Res verjamem v to, da človek lahko reši drugega človeka

Hanna A. W. Slak o novem filmu Rudar, zgodbi človeka, ki so ga oplazile tri vrste zla: Srebrenica, izbrisani in Huda jama.
Objavljeno
29. september 2017 15.37
Vesna Milek
Vesna Milek
Sediva v Kinodvoru, dan pred premiero filma Rudar, posnetega po resnični zgodbi Mehmedalije Alića, ki je marca 2009 razkril eno največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč. Videti je krhka, skoraj otroška, a v njej se skrivajo sila, brezkompromisnost in vztrajnost, zaradi katere je lahko zdržala težo in na platno prenesla intimno zgodbo človeka, ki so ga oplazile tri vrste zla tega časa: Srebrenica, izbrisani in Huda jama.

Kdaj ste prvič slišali za povojne poboje?

O tem nisem vedela nič, priznam. Bila sem ravno v New Yorku, ko sem na spletni strani Dela videla novico, da je rudar Mehmedalija Alić podrl enajst pregrad in odkril množično grobišče v rudniku Huda jama. Te fotografije ljudi, naloženih v skladovnice, so se v mojo možgansko opno vžgale podobno kot kupi mrtvih iz filma o koncentracijskih taboriščih Noč in megla. Te srhljive podobe sem začutila kot nasilje nad mano, kako je možno v dnevnem časopisju to objaviti na tak način.

Se je že takrat v vas nekaj premaknilo?

Seveda se je. Šokiralo me je. Prizadelo. Kako je mogoče, da se v tej čudoviti pokrajini, ki je pokrajina našega otroštva, skriva tako globoko zakopano in zamolčano zlo. Moj prvi impulz je bil samoobrambni: da s to grozo nočem imeti nič. Nobene potrebe nisem čutila, da bi to raziskovala.

Potem ste julija 2010 prebrali zgodbo Mehmedalije Alića z naslovom Usoda, ki jo je napisal Boštjan Videmšek.

Ja, potem sem naletela na ta članek, ki je to zgodbo povedal skozi oči in besede Mehmedalije Alića. Življenjska zgodba človeka, ki so ga oplazile tri vrste zla našega časa in prostora: Srebrenica, izbrisani in Huda jama. To, kar me je najbolj pretreslo, pa ni bilo samo dejstvo, da je ta človek to preživel, ampak predvsem, kar je bilo mogoče čutiti tudi iz Boštjanovega članka, kljub vsemu ni izgubil nekakšne globoke, pozitivne, neuničljive vere v človeštvo.


Leon Lučev v filmu Rudar Hanne A.W. Slak. Foto: Gašper Medved

Menda vam je Mehmedalija, ko ste ga na prvem srečanju vprašali, v kakšnega boga verjame, dejal: Verjamem vate.

Ja, in to je bilo zame tako, kot bi mi naložil veliko odgovornost. Nalogo, da moram povedati njegovo zgodbo. Vedela sem, da prihaja iz Srebrenice, da je musliman, a nisem vedela, kako občuti boga, v kaj zares verjame. Takrat sem začutila, da je predvsem humanist. Da verjame v sočloveka, v ljudi, verjame v naravo in verjame v odgovornost vsakega posameznika do ljudi in do narave. In to je tisto, kar mi je zazvenelo. Ker tudi sama, če bi se morala opisati, verjamem prav v to.

Ko sva govorila, je rekel, da je bil dolgo časa v tisti temi popolnoma sam. Sam se je spustil v najglobljo temo Barbara rova in prinesel prvo luč v temo, v imenu nas vseh in za nas vse. In prvi, ki mu je prišel naproti, je bil Boštjan Videmšek. In mu ponudil roko. Potem sem prišla jaz in prijela Boštjana za roko. Potem se je zgodila Mehmedalijeva knjiga Nihče in zdaj je tu film. In veriga se nadaljuje, zdaj so na vrsti gledalci.

