Tiskane izdaje
Če bi Didierja Lavala pred sto leti opazovali med izvajanjem eksperimentov, bi najbrž rekli, da je čarodej. Danes je jasno, da je fizik, ki – tudi na ulici – prikazuje, kaj je v ozadju zapletenih fizikalnih zakonov. Vprašanje, ki ga je radovednemu občinstvu nazadnje postavil v Ljubljani, je bilo nadvse intrigantno: Zakaj je nesmiselno pospravljati sobo? Brihtni mulci bi tečnim staršem servirali odgovor: zaradi drugega zakona termodinamike.
V času nenehne omreženosti in dostopnosti do informacij ter posredno do znanja se tudi znanost spreminja koreniteje kot kadar koli. Ali natančneje: spreminja se odnos do znanosti. V intimnem odnosu z zaslonom smo drznejši z vprašanji, in ko prvič razumemo več, kot smo mislili, da zmoremo razumeti, pogum narašča, z njimi pa tudi število vprašanj. Medmrežje ima odgovor na vse. Poljudnoznanstvene razlage tako rekoč katerih koli fizikalnih zakonov ali še tako težko dojemljivih filozofskih vprašanj se kar vrstijo, eminentni profesorji, doktorji znanosti nastopajo na videopredavanjih, čivkajo in na youtubu razgaljajo svoje znanje ter tako odstirajo tančico z znanosti.
Strah pred filozofijo nam pomaga premagovati Slavoj Žižek, pokojni Hans Rosling je pokazal, da so številke nadvse zabavna, predvsem pa izjemno uporabna reč – tudi če jih ne maramo – za razumevanje pomembnih družbenih vprašanj, Stephen Hawking nam je razkazoval najtemnejše plati vesolja, Richard Dawkins evolucijsko biologijo naredi zanimivejšo od napetih fantastičnih zgodb. Vzporedno s tem, ko spoznavamo, da so vsaj nekatere zakonitosti, ki se jim s svojim omejenim znanjem nismo upali približati, dostopne profanemu umu, je »cela znanost« postalo svetovanje, kako naj znanstveniki to znanje predstavljajo množici.
To dela 37-letni fizik Didier Laval, večkrat tudi v Ljubljani v Hiši eksperimentov; nazadnje je bil tukaj februarja, ko je tri tedne sodeloval pri pripravi novih znanstvenih šovov in bival v stanovanju Sazu. Znanstivala (letos bo prve tri dni junija) se udeležuje od leta 2011, prav tako je stalni gost drugih znanstvenih centrov in festivalov, kajti njegova strast, pravzaprav obsesija, je približati ljudem znanost in nasprotno – znanosti ljudi. Kombinacija se je spletla po naključju: njegovo osnovno poklicno področje je laserska fizika, veliko pa je delal tudi v gledališču. Ko je začel sodelovati z znanstvenimi centri, se je zaljubil.
Prva ljubezen rojenega Parižana – v glavnem mestu Francije je preživel prvih 30 let življenja – je bil kajpak tamkajšnji Palais de la Découverte, ki deluje že od leta 1937 (ustanovil ga je Jean Baptiste Perrin, Nobelov nagrajenec za fiziko leta 1926), a veliko naklonjenost izkazuje tudi drugim takšnim ustanovam, denimo Hiši eksperimentov. »Tukaj znanstvenih šovov ne imenujejo šovi, ampak znanstvene dogodivščine, kar pomeni, da obljubljajo doživetje. Gre bolj za navduševanje obiskovalcev, željo omogočiti jim izkušnjo, ki si jo bodo zapomnili in dosegli novo raven razumevanja – pa naj gre za ljudi, ki počnejo to poklicno, ali za ljudi, ki jih to zanima. Ali pa za tiste, ki preprosto ugotovijo, da jih to ne zanima,« razlaga.
Čeprav je fizik, v eksperimentih ne vidi le fizikalnih zakonitosti, ampak ga hitro zanese na druga področja. Ko na primer s svetilko ustvari mavrico, zelo hitro pristanemo pri zgodovini in lingvistiki ter razmišljanju o tem, kdaj so barve v našem življenju dobile ime. Nebo nikoli ne bi bilo modro, če nas tega ne bi naučili ...
Didier Laval je v preteklosti delal na univerzi v Bordeauxu, zdaj je sodelavec bristolske univerze, ima pa tudi svoje podjetje Culture Instable, ki se med drugim ukvarja s komuniciranjem znanosti, kar v slovenskem jeziku zveni precej okorno – podobno kakor mnoge druge sodobne skovanke iz angleškega jezika, kakršna je edutainment, čemur bi lahko rekli kratkočasno poučevanje, morda tudi zabavljaško učenje.
