Roke

Profesorica iz New Yorka, ki se bori z rakom, mi je nedavno pripovedovala o svojih peripetijah z zdravljenjem. Na eni od najboljših ameriških klinik je tožila specialistu o bolečini v predelu hrbta. Zdravnik je pretipal ta del telesa in bolečine povezal s tumorji, ki jih je pokazala ultrazvočna preiskava. Ko je potožila še o bolečini v spodnjem delu trebuha, pa ji je odgovori: »To ni moja bolečina.« Zdravnik seveda ni želel poudariti, da njega nič ne boli, ampak to, da njegova specializacija ni usmerjena v razmišljanje o bolečini, ki sega zunaj predela telesa, za katerega je usposobljen.

Komunikacija z medicinskim osebjem se je profesorici še bolj zapletla, ko je pred začetkom zdravljenja morala podpisati soglasje. Na obrazcu, kjer so bili opisani različni možni stranski učinki zdravljenja, vse tja do smrti, je bilo pred rubriko, kjer bi se bolnica morala podpisati, napisano, ali ji je zdravstveno osebje odgovorilo na vsa zastavljena vprašanja. Ko je temeljito premislila, je obkrožila »ne«.

Na oddelku je takoj zavladala panika. Administrativno osebje je hitelo iskati šefa oddelka, do katerega zaradi njegove zaposlenosti skoraj ni mogoče priti. Zdravnik nikakor ni bil navdušen, da se je moral ukvarjati z žensko, ki ni hotela podpisati soglasja. Precej nestrpno je od nje zahteval, naj mu pove, na katera vprašanja ni dobila odgovora. Ko je to naredila, je stopil k njej, ji kot znak prijaznosti in bližine položil roko okoli ramen, na hitro zdrdral nekaj besed na zastavljena vprašanja in jo vprašal, ali bo sedaj le podpisala dokument. Profesorica je nakracala svoje ime na papir, zavedajoč se, da je zdravnikova roka še vedno na njeni rami, kot da bi simbolno vodila njeno roko k podpisu.

Paradoks te situacije je, da se podpis soglasja za zdravljenje predpostavlja kot trenutek, ko posameznik racionalno pretehta vse nevarnosti posega, ki ga čaka. Roka na rami bolnice pa je bila gesta, ki je poskušala preprečiti, da bi bolnica še naprej težila z vprašanji in na koncu racionalno presodila o nevarnostih nadaljnjih terapij.

Že v antiki so se ukvarjali z analizo gestikulacije. Rimljani so se spraševali, kako so geste povezane s posameznikovim mišljenjem. Igralci in govorci pa so že od nekdaj študirali, kako se najbolje izražati s pomočjo gestikulacije in kako biti čim bolj prepričljiv z gibanjem telesa. Tudi v politiki ima gestikulacija pomembno vlogo.

Prvo mednarodno potovanje predsednika Donalda Trumpa je bilo nekakšna študija geste rok. Najprej se je javnost spraševala o pomenu tega, da je Melania dvakrat zavrnila možev poskus, da bi jo prijel za roko. Iz teh dveh gest, ki so ju svetovni mediji nenehno prikazovali v kratkih filmih, se je razvila cela teorija o zakonski krizi ameriškega predsednika.

Trumpov obisk v Parizu je bil prav tako povezan z rokami. Najprej se je zgodil slavni stisk rok med francoskim in ameriškim predsednikom Emmanuelom Macronom in Donaldom Trumpom, ki se je vlekel izjemno dolgo, ker noben od protagonistov ni želel spustiti roke nasprotnika. Po Macronovi »zmagi« se je ob drugem rokovanju zgodila še bolj komična situacija, ko je Trump skoraj poskušal izpuliti Macronovo roko. Temu se je pridružila še gesta odrivanja z rokami, ko se je Trump prebijal v prvo vrsto na srečanju voditeljev držav Nata.

Roke so igrale pomembno vlogo že v ameriški predvolilni kampanji. Potem ko je v televizijski debati senator Marco Rubio v šali izjavil, da naj bi imel Trump majhne roke, je bodoči predsednik kar naprej dokazoval, da njegove roke nikakor niso majhne. Debata o velikosti Trumpovih rok je privedla celo do tega, da so v nekaterih medijih začeli objavljati mere rok ameriških moških. In nekateri so dokazovali, da naj bi imel Trump glede na povprečje res dlani, ki so nekoliko manjše.

