Revolucija je kot vrt. Nenehno jo moraš negovati in zalivati

Glasbenik, pisatelj, poet, profesor in aktivist Archie Shepp bo zadnjega junija nastopil na Jazz festivalu Ljubljana.

ned, 18.06.2017, 06:00

Glasbenik, pisatelj, poet, profesor in aktivist je pred nekaj tedni dopolnil osemdeset let. A ogenj, ki ga je v njegovem ustvarjanju zanetil boj za državljanske pravice, še vedno gori. Na bližajočem se Jazz festivalu Ljubljana se bo jazzovski velikan poklonil vzorniku Johnu Coltranu, spomnil na svoje avantgardne začetke in obudil svoje nekdanje glasbene komentarje, ki zvenijo kot aktualna pričevanja družbenih krivic.

Ko sem se pred tem intervjujem pogovarjala z našim glasbenikom Izidorjem Leitingerjem, s katerim ste sodelovali pri pisanju aranžmajev za vaša zadnja dva projekta, mi je rekel, da ste pri glasbi iz šestdesetih let, četudi velja za avantgardno, posebej pozorni na to, da je v izvedbi vedno čutiti blues.

Vsa moja glasba je prežeta z bluesom. Nastanek afroameriške glasbe ima globoke korenine v suženjstvu – delovnih in duhovnih pesmih, ki so jih nekdaj prepevali sužnji med delom. Nihče ne ve, s kakšnim trpljenjem se soočam (Nobody knows the struggle I see) ali pa Včasih se počutim kot otrok brez matere (Sometimes I feel like a motherless child) – s temi pesmimi so opisovali svoje trpljenje. Peli so jih v kolektivu, na način klica in odziva. Vključevale so veliko elementov, ki so jih prinesli iz Afrike, kot so ples, poliritmičnost in repeticija, da so si jih lažje zapomnili in jih predajali naslednjim rodovom. Ti elementi sestavljajo tudi sodobno afroameriško glasbo.

Rodili ste se na jugu ZDA leta 1937 v segregirani družbi. Vaš glasbeni izraz je zaznamovala tudi ta izkušnja.

Rojen sem bil v Fort Lauderdalu na Floridi. Dve leti pred mojim rojstvom so v mojem mestu linčali človeka. Njegovo ime je bilo Rubin Stacy. Na internetu lahko najdete fotografije, ki so jih posneli meščani, ki so se slikali s truplom. Stacy visi z drevesa, okoli njega pa pozirajo možje, žene in otroci, nekateri zelo majhni, ki se nasmihajo, celo smejejo ob prizoru. Kot bi bili na pikniku. To je bilo torej okolje, v katero sem se rodil. Moj oče je bil politično ozaveščen in je doma odkrito govoril o rasizmu, predvsem s prijatelji. Ta politična zavest in zavedanje o zatiranosti mojih ljudi se je vselila vame že v otroštvu. Oče je igral bendžo in to je bil moj prvi inštrument. Ta zvok me je vedno povezoval z jugom, bluesom, mojimi koreninami. Potem smo se preselili v Philadelphijo in začel sem hoditi na ure klavirja. Kasneje sem začel igrati še klarinet, nato pa odkril saksofon. Prosil sem starše, da mi ga kupijo, a je večino denarja zanj dala babica, mama Rose.

Tista mama Rose, ki ste ji napisali pesem in ji kasneje posvetili tudi album?

Da. To je bila moja prva pesem v slogu slam poezije.

Svojo glasbo ste pogosto »opremili« z angažirano poezijo. Je bil preplet glasbe in besede posledica tega, da ste se najprej nameravali posvetiti pisateljevanju? Kako to, da ste zavili na stranpot in se vpisali na študij dramatike?

Pravzaprav je bil moj prvi namen postati odvetnik. Odvetnik ali zdravnik sta bila poklica, za katera so se najbolj pogosto odločali pripadniki manjšin, ki so študirali. Nihče takrat ni razmišljal o študiju umetniških smeri in poklicih, kot so plesalec, pisatelj, glasbenik. Oče mi je vedno govoril, da je glasba dobra za hobi, ne pa za poklic. V tretjem letniku na kolidžu nam je učitelj Joe Rosenberg dal nalogo napisati kratko zgodbo. Ko sem mu jo oddal, je pohvalil moj smisel za dialoge. Takrat sem prvič pomislil, da imam talent za pisanje, in začel razmišljati o drugi karieri. Diplomiral sem iz dramatike in nekaj mojih iger je doživelo izvedbo na off Broadwayu. Velik sestavni del mojih iger pa je glasba, kar je bilo zame povsem organsko. Glasba je podpirala moje literarne ideje in koncepte. Kot glasbenik pa sem ugotovil, da ima glasba omejeno moč, da spremeni stvari, zato sem se še vedno izražal tudi s pisanjem.

