Roke nad klavirjem, ki me gledajo v oči

Clara Schumann je rodila osem otrok, skrbela za svojo številno družino in bolnega moža, bila pa je tudi skladateljica in pianistka, ženska, ki se je morala vse življenje boriti za pravico do tega, da je lahko ustvarjala. Škotska pisateljica Janice Galloway je o njej napisala knjigo.

Janice Galloway je zanimiva, lepa, temperamentna in senzualna pisateljica, polna zgodb. Najin intervju bi lahko trajal ure in ure. Na otvoritvi Fabule v Cankarjevem domu bo govorila o romanu Clara, ki je v izjemnem prevodu Jureta Potokarja pravkar izšel pri založbi Beletrina.

Clara je bila žena slavnega skladatelja Roberta Schumanna in še ena od izjemnih umetnic, ki je zato, ker je bila ženska, padla v spominsko luknjo zgodovine. Oče jo je že kot deklico vzgojil v eno najboljših pianistk na svetu.

Roman je napisan v posebnem jeziku, kot da ga je pisateljica želela preoblikovati v simfonijo; ko ga beremo, se zdi, kot da v ozadju vseskozi slišimo zvoke, vidimo, kako se Clarini dolgi prsti premikajo po klaviaturi, v naših glavah odmeva melodija njenih misli, čutimo ritem njene ljubezni do moškega in do glasbe.

Janice Galloway je tudi avtorica dveh avtobiografij, v slovenščino je preveden njen prvi in večkrat nagrajeni roman Dihati moraš, to je vsa umetnost (Študentska založba, 2000). Clara je njena peta knjiga.

Začeli sva s škotskim referendumom. »Žal nam tokrat ni uspelo, ampak enkrat nam bo. Škotska bi seveda morala biti samostojna država. Zdaj se zdi, kot da vztrajamo v zakonu, ki ni najbolj uspešen. Čez štiri leta bomo spet imeli referendum; upam, da bo rezultat takrat drugačen.« Janice je svetleči optimist, kot je dejala v nekem intervjuju, »življenje je vedno boljše in boljše«.

Nevrolog Oliver Sacks je o tem, kako glasba vpliva na možgane, napisal, da je v naših možganih veliko muzikalnega. Zaradi glasbe, pravi, smo lahko še bolj zaljubljeni ali pa nam na drugi strani pomaga žalovati. Ko slišijo glasbo, se mnogi nepokretni parkinsonovi bolniki začnejo premikati. Sacks je prepričan, da ima glasba posebno moč. Ugotavlja tudi, da so si na prvi pogled možgani vseh ljudi podobni, le možgani glasbenikov so osupljivo drugačni, kar nevrolog opazi že s prostim očesom. Kako pomembna je v vašem življenju glasba in kako metafizična se vam zdi?

Na to vprašanje obstaja toliko različnih odgovorov. In prvi je zelo preprost: glasba je del mojega življenja zato, ker je moje otroštvo zaznamoval zelo dober učitelj glasbe. Če v življenju naletiš na dobrega učitelja, kar koli že uči, imaš veliko srečo in nikoli ga ne pozabiš. Vedno sem namreč mislila, da je glasba stvar višjega razreda, da se s klasično glasbo ukvarjajo le bogati ljudje, ki z menoj nimajo nič. Izhajala sem iz delavske družine in v našem domu nikoli ni bilo veliko knjig, misel, da bi kdaj lahko obiskovala klasične koncerte, mi je bila tuja. Mama je vedno mislila, da bom gospodinja, tako kot ona. Moj učitelj glasbe pa me je naučil, da nobena umetniška forma ne pripada samo enemu družbenemu razredu. Prva stvar, ki jo je naredil, je bila, da mi je dal v branje knjige o življenju glasbenikov, in ko sem prebirala te zgodbe, sem ugotovila, da so bili tudi najslavnejši glasbeniki revni in da jih je pri ustvarjanju vodila posebna strast. Bilo mi je jasno, da glasba lahko postane del mojega življenja. In tako se je vse spremenilo. Če otroku ponudiš čudovito izkušnjo, v kateri se najde, lahko narediš nekaj zelo dramatičnega. Začela sem igrati violo v orkestru in prvič v življenju sem se počutila pomembno. To, da kot otrok skupaj z drugimi v orkestru igraš, recimo, Bachov Brandenburški koncert, da se zavedaš, da si del tega čudovitega zvoka, se ne more primerjati z ničimer.

