsi, ki preprodajajo alkohol ali ga konzumirajo, strogo kaznovani.

A vendar je upor delavcev in kmetov zbudil velike upe v srcih idealistov, ki so verjeli, da vendarle obstaja možnost za upor proti neenakosti.

Film Rdeči govori o ljubezni in oktobrski revoluciji. Leta 1981 ga je posnel Warren Beatty, ki je bil že več let obseden z biografsko zgodbo o Johnu Reedu, enem največjih ameriških novinarjev, vojnem dopisniku in strastnem socialistu, ki se je leta 1917 z ženo Louise Bryant znašel v rdečem vrtincu oktobrske revolucije. V filmu je Reeda odigral sam Beatty, Louise pa je bila izjemna Diane Keaton. Tudi v resničnem življenju sta bila zvezdnika tedaj par. A ne za dolgo.

Reed je o tem, kar je v tistih dneh videl in doživel v kaotičnem zimskem mestu, napisal knjigo Deset dni, ki so pretresli svet, ki poleg Zgodovine ruske revolucije Leva Trockega in Zapiskov o revoluciji Nikolaja Suhanova velja za politično klasiko. Reed skorajda filmsko opisuje Petrograd (zdajšnji Sankt Peterburg) pred revolucijo, med njo in po njej, zgodbe so polne dialogov, nenavadnih poetičnih primerjav in imajo realistični ritem dokumentarnega filma. Njegova knjiga je tako živa, da so številni boljševiki, ko so govorili o tem, kako je Petrograd preplavila rdeča zora, raje citirali Reeda, kot se zanašali na svoj spomin.

Reed je vsak dan prehodil mesto po dolgem in počez, klepetal s šoferji tramvajev, prisluškoval pogovorom in prepirom na ulici, videl, kako je elegantno oblečena ženska doživela histerični napad, ker jo je sprevodnica poklicala tovarišica, v Zimskem dvorcu naredil intervju s tedanjim predsednikom začasne vlade Aleksandrom Kerenskim, opisoval je dolge vrste za kruh in oblačila ter številne prostitutke, ki so se ponoči sprehajale po mrzlih pločnikih.

Igralnice so bile odprte vso noč, izhajalo je na tisoče časopisov in pamfletov, ljudstvo se je prepiralo, vsak je imel svoje mnenje, vsi so vedeli, da se bodo stvari kmalu povsem spremenile. Po dolgih ulicah je vlekel ledeni veter, ki ga je prineslo iz Finske, v zraku je dišalo po uporu, že več mesecev pred revolucijo so se vrstile stavke, Petrograd je bil divja politična tribuna. Natakarji so stavkali, ker niso več želeli napitnine, saj so jo imeli za miloščino, služabniki so zahtevali, da jih delodajalci nagovarjajo z vi in ne ti, delavke so hotele enako plačilo kot moški, kot pravi Orlando Figes v debeli knjigi Tragedija ljudstva (Modrijan, prevod Matej Venier), se je zdelo, da hoče ljudstvo, ki je moralo stoletja molčati, v najkrajšem možnem času povedati vse, kar mu leži na duši. Reed se je zavedal, da v zgodovini najbrž ni in ne bo bolj vznemirljivega trenutka, v katerem bi se lahko znašel radovedni novinar, jedel je le takrat, ko je imel malo časa, in spal, kadar ni bilo drugega, pomembnejšega dogajanja.