V šestdesetih letih ste bili zelo dejavni v gibanju za državljanske pravice. Vaši albumi z naslovi in vsebino so kronike in komentarji tedanjega časa.

Veliko pesmi in skladb sem posvetil boju za državljanske pravice. Vse moje plošče imajo politične implikacije. Skozi glasbo sem izrazil svoje občutje in misli, o tem, kar se je v družbi dogajalo. Ravno v času, ko smo februarja 1965 snemali album Fire Music, so v Audubon Ballroomu v soseski Washington Heights na Manhattnu umorili Malcolma X. Dogodek nas je vse močno pretresel in nekaj dni kasneje sem napisal pesem Malcolm Malcolm Semper Malcolm in jo vključil na to ploščo. Album Attica Blues pa je na primer nastal kot moj komentar na izbruh nemirov v newyorškem zaporu leta 1971 in govori o policijskem nasilju.

Kako pomembno vlogo je imela glasba v boju za državljanske pravice?

Z vstopnino za koncerte, ki smo jih takrat prirejali v loftih, smo na primer finančno podpirali svoje politično delovanje. Osebno sem se zelo politično angažiral, podal sem se na ulico in tam imel govore, razdeljeval pamflete in tesno sodeloval s pesnikom LeRoiem Jonesom oziroma Amirijem Barako. Baraka in Calvin Hicks sta bila vodji naše organizacije, ki smo jo poimenovali On Guard Committee for Freedom. Bili smo zelo aktivni in smo se povezovali z veliko drugimi aktivisti in organizacijami.

V tistem času ste napisali tudi dramo Junbug Graduates Tonight. Gledališko igro z glasbeno strukturo, ki je najprej imela precej provokativen naslov – Komunist.

Naj povem, da so v osemdesetih to igro izdali v zbirki The National Black Drama Anthology, skupaj z dramskimi besedili nekaterih najpomembnejših afroameriških piscev našega časa. Podnaslovili so jo jazzovska alegorija, saj so kot prispodobe večjih entitet v njej nastopali junaki z imeni America, Belka, stric Tom, Junbug, Črnec, Panter, Musliman. Komunist sem igro najprej naslovil zato, ker so se liki spraševali o komunizmu kot alternativnem političnem sistemu.

Ste imeli zaradi tega težave? Je res, da so se vašega komunizma ustrašili celo v washingtonskem Smithsonian Institute?

Menda res. Dolgo so me ignorirali, a takrat nisem vedel, da je to vzrok. No, ko sem pred kratkim še z Garyjem Burtonom in Pharoahom Sandersom prejel nagrado jazz masters award, pa so me prosili, naj jim predlagam nekaj svojih del, ki bi jih vključili v svojo zbirko. Težave sem imel že, preden sem napisal igro, ko me je FBI leta 1962 obiskal zaradi precej bolj banalne zadeve. Potrkali so na moja vrata in me spraševali, zakaj sem nastopil na World Youth Festivalu v Helsinkih. Skrbelo jih je, ker je festival finančno podprla komunistična partija.

Ampak sicer se niste razglašali za komunista?

Imel sem socialistične ideje. Še danes jih imam. Socializem je povezan s humanizmom. Menim, da so vsi ljudje upravičeni do dobre izobrazbe, stanovanja in dostojnega življenja. Pri vsem bogastvu, ki ga generira svet, revščina ne bi smela obstajati. Neverjetno, kako so povsod po svetu bogati kapitalisti obrnili hrbet revnim. To se mora spremeniti, potrebna je velika revolucija.

Taka, kot jo je predvideval Malcolm X, ali taka, kot jo je pridigal Martin Luther King Jr.?

V šestdesetih sem bil res bolj na strani idej Malcolma X, a sem dr. Kinga vedno zelo spoštoval. Danes mislim, da je bila njegova strategija boljša. Treba je vedeti, da je Malcolm X odraščal v urbanih soseskah na severu, kjer so bili črnci vajeni, da so o rasizmu javno in jasno govorili in nagovarjali svoje težave. King pa je bil z juga, kjer je bil rasizem zlit s pokrajino. Ker tudi sam prihajam z juga, sem, v nasprotju s kolegi, vključno z Amirijem Barako, razumel stališče Martina Luthra Kinga, čeprav sem se tudi sam morda v tistem času res počutil bliže Malcolmu X, ki je govoril, da so za dosego svobode dovoljena vsa sredstva.