Ta njegov stavek »Verjamem vate« je v prenesenem pomenu našel pot tudi v film.

V filmu je prizor, ko ga mladi pripravnik, ki ga rudar Alija dobi za edinega pomočnika, poskuša prepričati, naj se ne spušča v brezno, naj ne tvega življenja. Ko vidi, da ga ne bo prepričal, ga vpraša: Ali verjameš v boga? In Mehmedalija mu v roke potisne varovalno vrv, na katero je privezan, in pravi: Verjamem v to vrv. In tudi jaz verjamem v to vrv. Verjamem, da smo vsi povezani z njo.

Skupaj z Boštjanom sta bila na neki način prevodnika Mehmedalijeve zgodbe in mu jo pomagala oblikovati v knjigo z naslovom Nihče. Kako ste preživljali tisto obdobje intenzivnega soočenja s podrobnostmi te tragedije?

Najprej, z Boštjanom sva bila samo pomočnika, to je Mehmedalijeva zgodba, njegova knjiga, njegov testament. Midva sva ga predvsem spodbujala, urejala in strukturirala njegove zapiske. To je bilo za vse tri zelo intenzivno delo, ampak hkrati že prvo olajšanje: nastajala je knjiga, zgodbo je bilo mogoče povedati naprej, Mehmedalija ni bil več sam. Priznam pa, da ta zgodba v meni nikoli ni nehala odzvanjati. Po tolikih letih dela se me še vedno dotika.

V Sarajevu na dvajseto obletnico Srebrenice sem spoznala fotografa, ki je življenje posvetil fotografiranju in raziskovanju Srebrenice. Kot bi ga ta tema posrkala, kot bi mu vzela del duše. Ste kdaj na vaši poti, ko ste neštetokrat poslušali in podoživljali zgodbo Mehmedalije Alića, pomislili tudi na to? Da ste prevzeli nase bolečino drugega, bolečino tisočih?

Ves čas sem vedela, da ni moja naloga, da se poglabljam v bolečino in jo širim, ampak da tako kot Mehmedalija poskušam z njegovo zgodbo osvetliti, pripeljati svetlobo v to temo. Moja naloga je bila poiskati nekakšno rešitev, rešitev te kolektivne travme skozi zgodbo, skozi film.

Ko sem govorila s člani Mehmedalijeve družine, sem zaznala, da jih boli, ker se v javnosti njihova družina uporablja kot simbol bolečine, so pa v svojem bistvu zelo veseli in pozitivni ljudje. Zato sem poleg vse odgovornosti želela s to zgodbo tej družini vrniti dostojanstvo. Želela sem pokazati toplino, ki sije iz njih. In pokazati, da če vsak od nas najde v sebi to toplino, nobena tema ni pretemna, da je ne bi mogli razrešiti.

Seveda sem, ko sva z Boštjanom začela raziskovati zgodbo, občutila tudi strah, v smislu, ali se bom zdaj naslednjih pet let ukvarjala s to bolečino, s to grozo, strah me je bilo teh podob, ki sem jih imela v glavi. Bili so trenutki, ko sem bila sama v temi, bili so trenutki, ko sem mislila, da se bom izgubila v tej temi, nisem vedela, kako naj napišem to zgodbo, kako naj najdem ključ.

V okviru raziskav za film smo šli z Boštjanom skupaj v Barbara rov; res da je bilo to precej nelegalno, pa vendar je bilo nujno, da se tudi fizično soočim s tem. En mesec sem se zbujala ponoči in se pripravljala na to pot. Ko je prišlo tisto jutro, me ni bilo več strah. Spomnim se, da je Boštjan takrat rekel: Veliko jih je šlo sem noter in redki smo prišli ven. Ta stavek me je pretresel. Kot bi z drugimi besedami rekel: Imaš nalogo. Ni več umika.