Otroci zmorejo veliko več, kot si mislimo. Želijo se učiti resne stvari. In kaj jim danes ponujamo? Ves čas jih podcenjujemo. Zdi se nam, da je učenje latinščine zanje pretežko, učenje tretjega tujega jezika prenaporno ... Neumnost. Pozabljamo, da je David Hume odšel na univerzo pri dvanajstih letih, njegov brat pri desetih ... Glasba ima toliko plasti. Pred kratkim sem brala intervju s čudovito škotsko violinistko Nicollo Benedetti in v njem je tako lepo govorila o svojem odnosu do inštrumenta. Ko igraš violino, je to zelo fizično, tvoje telo postane del tega inštrumenta in obratno.

To, da nisi slaven solist, sploh ni pomembno; pomembno je, da delaš to, kar imaš rad. Tako rada sem igrala violo in bila del orkestra, v katerem sem postala del nečesa večjega in hkrati del inštrumenta, ki sem ga držala v rokah. Glasba je spremenila moj odnos do sebe in do zunanjega sveta, vse to so spremembe v možganih, o katerih ste govorili.

Veliko poslušate glasbo?

O, zelo veliko. Žal ne igram več, ker imam artritis. Moj mož je operni pevec in to me je najbrž tudi polenilo, saj on zdaj v naš dom prinaša glasbo. Moj sin je jazzovski bobnar, kar mi je spet odprlo nove glasbene svetove, kajti jazz je nekaj čisto drugega kot klasična glasba. Glasba nas ves čas uči! Branje, recimo, ni pasivno, a vendar ni tako aktivno kot igranje glasbe. Moram sicer priznati, da nisem bila nikoli prav dobra glasbenica, a bila sem izjemno entuziastična.

Zakaj ste se odločili napisati tako obsežen roman o Clari Schumann?

Spet se moram vrniti k učitelju glasbe. Bil je čudovit mož. Oče mi je umrl, ko sem imela pet let, in nisem bila navajena moških, nisem jih poznala. V mojih očeh so bili neke oddaljene avtoritete. V šoli je bilo malo fantov, ki so želeli študirati glasbo, in tako sem končala v razredu, polnem deklet, med katerimi sem se počutila varno. Učitelj je bil do nas tako skrben, tako potrpežljiv, bil je moja očetovska figura in prvi človek, ki mi je povedal, da sem v neki stvari dobra. Zelo sem mu zaupala. Potem pa sem se nekoč ozrla po stenah razreda, na katerih so viseli portreti glasbenikov: Brahms, Bach, Čajkovski, Chopin, Bartok ..., in nenadoma ugotovila, da so sami moški. »Kje pa so ženske?« sem vprašala učitelja. »Kaj je narobe z nami?« Povedal mi je, da z nami ni nič narobe, da ženske pač niso mogle oziroma se niso smele ukvarjati z glasbo, ker so morale skrbeti za dom in družino. Če prav pomislim, je bil to moj prvi vstop v feminizem. Skladateljic je bilo v zgodovini glasbe dejansko zelo malo; zdelo se mi je, da če želiš postati glasbenica, se moraš odpovedati tako moškim kot seksu oziroma otrokom. Kasneje sem odkrila, da je obstajala izjemna pianistka, ki ni bila le odlična skladateljica, ampak je imela tudi osem otrok. Clara Schumann. Njena zgodba mi je bila tako všeč, da sem se odpravila v Nemčijo in več let proučevala pisma in dnevnike Clare in Roberta Schumanna.

V knjigi Claro opisujete zelo fizično. Njene roke, ki, kot pravi, imajo svoj lasten spomin, njene prste, ki visijo nad tipkami, njeno neskončno krvavenje po številnih porodih. Ko sem brala te opise, se mi je včasih zazdelo, kot da gledam slike Fride Kahlo.

Igranje inštrumenta je v resnici zelo fizična stvar. Ljudje to mnogokrat pozabljajo. Igranje glasbe je povezano z znojem. Poglejte si samo posnetke argentinske pianistke Marthe Argerich. Kako ta ženska premika prste!

