Renato Petrič: »Na patriah je temeljila prihodnja bojna moč vojske«

Vojak je vse od srednje vojaške gimnazije, ki jo je obiskoval v Ljubljani. Deset let je bil častnik nekdanje JLA. Ko je prestopil na stran teritorialne obrambe, je to storil brez obotavljanja: »Nisem čakal nikogar.« V TO je kot referent začel z ničle. Kasneje je bil njen načelnik za pomorstvo, potem pa se je korak za korakom vzpenjal vse do vrha – do poveljnika sil oz. do namestnika načelnika generalštaba Slovenske vojske.

Upokojeni kontraadmiral Renato Petrič zelo dobro pozna obrambni sistem. Iz vseh perspektiv. V Slovenski vojski je bil vse od leta 1991, delal je v času naborniškega sistema, spremljal je njegovo ukinitev, aktivno je sodeloval pri profesionalizaciji in ustanavljanju poklicne vojske, sodeloval je pri vstopu države v Nato. Leto dni je bil svetovalec za obrambo pri takratnem predsedniku Janezu Drnovšku, štiri leta je preživel na sedežu zveze Nato v Bruslju, dve leti in pol je v Črni gori svetoval ob njenem vstopu v zavezništvo. O Slovenski vojski pravi, da je dobra vojska: »A tisti, ki so zanjo najbolj odgovorni, bi se morali bistveno bolj potruditi. Govorim o politikih.« Ko je odhajal v pokoj, je ekipi takratnega obrambnega ministra Janka Vebra jasno povedal: »Ne bom vam dal miru. Ne bom vas spustil izpred oči.«

Veteranske in domoljubne organizacije bodo letos prejele dvakrat več denarja, kot jim ga je vlada namenila lani. Kaj menite o tem stoodstotnem dvigu sredstev glede na finančno stanje Slovenske vojske?

Podpiranje domoljubnih in veteranskih združenj oz. organizacij ter zveze slovenskih časnikov je zakonska dolžnost ministrstva za obrambo. To je urejeno s predpisi, v katerih pa zaman iščemo določilo o višini te pomoči. Slovenska vojska (SV) je danes v krizi, v kakršni še ni bila: v zadnjih petih letih je izgubila štirideset odstotkov finančnih virov, za skoraj dve tretjini je zmanjšan obseg vojaškega usposabljanja, zreducirano je sodelovanje SV v mednarodnih operacijah, nagrajevanje vojakov stagnira in je izredno racionalizirano. Če na dvakratno zvišanje sredstev, namenjenih za veteranske oz. domoljubne organizacije, pogledam s tega vidika, se res ne morem znebiti občutka, da je takšna vladna odločitev najmanj nenavadna. Veteranske in domoljubne organizacije so za SV in obrambni sistem sicer brez dvoma koristne, so močna opora SV pri vzpostavljanju njenih stikov s civilno družbo, so tudi bazen znanja in izkušenj. A vendarle bi vlada morala vedeti, da je prvotni namen ministrstva za obrambo (MO) povečevanje bojne moči SV in s tem dviganje obrambnega potenciala države. Vse ostalo bi moralo počakati.

So veterani pravi naslov za organizacijo posveta o vlogi vojaške strateške rezerve (VSR), ki bo v prostorih državnega sveta čez dva meseca? Je res napočil čas za debato o VSR?

Med veteranskimi organizacijami in v zvezi slovenskih častnikov je veliko ljudi, ki imajo dosti znanja in izkušenj z delovanjem in uporabo vojaške rezerve, saj gre pretežno za upokojene častnike, podčastnike in vojake, ki so služili še v času TO oziroma v času, ko je SV še imela močno rezervo narodne zaščite in manevrske strukture. Ti ljudje vedo, kako ravnati z rezervo, kako jo mobilizirati, kako jo usposabljati.

