Referendum in njegova pravica

Zrele demokracije se od nezrelih ne ločijo po tem, da se s takimi zadregami ne ubadajo, temveč po tem, kako se nanje odzovejo.

Objavljeno
10. junij 2016 11.41
Rok Svetlič
Rok Svetlič
Pred kratkim se je zgodilo nekaj, kar se v demokraciji ne zgodi pogosto. Predsednik državnega zbora je prekinil običajni potek procedure. A ne gre za proceduro med mnogimi, ampak za institut, brez katerega si demokracije ni mogoče zamisliti. Hkrati pa vemo, da demokracija ni zgolj kanal, po katerem se nemoteno prenese v prakso tisto, kar želi neka skupina ljudi. Dovolj je, da spomnimo na položaj manjšin, ki morajo biti zaščitene prav pred »voljo ljudstva«.

Posebej izpostavljamo, da se do sprejete odločitve ne bomo opredeliti. Ne zato, ker bi bilo to težko, ampak ker je, nasprotno, nadvse enostavno. Od predsokratskega filozofa Protagore namreč vemo, da vsak pojav v sebi vključuje dve, izključujoči se plati. Zato ni noben izziv kak dogodek poljubno zagovarjati ali mu nasprotovati. Isti ukrep je lahko »spodbujanje gospodarske spodbude« ali »krčenje pravic delavcev«, »povečanje varnosti v državi« ali »odpiranje proste poti represivnim organom«. Tudi konkretna odločitev je v hipu lahko »teptanje temeljev demokracije« ali »preprečitev ugrabitve države«.

Pravna in znanstvena resnica

Zato so take teme za demokratično kulturo poseben izziv, saj dajejo lažen vtis enostavnosti. Vsakdo se zlahka v njih prepozna, se iz svetovnonazorskega ali drugega razloga odloči za eno stran in nasprotuje drugi kot »napačni«. Prav pri tem nasprotovanju se pripeti napaka, iz katere se hrani populistični angažma okoli takih tem. Laik bo namreč stran, ki jo je zavrnil, označil kot napačno, kot motnjo v demokraciji in napad na temeljne vrednote.

Tak pogled je popolnoma napačen. Resnica v humanistiki in družboslovju je dialektična, kar pomeni, da sta sprti strani vselej neločljivo prepleteni. Ravno obratno, kot je v strogih znanosti in matematiki: pravilen odgovor na vprašanje, koliko je 1 plus 1, je 2. Povzema absolutno resnico tega vprašanja in se kristalno jasno loči od napačnega odgovora (denimo 3), ki nima z resnico tega vprašanja absolutno nič. Zato ga ni treba niti omenjati, če pa se že po pomoti pojavi, ga je treba odstraniti iz diskurza resnice. Tako se laik loti vprašanj, kot je to o preprečitvi referenduma.

Pravna odločitev je tako delikatna ravno zato, ker sta v nekem smislu utemeljeni obe strani, ki sta v konfliktu, hkrati vsaka rešitev spora podpre le eno od njih. Zato N. Hartmann nekje zapiše, da je etična odločitev vselej v nekem smislu tragična. To pomeni, da ni možen happy end, ko bi se »pravilno« in »napačno«, »dobro« in »zlo« kristalno jasno ločila. Zato zamah sodniškega kladivca nikoli ne more biti zamah s kopjem sv. Jurija, ki je pokončal zmaja. V vsaki odločitvi se je treba še posebej skrbno posvetiti zavrnjeni strani, ji izkazati institucionalno spoštovanje in pokazati, zakaj je skrbno tehtanje vendarle dalo prednost nasprotni strani.

Zato je treba, če želimo, da bo presoja našega primera karseda celostna, obema stranema dati priložnost, da imata prav. S tem se razvije vse bogastvo spora, kar edino omogoči preglednost situacije. Nekaj takega bomo skušali narediti v naslednjih vrsticah, pri čemer si bomo pomagali z orodji, sposojenimi iz filozofije.

Pravičnost v nedoslednosti

Najprej se ozrimo na odločitev, da se razpis referenduma prepreči. Na prvi pogled gre za kršitev pravil, ki natančno opisujejo postopke v primeru referendumske pobude. Toda zgodovina filozofije pozna vrsto konceptov, ki v izjemnih primerih upravičujejo relativizacijo striktnosti zakona. V pravni filozofiji je nemara najbolj znana antična epikeia. Gre za specifično vrsto pravičnosti, o kateri piše Aristotel v Nikomahovi etiki (in kasneje Tomaž v Sumi) in omogoča senzibilnost za mejne primere, ko bi vztrajanje pri dispozitivu zakona na sprotovalo samemu smislu zakona. Ključni pomen epikeie je v tem, da pokaže, da z neupoštevanjem zakona ta ni vselej kršen, nasprotno, je celo bolj natančno upoštevan.

To nas napotuje na kompleksno problematiko odnosa med sočasnim pritrjevanjem in zanikanjem istemu predmetu. Verjetno ni noben avtor tako prepričljivo pokazal, da ima prav vsaka stvar v sebi svojo negacijo, kot Hegel. Da, neka stvar ima nasprotje že v sebi in ne šele nekje zunaj, v stvari, ki bi ji stala nasproti. Če rečemo »levo«, smo neizogibno hkrati rekli tudi (ne)desno. Desno ne stoji levemu nasproti, kot neka zunanja reč, s katero se lahko občasno kdaj sooči, lahko pa tudi nikoli. »Levo« ima pomen le zato, ker obstaja »desno« in ga zato vsebuje v sebi (kot zanikanega). Če »desno« ne bi obstajalo, tudi besede »levo« ne bi poznali. Zapleteno, hkrati pa zelo preprosto.