Pojem edutainerja smo usvojili. Kaj pa dela komunikator znanosti?
Moje delo vključuje številne stvari – od svetovanja, kako navezati stik z občinstvom in kako spodbuditi razmišljanje ljudi, do tega, kako lahko znanstveniki predstavljajo svoje projekte. V Bristolu, denimo, pripravljam treninge za raziskovalce, kako komunicirati z občinstvom o njihovih raziskavah, pokažem jim načine, kako lahko vključijo ljudi … V Hiši eksperimentov imamo vsako leto pred Znanstivalom en teden mednarodno delavnico izdelovanja in izvajanja znanstvenih šovov, ki se imenuje Inspire.
Katera so vaša osnovna orodja?
Zelo pomembno vprašanje za znanstvenika je, ali je sploh sposoben vzpostaviti interakcijo z občinstvom in mu dati možnost, da se izrazi. Prepogosto se zgodi, da postavljamo vprašanja in potem čakamo na odgovore. To ima stranske učinke, saj odvrača tako ljudi, ki že nekaj vedo, kot tiste, ki jih je sram spregovoriti pred drugimi. Poleg tega je velikokrat bolj pomembno postaviti vprašanje kakor dati odgovor. Zato je treba ustvariti razmere, v katerih lahko občinstvo artikulira vprašanja. To je mnogokrat zelo težko.
Prav tako je pomembno najti povezavo s temo v življenju ljudi z nečim, kar je del njihove identitete. Še eno izmed vprašanj, ki se poraja v strokovnih besedilih na tem področju, je socialno vključevanje. Velikokrat so tisti, ki se udeležujejo znanstvenih šovov, ljudje, ki delajo na tem področju. Zato je treba najti pot do tistih, ki si morda ne upajo priti, se sploh približati nečemu, kar je povezano z znanostjo. Ključno je najti način, kako se približati ljudem, ki nimajo teh osnov v izobrazbi.
Zakaj je pomembno »komunicirati znanost«, zakaj ni dovolj, če temu preprosto rečemo učenje?
Učenje je seveda zelo pomembno, ker daje osnovo. Komuniciranje naravoslovja pa ima popolnoma drugo osnovo. Znanost in tehnologija sta povsod okrog nas, vedno znova se načenjajo pomembne znanstvene teme, kot so varstvo podatkov, zdrava prehrana, varovanje okolja … Vsa ta vprašanja so na različne načine povezana z znanostjo in tehnologijo, zato je zelo pomembno, da se javnost tega zaveda in da ima osnovno razumevanje tega, kaj se dogaja. To je vprašanje demokracije. Komuniciranje znanosti opremi državljana z osnovnim razumevanjem, kako deluje svet okoli njega.
Toda tovrstnih vprašanj je izjemno veliko, prav tako je mnogo različnih virov. Kako naj državljan sprejme toliko informacij in vzbudi zavedanje o toliko pomembnih temah v tako kratkem prostem času?
Seveda je to problem, zato je treba razvijati kulturo, ki bo imela osnovno zavedanje o tem, kaj se dogaja. Ni treba, da vem vse, toda če imam zgrajeno osnovo, mi je bistveno laže poiskati odgovore.
Z razvojem družabnih omrežij je zelo zraslo zanimanje za razna vprašanja, povezana z znanostjo. Na youtubu je na stotine (psevdo)znanstvenih razlag vseh mogočih vprašanj, izoblikovale so se prave zvezde. Kje je tista meja, do katere je (lahko) znanost dosegljiva sleherniku?
Pozitivna posledica dostopnosti različnih poljudnoznanstvenih razlag na medmrežju se mi zdi predvsem to, da opogumlja ljudi in jih pripravi do tega, da se odpravijo v znanstveni center, na primer. Tudi to prispeva k temu, da postaja znanost del naše kulture.
Drugo vprašanje je, ali so lahko ljudje tudi znanstveniki. Razvija se posebno področje, ki se imenuje državljanska znanost (citizen science). Pojavlja se v različnih oblikah; v nekaterih primerih ljudje le opazujejo ptice ali štejejo cvetlice v svoji okolici in tako prispevajo k zbiranju podatkov. V nekaterih drugih primerih se lahko bistveno bolj vključijo in postanejo del raziskovanja ali vplivajo nanj. Takšne reči so mi zelo všeč. V Bordeauxu sem sodeloval v projektu Živi laboratorij (Living lab), kjer nove proizvode sooblikujejo raziskovalci, podjetja, državljani in včasih tudi predstavniki oblasti. To je izjemno učinkovito in demokratično orodje, saj ljudje ne sodelujejo le kot bodoči uporabniki, ampak lahko vplivajo tudi na to, kako bo izdelek narejen. S tem se spet večata znanje in zavedanje.