Boštjana sem večkrat vprašala, kako sam rešuje travme, kaj počne, da ob vseh grozotah, ki jih je videl kot vojni reporter, lahko sploh živi svoje življenje in v njem najde radost. Odgovoril mi je z eno besedo: Tečem. Takrat sem tudi sama začela teči in čez dve leti sem pretekla berlinski maraton (nasmešek). In pomaga. Nujno sem potrebovala ventil, da sčistim težke stvari iz sebe.


Mehmedalija Alić in Leon Lučev v filmu Rudar. Foto: Mattias Pilz

V knjigi Nihče je zgodba Mehmedalije Alića precej bolj kompleksna, v njej so dokumentirane tudi zelo tehnične stvari, konkretni ljudje, ki so ga poskušali onemogočiti, ustaviti. Kako to, da ste se odločili, da jo na neki način »poenostavite«?

Film je fikcija, je zgodba, ki ima svojo dramaturgijo. Znotraj filmskih zakonitosti sem želela predvsem, da se ohrani notranja resnica te zgodbe.

Mehmedalija je res izjemno natančen, inženirski tip, ki je ob vsakem koraku resno zbiral dokumentacijo, dokaze, fotografije, dopise, skice. V filmu seveda vsega tega ni, je zelo poenostavljeno. Tudi njegov boj je bil veliko bolj mučen in kompleksen in trajal je dve leti, ne dva tedna kot v filmu. Razlika med filmom in knjigo je precejšnja; če ljudi zanima, kakšna je resnična zgodba, naj si preberejo knjigo Nihče.

Kako to, da ste rudarjevo hčerko, ki jo igra odlična Zala Đurić Ribič, naredili za antiglobalistko, ki se udeležuje demonstracij in nanje pripelje tudi očeta?

Preprosto, v film sem želela vpeljati tudi aktualen trenutek tega časa, te generacije. Mehmedalija ima dve hčerki, na filmu sem iz dveh naredila eno in jo poimenovala Elma. Elma pomeni jabolko, ta hčerka na filmu v sebi združuje dve polovici jabolka, eno za vsako hčerko, ima lastnosti obeh. Ko je Mehmedalija skupaj z zdaj petnajstletnim sinom Dinom prvič gledal film na posebni projekciji v kinu, je Dino dejal, da v Elmi prepozna obe sestri, v enem delu filma bolj eno, v drugem drugo (nasmešek). Njegova reakcija je bila: To smo res mi, to je naša družina.

Tisto, kar sem še spremenila, je, da sem okrepila ženski glas v filmu. Mehmedalija je v Srebrenici izgubil dva brata, film pa se začne s prizorom, kako se mali deček poslavlja od sestre in kako mu ta v slovo nariše obris svoje dlani in napiše: čakala te bom. To je bil tudi moj intimni hommage režiserju Matjažu Klopčiču, mojemu pokojnemu profesorju. V njegovem filmu Zgodba, ki je ni, ima sezonski delavec shranjen list, na katerem je obris materine dlani.

Tako v knjigi pa tudi v filmu je jasno, da določeni predstavniki oblasti niso želeli, da se ta zgodba razkrije. V filmu nanje ne pokažete s prstom. Utelešeni so v enem samem liku, menedžerju rudnika.

V filmu sem to naredila tako, da je tisto, proti čemur se bori protagonist, kapitalistično-liberalistična miselnost. Šef rudnika je mladi menedžer, ki ga igra Jure Henigman. Ne gre mu za kakršno koli ideološko agendo, ampak hoče poskrbeti predvsem za to, da se bodo številke ujemale, da se rudnik zapre, odpustiti čim več delavcev in da se zadeva čim prej zaključi. In ta rudar, ki noče napisati poročila in zaključiti zadeve, je seveda moteč faktor. Koga briga, če so v rudniku ljudje! Po prvem ogledu filma mi je Mehmedalija rekel, da je v tem liku videl vse like, s katerimi se je moral kar naprej boriti.

Mehmedalija je neštetokrat poskušal priti resnici do dna in ne glede na vse ovire vztrajal, da se ta izkopavanja nadaljujejo.