Sama ideja oz. koncept vojaške strateške rezerve ni napačen in je potreben. Vedeti morate, da smo do leta 2004, ko smo prešli na poklicno vojsko in ko smo ukinili obvezno služenje vojaškega roka ter obvezno služenje v rezervni sestavi, vojsko omejili na največ 10.000 pripadnikov. Razmislek o tem, kako ravnati, če pride do vojne, je bil nujen. Nujen je bil tudi premislek o tem, ali obstajajo kakšni drugi mehanizmi poleg kolektivne varnosti, ki jo imamo v okviru Nata. In med letoma 2004 in 2008, ko je bil minister za obrambo Karl Erjavec, se je začelo debatirati o tem, kakšno rezervo bi obrambni sistem še lahko imel, da bi bil bolj učinkovit.

Razmišljalo se je do leta 2010, ko je državni zbor sprejel resolucijo o dolgoročnem opremljanju in razvoju SV, v kateri je natančno določeno, da VSR ne pomeni obstoječe vojaške sile, temveč skupek načrtov, baz podatkov in evidenc, s katerimi bi ob poslabšanju razmer lahko MO skupaj z vlado vzpostavilo dodano silo z do 25.000 rezervistov. Dve leti kasneje, ko je to ministrstvo vodil Aleš Hojs, je nova vlada potrdila doktrino VSR. A tudi ta doktrina še nikjer ne govori o živih enotah v mirnem času. Prav tako ne govori o trošenju že tako skromnih finančnih in drugih virov za potrebe VSR v času, ko država ni ogrožena. V doktrini je dokaj natančno opisan le način vzpostavitve strateške rezerve eno leto po sprejetju odločitve: piše, da bodo vojaki vpoklicani v strateške rezervne enote šele 45 dni po dnevu, ko bo državni zbor sprejel odločitev o vpoklicu.

Danes so zaradi trenutne situacije v državi – begunska kriza, nizka raven pripravljenosti v SV – nekateri menili, da je treba naglas povedati, da bi v državi morali imeti na obrambnem področju nekaj večjega in »živega«. Predvidevam, da sta bila prav s tem namenom v času ministra Romana Jakiča ustanovljeni dve teritorialni poveljstvi, ki predstavljata začetek te strukture VSR, kar je seveda v nasprotju s predpisi in sprejetimi odločitvami, ki obravnavajo VSR.

Razpravljati o tem zagotovo ni narobe, to je celo nujno, saj doktrina VSR, takšna kot je, ni ustrezna. Pravzaprav je to eden slabše napisanih doktrinarnih dokumentov, ki sem jih imel priložnost brati. Sem pa osebno precej zadržan, ker bo razprava o tem potekala v političnem okolju, v državnem svetu. Ta posvet bi moral biti strokoven in neobremenjen s političnimi vplivi.

Pa saj je prav politika – SDS – začela debato o nujno potrebnih 25.000 dodatnih vojakov. Poleg tega v doktrini, o kateri ste govorili, prej jasno piše, da lahko pri vzpostavljanju rezerve v začetni fazi sodelujejo razna društva in neprofitne organizacije. V mislih imam Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve.

Govorjenje o nujnosti mobilizacije 25.000 dodatnih pripadnikov, preden obrambno ministrstvo odloči, kako bo realiziralo to doktrino o VSR in kako bodo kadrovali 25.000 pripadnikov, je vsekakor prehitevanje. Vsakršno usposabljanje ali oblačenje v uniforme s ciljem biti del strateške rezerve je prenagljeno početje, s katerim se ustvarja nekaj, kar se ne da umestiti v bistvo VSR. Nisem sicer natančno seznanjen s tem, kaj Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) počne, slišal pa sem, da nekateri od njih nosijo določene uniforme, in to ni narobe, uniforme nosijo tudi gasilci in taborniki. Pa vendar: ko se pogovarjamo o obrambi države in orožju, zakon o obrambi v stanju miru ne dopušča samoorganiziranja državljanov. To je mogoče le v vojnem času.

Se doktrina o VSR od predloga SDS razlikuje zgolj v poimenovanju te 25.000-glave množice ali lahko govorimo o večjih razlikah?

V SDS in VSO so število pripadnikov, ki naj bi tvorili nacionalno gardo, zagotovo vzeli iz doktrine VSR, iz katere so vzeli še katere druge stvari. Naj ponovim: ta doktrina, ki je trenutno v veljavi, je izredno slab strateški dokument. Poln je nasprotij in nerealnosti. Prepričan sem, da bi ravno strokovni posvet moral oblikovati predloge za izboljšavo te doktrine, potem pa je treba Morsu in vladi prepustiti, da za vzpostavitev VSR pripravi vse potrebne dokumente. Razlika med doktrino in predlogom SDS pa je velika: medtem ko doktrina ne govori o živi vojski, predlog SDS ustvarja 25.000-glavo »živo« vojsko. Vzpostaviti jo hoče tukaj in zdaj – in to je veliko neskladje z doktrino.