Tudi nasilje. Nekateri misleci tistega časa so se z njim strinjali. Francoski filozof in psihiater Frantz Fanon je trdil, da si je svobodo izpod jarma kolonizatorja – govoril je s perspektive kolonializma – mogoče izboriti le z nasilnim uporom.

To, da je Franz Fanon, ko se je pridružil vojni v Alžiriji, izhajal iz kolonializma, je pri njegovi filozofiji bistveno. Pri našemu boju seveda ni šlo za osvobajanje izpod jarma kolonizatorja, temveč za to, da hočemo postati priznani del lastne države, v kateri so nas segregirali in diskriminirali. Analogija s Fanonom je morda na mestu, a je ne smemo jemati iz konteksta.

Fanon je govoril tudi o tem, da ima dolgoročno zasužnjevanje, razčlovečenje, poniževanje in izkoriščanje dolgoročne posledice, saj so žrtve ujete v okove mentalnega kolonializma, iz katerih se težko rešijo. Tudi vi ste uporabili podoben izraz »plantažna mentaliteta«.

Ne kaže poenostavljati družbene kompleksnosti državne tvorbe, kot so Združene države Amerike. Imeli smo vendar črnskega predsednika. Imamo črnske kongresnike, senatorje, milijonarje, milijarderje. Ne gre torej več za preprosto belsko zatiranje črncev. Črnskega predsednika ne bi mogli izvoliti, če ne bi dobil podpore milijonov belcev. V ZDA se je veliko stvari spremenilo. Koncept, kot je rasizem, je zato bolj kompleksen. Seveda je še vedno prisoten, morda je zdaj hujši kot kdaj prej, le da ni več tako direkten in očiten, kot je bil včasih.

Že v šestdesetih so boj za človekove pravice afroameriške skupnosti krhali notranji konflikti. Malcolm X je po odcepitvi od gibanja Islamski narod dejal, da ne bo enotnosti belcev in črncev, preden ne bo enotnosti črncev. Je po vašem to sploh mogoče?

To ni stvar, ki bi jo bilo tako zlahka doseči. Zelo veliko je odvisno od perspektive. Med nami je veliko kvazikapitalistov, vzemimo na primer Oprah Winfrey. Brez dvoma gre za zelo sposobno in inteligentno žensko in dobro igralko. Ni težko videti, zakaj je postala tako uspešna. Če pa jo primerjamo na primer z Angelo Davis, je polarnost očitna. Nekateri se trudijo, da bi postali bogati in znani, drugi pa raje svoje sposobnosti in talente izkoriščajo za socialno-ekonomski napredek celotne skupnosti. Angela in Oprah predstavljata skrajna primera te polarnosti našega boja. Nočem reči, da gre za razkol, ampak v bistvu gre prav za to. Gospa Winfrey je ena najbogatejših ljudi na svetu, medtem ko se Angela za svoje ljudi še vedno bori v strelskih jarkih. Težko je soočiti ti dve strani, ker gre na eni strani za kapitalistično, na drugi pa za socialistično perspektivo.

Kaj ni v iskanju ultimativne družbene ureditve ravno o tem razmišljal Martin Luther King Jr., ko je priznaval dobre strani komunizma in kapitalizma?

Študiral je Marxa in Engelsa, predvsem pa se je zgledoval po naukih in metodah Mahatme Ghandija. Spremembe na svetu niso možne brez sodelovanja vseh ras socialnih statusov in veroizpovedi. Ko so ga umorili, se je ravno udeležil shoda črnih sanitarnih delavcev, ki so želeli ustanoviti sindikat. Šel je v Tennessee in se pridružil njihovemu maršu, zavedal se je torej, kako pomembne so pravice delavcev in njihova vloga v družbi. To je marksistični koncept.

Potrebujemo samo še nekoga, ki nas bo popeljal v obljubljeno deželo ...

Nisem prepričan, da se danes še lahko zanesemo na karizmatičnega vodjo. MLK, Malcolm X, James Baldwin, Ghandi ... naredili so, kar so lahko, vsak v svojem času. Zdaj so na vrsti ljudje. Zdaj moramo sami vstati za svoje pravice. Stand up for your rights, kot pravi Bob Marley.

Toda množični revolt hromita splošna apatija in strah ...