Kako si razlagate, da je država Slovenija dovolila, da se je rudnik Huda jama spet zaprl? Velik del ljudi, okrog dva tisoč, je ostal v jašku Barbara rova?

Ne vem, kako naj si to razlagam. Očitno ni interesa. Ves čas poslušamo mnenja, kdo naj bi bili ti ljudje, ampak v resnici nismo identificirali niti ene žrtve. Kako imamo lahko mnenje, kdo so, če pa niti ene osebe, kljub napredni tehnologiji, nismo identificirali?

Najprej so predvidevali, da je žrtev nekaj sto. Potem jih je Mehmedalija našel še tristo in potem se je izkazalo, da jih je glede na prostornino tistega brezna najverjetneje štiri tisoč.

Že v knjigi Nihče je pretresljiv odlomek, ko Mehmedalija opisuje, ko je prvič našel kito las in otroške čevlje. Tudi v filmu je prizor, ko zbira ženske lase, kite, da bi s tem dokazal, da so v jami tudi ženske, torej civilisti. In vpraša forenzike: boste analizirali to kito las?

Da, in mu odvrnejo, naj se briga zase in za svoj posel ter naj jim raje uredi ventilacijo v rovu. Mehmedalija sam pove, da je z lastnimi rokami našel vsaj trideset ženskih lobanj s kitami, jih arhiviral, a do danes ni bilo resne analize.

Je lik avstralskega Slovenca, ki ga je upodobil Boris Cavazza, izmišljen?

Je in ni. Borisov lik slovenskega migranta v Avstraliji, ki se vrne domov, da bi našel očeta in ga pokopal, je spet utelešenje vseh ljudi, ki so prihajali k rudniku med izkopavanji, tam srečevali Mehmedalijo, mu zaupali, da pogrešajo katerega od svojcev, mu dajali podporo v njegovih prizadevanjih.

Zame je ta lik strašno pomemben in v veliko čast mi je, da je Boris sprejel to vlogo. Ta lik je v filmu najprej osirotel otrok partizanske družine, potem pa se izkaže, da je otrok, ki je osirotel v vojni z druge strani. Ta lik je zame enačba: vojna sirota je enako vojna sirota je enako vojna sirota. In to se mi zdi ključno. Otrok, ki je vojna sirota, je vojna sirota, ne sprašujemo, kdo so bili njegovi starši.

Med drugim lik avstralskega Slovenca v enem preprostem in srhljivem stavku zaobjame celotno tragedijo: to so bili begunci, ki so jim rekli, da jih s tovornjaki peljejo v Trst, na ladjo, no, pa niso šli v Trst, ampak sem noter. In niso več prišli ven.

Naj še enkrat poudarim, da ta film ni dokumentarec, ampak fikcija, posnet na podlagi resničnih dogodkov. Res je, da sem med raziskovanjem snovi za ta film naletela na številne članke, tudi na knjigo Slovenija 1945 angleških avtorjev, v kateri opisujejo vlogo Velike Britanije in vojaških vrhov pri vračanju beguncev iz taborišč. Ti so jih pod pretvezo, da jih iz Avstrije pošiljajo v Italijo, poslali nazaj v Jugoslavijo, čeprav so vedeli, kaj jih tam čaka. V teh tovornjakih naj bi bilo 12.000 ljudi, med njimi tudi civilisti. Tudi s to knjigo so Angleži opravili z lastno zgodovinsko krivdo, opisali so lastne napake in grozote, v manjšem parku v Londonu so postavili še spominsko tablo – in zanje je ta zgodba opravljena.


Boris Cavazza v filmu Rudar. Foto: Matthias Pilz

Se imate za levo usmerjeno intelektualko?

