Romani niso vodniki za življenje. So življenje ali pa niso nič

Tasmanski avtor Richard Flanagan je dobitnik letošnje Bookerjeve nagrade in pisatelj, ki je v svojih romanih Slovenijo prenesel na mednarodni zemljevid

pet, 17.10.2014, 21:00
»Ko sem slišal, da je Peter Handke izjavil, da slovenščina ni literarni jezik in da zato piše v nemščini, sem takoj sklepal, da je ta človek pravi Slovenec. Oprostite, a ta izjava je res tipično slovenska stvar ... Slovenci imate v sebi neukročen duh, humor, a se ves čas opravičujete, zmanjšujete svojo vrednost in ste izjemno kritični do sebe. A če pogledate – dva milijona ljudi, ki je narod! To je precej nenavaden dosežek. Imate cel kup močnih jezikovnih skupin, ki nikoli ne bodo narod. Vi ste narod, s svojo kulturo, svojo literaturo.«

Tasmanski avtor Richard Flanagan je dobitnik letošnje Bookerjeve nagrade za roman The Narrow Road to the Deep North (Ozka pot proti globokem severu) in pisatelj, ki je v svojih romanih Slovenijo prenesel na mednarodni zemljevid – tudi po zaslugi njegove žene Majde Smolej, hčerke slovenskih emigrantov na Tasmaniji.

Ne prihajam iz literarne tradicije. Prihajam iz malega rudarskega mesta sredi deževnega gozda na otoku na koncu sveta. Moji stari starši so bili nepismeni. Nikoli nisem pričakoval, da bom kdaj stal pred vami v tej veličastni londonski dvorani kot pisatelj s to nagrado v rokah. Tako je dejal Flanagan ob prejemu Bookerjeve nagrade iz rok vojvodinje cornwallske Camille.

Nagrajeni roman The Narrow Road to the Deep North (Ozka pot proti globokem severu) govori o avstralskih zapornikih, ki so bili med drugo svetovno vojno kot taboriščniki pod Japonci v nečloveških razmerah prisiljeni delati na zloglasni »železnici smrti« med Tajsko in Burmo. Pisatelj se je tudi s tem romanom potopil v osebno zgodovino, njegov oče je bil vojni zapornik in delavec na železnici, govoril mu je o peklenskih razmerah v taborišču, o koleri, o razčlovečenju; ta železnica je zato kot temna senca zaznamovala njegovo otroštvo, je dejal avtor.

Nasilje je večno, naša edina realnost, večje od civilizacije, ki ga je ustvarila, piše v romanu. Protagonist romana je poročnik Doringo Evans, ki v tem taborišču gradbišču japonskih ječarjev poskuša preživeti in rešiti podrejene pred smrtjo, mučenjem, kolero. Hkrati ga preganja spomin na prepovedano ljubezen do žene njegovega strica. »Še vedno verjameš v Boga, Bonox?« Doringo na najnižji točki razčlovečenja vpraša enega od njegovih mož. »Poročnik, ne o Bogu, človeška bitja so tista, o katerih se sprašujem,« odvrne on.

Roman, ki »govori o tem, kako preživeti, potem ko preživiš vojno taborišče, o ljubezni, izgubi in trpljenju«, so brez izjeme pohvalili vsi vodilni kritiki anglosaškega sveta, mojstrovina je bila v kritikah največkrat uporabljena beseda. »Če zapišem, da je Flanagan ustvaril bogato tapiserijo, bi precenil katero koli tapiserijo,« je med drugim zapisal kritik Guardiana, predsednik žirije za nagrado man booker A. C. Grayling pa je dejal, da je »Flanaganov roman mojstrovina, ki se bo vpisala v kanon svetovne literature«.