Zato ker tisti, ki s(m)o delali revolucijo v šestdesetih, nis(m)o poskrbeli, da bi se revolucija nadaljevala. Izgubili smo žogo v igri, ki smo jo zmagovali. Revolucija je zame kot vrt. Nenehno jo je treba negovati in zalivati. Ko smo izvolili Obamo, je veliko črncev menilo, da smo prišli v obljubljeno deželo. Seveda je izobražen in inteligenten človek, a njegova notranja politika je bila šibka, zunanja pa močna, a vprašljiva. To, da je bil izvoljen, je pomenilo neki premik, ne pa dosežek. To ni bil konec, bil je šele začetek.

Obzorja svobodnega izraza oziroma tako imenovanega free jazza vam je razširil pianist Cecil Taylor. Do takrat bojda niste bili pretirano navdušeni nad avantgardo ...

Dokler neke noči nisem na jam sessionu spoznal Buella Neidlingerja, basista Cecila Taylorja, ki je mislil, da bi se s Cecilom dobro ujela, si niti v najbolj divjih sanjah nisem predstavljal, da bom kdaj igral »osvobojeno glasbo«. Moj prijatelj in mentor hkrati v tistem času je bil Lee Morgan, bil sem velik ljubitelj glasbe Johna Coltrana, standardne balade so bila moja stvar. In res si nisem mislil, da bom kdaj povezan z glasbo, ki nima akordov in strukturne predvidljivosti. A Cecil je postal moj mentor, kot nekakšen James Baldwin, in vse noči sva debatirala o glasbi, o zgodovini afroameriške glasbe, glasbi, ki nosi neki pomen. Cecil je ljubil ples in nekoč mi je rekel, da se mu, ko igra klavir, zdi, kot da bi njegovi prsti plesali po tipkah. Ta podoba se mi je vtisnila v spomin. Dotlej nikoli nisem na glasbo gledal na tak način, ampak s bolj kinetične perspektive, dinamike.

Kaj ste potem odkrili v svobodnem izrazu?

Odkril sem sebe. Do tedaj sem vedno poskušal biti nekdo drug. John Coltrane, Sonny Rollins, Wardell Gray, Johnny Hodges ..., iskal sem sebe skozi izraz in slog nekoga drugega. Cecil mi je dal jasno vedeti, da je moj lastni izraz najpomembnejši, da je moja identiteta edino, kar imam. Lahko se naučiš perfektno igrati v stilu druge osebe, ampak to nisi ti, to je duša nekoga drugega.

Nekaj časa ste nosili dušo Johna Coltrana. Z njim ste se tudi družili, snemali, igrali ...

V mladosti sem pozorno spremljal njegovo glasbo in zame je bil legenda, še preden so to ugotovili drugi. Bil sem tik pred diplomo in sem na saksofonu poskušal igrati tehnično bolj zapletene reči, kar je Coltrane že počel. Dolgo sem si ga želel spoznati in to se je končno zgodilo v New Yorku v klubu The Five Spot. Prosil sem ga, ali bi mi lahko pomagal pri težavah, na katere sem naletel pri igranju, in povabil me je, naj se oglasim pri njem. Ob deseti uri naslednji dan sem bil že pred njegovimi vrati. Niti pomislil nisem, da je najbrž prišel domov precej pozno.

Vam je zameril, da ste ga zbudili?

Odprla mi je njegova žena Juanita oziroma Naima, kot se je preimenovala, ko je sprejela islam. Povedala mi je, da je prišel domov ob sedmih zjutraj in naj počakam, da se malo naspi. Sedel sem na zofo in čakal do enih ali dveh popoldne. Potem je stopil iz spalnice in takoj v roke prijel saksofon, ki je ležal na kavču, in brez besed začel igrati. Bil je znan po tem, da je nenehno vadil. Nekoč sem ga poslušal na koncertu s Theloniousom Monkom. Med pavzo je stopil z odra in odkorakal v zaodrje, a je vso pot še vedno igral in tako ves čas premora, dokler ni spet moral na oder. Tisto popoldne v njegovi dnevni sobi je igral nekaj podobnega skladbi Giant Steps, ki je takrat še ni posnel. Sedel sem tam in zamaknjeno poslušal njegov dolg solo. Potem je rekel, naj igram jaz. Bil sem preveč prestrašen. Do takrat sem igral samo standarde in prav zaradi njega sem začel trdo delati na svoji tehniki, lestvicah in zvoku. Nekajkrat sva se dobila in se samo pogovarjala o glasbi.

Kaj vas je tako prevzelo v njegovem zvoku?

