Portret tedna: Režiser novega vala slovenske privatizacije Marko Simoneti

Kriminalisti in oboroženi policisti, ki preiskujejo pisarne v tvoji službi in brskajo po dokumentih, da bi se dokopali do dokazov v postopkih proti tvojim (nekdanjim) kolegom: to ni ravno sanjska dobrodošlica, ko nastopiš najvišjo funkcijo v ta čas najbolj politično in medijsko izpostavljeni inštituciji v državi. Marku Simonetiju, ki se je ta teden zavihtel v politično razžarjen fotelj predsednika upravnega odbora DUTB, »slabe« banke, se je ta deževni četrtek zgodilo prav to.

Doktor ekonomije, letnik 1958, se lahko tolaži, da v nasprotju z razrešenim predhodnikom, Švedom Larsom Nybergom, vsaj za zdaj uživa zaupanje in politično podporo premiera Mira Cerarja, finančnega ministra Dušana Mramorja in državnega sekretarja Metoda Dragonje. Kot prvi Slovenec prevzema inštitucijo, ki po nedavnih Dragonjevih kontradiktornih zagotovilih poslancem »izpolnjuje svoje poslanstvo«, ob tem da je »lani dobro poslovala, dosegla ključne cilje upravljanja s sredstvi, bila stroškovno učinkovita«, a »je kljub dobrim rezultatom izgubila zaupanje pri implementaciji politike prejemkov«.

Vsaj formalno je na prvem mestu zaupanje. In Simoneti je užival zaupanje ključnih akterjev v vladi že marca letos, ko je bil skupaj z Imrejem Baloghom in Janezom Širovnikom imenovan v upravni odbor DUTB za neizvršnega direktorja ali, poenostavljeno povedano, nadzornika slabe banke. Vlada ga je tja postavila, da bi v DUTB vzpostavila nadzor s svojimi kadri in razbila tedaj monolitno švedsko navezo v upravnem odboru. V njem je bil dobrega pol leta tesen sodelavec razrešenega Larsa Nyberga in imel je tudi pooblastila, da bi s kolegi spravil v red neusklajeno politiko prejemkov, ki je formalno pokopala Nyberga in Må nssona. Zakaj tega upravni odbor ni storil že prej, še nihče od vpletenih ni pojasnil, tudi Simoneti ne, kar je seveda podžgalo tezo, da so bile previsoke plače le priročen populističen izgovor, ki v Sloveniji pač vedno vžge, gospoda iz Švedske pa da sta bila razrešena, ker sta bila v napoto vplivnim savskim in drugim lobijem, ki lahko obvladujejo tudi vlado in njene odločitve. A dodati je treba, da tudi protestantska preglednost, na katero so na Švedskem tako ponosni, ni v celoti prestala preizkušnje, vsaj v primeru svetovalne pogodbe z družbo Quartz+Co ne.

Simoneti, sicer od leta 1997 tudi predavatelj na pravni fakulteti (kjer je premierov profesorski kolega!), velja za tržno usmerjenega ekonomista, kar v slovenskem političnem kontekstu neizogibno sproža različne reakcije. Vpogled v njegov CV pokaže, da je leta 1988, pri tridesetih, doktoriral iz ekonomije na ameriški univerzi Cornell in leto kasneje postal podsekretar na tedanjem proreformskem Markovićevem zveznem izvršnem svetu. Po prihodu demokracije v Slovenijo je bil v letih 1990–93 prvi direktor agencije za prestrukturiranje in privatizacijo, sodeloval je pri pogajanjih s tujimi investitorji, denimo pri privatizacijah Ete Cerkno, papirnice Količevo in Tobačne, s skladom za razvoj je sodeloval pri prestrukturiranju podjetij. Bil je pobudnik nastanka prve medvladne organizacije za privatizacijo v srednji in vzhodni Evropi CEEPN in jo je kot direktor tudi vodil v letih 1993–2004. Ob tem je bil več let raziskovalec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja in med drugim je vodil tudi komisijo za privatizacijo NLB.

Direktor Ljubljanske borze je bil v burnih letih 2005–2009, v času fantastičnega, zgodovinsko neponovljivega delniškega balona. Junija 2008, torej tik pred izbruhom finančne krize in borznim padcem, jo je lukrativno prodal Dunajski borzi, še prej pa jo »očistil« stroškov, s čimer si je nakopal nekaj zamer med zaposlenimi.