Ameriški predsednik je na svoje roke opozoril še ob razpravi o domnevnih seksualnih igricah, ki naj bi se jih šel pred leti v ruskih hotelih. V zanikanju teh zgodb je poudaril, da je germofob, da ga je nenehno strah, da bi se nalezel bakterij, zato dojema rokovanje kot nekakšno barbarsko gesto. No, ko se na prvem srečanju z Angelo Merkel ni odzval na njeno ponudbo, da se pred kamerami rokujeta, pa ni šlo toliko za njegov strah pred okužbo, ampak bolj za simbolno gesto.

V času novih tehnologij je z rokami povezanih cela vrsta novih gest. Majhni otroci, ki se igrajo s pametnimi telefoni in elektronskimi tablicami, še preden znajo govoriti, včasih želijo v realnosti odstraniti kakšno motečo osebo z zamahom roke, ki je podoben gesti, ki jo uporabljajo, ko na pametnem telefonu prehajajo z ene podobe na drugo.

Večina ljudi ima danes roke zaposlene s pametnimi telefoni. V javnih prevoznih sredstvih običajno ljudje nekaj počnejo s telefonom v roki. Če smo sami v restavraciji, bomo najbrž ob krožnik položili telefon, ko bomo hodili po ulici, pa je prav tako verjetno, da bomo v roki držali telefon. Darian Leader, ki v knjigi Hands (Roke) poda zgodovino tega, kaj vse ljudje od nekdaj počnejo z rokami, poudarja, da ko z rokami začnemo uporabljati neki nov predmet, to dolgoročno vpliva na spremembe človeškega telesa. Ko je na primer v preteklosti človek začel pri hranjenju uporabljati jedilni pribor in je z nožem razrezal hrano na majhne koščke, sta se človeku čez čas anatomsko spremenila ustna votlina in zobni ugriz. To, da danes otroci, še preden spregovorijo, znajo v roki držati pametni telefon in da odrasli slednjega skoraj ne izpustijo iz rok, bo prav tako vplivalo na spremembe v človeškem telesu.

Tudi pred izumom prenosnih telefonov smo težko zdržali, ne da bi si roke z nečim zamotili. Neuspeh obližev, ki pomagajo pri odvajanju od kajenja, nekateri povezujejo s tem, da čeprav obliž pomaga pri soočanju telesa s fizičnim mankom nikotina, pa ne pomaga pri tem, da bi si bivši kadilec lahko zamotil roke.

Tako kot je užitek kajenja povezan s tem, da človek nekaj drži v rokah, je tudi užitek gledanja televizije danes povezan s tem, da gledalec drži v roki daljinec. Ko se družinski člani prepirajo, kateri program bodo gledali, se običajno boj bije tudi okoli tega, kdo bo v roki imel daljinec, kdo bo užival, da na njem pritiska gumbe in izbira programe.

Darian Leader poudarja, da ljudje, ki jim je iz roke bil odvzet predmet, s katerim so se igrali, hitro začnejo roke uporabljati za to, da z njimi na različne načine nekaj počnejo s telesom. Otroci, ki jim odvzamemo legokocke, se morda začnejo praskati, odrasli si začnejo stiskati mozolje, se igrajo z lasmi, brado ali pa si celo začnejo puliti lase ali druge kocine.

Sigmund Freud je takšno ukvarjanje z rokami dojel kot avtoerotično aktivnost, ki poleg tega, da prinaša užitek, mnogokrat vodi tudi do bolečine. Paradoksno ljudje velikokrat dobijo občutek, da obstajajo, če se z rokami samopoškodujejo. Najti način, da se roke zamotijo s kakšnim predmetom ali dejavnostjo, je zato mnogokrat strategija, s katero si posameznik poskuša samopoškodovanje preprečiti. V preteklosti so se nekatere ženske zamotile s pletilkami, da si ne bi z rokami poškodovale kože ali da si ne bi pulile las, danes takšno vlogo mnogokrat igra mobilni telefon.

Roke pa lahko včasih naredijo tudi oboje – samopoškodovanje in umetniško delo. Na umetnem otoku ob črnogorskem mestecu Perast je razstavljena slika, narejena iz ženskih las. V preteklosti, ko so številni moški iz tega kraja z ladjami odhajali po svetu in so jih ženske leta in leta čakale, so se mnoge zamotile tako, da so delale ročna dela. Ena od njih se je odločila, da bo izvezla pobožno sliko iz svojih las. Svojega mornarja je čakala vse življenje in na sliki lahko vidimo, kako se ji je z leti spreminjala barva las. Zlato rumena je postajala vse bolj siva, dokler ni bila že čisto bela. Ženska mornarja najbrž nikoli ni dočakala, njemu v slovo pa je s svojimi rokami in lasmi naredila čudovito umetnino.