Imel je tisti jok, krik, kot bi prihajal naravnost s polja. Takšen, kot ga je slišati v delovnih pesmih. Dušo teh pesmi je ujel v svoj saksofon. Elemente ljudskih pesmi je v afroameriško glasbo vključil prav akademsko. Zato je bila njegova glasba tako posebna in je vplivala na naslednje generacije. Težko je slišati saksofonista, na katerega ne bi vplival Coltrane. Vsi se poskušajo približati njegovi virtuoznosti. Danes slišiš mlade bele saksofoniste, ki igrajo vse tiste krike, ampak ne razumejo njihovega pomena, ne zavedajo se, od kod prihajajo ti kriki, da gre za ljudske pesmi, delovne pesmi, ki segajo vse do suženjstva, in da te note, ki jih igrajo, res nekaj pomenijo, zato imajo tako moč.

Prvi mejnik v vaši karieri je bil album Four for Trane za založbo Impulse! Posvetili ste ga Coltranu, ki je pravzaprav razlog, da ste jo sploh posneli.

Dolgo sem razmišljal, ali naj ga prosim, da me priporoči na založbi, ali ne. Vedel sem, da to počnejo vsi. A tisto obdobje je bilo zame še posebej težavno. Odločil sem se za glasbeno kariero, in čeprav sem imel diplomo v žepu, nisem dobil redne službe. Z ženo in otroki smo živeli od socialne pomoči, res sem potreboval denar. Doma nismo imeli telefona, zato sem vsak dan iz petega nadstropja hodil čez cesto v trgovino, da bi klical v pisarno Boba Thiela, producenta na založbi Impulse! Njegova tajnica Lillian – dobro se spomnim njenega imena, saj sva se slišala tudi desetkrat na dan – mi je vedno znova enako odgovarjala. »Ni ga. Šel je na kosilo.« Ali pa: »Danes ga ne bo več v pisarno.« Telefonski klic je takrat stal deset centov, tako sem samo za telefon vsak dan zapravil dolar.

Kaj vam je vlilo pogum, da ste ga prosili za pomoč?

Neki znanec, saksofonist, ki je prek brata prosil, da bi mu John pomagal skleniti posel z založbo, je nato sodelovanje odklonil, ker so producenti hoteli, da bi igral Johnovo glasbo. On pa je želel igrati svojo. Jaz nisem imel težav s tem. Johnova glasba mi je bila všeč že leta. »Jaz bi jo z veseljem igral,« sem rekel in se odločil, da ga prosim za priporočilo. Sprva se mi je zdel zadržan, ampak je rekel, da bo naredil, kar je v njegovi moči. Naslednji dan sem, kot vsak dan, poklical v pisarno Boba Thiela in slišal Lillian reči: »Ni ga. Šel je na kosilo.« Nato pa je dodala: »Ampak pokličite ga nazaj ob pol štirih, pričakuje vaš klic.«

Kaj se je zgodilo potem?

Prva stvar, ki mi jo je rekel Bob Thiele, je bila, da pozna take avantgardiste, kot sem jaz. Da ve, da si želimo igrati samo svojo glasbo. Rekel je, da če hočem snemati za njegovo založbo, bom moral igrati Coltranovo glasbo. To je bil test, za katerega sem vedel in se nanj tudi pripravil. Imel sem svoj bend, s katerim smo že vadili Coltranov repertoar. Prišli smo torej v opečnat studio v New Jerseyju in začeli igrati. Po tretji skladbi je Bob vzkliknil: »Pa saj to je odlično!« Nemudoma je poklical Coltrana po telefonu in mu rekel: »John, pridi poslušat, res so dobri!« Bila je pozna ura, a John, čeprav je živel daleč stran na Long Islandu, je vstal iz postelje in nas prišel poslušat. To noč je nastala fotografija, ki smo jo uporabili za naslovnico albuma Four for Trane, na kateri John nima nogavic. Mislil sem, da si jih je v naglici pozabil obleči, a sem kasneje ugotovil, da jih ni nikoli nosil (smeh).

Takrat je z vami igral basist Reggie Workman, ki se vam bo poleg pianista Jasona Morana, trobentača Amirja ElSaffarja in bobnarja Nasheeta Waitsa pridružil tudi na nastopu v Ljubljani. Najbrž bo tudi zato to poseben koncert?

Z Reggiejem sva skupaj veliko preigrala. Skupaj sva odraščala v Philadelphiji. Imel je deset bratov in sester, jaz pa sem bil edinec, zato sem več časa preživel pri njih kot v svojem domu. Njegova mama me je obravnavala kot svojega dvanajstega otroka. Še zdaj slišim njen glas: »Ne, Archie, Reginald se ne more igrati s tabo, ima druge opravke!«

Prijavi sovražni govor