Veliki oktober

John Reed in Louise Bryant sta vsak dan obiskala zavod Smolni, klasicistično palačo na obrobju mesta, v kateri je nekoč bila šola za plemiška dekleta, zdaj pa so se tam zbirali sovjeti. Stavba je brenčala kot panj, ves čas so potekali sestanki, na hodnikih so spali vojaki in zaradi cigaretnega dima je bil zrak megleno siv. Na stenah so viseli plakati, na katerih je pisalo: Tovariši, zaradi lastnega zdravja pazite na čistočo. Vendar opozorila ni nihče upošteval, umazanija se je vsak dan bolj kopičila. V sobi številka 36 se je ugnezdil centralni komite boljševiške partije, Lenin je tovariše vsak dan pozival k uporu, bil je nestrpen in jezen. Reedu se je zdel izjemno pameten, a hladen, povsem brez smisla za humor, bolj ga je navdušil Trocki, ki je bil izjemen govorec in temperamentnež, a jasno je bilo, da je Lenin pravi arhitekt dogajanja. Zbrani boljševiki so vsak dan srčno vzklikali govorcem, kot piše Reed, tudi takrat, ko jih je eden izmed njih zaprosil, naj za vraga že prenehajo kaditi, saj ni več zraka, so navdušeno zaploskali, a so vsi veselo kadili naprej.

Devetindvajsetega oktobra je v New York poslal članek, v katerem je napisal, da mu je v Petrogradu končno postalo jasno, da delavski razred in kapitalisti nimajo prav nič skupnega. »Proletariat bo izgubil potrpljenje in začel revolucijo, prav kmalu bo prišlo do tistega, kar vsi pričakujejo.« Reed je bil preveč dober novinar, da bi pisal propagando, a vendar je ves čas verjel, da vodje boljševikov natančno vedo, kaj delajo. Napisal je, da so edina stranka v Rusiji s konstruktivnim programom za prihodnost države. A resnica je bila drugačna, tudi ideologi revolucije so v tistih dneh tavali v megli, ki je bila bolj gosta od cigaretnega dima v sobi številka 36, to namreč ni bil dobro uglašen orkester z že napisano partituro. Kot večina usodnih zgodovinskih dogodkov je bila revolucija polna kaosa, nereda, objestnosti in improvizacije.

Petindvajsetega oktobra sta imela zakonca Reed vstopnico za balet v Marijinem gledališču, vendar sta si premislila, saj se jima je zdelo, da se bo nekaj zgodilo. Odšla sta v Smolni in se okoli polnoči povzpela na tovornjak, poln oboroženih vojakov in mornarjev. Vozilo so ves čas ustavljale različne skupine ljudi, slišali so se streli. Oklepnica Aurora je izstrelila zgodovinski topovski strel na Zimsko palačo, sedež začasne vlade, čeprav to v resnici ni bil pravi strel, le salva, saj niso imeli streliva. Ko sta Reedova končno prispela pred Zimsko palačo, se je straža, ki je varovala začasno vlado, ravno predala. Odpora ni bilo, saj so bili vojaki, ki bi branili dvorec, tako lačni in demoralizirani, da so raje kar sami odšli domov. Ministre so aretirali in Kerenski je pobegnil. Boljševiki so zavzemali pomembne objekte v mestu, najpomembnejša je bila pošta, saj so bili telefoni takrat pomembnejši od pušk, vendar so se telefonistke, kot opisuje Reed, ko so zagledale umazane vojake, ki so se prikazali na vratih, uprle in jim povedale, da z njimi nočejo imeti prav nič, čeprav so jim obljubili, da bodo od zdaj naprej, ko je na oblasti ljudstvo, imele veliko višje plače. Zapustile so pošto in odšle domov.

Kot piše Orlando Figes, večina Petrograjčanov ni opazila, da se je zgodila revolucija, gledališča so bila polna, tramvaji so normalno vozili, restavracije so bile odprte. Tudi številke o tem, koliko naj bi bilo v resnici vstajnikov, so nasprotujoče. Trocki je omenjal okoli 30.000 revolucionarjev, Figes pa, da se je tiste noči okoli Palačnega trga potikalo od 10.000 do 15.000 ljudi, vendar niso vsi sodelovali pri naskoku na Zimski dvorec. Boljševiki so kmalu v palači odkrili največjo vinsko klet na svetu in v naslednjih dneh je izginilo na desettisoče steklenic. Tudi Reed piše o tem, da so v Smolni vodje boljševikov ves čas pisali razglase, da bodo vsi, ki preprodajajo alkohol ali ga konzumirajo, strogo kaznovani.