Didier Laval na Znanstivalu v Ljubljani. Foto: Branko Čeak
Kateri del znanosti pa je vendarle nedotakljiv?
Projekti državljanske znanosti kajpak niso primerni za vsako področje. Jasno je, da problemi teoretske fizike o zadnjih dognanjih glede Higgsovega bozona ne bodo dosegljivi razumevanju vseh državljanov in tudi ne potrebujejo njihovega vnosa. Pomembno pa je, da imajo to možnost, ko ima tema pomemben socialni vpliv. Najbolj očitni primeri so v zdravstvu, kajti to področje je močno vpeto v njihov vsakdanjik.
Koliko znanja lahko sploh sprejmemo?
Mislim, da zelo veliko. Edina omejitev je čas. Pravzaprav ves čas predelujemo neke znanstvene probleme, čeprav velikokrat nezavedno. Če gremo v kino gledat Vojno zvezd, se sprašujemo o razsežnostih vesolja, različnih tehničnih podrobnostih, gradimo teze o razvoju dogodkov, razčlenjujemo like … Tudi ob filmu se učimo, ne le če opazujemo eksperiment ali poslušamo znanstveno razlago. Če imaš v vsakdanjem življenju več takih elementov, jih tudi več sprocesiraš in povečuje se tvoje zavedanje. Mislim torej, da ni omejitev glede tega, koliko informacij lahko sprocesiramo. Omejitev morda obstaja tudi glede na tip predstavitve. Predavanje mi kajpak lahko da veliko bolj kompleksno in poglobljeno znanje, a to zahteva več moje pozornosti in truda, zato je večja verjetnost, da bo prej potonilo v pozabo.
Instantnemu konzumiranju vseh mogočih znanstvenih dejstev nekateri pravijo rekreacijsko znanje, ki nima tolikšne teže kot poglobljeno vedenje.
To je seveda mogoče. Vendar z rekreacijskim znanjem nimam prav nobenih težav. Vse znanje kajpak ne sme biti tega tipa, toda ravno o tem govorim: želim si živeti v družbi, kjer je dostop do znanja in znanosti vseprisoten. Nočem se le zabavati, ampak si želim, da me ta zabava poučuje o vseh mogočih stvareh. Tovrstna rekreacija me dela boljšega človeka in boljšega državljana.
Hans Rosling, ki so ga imenovali tudi jedijski mojster vizualizacije podatkov, je v enem svojih zadnjih intervjujev dejal: »Postal sem zelo slaven, a sem malo vplival na znanje ljudi. Slavo je lahko doseči, učinek veliko teže.« Kakšen občutek imate vi? Ali lahko vplivate na znanje?
Govoriva o dveh različnih stvareh. Na eni strani vplivaš na raven znanja pri ljudeh, na drugi pa pustiš vtis, ki sicer ne pomeni nekega relevantnega povečanja znanja. Denimo, nekdo si ogleda eksperiment in se čez en teden ne spomni več vsebine. Ali to pomeni, da mi ni uspelo? Ni nujno, kajti takrat je nekaj doživel, razumel je koncept, zaradi česar je bila izkušnja najbrž prijetna in je pridobil zaupanje vase. Torej: tudi če pozabimo vsebino, ne bomo pozabili doživetja, ki je bilo pozitivno in me – čeprav nisem človek, ki bi bil podkovan v znanosti – navdaja s samozavestjo, da sem sposoben razumeti. Tudi takšen vpliv je zelo pomemben. Vzemimo za primer podnebne spremembe. Čeprav morda ne razumem, zakaj se dogajajo, se jih zavedam in na tem lahko gradim, iščem nove informacije in tako se znanje gradi. Vpliva ni treba nujno meriti v količini znanja, ampak v zavzetosti za problem. Znanost tako nehote postane del življenja ljudi.
Kako se kot človek znanosti spopadate s predsodki? Če sva že pri podnebnih spremembah, je eden izmed nerazumljivih stereotipov, ki so znanstveno že zdavnaj ovrženi, ta, da te spremembe ne obstajajo. Ali drug primer: begunci nas ogrožajo, jemljejo naše službe …
Najprej je pomembno, da se zavedamo, da je za preseganje predsodkov potreben čas. Drugič, ljudem ne smeš preprosto pokazati, da se motijo, ampak jim ponuditi orodje, da situacijo analizirajo drugače. A tudi pri tem je treba biti subtilen, zbrati prave podatke in orodja, kajti raziskave kažejo, da bolj ko poskušamo ljudem s predsodki pokazati, da se motijo, bolj se njihova prepričanja utrjujejo. Na močnih prepričanjih je namreč pogosto utemeljena naša identiteta. To pomeni, da je treba najti način, da se na novo skonstruira identiteta. Vzemimo za primer predsodke proti beguncem. Začnemo z vprašanjem: Kdo so sploh ti begunci? S čim nas ogrožajo? Katere službe nam jemljejo? S tem pozornost prestaviš s trditve, ti ljudje so slabi, na vprašanje, zakaj so slabi.