Največji duhovni izum

»Ne delim pesimističnega mnenja naše dobe o romanu,« je dejal Flanagan v svojem govoru na slovesnosti. »Roman je še vedno naš največji duhovni, estetski in intelektualni izum. Tisto, po čemer se kot vrsta razlikujemo od drugih, je zgodba in eden od vrhovnih izrazov zgodbe je roman. Romani niso vsebina, niti ogledalo ali razlaga življenja niti ne vodiči za življenje. Romani so življenje – ali pa niso nič.«

V prvem intervjuju za Sobotno prilogo pred več kot desetimi leti ob slovenskem prevodu njegovega prvenca Smrt rečnega vodnika je govoril o tem, da je rasel v svetu, ki je bil poln nenavadnih zgodb, od skoraj gotskih hororjev do aboriginske mitologije. »Nikoli nisi rekel, ah, kaj sem zadnjič prebral, vedno so bile zgodbe, ki si jih slišal. Pri nas se zgodbe govorijo povsod, po barih, po domovih, ko se vsi zberejo v kuhinji ...« Očitno je bilo nujno, da so se te zgodbe enkrat zgostile v roman, več romanov.

Ko govoriš z njim, iz njega veje nekaj divjega, neukročenega, kot bi s sabo prinesel duh po deževnem gozdu in sapo iz neukročene reke Franklin. Iz njegovega svetlega pogleda, iz cele drže telesa se čuti predanost naravi in povezanost s Tasmanijo, deželo divje narave in srhljivih zgodb, zamešanih s keltsko in aboriginsko magijo, polnih nenavadnega, nedoumljivega. Besedo Tasmanija izgovarja strastno, kot molitev. Ni papirnat, ni zračen, Richard Flanagan je zemlja, voda, je gozd, les, neukročena reka Franklin; hkrati pa svoje pisanje analizira, secira z resnim obrazom in s stisnjenimi ustnicami intelektualca.

Njegovi vzorniki so evropski, tudi južnoameriški pisatelji; kritiki ga primerjajo z magičnim realizmom, kar sam zanika, čeprav govori o tem, da vsak pisatelj v svojem pisanju išče neubesedljivo, neznano, magično, tisto, kar je domena narave.

Takoj po Bookerjevi slovesnosti je za BBC dejal, da ne razume, kako lahko avstralska vlada uničuje tisto, kar je najbolj dragoceno, naravo in gozdove, ne da bi za to imela realno gospodarsko podlago. »Če sem iskren, sem osramočen, da sem Avstralec,« je bil radikalen. Vse življenje se zavzema za ohranitev gozdov, njegovo ustvarjanje in življenje je povezano z naravo. »Za Tasmanijce kultura ni opera ali gledališče ali film, ampak narava,« je rekel. »Tasmanijci razumejo, kako veličastno je drevo in kako nepomembni smo ob njem mi sami.«

Richard Flanagan, pisatelj, zgodovinar, scenarist in filmski režiser, se je rodil leta 1961 v rudarskem mestecu Rosebery; kot potomec pete generacije irskih kaznjencev, ki so jih naselili na Van Diemens Land, otoku, ki je dobil ime Tasmanija. Njegova družina so bili irski katoliki, potomci kaznjencev na obeh straneh, ki so poročili potomce kaznjencev, tako je to šlo, je nekoč rekel o svojih prednikih.

Šolo je zapustil s šestnajstimi in nekaj časa delal najrazličnejša fizična dela, kasneje doštudiral na oxfordski univerzi in se poročil s hčerko slovenskih imigrantov Majdo Smolej, zdaj z njo in s tremi otroki živi na Tasmaniji. Njegov prvenec Smrt rečnega vodnika (1994) smo v slovenskem prevodu Jureta Potokarja dobili pred enajstimi leti, na njegov roman o slovenskih priseljencih na Tasmaniji Plosk ene roke pa smo v Sloveniji čakali skoraj 13 let. Morala se je zgoditi Fabula in Ljubljana je morala postati prestolnica knjige, da lahko enega najlepših romanov o slovenski bolečini na tujem, ki ga je napisal Avstralec, preberemo tudi v slovenščini (v prevodu Irene Duša Draž). Pred dvema letoma smo v prevodu Irene Miš Svoljšak dobili še urbani roman Neznana teroristka. Zdaj seveda čakamo na prevod bookerja, pa tudi na njegov prav tako hvaljen postmodernistični roman o kaznjencu, ki v zaporu slika s krvjo in blatom Gould's Book of Fish (Gouldova knjiga rib), za katerega je prejel prestižno literarno nagrado commonwealth, in roman Wanting, s katerim se je spet potopil v tasmanijsko zgodovino, v viktorijanski čas, in si izbral še eno slavno osebo, skozi katero je spregovoril – Charlesa Dickensa.