Reed je že nekaj ur po revoluciji sedel za mizo z Leninom, dal mu je izjavo za ameriške časopise. Nekaj tednov je delal na oddelku za propagando, na uredništvu časopisa, ki je bil natisnjen v nemškem jeziku in namenjen nemškim vojakom na fronti, ruski tovariši so jih v člankih pozivali, naj se ne borijo proti sovjetski državi, pač pa naj se pridružijo delavskemu uporu.

A dogodki, ki so se zgodili 25. oktobra, so bili šele prvo dejanje oziroma prvi list kasnejše veliko bolj krvave drame.

Idealist in pisatelj

Reed nikoli ni bil salonski socialist, bil je novinar, idealist, ne preveč dober pesnik in avanturist. Čeprav se je rodil v premožni družini v Portlandu in obiskoval prestižni Harvard, se mu je hladna in preračunljiva aristokracija zamerila. Na slavnostnih večerjah je ženske v večernih oblekah in tovarnarje v smokingih ter s cigarami v rokah rad strašil z govori o enakosti in pravicah. Bil je človek akcije in akcija je bila v začetku prejšnjega stoletja na levi, med sindikalisti in delavci, ki so se borili za boljše plače in pravičnejše delovne razmere. Od blizu je spoznal policijsko nasilje in glasno nasprotoval temu, da bi se ZDA vključile v prvo svetovno vojno. Pisal je za časopis The Masses, pri katerem so sodelovali tudi D. H. Lawrence, Joseph Conrad, Rudyard Kipling in George Bernard Shaw. Leta 1913 ga je Metropolitan Magazine poslal v Mehiko, kjer se je začela revolucija, kar štiri mesece se je družil z vojaki Pancha Ville in njegovi izjemni literarno-novinarski zapisi, ki so jih mnogi primerjali s pisanjem Jacka Londona, so izšli v knjigi Insurgent Mexico. Pancho Villa je opisal: »To je najbolj naravno človeško bitje, kar sem jih kdaj srečal, in ko rečem naravno, mislim, da je divji kot žival.«

Na začetku prve svetovne vojne je bil dopisnik z Balkana, opisoval je Srbijo, razžrto zaradi tifusa, se vtihotapil na rusko fronto, bil je zaprt, takoj ko so ga izpustili, se je odpravil v Istanbul in upal, da bo lahko kmalu odšel na krvavo bojišče v Galipoliju, a so ga Turki izgnali, ker se je, kot je zapisal v knjigi War in Eastern Europe, preveč družil z Armenci.

Konec iluzije

Reed je bil velik idealist. Verjel je, da je oktobrska revolucija šele začetek, da se bodo delavci, ko bodo slišali za uspešen prevrat v Rusiji, uprli tudi drugod po svetu. Ko sta z Louise leta 1918 vsa navdušena nad vsem, kar sta doživela in videla, pripotovala v New York, so ga takoj aretirali, več ur zasliševali in mu pobrali vse zapiske. Postal je sovražnik države, a to ga ni ustavilo, obsedeno je potoval po ZDA in radovednim delavcem predaval o revoluciji. Ko je končno izšla njegova knjiga Deset dni, ki so pretresli svet, je postala velika uspešnica, prav tako je navdušila knjiga Louise Bryant Šest rdečih mesecev v Rusiji. A sanje so se začele podirati, revolucija je začela žreti svoje otroke.

Emma Goldman, ki je bila kot ameriška feministka in anarhistka deportirana, je, ko je odšla v Moskvo, kmalu spregledala iluzijo o revoluciji, o tem je napisala knjigo Moje razočaranje nad Rusijo, v kateri med drugim pravi, da sanje, ki jih je imela o Rusiji, umirajo, saj je vsa moč v rokah peščice moških, ki uničujejo revolucijo, ki si je ni predstavljala kot večno iztrebljanje nasprotnikov. »Takšne ljudi, kot sem jaz, tam zapirajo, milijoni ljudi umirajo zaradi lakote, bolezni in militaristične države, ki je uničila svobodo in človekove pravice.«

Toda Reed je še vedno verjel, da revolucija potrebuje čas in da se spremembe ne bodo zgodile čez noč, zato se je leta 1919 znova vrnil v Moskvo, a ko je hotel za božič odpotovati nazaj v Ameriko, ker je tako obljubil ženi, mu je vodja Kominterne Gregorij Zinovjev povedal, da ga ne bodo spustili iz države, ker je preveč dragocen za revolucijo.