Clara je bila že od malega naučena, da je klavir igrala tako, da je sedela postrani, kot da bi jahala konja na ženskem sedlu. Tako je lahko obraz obrnila proti občinstvu, ker si ljudje pri ženski na odru želijo videti njen obraz, dekolte in to, kakšno obleko ima. Igranje klavirja je bilo v tistem času eden od načinov, kako najti moža. Živa reklama. Vsako dekle je bilo na ženitvenem trgu. Najti moža – to je bil smisel njihovega življenja. Clarin oče jo je sicer želel držati čim dlje od moških, saj je ustvaril svojega malega genija, najboljšo pianistko na svetu. To ni bila njena izbira, temveč njegova. Bila je zelo fizična pianistka; mnogokrat je dejala, da se pogovarja s klavirjem, da jo njene roke nad tipkami gledajo v oči ... Predstavljam si, da je bilo njeno igranje tako intenzivno kot igranje Marthe Argerich, nekaj izjemno močnega in hkrati tako zelo ženstvenega.

V življenju je Clara igrala toliko vlog; najprej je bila svetovno znana otroška pianistična zvezda, potem zvesta hči, žena, prijateljica, skladateljica, mati ... Tudi sodobna ženska se še vedno ukvarja z vprašanjem, kako čim bolje odigrati oziroma preživeti vse te vloge: kako biti žena, mati, kako imeti uspešno kariero ...

Detajli teh vlog so se sicer spremenili, drugače pa je resnično vse še vedno enako. Clara je bila umetnica, ki jo je ustvaril njen oče, in vedela je, kaj se pričakuje od nje, še bolj kot večina žensk. Kasneje, ko je morala podpirati in vzdrževati družino, se je morala za to celo opravičevati. V življenju se mi je vedno zdelo pomembno, da se naučim biti čim bolj neodvisna. Clara je bila pri tem vsekakor moja inspiracija.

Se je zaljubila v Roberta Schumanna ali v njegovo glasbo?

To je tako težko vprašanje. Čeprav je res, da glasbeniki že od nekdaj privlačijo ženske – imajo nekaj, kar nas fascinira. Glasba je bila pomemben del njune ljubezni. Z Robertom sta si pisala dolga pisma in včasih sta si namesto besed pošiljala glasbo oziroma notne zapise. Še ko je bila otrok, sta si dopisovala tako. Komuniciranje z glasbo je posebna senzualnost in neizmerna intimnost. Nekdo pošlje misel naravnost v tvoje telo in ti si edini, ki razume to pismo, saj gre za akorde. Je lahko še kaj bolj seksi? Glasbeniki nas seksualno privlačijo, ker zna glasba vstopiti v naše telo. Spremeni naša občutja. Prav tako je glasba stvar dotika, v primeru pianistov so glavni prsti. Kot sem že dejala, je glasba fizična. Glasbenike dojemamo kot potentna bitja; ženske smo zelo dovzetne, ko nam moški umetniki spuščajo seksualne znake na način, ki morda v nasprotno smer ne deluje. Podobno je s pisatelji. Ko recimo pisatelj podpisuje knjige, pred njim v vrsti stojijo ženske z mokrimi očmi, polnimi občudovanja. Ko knjige podpisujemo pisateljice, takšnih prizorov ne vidimo; ne gre za seksualno stvar, kot pri pisateljih, gre bolj za – rad imam vašo knjigo, ne pa – ali se lahko dotaknem vaše roke.

Kot v romanu premišljuje Clara: »Ženske se niso povzpele do genialnosti, povzpele so se samo do zapeljivosti.«

Ženske pogosteje občudujemo moške talente, najbrž je to že v našem DNK. Želimo si nekoga, ki je pameten, ker nam bo znal pomagati vzgojiti pametne otroke. Pri glasbenikih nas navdušuje to, da imajo velikanski talent. Res pa je, da mnogi znajo samo eno stvar – ustvarjati glasbo. Če se zaljubiš v glasbenika, se lahko hitro rodi tragedija, kot v primeru Clare in Roberta.

Schumann je bil dejansko zelo tragična osebnost. Bolan, depresiven, paranoičen ... Njegova žena je lahko le nemočno opazovala, kako se vsak dan bolj potaplja v norost.

Nekaj let pred koncem življenja se mu je omračil um in bilo je strašno. Ko je bil še mlad, je njegova sestra naredila samomor in po tem si nikoli ni opomogel. Psihično bolezen so imeli v družini. Bil je zelo samodestruktiven, veliko je pil, haluciniral. Ves čas ga je bilo strah, da je nor. Včasih je v glavi slišal čudovito glasbo, drugič spet so ga preganjali demoni. Clara pa je bila zelo racionalna. Vodil jo je zdrav razum, že kot deklica je bila takšna. Kaotična duša, kakršna je bil Schumann, se je najverjetneje zaljubila prav v njen razum. Ona je bila praktična in trdna, zdelo se mu je, da bo lahko ob njej svoje življenje spravil v red. A žal se to ni zgodilo, saj je po tem, ko je skočil v Ren, končal v norišnici. Kljub vsej njeni ljubezni in skrbi. Ko je umrl, mu je bilo komaj šestinštirideset let.