Ja, najbrž. Čeprav res ne vem, kaj naj bi to pomenilo (nasmešek), ker še vedno ne vem, ali sem sploh intelektualka. Osebno ne poznam nikogar, ki bi bil desno usmerjen (nasmešek). Pa vi? Hecno je, ker smo vsi skupaj zaprti v nekih svojih krogih, kjer se družimo predvsem z istomislečimi.

Verjetno ste v času, ko ste se ukvarjali s to zgodbo, začutili, da je del slovenske levice nenaklonjen razkrivanju te zgodbe, da je še vedno nismo reflektirali. Kako to razumete? Kako ste občutili pritisk družbe?

Bil je pritisk okolice, ne politični pritisk. Ljudje okrog mene so me spraševali: Se res moraš ukvarjati s tem? Kje si za svoj film našla najbolj spolitizirano temo? Ampak to je prihajalo od ljudi, ki niso razumeli, o čem delam film. Po drugi strani pa me je presenetilo, koliko je bilo ljudi, ki so mi dali podporo, mi pisali, kako pomembno je, da se je nekdo lotil te zgodbe.

Odraščala sem v družbi, kjer so nas učili osnovnih humanističnih vrednot in mi jih vcepili globoko pod kožo: učili so nas, kaj pomeni bratstvo in enotnost, solidarnost, enakopravnost, pravičnost. Učili so nas, da te osnovne vrednote, osnovni humanizem, izvirajo iz partizanskega osvobodilnega boja. Te vrednote sem absolutno ponotranjila. In potem se kar nenadoma pojavi ta drugi del zgodovine, o katerem nismo vedeli nič, ki ga ne moremo sprejeti, ker je tako srhljiv, tako nepredstavljiv. Najlažje je, da si rečeš, to ne more biti res. In potem, ko te stvari še kar prihajajo in trkajo na tvoja vrata, se moraš soočiti s tem, da obstaja tudi druga zgodovina. Takrat se znajdeš v precepu, kako ohraniti te vrednote, v katerih si bil vzgojen, in hkrati zbrati pogum, da se soočiš s tem, kar se je dogajalo.

Prav zaradi teh vrednot bi morali biti sposobni pogledati resnici v obraz. Zaradi vseh ljudi, ki so padli v boju za svobodo v veri, da so padli za boljšo družbo, kjer bodo te vrednote prevladale. Mi vsi smo nosilci teh vrednot. Prav zaradi njih bi morali biti zavezani resnici, do konca.

Ustvarjalno in intimno ste zelo povezani s Sarajevom, na filmskem festivalu je bil predvajan vaš kratki film Srebrenica. Kdaj ste se na svoji koži soočili s tem, kar se je dogajalo v Bosni?

Zelo kmalu po izbruhu vojne. Naša družina je pod streho vzela bosansko begunsko družino in to me je zelo zaznamovalo. Tako je nastal mladinski film Tea, ki govori o tem, kako otrok doživlja prihod tujcev v njegov dom, kot zlo, ki vdira v pravljico otroštva. Nakar se izkaže, da lahko s skupnimi močmi premagajo zlo, da je moč v njihovih srcih.

Pravzaprav se mi zdi, da kar naprej delam filme o tem. O veri, da človek lahko reši drugega človeka. In v to res verjamem. Slepa pega je film o tem, Tea je film o tem in Rudar prav tako.

Leon Lučev, hrvaški igralec, ki je s filmom Grbavica Jasmile Žbanić naredil mednarodni preboj na Berlinalu, je med drugim nastopil tudi v Burgerjevem antivojnem filmu Cirkus Fantasticus. Ko ga zagledaš na platnu v Rudarju, veš, da je to Mehmedalija, človek, ki bo dal na kocko vse, zato da bi naredil to, kar je prav.