V filmu Rdeči Zinovjeva odlično odigra takrat slaven ameriško-poljski pisatelj Jerzy Kosinski, ki v vsakem kadru, v katerem se pojavi, zelo elegantno, z nožem in vilico, malica limono in čebulo. Ko Reedu ponudi košček limone, mu reče: »Vzemite jo, v Rusiji dolgo ne boste videli nobene več.« Ko ga Reed prosi, naj mu pomaga priti na vlak, s katerim bo lahko odpotoval iz države, mu revolucionar pove, da ima zanj samo eno vozovnico, in sicer za vlak revolucije. Pošlje ga v Baku, kjer naj bi širil propagando o zmagi delavcev. Na napornem potovanju je Reed zbolel za tifusom in tik pred smrtjo je po strašnih zapletih prišla v Rusijo tudi njegova ljubljena žena. Umrl je v Moskvi 17. oktobra 1920, star 33 let. Louise se je vrnila v ZDA in kasneje še enkrat poročila z uglednim diplomatom, a ni bila srečna. Kmalu se je ločila, preselila v Pariz, se zapila in umrla zaradi nesrečnega padca po stopnicah. Stara je bila 49 let.

Snemanje filma kot revolucija

Film Rdeči se začne s spominom in zgodovino. Beatty je našel nekaj takrat že zelo starih ljudi, ki so osebno poznali Reeda in Louise, njihove izpovedi je naprej posnel zgolj zato, da bi lažje napisal scenarij, a so bile zgodbe, ki so jih govorili, tako posebne in nenavadne, da jih je vključil v film. Te stare priče so kot nekakšen grški zbor, ki nas uči, da je včasih človeško življenje tako kot zgodovinski dogodki le splet pozabe in banalnih dogodkov. Eden od Reedovih sošolcev s Harvarda se spominja, da si je Reed najbolj želel postati predsednik razreda in to, da bi pred svojim petindvajsetim letom zaslužil milijon dolarjev. Neki drug znanec se ga spominja kot izjemno poštenega in bojevitega fanta. Novinarka in scenaristka Adela Rogers St. Johns, katere koža je nagubana kot puščavski pesek, se bežno spominja samo, da sta bila zakonca socialista, »ampak očitno nista bila pomembna, ker se ju ne spomnim«.

Mnogo jih prizna, da počasi pozabljajo imena vseh ljudi, ki so jih poznali v mladosti, neki gospod zapoje staro otroško pesem, ki potem postane glasbeni motiv filma, in za trenutek postane spet mlad fant z žarečimi očmi. Izvemo tudi, da se je takrat v Portlandu govorilo, da je bil John ženskar in da je bil Louisin prvi mož zobozdravnik, ki so ga zanimali le zobje. »To je bil tudi čas, ko nisi nikjer slišal besed, kot so seks, lezbijka, homoseksualec ali abortus. Moški so takrat spoštovali ženske, pomagali so jim obleči plašč in jim odpirali vrata. Moški in ženske, ki so se spogledovali, so se tudi poročili.«

V filmu nastopi tudi Henry Miller, ki sicer zakoncev Reed ni poznal, a ga je Beatty vseeno posnel. Zabavni in živahni Miller, ki je bil takrat star 88 let, pove dve svoji brezkompromisni resnici: »Moški, ki ga zanima smo to, kako spremeniti svet, najbrž nima svojih problemov ali pa si noče priznati, da jih ima.« Ko opisuje, kakšen je bil na začetku prejšnjega stoletja svobodomiselni Greenwich Village, v katerem so živeli mladi umetniki in radikalni umi, pravi: »Takrat so ljudje prav tako veliko fukali kot danes, vendar je danes v seksu več perverznosti, ni več toliko ljubezni. Včasih je bil zraven še vsaj košček srca.«