Najbrž ni bilo lahko za Claro, ko se je morala iz svetovno slavne pianistke, potem ko se je poročila, preleviti v »hišnega angela«, brez, kot bi dejala Virginia Woolf, lastne sobe.

Težko si predstavljamo, kako zelo slavna je bila. Ko je bila stara enajst let, je nastopala po vseh evropskih prestolnicah. Nastopala je za Goetheja, ki ji je prinesel slaščice, igrala je v duetu s Paganinijem, prijateljevala je s slavnimi skladatelji. Pesniki so o njej pisali pesmi. Oče je imel natančno vizijo za njeno glasbeno pot, kar je bila tudi vizija za njegovo glasbeno pot. Bila je neverjetno talentirana pianistka, ko je igrala, je ljudem zastajal dih. Glasba ji je dala disciplino. Pianisti imajo zelo disciplinirano življenje in um.

Ali je res vedno igrala brez not?

Vedno. Zanimivo je, da je imela navado, da je na koncertih sedela na partiturah. Verjela je, da ritmi in zvoki, zapisani na partiturah, tako lažje prodrejo skozi njeno telo, do njenih rok. Tudi njena mama je bila pianistka in povzročila je škandal, ker je nekoč nastopila visoko noseča. Takrat se je pričakovalo, da bodo ženske v tem stanju ostajale doma, zaprte med štiri stene. Zdi se mi, da je bil to močan simbol za Claro – da je bila na odru v svoji mami, še preden se je rodila.

Njeni glasbeni kolegi, kot so Chopin, Liszt, Brahms in Mendelssohn, so bili slavni in oboževani, kot so danes pop ali rock zvezdniki ...

O, seveda. Ko je knjiga Clara izšla v Združeni državah Amerike, so v recenzijah zapisali, da je bil Chopin David Bowie svojega časa. Kar je na neki način resnica. Dekleta so na njegovih koncertih omedlevala, in to ne le zaradi pretesnih korzetov. Okoli vratu na zlatih verižicah so nosile stekleničke s čajno goščo, ki jo je Liszt puščal za seboj v skodelicah. Okoli teh romantičnih glasbenikov je žarela seksualna avra. Njihove turneje so bile razprodane. Ves čas so z vlaki, ki so nadomestili počasne kočije, potovali od mesta do mesta in polnili dvorane. Njihova glasba je bila »divja«, drzna, drugačna. Ti glasbeniki so oblikovali tudi modo – mladi fantje so se oblačili tako kot Liszt, nosili so takšno frizuro kot on. Takrat se je začel tudi tako imenovani seks simbolizem, ki ga je sicer prvi zasnoval Byron. »Lahko sem kot on, če se bom oblačil enako kot on.«

Ko je Chopin hodil po ulici, so se za njim drenjale oboževalke. Schumannu niso sledile, ker je bil vedno malo čuden, socialno neprilagojen in tudi fizično ni bil tako privlačen, kot sta bila Liszt in Chopin.

Ker je bila ženska, je bilo na Clarinih koncertih drugače, čeprav je imela v sebi veliko erotike. Ko sem v Nemčiji proučevala dnevnike zakoncev Schumann, me je presenetilo, da je, recimo, Robert zvesto zapisal vsak dinar, ki sta ga zapravila, prav tako je natančno zapisoval tudi, kdaj sta imela spolni odnos. Morda zato, ker je tako pogosto zanosila.

Kasneje, ko je Robert pristal v norišnici in umrl, je Mendelssohn sedemintridesetletno Claro poskušal odvrniti od igranja; rekel ji je, odločiti se boš morala, ali boš še naprej glasbenica ali pa boš skrbela za svoje otroke. Če si takrat imel dovolj denarja, se ti ni bilo treba toliko ukvarjati z otroki, kot če ga nisi imel, tako kot ona. Kar ni bilo pravično. Ostala je sama in k sreči ni poslušala Mendelssohnovega nasveta. Morala je poskrbeti za svoje otroke in kasneje še za vnuke, saj so nekateri njeni otroci umrli pred njo. Koncertirala je po vsej Evropi in igrala le Robertovo glasbo. Komponirala je, poučevala glasbo ... V življenju je morala narediti toliko kompromisov. Najprej je bila instrument svojega očeta, kasneje je življenje posvetila možu in še kasneje ohranjanju spomina na njegovo glasbo.