Simoneti ima torej izjemne izkušnje s slovensko tranzicijo, kjer je nastopal v različnih in vselej pomembnih vlogah, bil je svetovalec levih in desnih premierov in vlad, le v vladi nikoli ni bil – kar je lahko na njegovem delovnem mestu tudi pozitivno, saj ni neposredno kontaminiran s strankarsko politiko.

Leta 1990 je skupaj z Urošem Koržetom in Jožetom Mencingerjem pripravljal prvi predlog zakona o privatizaciji, ki je predvideval postopno, decentralizirano in poslovno naravnano privatizacijo. Ta koncept je tedaj tekmoval z modelom Sachs-Peterle-Umek, ki je zagovarjal množično, centralizirano in distributivno privatizacijo. Na koncu je bil sprejet kompromisni model, ki je vključeval notranje lastnike in certifikate za državljane.

Za ekonomista, ki se s privatizacijo ukvarja že več kot 25 let, je bilo samoumevno, da se je njegov podpis znašel, skupaj z 11.939 drugimi, na peticiji za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva, ki je bila junija letos, v jeku afere Telekom, predana članom nadzornega sveta SDH. »Že 25 let eksperimentiramo s privatizacijo na vse možne načine. Po propadlem projektu politično podprte in bančno financirane domačinske 'tajkunizacije' Slovenije, d. d., je postalo skoraj vse spet 'naše'. Vseobsežna, pregledna in strokovno vodena privatizacija je tako zadnja priložnost naše generacije, da dokončamo ekonomsko in politično tranzicijo v novo družbeno ureditev, ki smo se ji s širokim soglasjem zavezali pred četrt stoletja. To smo dolžni sebi, predvsem pa svojim potomcem,« je Simoneti zapisal januarja letos, ob podpori gibanju ZA privatizacijo.

In tudi z zares slabo slovensko banko ima bogate izkušnje: za časa finančnega ministra Križaniča je med letoma 2009–2012 vodil nadzorni svet NLB, ko je bila banka vse bolj zrela za bankrot, klecajoč pod milijardami slabih posojil iz preteklosti. Za kar nekaj od njih je (bil) desetletje nazaj zaslužen prav Matej Narat, ki je zdaj kot šef izgubarskega holdinga Sava v vojni s Simonetijevo DUTB, nekdaj pa je kot komercialno nadvse navdahnjeni član uprave NLB metal posojila Bavčarjevemu Istrabenzu ali pa Kordeževemu Merkurju. A drugače od Narata, ki se očitno zelo dobro zaveda pomena dvosmerne komunikacije z mediji, velja Simoneti med novinarji za precej težko dostopnega in zelo skopega v besedah; intervjujev praktično ne daje. Kar pa ne pomeni, da ni sposoben odmevnih izjav, saj dobro pozna vse tranzicijske zablode, ki jih je spremljal. »Dvajsetletni razvojni model Slovenije je bankrotiral,« je povedal lani parlamentu, ko so ga zaslišali pred preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v bančnem sistemu.

Pameten, zelo kompetenten, ambiciozen in delaven, načitan, natančen, mednarodno razgledan, z izpiljeno angleščino, pripravljen na sodelovanje, vešč lobiranja, a lahko hkrati tudi nedostopen in z velikim egom, ki je včasih razumljen tudi kot prepotentnost – tako vsaj nekateri vidijo našega portretiranca. Po vsem tem sodeč bi znal biti Simoneti dokaj zahteven in kompetenten vrhovni šef slabe banke, ki zdaj upravlja novi val slovenske privatizacije.

A to seveda ne bo dovolj. Potreboval bo tudi jekleno hrbtenico, ki je ne bodo zvili aktualni močni politični in lobistični pritiski z leve, desne in od zunaj. Pri prestrukturiranjih in privatizacijah, ki jih bo v slabi banki lahko izvajal skoraj po tekočem traku – navsezadnje bo z vrha upravljal s skoraj dvema milijardama podržavljenih terjatev in lastnine –, pa mu lahko le zaželimo veliko sreče in premišljenih korakov do končnega cilja: bolj zadovoljnih davkoplačevalcev, predvsem pa bolj razvite, normalne in uspešne Slovenije. ●