Stranka SDS je napovedala, da bo k ustanovitvi nacionalne garde pristopila takrat, ko bo prevzela vlado.

Seveda bo to lahko naredila. Tehnično gledano bo to dokument na dveh straneh in potem bosta pač Mors in SV dobila novo nalogo, ki pa bo, tako kot si jo SDS zdaj zamišlja, verjetno težko uresničljiva. Naj opozorim, da v državi že danes, ta trenutek premoremo rezervo, ki sicer ni domoljubna pogodbena rezerva, temveč je prostovoljna pogodbena rezerva (PPRS). Prostovoljce, ki se prijavijo, simbolično plačamo in se skušamo z njihovimi delodajalci dogovoriti, da jim ne povzročajo težav, ko so vpoklicani v aktivno služenje. Projekt PPRS gre na žalost res le še navzdol, a to se dogaja izključno zato, ker ni dovolj finančnih sredstev: od okoli 1500 pripadnikov pogodbene rezerve leta 2011 smo danes že padli pod številko 1000. Ni več usposabljanj, ni motiviranja niti novačenja novih pogodbenih rezervistov, z delodajalci ne nadaljujemo iskanja rešitev, ki bi omogočile lažjo odsotnost njihovih delavcev v času vpoklica itd.

Trdim, da bi hitreje prišli do dodatnih vojakov, kar naj bi bil glavni namen pobude SDS, če bi se Mors in vlada zavezala, da bosta za prostovoljno pogodbeno rezervo namenila več sredstev. Takrat bi tudi domoljubne prostovoljce, o katerih govorijo v SDS in VSO in ki jih je menda veliko, lahko povabili, naj se priglasijo. S tem bi zagotovo naredili precej večjo korist, kot jo bomo, če bomo sledili predlogu SDS. Ne nazadnje je sistem PPRS v SV že utečen, obstajajo načrti usposabljanja, obstaja rutina dela itd., skratka, tu že imamo nekaj, kar bi pri nacionalni gardi šele morali vzpostaviti, razviti. Tisti, ki misli, da je šestdeset dni dovolj, da iz civilista naredimo vojaka, kot so to zapisali v SDS, živi v iluziji. Tudi šest mesecev je premalo za kaj takšnega; za to je potrebno dobro leto ali celo več. Človeka res lahko hitro oblečemo v uniformo in mu damo v roko puško, lahko ga tudi primerno motiviramo – zlasti če je prostovoljec, ki nosi orožje in uniformo –, a vprašanje njegove usposobljenosti je ključno preveliko.

V predlogu SDS kljub temu, da smo sredi migrantske krize, ne vidim kratkoročne koristi: VSR oz. nacionalna garda – vseeno je, kako ju kdo imenuje – je dolgoročni predlog, ki brez urejenega financiranja obrambnega sistema ne more zaživeti. Bilo bi zelo lepo, če bi od SDS, ko je napovedala vzpostavitev nacionalne garde ob prevzemu vlade, slišali tudi napoved ustreznega financiranja tako velike vojske in bi recimo sporočili javnosti, da bodo skupaj z vzpostavitvijo nacionalne garde dvignili proračun za obrambo recimo z zdajšnjih 0,9 na 1,7 odstotka BDP, kar je približno dvakrat več denarja, kot ga namenjamo obrambi zdaj.

Kaj pa vnovična uvedba nabora? Bi obvezno služenje vojaškega roka lahko povečalo bojno moč SV?

Naborništvo brez izdatnega povečanja sredstev ne bi zaživelo, bojna moč in pripravljenost SV pa ne bi bili nič večji. Celo nasprotno, bili bi bistveno manjši.

Koliko sredstev bi potrebovali za vzdrževanje dodatnih 25.000 pripadnikov?