Louise Bryant in Reed sta se spoznala v Portlandu, on je bil takrat že slaven novinar, njuno prvo srečanje je bilo kratko in strastno, saj je zapustila moža in z Reedom odšla v New York, v boemski Greenwich Village, kjer je spoznala glavne akterje takratnega anarhističnega in umetniškega gibanja, od Emme Goldman do Lincolna Steffensa in dramatika Eugena O'Neilla, ki ga je v filmu izjemno odigral Jack Nicholson. Ko sta se zakonca Reed z boemsko družbo za nekaj mesecev preselila v idilični Provincetown, je imela Louise z O'Neillom ljubezensko afero in celo igrala v eni od njegovih dram. Na eni od vaj ji zaljubljeni O'Neill reče: »Raje bi videl, da na odru ne bi kadila, ker potem ves čas zgleda, kot da iščeš pepelnik, namesto da bi iskala svojo dušo.«

Rdeči je bil drag in zelo ambiciozen film, ki je slavil ameriško levičarstvo, svobodno ljubezen, boemstvo in čas, v katerem so bile ideje še pomembna materija, pripeta na realnost. Beatty se je na film pripravljal več let, najprej je začel pisati scenarij z britanskim dramatikom in marksističnim intelektualcem Trevorjem Griffithsom, vendar se nista razumela, saj se je zdelo Beattyju njegovo pisanje preveč gledališko, prav tako je pogrešal dramo med zakoncema, ki je Britanec ni znal ustvariti, zato ga je odpustil. Zanimivo je, da je scenarij dokončala scenaristka Elaine May. Za nekaj mesecev se je zaprla v hotelsko sobo, verižno kadila majhne cigare in si naročala velikanske pladnje hrane. Po sobi je imela razmetane skice in zapiske, zato je nihče ni smel pospravljati. Priznala je, da ni imela pojma o zgodovini, a je imela odličen občutek za dramaturgijo in napetosti.

Film je začel Beatty snemati, še preden je imel dokončan scenarij, in takoj se je zapletlo. Snemali so namreč kar v petih državah, in ker se je Maureen Stapleton, ki je igrala Emmo Goldman, bala letenja, je pripotovala v Evropo z velikansko zamudo, saj so bile zaradi viharjev na Atlantiku prekinjene ladijske povezave. Jerzy Kosinski, ki je igral Zinovjeva, je bil velik paranoik, verjel je, da ga bo na Finskem, kjer so prav tako snemali, umorila KGB. Načrtovali so, da bodo film končali v 16 tednih, a so ga snemali eno leto, stal je 35 milijonov dolarjev. Beatty je popolnoma izmučil igralce, posamezne prizore so morali ponavljati tudi več kot petdesetkrat. Zadnji dan snemanja so morali posneti Reedovo umiranje in Louisino žalost. Ko je Diane Keaton že šestdesetič odigrala isti prizor, se je v nekem trenutku obrnila, si pred studiem naročila taksi, se z njim odpeljala na letališče in odpotovala domov. Ljubezenska zgodba med njo in Beattyjem je bila končana.

Na koncu je bilo filmskih kolutov toliko, da so jih komaj transportirali, menda naj bi tehtali več kot štiri tone. Ker je režiser posnel toliko materiala, je pri montaži sodelovalo 65 montažerjev. Delali so vse dni v tednu.

Film, ki traja tri ure in dvajset minut in je eden prvih filmov po Vrtincu, ki ima celo odmor, je bil zelo uspešen. Nominiran je bil kar za devet oskarjev, a je pobral le tri, za režijo, kinematografijo in stransko žensko vlogo (Maureen Stapleton).

                                                                              * * *

Rdeči je ljubezenski in politični film. O spominu in izgubi spomina. O potopljenih idealih. Hkrati je to film o času, ki ga ni več. Danes se zdi namreč povsem nemogoče, da bi Hollywood namenil toliko kapitala za film o delavski revoluciji v Rusiji in predvsem začetkih ameriškega socializma. Ideje so v sodobnem svetu postale nekaj praktičnega.