Gotovo je Leon eden najboljših igralcev svoje generacije v regiji, a v resnici je to tudi njegova prva glavna vloga v celovečernem filmu; tudi v Grbavici, mednarodno nagrajevanem filmu, je igral prvo podporno vlogo, ni pa bil nosilec filma. Zdaj je v Srbiji posnel film Teret (Breme), kjer ima nosilno vlogo, zunaj je bosanski film Moški ne jočejo, ki uspešno potuje po festivalih, kjer je prav tako v eni od glavnih vlog ... Leonu se je očitno »zgodilo leto 2017«, v katerem so prišli ven trije neverjetni filmi, v Srbiji, v Bosni in v Sloveniji. Vsi trije se ukvarjajo z zamolčano, a pomembno resnico v tisti družbi in v vseh treh je on glavni lik. Očitno je Leon postal nekakšen simbol za človeka iz te naše regije, skozi katerega se čistijo kolektivne travme.

In potem ga postavite ob bok Borisu Cavazzi: Lučev, ki je dejansko izkusil grozote vojne na svoji koži, je tudi v intervjuju za SP dejal, da je prav igra postala njegovo terapevtsko sredstvo za premagovanje vojnih travm. Podobno je o igri dejal Cavazza, kot terapija za življenjske travme.

Zato lahko rečem, da so ena najlepših stvari, ki se mi je zgodila med snemanjem tega filma, prav prizori med Borisom in Leonom. To je takšno darilo! Da delaš s tako velikima igralcema in velikima človekoma, ki se srečata v določenem trenutku, in ti kot režiser dobesedno začutiš kemijo med njima. Vse je že tam. Takrat moraš samo še prižgati kamero.

Film je slovenski kandidat za oskarja. Mislite, da v mašineriji oskarjev sploh obstaja možnost, da pridete med nominirance?

Mislim, da ima ta film vse elemente, ki so potrebni za to, da se približa oskarju (nasmešek). Film je dober, igralci so izvrstni, je sodoben, hkrati pa klasično strukturiran, loteva se težke teme na topel, človeški način. Ampak tu so še druge stvari: v ameriški akademiji je treba imeti »znance«, ki bi svoje kolege filmarje vzpodbudili, naj bodo pozorni na ta film. Zdaj, ko smo zmagali na evropskem prvenstvu v košarki, se mi zdi mogoče tudi to, da bi lahko dobili oskarja (smeh).

Film je uvrščen tudi v tekmovalni program varšavskega filmskega festivala. Mednarodno premiero bo doživel prav v mestu, kjer ste se rodili.

Da, film ima svojo usodo, svojo pot. In za slovenske režiserje je – že zaradi specifike našega malega prostora – toliko bolj pomembno, da se filmu odprejo vrata na mednarodne festivale, da se razširi občinstvo. A prav za ta film se mi zdi najbolj pomembno, da ga gredo ljudje gledat v kino tukaj. Ker je to naša zgodba, naš film, ki sem ga res delala za domače gledalce. To se mu pozna. Je del naše verige svetlobe, ki smo jo skrbno pripeljali do sem. Zelo pomembno se mi zdi, da se ta veriga ne pretrga.

Jožko Rutar, takratni direktor Filmskega centra, je na začetku snemanja Rudarja rekel, da je to film z izjemno težo, da gre za »slovenski Schindlerjev seznam«.

Jožko je bil skupaj z Nerino Kocijančič že od začetka res velik podpornik tega filma. Zame sicer to ni slovenski Schindlerjev seznam, ampak ga, če že hočete, bolj vidim kot »slovensko Ido«. Čudovit črno-beli film Ida, režiserja Pawla Pawlikovskega, ki je dobil tujejezičnega oskarja, je bil za Poljake pomemben film, ker so se skozenj soočili z lastnim antisemitizmom, ki je bil do takrat zamolčan. S kolektivno krivdo in travmo zaradi te zamolčane zgodovinske resnice, ki so se je tako bali in se je sramovali. Podobno kot pri nas. Upam, da bo Rudar film, ki bo prav tako omogočil, da se bomo soočili z določenimi sencami zgodovine, jih reflektirali in potem na tem gradili naprej; na resnici, ne na laži.