Ogromno. Veliko. Odstotek, ki ga država namenja obrambi, bi za vzdrževanje dodatnih 25.000 pripadnikov moral biti nekje med 1,7 in 2 odstotka BDP. Pa vprašanja o tem, kje dobiti častniški in podčastniški kader za to strukturo, niti načeli nismo.

V zadnjih desetih letih se je SV profesionalizirala. Imamo poklicno vojsko. To pomeni, da ni več ustreznih vojašnic, ki bi lahko nastanile nabornike. Ni kuhinj, ni dovolj vozil, ni dovolj uniform in streliva. Vse to bi morali znova formirati, kupiti. Naj ponazorim: SV že tri leta kupuje bojne uniforme, pa še vedno nismo oblekli vseh 7000 pripadnikov. Ob uvedbi služenja vojaškega roka bi, recimo, imeli najmanj 5000 do 7000 nabornikov letno na usposabljanju, pri čemer bi morali dati pravico do služenja tudi dekletom. Potrebovali bi ogromno sredstev in polovico ljudi iz sedanje SV bi morali napotiti na nove naloge usposabljanja nabornikov, s čimer bi se sedanji potencial SV bistveno zmanjšal. Poklicni vojaki več ne bi imeli poveljnikov, saj bi bili podčastniki in častniki napoteni na usposabljanje nabornikov, kar v bistvu pomeni, da jih ne bi več potrebovali. Po drugi strani bi pa tudi, če ne bi imeli služenja vojaškega roka, še vedno morali obleči in periodično usposabljati ter opremiti 25.000 dodatnih vojakov. Potrebna so vozila, skupinska orožja, strelivo itd. Poligoni bi postali premajhni, prebivalci Postojne in Pivke, kjer imamo glavno vadišče, bi bili še bolj obremenjeni in upravičeno bolj nezadovoljni.

Ne nazadnje, ali se sploh zavedamo, da bi bili v primeru formiranja nacionalne garde, kot jo predlaga SDS, edina država v Evropi, ki v tej še nekončani ekonomski krizi želi povečati oborožene sile za kar trikrat? To zveni, kot da smo tik pred vojaško agresijo in se pripravljamo za vojno.

Predlog o vzpostavitvi nacionalne garde je torej tudi utopičen.

Glede na trenutno stanje v SV in državi je tak predlog zagotovo nerealen. Najmanj to. Najprej bi bilo treba urediti vojsko in policijo, ki jo imamo zdaj, pa ne le z nakupom novih uniform, novih našitkov, pušk, vozil in ostale opreme. Ne le z izboljšanjem usposabljanja, temveč bi se morali končno tudi odločiti, kako je z nagrajevanjem teh vojakov. Problem je na las podoben tistemu pri policiji.

Obrambnemu sistemu bi morali zagotoviti stabilno vodstvo, ministri bi morali imeti čas, da zastavljene načrte izpeljejo. Tudi pri vojaškem vodstvu SV v zadnjih letih ni občutka, da bi delovalo v skladu z dolgoročnimi cilji, ki jih je sprejel državni zbor. Spremeniti bi morali zakon o obrambi, prav tako bi morali vojsko modernizirati. Dobro veste, da gre danes 80 odstotkov vseh obrambnih sredstev zgolj za plače, za usposabljanje pa trošimo skoraj trikrat manj kot leta 2010. O usposobljenosti v bistvu ne moremo več govoriti, ker tega v SV na ustrezni ravni že lep čas ni: pada nam število vojakov stalne in pogodbene rezerve in prav vsi pokazatelji kažejo, da se bojna moč SV krha. Najprej bi torej morali urediti, popraviti to, kajti v resoluciji o dolgoročnem programu opremljanja in razvoja SV, ki jo je sprejel državni zbor, še vedno piše, kakšna naj bo SV. Piše, da mora imeti 10.000 vojakov, od tega dvajset odstotkov prostovoljne pogodbene rezerve, in piše, da mora biti sodobno opremljena in usposobljena.

SV je trenutno daleč od teh številk. Pa tudi modernizacije ni.