Kot v odličnem uvodu k vaši knjigi napiše Tina Mahkota, klavir v 19. stoletju ni bil le najbolj priljubljen instrument romantičnih glasbenikov, ampak je postal tudi obvezen del vsakega meščanskega stanovanja. Glasbo je prinašal v vsak dom, kot jo je v 20. stoletju recimo gramofon.

Še več, bil je barvna televizija s stereom. Družinska zabava. Vsak je želel imeti hčer, ki zna igrati klavir. Schubert je na primer nastopal kar v trgovinah s klavirji, da so jih ljudje raje kupovali. Klavir je vsekakor povezan z začetkom komercialne industrije. To, da si imel doma klavir, je spremenilo tvoje bistvo, tako kot to velja danes v potrošniški družbi: če nekaj, kar je modno, kupim, lahko postanem drugačna oseba.

V Nemčiji Claro Schumann še celo danes nekateri obravnavajo kot svetnico, drugi jo obsojajo, češ da je bila vsiljivka, ki se je vmešavala v Robertovo ustvarjanje. Kot ste v nekem intervjuju dejali, je nekakšna Yoko Ono romantične glasbe.

V družinah že od nekdaj velja, da kadar gre kaj narobe, je za to kriva ženska. Spomnim se svoje mame. Oče je umrl, ko mi je bilo šest let, in mamo so potem mnogi obsojali, da je umrl zato, ker ga ni bila sposobna odvrniti od alkoholizma. Če je mož nekoč ženi pomagal pri gospodinjstvu, če je recimo na vrtu obešal perilo, so sosedi takoj začeli obsojati žensko, češ, kako slaba žena je, da mora mož namesto nje opravljati gospodinjska dela. Ženska je bila kriva, če je imela preveč ličila, če se je preveč modno oblačila, če se je preveč dolgočasno oblačila ... Žensko je bilo tako lahko obsoditi za karkoli.

Od Clare po eni strani nihče ni pričakoval, da bo žena v klasičnem pomenu besede, vsekakor pa se od nje ni pričakovalo, da bo bolj slavna in opazna kot njen mož. Še danes je problematično, če žena zasluži več kot mož, in to je pogosto vzrok za ločitev. To uničuje seksualno dinamiko. Čeprav gre za globoko ukoreninjene nesmiselne predsodke, so še vedno tukaj. Prav vse, kar je storila Clara, so ljudje obsojali. Ko je Robert zbolel, so jo obsojali, češ da ga je vtaknila v norišnico; pozabljali so, da je morala koncentrirati, da je lahko skrbela za družino. To je ta starokopitni pogled, da ženska nikoli ne more biti dovolj dobra. Če zakon ne funkcionira, je to najbrž zato, ker ona dela nekaj narobe.

Ta ženska je kar enainštirideset let po njegovi smrti propagirala njegovo glasbo po svetu, skrbela je, da ne bi bil pozabljen. Ker je umrl v norišnici, je bila to sramotna smrt, o kateri ni nihče želel govoriti. Ni bilo javnega žalovanja, posmrtne maske, slavnega pogreba kot pri drugih uspešnih glasbenikih tistega časa. Robertove glasbe dolgo ni igral nihče drug razen Clare. Bila je močna. Kljubovalna. Ko je stopila na oder, si je vedno vzela čas, pogledala publiki v oči in šele potem začela igrati. V tistem času so jo zapustili mnogi prijatelji. Eden redkih, ki ji je stal ob strani, je bil Brahms, skupaj z njim je ohranjala sloves svojega moža. Obsojali so jo tudi, ker je zažgala nekaj njegovih del. Mislim, da jih je uničila zato, ker niso bila harmonična, in se je prej posvetovala z Brahmsom. Morda tega danes ne bi storila, takrat pa je bilo drugače in poskušati jo moramo razumeti. Pojavile so se tudi škandalozne govorice, da naj bi bila s štirinajst let mlajšim Brahmsom ljubimca, kar seveda prav tako ne drži.

Napisali ste dve avtobiografiji. Kako težko je brskati po svoji preteklosti? Ko se, recimo, želite spomniti sebe kot otroka, o njem še vedno razmišljate, kot da ste to vi, ali ga opazujete iz neke druge perspektive?