Kako se spreminjajo predsodki, lahko navsezadnje vsak vidi že pri sebi, ko se spomni, kakšna stališča je imel o nekem vprašanju pred desetimi leti in kako so se spreminjala.
Boj proti predsodkom je dolgo potovanje. Pred leti sem bil na razstavi v Bordeauxu, ki se je ukvarjala s stereotipnimi pojmovanji ženskih in moških družbenih vlog, namenjena pa je bila predšolskim otrokom. Pri eni igri so lahko – barve oblek niso bile spolno pogojene – sestavljali človečke različnih poklicev in jim dali bodisi dekliško bodisi deško glavo. To je takšen preprost in subtilen način, v katerem spoznamo, da je lahko vsak poklic primeren za oba spola.
Predsodki obstajajo tudi med znanstveniki. Pri tem nimam v mislih podnebnih sprememb, saj o teh nekako vlada soglasje, da nas res ogrožajo. Znanstveniki lahko namreč ravno tako uporabljajo različne podatke, s katerimi potrdijo svoje prepričanje.
Kako pa se borite s predsodki, ki jih imajo zagrizeni teoretski fiziki proti vam, ki predrzno poenostavljate njihovo znanje na raven dogodivščin?
Ponavadi so zelo prijazni (smeh). Res je, da me ne štejejo v svoje vrste, četudi imam ustrezen strokovni naziv, so pa veseli, ker promoviram njihovo disciplino. Nekoliko se zapletejo stvari, ko se začnemo pogovarjati o vključevanju ljudi, o ustvarjanju razmer, v katerih bi lahko slišali mnenje državljanov.
Se odnos do tega spreminja?
Največ težav imajo raziskovalci, med katerimi je utrjeno prepričanje, da je vse tisto, kar ni strogo povezano z raziskovanjem, izguba časa, ki bi ga lahko namenili raziskovanju. To se zdaj spreminja; vse več je takih, ki so tudi veseli, da javnost na njej razumljiv način izve, kaj se dogaja v znanstvenih prostorih. Toda jaz nisem raziskovalec, zato z mano nimajo težav (smeh).
V Sloveniji je bil dolgo zelo izrazit prepad med teorijo in prakso, zdaj se to izboljšuje. Ali je podoben prepad zaznati tudi v drugih državah?
S tem se vselej borimo. Mislim, da je to del igre. Kritiki praktičnih pristopov samo spodbujajo k iskanju boljših rešitev in izboljšujejo moje delo. Je pa vse več projektov, ki poglabljajo znanja v teoriji in hkrati ponujajo eksperiment. To prinaša nove izzive, saj je treba pogosto spremeniti načine dela, svoja pričakovanja; včasih lahko raziskovalci ugotovijo, da nekaj v praksi pač ne deluje ali pa je to izjemno težko predstaviti.
Udeležujete se številnih znanstvenih festivalov po Evropi. Ali opažate kakšne razlike med narodi? Kje je strahospoštovanje znanosti največje?
Kakšnih oprijemljivih podatkov nimam, opažam pa razlike v predstavljanju. V Veliki Britaniji imajo recimo Welcome Trust, ki podpira ljudi z drznimi zamislimi in je pomembno vplival na krepitev vloge ljudi pri razumevanju različnih strokovnih tem. V Sloveniji se mi zdi, da je ogromno naredila ravno Hiša eksperimentov. Ko pridem na Znanstival, sem zelo presenečen, ko vidim, kako so ljudje zainteresirani, radovedni in koliko znajo.
Na koncu še vprašanje, na katero si vsi želimo magičnega odgovora: Zakaj ni smiselno pospraviti sobe?
Osnova je drugi zakon termodinamike, zakon o entropiji, ki je merilo za red oziroma nered. Govori pa o tem, zakaj nekatere dogodke vidimo samo v eni smeri – če dam mleko v kavo, vidim, kako se premeša, ne pa tudi obratno: nikoli ne vidim, kako se loči od kave. Mnogi dogodki niso reverzibilni. Jajce zlahka stremo, nikoli pa ne vidimo obratnega postopka. Za tem stoji drugi zakon termodinamike. Več časa ko preteče, bolj je soba neurejena. Redko se zgodi, da se bo sama od sebe spravila v red. V to je treba vložiti vsaj nekaj energije iz lastnih rok – ali proračuna.