Seveda. Omenim naj le projekt patria, kjer se nihče ne vpraša, kakšne posledice je imela na obrambno moč države prekinitev pogodbe o nabavi osemkolesnikov. Posledice so – in to velike! Osemkolesniki so predstavljali osnovno platformo modernizacije SV. Na patriah je temeljila prihodnja bojna moč vojske, za katero zdaj ni nadomestila in s tem se danes nihče več ne ukvarja. Bilo bi prav, ko bi nekdo odgovarjal za zmanjšanje obrambne moči SV, saj vojska sama ni zakrivila prekinitve pogodbe o dobavi. Naj zato še enkrat povem: ko bomo vse to uredili in ko bomo vojski oz. obrambnemu sistemu zagotovili stabilen vir financiranja, šele takrat lahko začnemo razmišljati o širitvi vojske za 25.000 pripadnikov. Šele takrat lahko, če bo večina za to, podobno kot Švica uvedemo obvezno služenje vojaškega roka in aktivno rezervo za vse mladce in mladenke. Obrambni sistem Švice je namreč izrazito naravnan na rezervne enote, pri čemer velja omeniti tudi to, da Švica za obrambo odvaja le 0,8 odstotka BDP. A to pomeni 5,2 milijarde evrov na leto. V primerjavi z dvesto, tristo milijoni, ki jih namenjamo obrambi pri nas, je komentar verjetno odveč.

O čem boste na posvetu razpravljali vi?

Pripravil sem referat, v katerem govorim o tem, da je slovenska vojska na prelomu. V referatu trdim, da se s tem, kar se zdaj počne s SV, le-to skuša spraviti v »stečaj« in v bistvu formirati novo, drugačno vojsko. Sam sem Slovensko vojsko soustvarjal 25 let in to je dobra vojska. Ni sama kriva, da je tam, kjer je, in ne bom sodeloval pri njenem pogrebu, zagotovo ne. Ne zagovarjam namreč stare slovenske slabe prakse oz. navade, po kateri, ko nam nekaj ne gre, to zapremo, pozabimo, uničimo in ustvarimo nekaj novega, kar naj bi bilo boljše. S težavami se je treba spoprijeti. Za to, da SV danes ne gre dobro, niso krivi vojaki. Ključni razlog za slabo stanje SV je neustrezno in nestabilno politično vodstvo v zadnjih nekaj letih in temu primerno vojaško vodstvo. Ni vizije, ni realizacije in ni sredstev, organizacija stopica na mestu. Če bi SV vse to zagotovili – se pravi, da bi ji zagotovili kompetentno, močno politično in strokovno vodstvo z vizijo za bistveno več časa kot zgolj za kakšno leto – in če bi oblast vojski namenila več pozornosti in denarja, sem prepričan, da bi SV krenila po takšni poti, kakršno ji je zarisal parlament leta 2010.

Kaj pa vrhovni poveljnik obrambnih sil Borut Pahor? Bi lahko on presekal shizofreno situacijo, ko imamo na eni strani finančno shirano vojsko, na drugi pa bi postavili novo formacijo z dodatnimi 25.000 pripadniki? Zdi se, da predsedniku Pahorju ni pretirano mar za našo vojsko.

Ja, prav ste rekli. Recimo, da nekoga povabite na praznovanje rojstnega dneva. In ko ta oseba pride, vsem prisotnim reče, da ste vi, ki praznujete, slab človek, da ste zanič. Ni to malce čudno? To je predsednik države naredil lani v Murski Soboti, kjer je javno ocenil stanje v SV kot najslabše možno. Mislim, da to ni bilo ne lepo ne korektno. SV je proslavljala rojstni dan in priložnost za kritike in graje se lahko najde tudi drugje. Konec koncev je on vrhovni poveljnik obrambnih sil in v njegovem času se ni v vojski na bolje premaknilo nič bistvenega. Zato me čudi, da tako z lahkoto sprejema stanje v organizaciji, katere formalni šef je on; odkar je njen poveljnik. Pahor ima zagotovo velik politični kapital, torej vpliv na politične elite, ki bi ga v korist vojske lahko že zdavnaj uporabil. Pa ga ni in res ne vem, ali je za SV doslej sploh naredil kaj dobrega. Prej nasprotno. Spomnimo se samo lanske afere, ko predsednik kljub predlogu vlade brigadirja ni povišal v generala. S tem je obrambnemu sistemu naredil dodatno škodo, saj je jasno sporočil, da ne zaupa niti predlogom vlade niti predlogom obrambnega ministrstva.