Oboje. Imate kakšno fotografijo iz svojega otroštva?

Kar veliko jih imam.

Kaj naredi nekdo, ko mu pokažete fotografijo iz otroštva? Pogleda fotografijo, potem vas in to še nekajkrat ponovi. Gleda, kaj se je zgodilo s tem obrazom, očmi, telesom ... Ta otrok je neka oddaljena podoba, a to ste v bistvu še vedno vi. Ko sem začela pisati spomine, sem odšla v nekdanjo šolo in se usedla na stol, ki se mi je zdel čisto majhen. Pozabljamo, kako majhna bitja smo bili, ko smo bili otroci. Prav tako sem, ko sem pisala, veliko časa sedela pod mizo; tam sem preživela velik del svojega otroštva. Okolje, v katerem sem živela, je bilo namreč zelo nasilno. Pod mizo pa je bilo varno. In vse te fizične stvari, ki sem jih podoživela, so me popeljale nazaj.

V bistvu danes nisem več tisti otrok. Oziroma sem in nisem. Ko sem se spominjala, sem morala živeti v obeh prostorih hkrati, v sebi in zunaj sebe, in to je bilo čudno. Ko enkrat pripoved steče, iz svojih spominov narediš fiktivni karakter; le tako lahko vanj ujameš obe perspektivi.

Ker ste imeli kar zapleteno otroštvo, se sprašujem, ali je bil ta proces za vas boleč, zelo čustven?

Če nekaj delaš iz srca, so stvari vedno čustvene. Sama sem, kot ste že ugotovili pri Clari, izjemno fizičen pisatelj. Ko sem pisala Claro, sem si na primer iz zbirke londonskega muzeja Viktorije in Alberta sposodila žensko obleko iz viktorijanske dobe, da bi videla, kako je lahko ženska v takšnem oklepu igrala klavir. Dejansko je bilo zelo neudobno, rokavi so bili predolgi in ta preklemana obleka je ves čas šumela in škripala.

Zakaj so danes avtobiografije in biografije tako zelo popularne?

V knjigah iščemo zgodbe o življenju in ne zanima nas toliko, ali gre za spomine ali fikcijo. Bolj ko je zgodba dobro napisana, bolj si predstavljamo, da je neka oseba v njej resnična. Ko sem bila prvič v Sloveniji, so mi pripovedovali o Prešernu – kakšna neverjetna biografija. Kakšna izjemna podlaga za roman! Pripoved o muzi, o štirinajstletni ljubici ... Vsi poznamo toliko zgodb; nekateri jih pač znamo zapisati, spraviti v neko obliko.

O čem pišete zdaj?

Spet gre za zgodovinski roman. Pišem zgodbo o kastratu, ki živi v Neaplju. Ker je imel kot deček izjemen glas, ga je njegova družina prodala, da bi postal slaven kastrat. Premišljevala sem, s čim je obsedena sodobna družba, in spomnila sem se na glasbeni resničnostni šov X-faktor. Sovražim to oddajo, ki je kot mesoreznica, saj iz mladih ljudi iztisne vso originalnost in jih oblikuje v enake klone ter zelo redke izmed njih povzdigne v zvezde. V bistvu iz njih ustvari produkte, za prodajo. V oddaji mnoge posameznike povsem ponižajo, in da je oddaja zanimiva, je pomembno tudi to, da uspe le enemu ali dvema posameznikoma, vsi drugi sodelujoči pa so obsojeni na neuspeh. No, s kastrati je bilo nekaj podobnega. Ogromno mladih dečkov so kastrirali, kar je bila zelo nevarna in mnogokrat smrtonosna operacija, a dejansko jih je zaslovela le peščica. Če je bilo v družini recimo pet dečkov, je bilo očetu dovoljeno, da je enega od njih legalno kastriral, saj je tako obstajala možnost, da bo naredil glasbeno kariero in družini prinašal denar, a ta možnost je bila v resnici izjemno majhna. Zanimala me je zgodba o dečku, ki so mu napovedovali eksotično in slavno kariero, ki so ga za vse življenje iznakazili, on pa ni bil uspešen.

Kaj se zgodi z njim? Roman je v nastajanju in dejansko še ne vem, kako se bo zgodba končala. Sem pa že nekajkrat obiskala Neapelj, obožujem ga. To je kaotično mesto, kjer smrdi, kjer imajo odlično hrano in kjer imajo Caravaggia še vedno tam, kamor spada – v cerkvah.