Že deset let z družino živite v Berlinu. Kako je vaša migracijska izkušnja pripomogla k oblikovanju filma?

Gotovo je tudi moja migracija ključna stvar za ta film. Slovenija je moja domovina, a tudi Berlin je zdaj moj dom, tako da mi je ta izkušnja omogočila, da sem položaj Mehmedalije razumela tudi s tega stališča. Položaj tujca, ki ni tujec. Netujec, ki mu je vedno znova dano vedeti, da je tujec v svoji domovini.

Tega se spomnim že iz otroštva, moja mama [Hanna Preuss] je Poljakinja, do petega leta smo živeli v Varšavi, potem smo prišli sem. Tudi meni so v otroštvu sovrstniki dali vedeti, da sem tujka. Poljakinja. Pa čeprav nisem imela druge domovine. Tu je moj dom, moja domovina. To je moja pokrajina, ki se prilega obliki mojih dlani in ki jo sanjam, kadar sem v Nemčiji.

Odraščali ste v »filmski« družini, oče, režiser Franci Slak, mama oblikovalka zvoka Hanna Preuss. Kakšni spomini se vam najprej zavrtijo pred očmi, ko rečem otroštvo?

Moja mama in oče sta se spoznala na filmski šoli v Lodžu in se zaljubila, oče je še študiral. To je bila dosmrtna ljubezen; čeprav sta se ločila, sta se imela do konca rada. Na očetovi smrtni postelji je sedela mama in ga držala za roko. To je bila gotovo velika ljubezen, iz katere smo se hranili vsi otroci.

Od mame pa sem se naučila tudi nekaj zame ključnega: brezkompromisnega odnosa do dela in brezkompromisnosti, ko gre za otroke. In da imaš lahko oboje. Da si lahko brezkompromisen umetnik in dobra mati.

In tudi, da je odraščanje s filmom lahko nekaj dragocenega.

Ja, odraščala sem s filmom. Najbrž ima ta sentiment, ki ga imam do filma, v moji generaciji malokdo, ker sem že kot zelo majhna punčka doživela analogni čas filma. Spomnim se odraščanja na Vibi, spomnim se, kako sem kot deklica sedela v tonski sobi, kjer je delala moja mama. Tam se mi je zdelo dolgočasno, ker sem morala biti tiho, zato sem po hodniku bežala do montaže, kjer je bilo bolj zabavno; tam so bile asistentke, ki so klepetale, šle na cigareto, si vmes lakirale nohte, delale, tam se je dogajalo, tam se je smelo govoriti, tam je bilo življenje (nasmešek).

Montaža, zanimivo, vse svoje filme ste zmontirali sami.

Ja, včasih z montažerjem, včasih brez. Pri tem filmu sem imela srečo, da sem delala z genialnim montažerjem Vladom Gojunom, ki je iz moje prve roke filma, ki je bil nekakšna frankensteinovska stvaritev, naredil človeka. Mojemu filmu je vdahnil dušo in srce. Dala sem mu le eno pomembno smernico: To ni film o tem, kaj se bo tej družini zgodilo, ker to vsi že vemo. To je film o tem, kako bodo oni preživeli to, kar se jim bo zgodilo.

Film sicer zelo sledi scenariju, na snemanje se vedno zelo natančno pripravim, sem kontrolfrik, tega sem se naučila od Saše Podgorška, ki sem mu asistirala še kot študentka. On me je naučil delati storyboarde, skice. Že za svoje študentske filme sem imela vse prizore natančno izrisane.

Torej se pri vas ne zgodi prevelik razkorak od filma, ki ga želite posneti, do filma, ki ga potem vidimo v kinu?

Razkorak vedno je, ampak jaz res poskušam narediti vse, da je film prej že narejen v glavi, natančno izrisan na papirju. Spadam še v to generacijo filmarjev, ki verjame v dramaturgijo slike. Torej da ima slika čustvo že v sebi. Da ima čustveni naboj, ni vseeno, ali snemaš od zgoraj, spodaj, s to lučjo, od strani, vsaka od teh izbir že nosi v sebi dodatno čustveno informacijo.