Vsi Flanaganovi romani dosegajo visoke naklade, prevedeni so v številne svetovne jezike, kritiki pa njegovo literaturo uvrščajo med največje vrhunce avstralske literature, od Patricka Whita dalje. Mi lahko pristavimo, da je edini mednarodno uspešni avtor, sploh pa edini z bookerjem, ki o Sloveniji piše tako poglobljeno.

S Slovenijo se je prvič srečal, ko sta z ženo po študiju v Oxfordu prvič obiskala Trst, nato pa obiskala slovenske kraje, da bi spoznala ženine svojce. Po tisti oxfordski sivini, ki je bila, »kot bi gledal črno-belo televizijo«, se mu je Slovenija zdela polna barv in strasti, »kot slika Jacksona Pollocka«, je takrat rekel. »A vi kot da ne veste, kje živite,« se je nasmehnil. »To je veliko bolj poseben prostor, kot mu ljudje, ki živijo tukaj, pripisujejo.«

»Ko sem slišal, da je Peter Handke izjavil, da slovenščina ni literarni jezik in da zato piše v nemščini, sem takoj sklepal, da je ta človek pravi Slovenec,« je duhovito dejal. »Oprostite, a ta izjava je res tipično slovenska stvar ...« se je zasmejal. »Slovenci imate vendar v sebi neukročen duh, humor, a se ves čas opravičujete, zmanjšujete svojo vrednost in ste izjemno kritični do sebe. A če pogledate – dva milijona ljudi, ki je narod! To je precej nenavaden dosežek. Imate cel kup močnih jezikovnih skupin, ki nikoli ne bodo narod. Vi ste narod, s svojo kulturo, svojo literaturo. In ljudje tukaj so krasni, niso militaristični, niso nacionalisti, so odprti, velikodušni, kozmopolitski, o svetu vedo veliko več kot mnogi drugi narodi.«

V bistvu je zares nenavadno, da so njegove knjige (do takrat) izšle kar v šestindvajsetih jezikih, a v slovenščini ne. Zakaj smo morali na prevod knjige, ki govori o nas samih, čakati tako dolgo, sem ga torej vprašala pred štirimi leti na Fabuli. »To ni vprašanje zame,« se je nasmehnil. »Spomnim se, da sem svoje agente spravljal v depresijo, ker sem si tako obupno želel, da bi prvi roman izšel tudi v Sloveniji. A nikakor se niso mogli dogovoriti s katerim od vaših založnikov. Poskušali smo nekaj let. Ni bilo zanimanja. In moram reči, da tega še vedno ne razumem. A za vse stvari pride pravi čas. Zelo sem srečen, da se je to zdaj končno zgodilo.«

Ljubezni ne moreš zreducirati na ideologijo

V prvem romanu je njegov junak Aljaž pol Slovenec, pol Aborigin, namerno je del romana postavil v Trst, ker »se je tam rodil moderni roman«, kot je rekel sam; v drugem romanu je to rudarsko mestece na jugozahodu Tasmanije, v katerem je odraščal skupaj s priseljenci iz vse Evrope – Grki, Italijani, Poljaki, Jugoslovani, ki so na ta konec sveta prinesli svoje boleče zgodbe in hrepenenje po domovini. »V usodah teh ljudi sem začutil esenco zgodovine velikih premikov celotnega stoletja: fašizem, komunizem, migracije ... Avstralci pa so jih imeli za najnižji razred državljanov, za dno družbe. O tem sem hotel napisati roman, in ko sem se lotil dela, je bila prav slovenska priseljenska skupnost tista, ki mi je bila najbližja.« Po zgodbah ženinih sorodnikov in slovenskih prijateljev, med njimi so tudi Vlado in Eva Kreslin, pokojni Marko Zorko in Helena Drnovšek, si je počasi oblikoval zgodbo Slovenije. »Zaradi njih sem spoznal mnogo stvari o narodu, o vaši politiki, o fundamentalni naravi dobrega in zlega v slovenski duši.« Zaradi njih je bil navzoč na branju poezije Daneta Zajca, ki ga je popolnoma pretreslo: »Razumel nisem veliko, a bilo je globoko razumevanje nečesa, kar je nad besedami, nad jezikom. Nikoli nisem slišal bolj izjemnega branja poezije v življenju, spomin na izkušnjo bom nosil s sabo, dokler bom živ.«