Enako velja za pravilo, da »mora« predsednik državnega zbora na podlagi zbranih podpisov razpisati referendum ali da »mora« predsednik republike podpisati zakon itd. Če bi obstajal samo »mora podpisati«, potem ta podpis ne bi bil niti potreben niti ne bi imel pomena. Kot ne bi imela pomena ne »levo« ne »desno« v takem svetu, kjer bi obstajala le ena smer. Zavrnitev podpisa ni eksces, ki bi padel z neba. Je možnost, ki je vsebovana v samem institutu podpisa: ker »podpisati« vsebuje že v sebi tudi »nepodpisati«. Podpisnik pač ni le poštar. Če naj bo podpis dejanski del demokratičnega življenja, mora obstajati realna možnost, da se zgodi nasprotno. Sicer bi del demokratičnega organizma nehal obstajati kot pojav, ki ima sploh kakšen pomen. Kot tisti izpit, na katerem ni še nikoli nihče padel.

Demokracija in pravica do nesmisla

Toda to nikakor ni avtomatična legitimacija za blokado referenduma. Tudi nesporno dejstvo, da so bili predlogi za referendume vloženi z namenom izsiljevanja (kar predlagatelji sprva niti skrivali niso), ni dovolj. Zadržek je v tem, da demokracija temelji na pravici do svobodne aktivnosti, četudi je ta nesmiselna ali (v nekem okviru) celo škodljiva. V tem se demokracija loči od totalitarne ureditve, ki politično življenje vodi tako kot plansko gospodarstvo, od zgoraj navzdol. Take ureditve so kot disciplinirane piramide: brez napak, nepravilnosti in odstopanja.

Čeprav demokracija dopušča nesmisle, začuda, to ne zmanjšuje njene stabilnosti, nasprotno. Prav ta svoboda partikularnega požene proces, ki se začne uravnavati – vsaj v večini primerov – sam. Demokracija se ne zaščiti zoper spogledovanje s totalitarizmi tako, da bi to prepovedala, temveč tako, da duha zadovolji v tej meri, da ekstremistični diskurz preprosto ne more povedati nič resničnega. Radikalna gibanja so obsojena na nezanimivo govoričenje, ki velike večine ne mobilizira. Zato so nesmisli – od raznih »strank pivcev piva«, ki se pojavijo ponekod v EU, do društev, ki pro forma nasprotujejo temeljnim vrednotam demokracije – zaščitni znak demokracije in ne grožnja. So dokaz za njeno vitalnost. Domet takih nesmislov se – v zrelih demokracijah – uravnava samodejno: tako da se s svojim početjem sami razvrednotijo in poskrbijo za svoj neuspeh.

Neselektivno vlaganje referendumov z namenom izvajanja pritiska je gotovo tak nesmisel. Ki pa ima, če kje, v demokraciji svojo pravico.

Čakati na imunski odziv demokracije?

Skušnjava pritisniti na rdeči gumb je bila velika. Toda to ni skušnjava med skušnjavami. Še najbolj podobna je dilemi strojevodje, da izklopi zasilno zavoro zaradi porasta zlorab. Ali dilemi operaterja, da nekomu blokira dostop do številke 112, ker jo ta ves čas zlorablja. Gre za odločitev, da se zapre vrata, ki morajo biti karseda na široko odprta. Blokirati referendumsko proceduro je blokirati najpomembnejši instrument za nadzor oblasti, četudi je vsem jasno, da gre za zlorabo instituta.

Dilema je bila tale: ali čakati, da bo začel delovati imunski sistem demokracije, ki bi postopoma sprožil neodobravanje takih pobud, s čimer bi si same povzročile svojo neučinkovitost. To bi bil najboljši možen razplet. Ali pa sprejeti objektivno nastajanje škode in tvegati efekt domin, ko bi bilo v kratkem treba blokirati ne zgolj nekaj, marveč nešteto takih pobud. V tem primeru odločitev ne bi več slonela na konceptu epikeie, temveč na nekakšnih izrednih razmerah, četudi jih ne bi imenovali tako. Sistematičnega suspenza pravice do referenduma si ne želi nihče.

Odločitev je bila, kakršna je bila. O njeni pravilnosti lahko sodijo institucije, gotovo ji bo sodila stroka. V vsakem primeru se moramo zavedati, da je šlo za težko dilemo. Pravni diskurz ni avtomat, v katerega bi na eni strani vtaknili problem, na drugi bi pa ven padla rešitev. Zato je treba o tem razpravljati zadržano in spoštljivo. Nikoli ni odveč ponoviti te maksime: zrele demokratične skupnosti se od nezrelih ne ločijo po tem, da se s takimi zadregami ne ubadajo, temveč po tem, kako se nanje odzovejo. Z drugimi besedami: da znajo problem reševati v okviru konceptualnih orodij, denimo takih, kot smo jih ponudili zgoraj. Le tako lahko zadržimo destruktivne tendence, ki so položene v vsak tak pojav.