Mehmedalija Alić je večkrat dejal, da ga je v tem boju gnala prav njegova bolečina ob izgubi sorodnikov in prijateljev v Srebrenici.

Ena stvar, zaradi katere sem veliko bolj lahko čutila, razumela Mehmedalija, je tudi izguba vrstnikov. Mehmedalija je v Srebrenici izgubil vse: svoja brata, vrstnike, sošolce, prijatelje, s katerimi so se igrali, odraščali, tekmovali. Breme vseh njihovih neuresničenih želja, stremljenj je zdaj na njegovih ramenih. In kot je rekel sam, je občutil, da on, ki je preživel, mora biti v imenu cele generacije močnejši, toliko bolj neustrašen, ker za njim stojijo sence ljudi, ki jih več ni.

Tudi jaz imam svoje sence. Dve senci, ki me spremljata že deset let. Ena je Veronika Klančnik (vizualna umetnica in umetnostna kritičarka), druga je Nika Bohinc (novinarka in filmska kritičarka), obe sta bili moji prijateljici, obe sta bili pametnejši, bolj talentirani, lepši, perspektivnejši od mene. Oboževala sem ju, z njima sanjala o novih projektih – in potem ju nenadoma ni bilo več. Od tistega trenutka imam občutek, da stojita za mojim hrbtom in mi gledata pod prste, ker vesta, da moram zdaj do konca, da se nimam več kam skriti. Vse petletno delo pri tem projektu, vse verzije scenarija Rudarja, vsaka verzija je imela na koncu zapisano posvetilo njima. V filmu tega posvetila ni, ker se mi je zdelo, da je to pač moja intimna stvar.

Ko sva z Mehmedalijo po žalni slovesnosti v Srebrenici sedela v Potočarih, mi je rekel: Hanna, saj tudi ti veš, kaj je izguba, izgubila si očeta. Tudi zato lahko bolj občutiš moje izgube. Takrat sem mu povedala, da je bila očetova smrt boleča izguba, a moj oče si je ustvaril družino, veliko nam je dal, za sabo je imel lepo kariero in resen filmski opus. A to, da sem izgubila dve prijateljici pri tridesetih letih, in eno od njih v tako grozljivih okoliščinah, nasilne smrti, to je tisto, česar še vedno ne morem preboleti.

Ravno zdaj, ko smo tik pred premiero Rudarja tukaj v Kinodvoru, sem se zavedela, da je 27. september rojstni dan Nike Bohinc. Tako da bo premiera filma, ki je intimno posvečen prav njej, ravno na njen rojstni dan – in tega nihče ni mogel načrtovati. To je bilo zame najlepše darilo. Da se moj film rodi na dan, ko se je rodila Nika.

Mislite, da bo gledalec, ki ne prihaja iz teh prostorov, lahko razumel to potrebo, silo, stremljenje Mehmedalije, zakaj si tako prizadeva, da razkrije množična grobišča, da želi ostanke pobitih prinesti ven iz rudnika, na plano, da jim želi dati ime in zagotoviti dostojen pokop?

Ne vem, morda ni naključje, da bo imel Rudar premiero prav v Varšavi. Film sicer potuje naprej po festivalih, ne upam si ugibati, kako in kdo ga bo razumel. Dotaknil se bo ljudi, ki jim je namenjen.

Jaz sem pretekla maraton, šla sem čez vse dvome, čez vsa iskanja, čez vso to bolečino, vsa ta leta vztrajanja, samo zato, da gredo ljudje v kino in si sami ustvarijo mnenje.

Mislim, da ima ta film svojo voljo. Velikokrat so se vrata zaprla, a so se potem odprla druga; z gotovostjo lahko rečem, da sem ga naredila tako pošteno, kot se je sploh dalo. Zato tudi čutim, da mi ne pripada, da pripada vsem.