Plosk ene dlani se je najprej začel pisati kot filmski scenarij, a med čakanjem na finančna sredstva, da bi film posneli, je Flanagan začel pisati roman. »A proces je bil popolnoma drugačen od pisanja scenarija, vzel mi je polna tri leta; roman je v nasprotju s scenarijem celotni univerzum.« Zgodba o slovenskem imigrantu, ki ga preganjajo travme vojne in ki v pijanosti pretepa svojo prav tako slovensko ženo, dokler si ta ne vzame življenja in ga pusti samega s hčerko, ga je preganjala dolgo. »To je bila knjiga, ki je bila napisana iz čiste emocije,« je rekel takrat. »In to ni lahko. Tako veliko tvegaš, tudi to, da zdrsneš v sentimentalnost in izgubiš esenco, resnico, iz katere je stkan človek.« Zaveda se, da je v naši civilizaciji prisoten iracionalen strah pred emocijo, pred tem, da te emocija rani. »Včasih moraš napisati cel roman, da bi napisal eno samo besedo,« je rekel leta 2003. Lahko je to bolečina. Lahko je to identiteta. A vedno je ljubezen, ker »ljubezni ne moreš zreducirati na ideologijo. Ljubezen je najbolj subverzivna in najmočnejša sila, ki se je lahko oklenemo proti grozotam naše dobe.«

Vsakič hazardiraš z Bogom

Dva dni zatem, ko je končal roman Plosk ene dlani, je dobil sporočilo, da so dobili denar za film in da lahko začnejo snemati. Režiser, ki naj bi film režiral, je dejal, da je scenarij tako nenavaden, da je bolje, da ga režira Flanagan sam. In ga je. Seveda ga je bilo strah. A kot je rekel, če se ne podaš naravnost v strah, ne more nastati nič presežnega. »Vsakič se kot ustvarjalec podajaš v negotovo polje, vsakič hazardiraš z Bogom, vsakič obstaja možnost, da boš propadel.«

Flanaganu je uspelo tudi v popolnoma novem mediju. Leta 1998 je bil njegov režijski prvenec s Kerry Fox v glavni vlogi v Berlinu nominiran za berlinskega medveda, producent Miramaxa Harvey Weinstein je hotel odkupiti pravice za holivudsko različico. A ves filmski cirkus zatem, kot se je izrazil, je Flanagana odvrnil od filmske industrije. Tja se je vrnil le še enkrat, zanimivo, s še enim svetovno znanim avtorjem, Bazom Luhrmannom (Moulin Rouge, Veliki Gatsby), ki ga je hotel imeti kot enega od štirih scenaristov za njegov film Avstralija z Nicole Kidman v glavni vlogi. In to zato, kot se je izkazalo kasneje, ker je prebral vse njegove knjige. Flanagana so vztrajno klicali iz Luhrmannove pisarne, a klicev ni jemal resno, je dejal, dokler ni dobil sporočila: Baz Luhrmann leti na Tasmanijo, da se sreča z vami. »Oblekel sem se in obril in se odpravil v mesto na sestanek.«

Njegov prvenec pravzaprav ni Smrt rečnega vodnika, ne, njegov prvenec je knjiga obsojenca, biografski roman o največjem kriminalcu v Avstraliji, ki je organiziral svojo lastno paravojaško organizacijo, a so ga oblasti spravile za zapahe. Po spletu neobičajnih naključij je njegov telesni čuvaj omenil, da pozna pisatelja, ki bi bil pripravljen napisati njegovo biografijo, in kmalu je Flanagana poklicala najbolj zloglasna oseba v Avstraliji. Žena Majda je bila noseča, denarja ni bilo, ponudil mu je 10.000 dolarjev in začelo se je najbolj nenavadno sodelovanje. »Gotovo sem se med pisanjem naučil nečesa, kar je bilo ključno za moje ustvarjanje. Moral sem pisati v prvi osebi, in to o nekom, za katerega sem mislil, da je poosebljenje zla. Ne moreš napisati biografije o nekom, za katerega si prepričan, da je zloben, bralec noče brati tega. Moraš ga narediti živega, večplastnega. Takrat sem spoznal, kako lahko to naredim.« Kriminalčevo duševno stanje se je v zaporu porušilo, imel je napade paranoje, celo Flanaganu je grozil, kmalu zatem si je v zaporu pognal kroglo v glavo, a knjiga je vseeno izšla. S tem denarjem je Flanagan nehal delati kot rečni vodič in si vzel pol leta, da je dokončal svoj prvi roman Smrt rečnega vodnika. Tudi tam raziskuje temo, ki se kot rdeča nit pojavlja v njegovem opusu – v človeku poiskati vse tiste odtenke teme in svetlobe, svet senc; onstran dobrega in zla. V romanu Plosk ene dlani je bralec priča skoraj naturalističnim prizorom, kako oče pretepa svojo hčerko, spet v drugem prizoru opiše, kako ji sam sešije oblekico, kako ji naredi kopel iz kamilic, kako ji izrezlja zibko. Bralec tako ne čuti sočutja samo do trpinčenega otroka, ampak celo do tega strašnega, a ranjenega človeka, ki ne zna ravnati ne ljubiti drugače.