SV bi torej bolj kot posvet o VSR potrebovala posvet o tem, kako naj se reši.

Zagotovo. Gospod Pahor je lani sicer organiziral takšen posvet, a minil je brez posebnega pompa in s tem je, kot kaže, predsednik svoje angažiranje v dobro SV zaključil. Begunska kriza nam je v zadnjega pol leta verjetno res nalila čistega vina in vidimo, da se ves čas prerekamo le o tem, ali lahko in kako lahko uporabimo SV, ne pogovarjamo se pa o tem, ali je vojska v tej situaciji koristna, uporabna. Mislim, da je, zato gospodje politiki, pravniki in ostali, spremenite predpise tako, da bo SV to lahko počela še naprej!

Vojska mora biti angažirana pri vseh varnostnih nalogah, o katerih odloči oblast, in vojaški predpisi ne morejo biti omejevalni, ko gre za dobro državljank in državljanov. To so reči, o katerih bi se morali pogovarjati poleg tega, ali so naloge in pristojnosti SV sploh dobro določene. Bi Slovenci ob zaostrenih razmerah lahko organizirali vojake tako, kot so ti organizirani in uporabljeni na ulicah Bruslja ali Pariza? Glede na trenutne predpise zagotovo ne in vsak poskus, da bi vojska pomagala v takšnih primerih in zaščitila državljanke in državljane, bi se verjetno končal na ustavnem sodišču. Nekaterim pač ni pomembno, da imata vlada ali državni zbor možnost uporabiti vse mehanizme in vsa sredstva ter potenciale, ki jih sicer vsi plačujemo, da državljanom zagotovita varnost in mir. Njih bolj kot varnost sodržavljanov skrbi sprevržena logika, da je vojska na ulicah ali na meji bolj nevarna kot realna nevarnost, ki nam grozi. Nevarna komu? Lastnim sodržavljanom? Lepo vas prosim, saj živimo v Evropi 21. stoletja, ne v podsaharski Afriki, kjer lahko vsak, ki kontrolira vojsko in ima pet minut časa, prevzame oblast.

Vsem tem, ki v SV vidijo nevarnost, bi rad sporočil, da se pogovarjamo o vojski naše države, torej Slovenski vojski, kjer delajo naša dekleta in fantje, in zadnje, kar je, bi se v lastni državi bal takšne, naše vojske. Poleg vsebinske debate o spreminjanju obrambnega zakona bi se danes morali pogovarjati tudi o (ne)resničnosti trditev prav vsake vlade, ki pride na oblast in obljubi, da bo naslednje leto obrambi dala več sredstev. To leto potem nikoli ne pride in posledica tega je stanje v obrambnem sistemu in trenutni odnos Nata do našega obrambnega sistema. Ko je prejšnja vlada že odhajala, sta njena predsednica in takratni obrambni minister [Roman Jakič, op. p.] v Walesu podprla in podpisala skupno deklaracijo Nata, s katero so se članice med drugim zavezale ustaviti padec obrambnih proračunov in uvajati njihov postopen dvig. Odhajajoča oblast z ministrom vred je torej gladko sprejela in podpisal nekaj, česar danes ne izpolnjujemo, zato nas Nato zdaj kara ter nam žuga, kot to že počnejo nekatere države partnerice v zavezništvu. Zavezali smo se k nečemu, do česar se sedanja vlada verjetno ne čuti odgovorna, saj ji obrambni sistem v naši deželi očitno predstavlja obrobno področje.

Kljub razvojni stagnaciji Slovenske vojske ji državljani vendarle še precej zaupajo, v bistvu najbolj med vsemi inštitucijami v državi.

Da, zaupajo ji. Ker je vse skupaj zastonj. To, kako veliko zaupanje imajo državljani v vojsko, stalno ponavljamo, a se nikjer ne kapitalizira. Ko se o vojski pogovarja vlada, ki deli denar, je zaupanje državljanov nična valuta in tukaj se zame zaupanje konča. Oblast vojske zaradi zaupanja državljanov vanjo ne jemlje prav nič bolj resno.