V zadnjem nagrajenem romanu raziskuje podobno stvar: zakaj nekateri ljudje v ekstremnih okoliščinah, kakršna je vojna, presežejo sami sebe, razvijejo sočutje do sočloveka, medtem ko se v drugih sproži temna, strašna plat osebnosti. Zgodba romana Ozka pot proti globokem severu je preizpraševanje o tem, kaj pomeni biti dober in kaj pomeni biti slab človek v istem telesu, in najbolj: kako preživeti po tem, ko preživiš pekel.

»Zelo redki so ljudje, ki bi imeli moralni pogum, da so se v takšnih okoliščinah, ko so bili prisiljeni v zlo, uprli nasilju in zlu,« je takrat rekel Flanagan. Zato piše o prednikih, ki skozi nas prihajajo na površje, ne da bi se sami tega zavedali, ne da bi vedeli, da smo le del reke krvi naših prednikov, ne da bi se zavedali, da ima tako kri kot reka globlji spomin. »Mislim, da obstaja svet kolektivne izkušnje,« je dejal. »Mislim, da je to v nas. In če misliš, da lahko pišeš knjige samo zaradi tvojega talenta, ne bodo veliko vredne. A če si pripravljen tvegati in se potopiti v podzavest, imaš morda možnost, da ustvariš nekaj večjega, kar se lahko uglasi in zazveni z drugimi.«

Treba je pisati o neznanem

Nikoli ni verjel v stavek, da moramo pisati o tem, kar poznamo. Vedno je treba pisati o tistem, kar nam je neznano. Zato se v romanih poigrava s časovnimi plastmi, spominom, preteklostjo, ki jo je treba predelati, da lahko začneš na novo.

»Zrasel sem v svetu, kjer je bila preteklost vedno del vsega, kar je. Ne tako kot v Evropi, kjer čas dojemate tako kot na železniški postaji, vstopiš ob določeni uri in izstopiš. Zrasel sem v svetu, kjer je bila preteklost krožna, kjer si se nenehno vračal k svojemu izvoru, kar je bilo neizbežno. Ne gre za to, da bi bil fasciniran s preteklostjo, a preteklost je neizbežno del mene, tu imamo ljudje drugačen občutek za čas.

A včasih je treba tudi pozabiti, da se lahko premakneš naprej. Kot recimo vi, Slovenci. Ko sem bil tukaj prvič, ste se ukvarjali s temo povojnih pobojev, zdaj vidim, da je ta tema še vedno tukaj, visi nad vami in postaja politično orodje tistih, ki si jo krojijo v svojo korist. S preteklostjo se je treba soočiti, že zato, da se lahko premakneš naprej,« je dejal.

Ko sem ga vprašala, kdo so njegovi pisateljski vzorniki, se je samo nasmehnil. »Borges je napisal dober esej o tem, kako pravzaprav vsi pisatelji izumljajo svoje lastne predhodnike. To je vsa resnica o izvirnosti pisanja,« je dejal. In nato citiral Kafko, ki pravi: »Sem kletka, ki išče ptico. Toda ptice se nam na srečo za vedno izmaknejo in mi smo lahko samo hvaležni, da jih iz svoje kletke opazujemo, kako letijo.«

Prijavi sovražni govor