Tiskane izdaje
Čeprav Razuzdanka dobiva zelo dobre kritike, ji v resnici manjkajo tako zabavni dialogi kot izvirna zgodba. Ali je to cena, ki jo je morala v skečih vedno cinična, duhovita in nesramna Amy Schumer plačati za to, da so jo s televizije in iz stand-up klubov spustili v Hollywood, ki, v nasprotju s pravo Amy, vedno rad propagira družinske vrednote? To je tako, kot bi veganska industrija opazila navdušenega mesarja in mu dala priložnost, da dela zrezke iz bučk. Schumerjeva je morala žal oklestiti svoje direktne domislice – in to, kar je ostalo, je dolgočasno okostje romantične komedije z drobcem duhovitih skečev. Ne zna vsak scenarist narediti tega, kar je recimo v filmu Ko je Harry srečal Sally storila, žal že pokojna, Nora Ephron.
Monogamija je nerealistična
Prvih dvajset minut je Razuzdanka odličen film. Prizor, v katerem oče želi svojima hčerkama razložiti, zakaj se bo ločil od žene, je antološki: »Kako naj vama razložim? Recimo, ali bi bile srečne, če bi se morale vse življenje igrati z isto lutko, četudi jo imate zelo rade? Ne, nesrečne bi bile. Kaj pa če bi vam nekdo namesto nje ponudil lutko stevardeso ali lutko, oblečeno v natakarico? Bi jo zamenjale? Seveda bi. Kaj če bi se lahko z eno lutko igrale samo en dan in je potem nikoli več ne bi videle? Sliši se zabavno, kajne? No, zato se bova z mamo ločila. Ponavljajta za mano: monogamija je nerealistična, monogamija je nerealistična ...« Glavna junakinja Amy si očetove besede vzame k srcu, zato se, ko odraste, vsako noč igra z drugo moško »lutko«; te si podajajo kljuko njenega stanovanja, kot da bi imelo vrtljiva vrata.
Amy piše za moško revijo S'Nuff, v kateri objavljajo članke z naslovi, kot so: Najgrši zvezdniški otroci, Nisi homoseksualec, le ona je dolgočasna, Temu ti praviš joški ... Urednica revije je skoraj neprepoznavna Tilda Swinton in uredniški sestanek je izjemna parodija realnosti o tem, kaj si uredniki mislijo o možganih bralcev in kako upajo, da je tisto, kar se v resnici dobro prodaja, le sovražnost. A ko glavna junakinja na intervjuju prvič sreča svojega bodočega fanta, zdravnika, ki je dober, nežen in prijazen, ritem filma pade in se razen redkih trenutkov nikoli več ne ujame.
Film v resnici prikazuje generacijo punc, ki je nasledila ženske iz nadaljevanke Seks v mestu. Tisto, ki se je naučila, da bo njihovo srce še najmanj strto, če ga bodo zaprle v sef in brez njega hodile na zmenek za eno noč ter se po seksu, pri katerem poskrbijo predvsem za svoj užitek, takoj odplazile iz njegovega stanovanja. To so tudi ženske, ki so se že povsem navadile, da jih moški po prvi noči nikoli več ne bo poklical. Zato ni čudno, da ko to v filmu zdravnik vseeno naredi, prijateljica glavni junakinji reče, da gre očitno za lunatika in da naj takoj pokliče policijo. »Kaj je narobe s tabo, da bi bil rad z mano?« ga vpraša Amy.
Kot pravi v intervjujih, je želela prikazati žensko filmsko junakinjo, ki je takšna, kot so ponavadi moški filmski junaki; so bedaki, a si še vedno zaslužijo ljubezen.
Seks v telesu
Štiriintridesetletna Amy Schumer, ki ima na ameriški televizijski mreži Comedy Central oddajo z naslovom Inside Amy Schumer, je generacija Lene Dunham, avtorice televizijske nadaljevanke Dekleta. Obe radi razkazujeta svoje noge, četudi niso najbolj suhe in dolge, jima za to ni mar, veliko govorita o seksu (tudi najbolj skrite in intimne stvari) in obe podirata meje ter se trudita v javnosti prikazovati manj idealizirano podobo ženske. Na poseben način sta naslednici Mae West, platinaste seks bombe iz 30. let prejšnjega stoletja, ki je bila prva, ki je oznanila, da so slaba dekleta v bistvu dobra dekleta. Njen humoren um je bil vsaj tako hiter, kot je bilo strastno njeno telo, in kot je rekla: »Obline so najlepša možna razdalja med dvema točkama.« V filmih je rada menjala moške kot robce, vse dokler ni našla pravega. »Kaj pravite, da pred mojimi vrati čaka deset moških? Pošljite enega od njih domov, ker sem zelo utrujena.«
In če je Mae West v resnici tlakovala pot feminizmu, Schumerjeva sodobnemu ženskemu spolu, ki misli, da je feminizem to, da si ženska pušča dlake pod pazduho, rada pokaže ogledalo. Njeni skeči govorijo o ženskah, obsedenih s porokami, pri katerih je ženin veliko manj pomemben od obleke, prikazuje, da je tako imenovani seksting čisto neromantičen, norčuje se iz tega, da si mladenke kar naprej trosijo komplimente, kako so lepe, ironizira obsedenost s hujšanjem, selfiji in sladkastimi dekliščinami ter praznovanji novorojenega otroka. (Odličen je njen skeč, v katerem vse prijateljice bodoči nevesti prinesejo različne vibratorje: en ima alarm, drugega lahko upravljaš z govorom, na enega lahko naloži 5000 pesmi, tretji ima GPS, četrti lahko spreminja tvoj status na facebooku ...)
Chomsky in stand-up
Ali so v času politične korektnosti, ki nam včasih pride prav, da lahko zignoriramo vse, ki niso kot mi ali naši, prav komiki tisti, ki nam predočijo svet okoli nas? Če parafraziramo Marxa, so nas komiki nekoč samo nasmejali, zdaj pa je čas, da nas še klofutnejo. Novinarka Megan Graber se je maja v reviji The Atlantic spraševala, ali so komiki novi intelektualci. Odkrivajo tisto, kar spregledamo, in nam kažejo najbolj natančno ogledalo. Komiki, kot so Amy Schumer, Sarah Silverman, Patton Oswalt, Louis C. K., in voditelji, kot so Stephen Colbert, John Oliver in Jon Stewart (prejšnji teden je še zadnjič nastopil v oddaji The Daily Show), imajo lastnosti, ki so jih žal intelektualci, zaprti v slonokoščene akademske stolpe in odvisni od zasebnih ali državnih subvencij, že davno izgubili – to so pravočasnost, modrost, predrznost, neustrašnost in neposrednost.
Kar je žal premalokrat res tudi pri nas. Recimo, žal redko poslušam Radio GaGa, a kadar ga, se mi zdi, da je to najboljši in najbolj direkten politični komentar na stanje stvari v državi.
Komiki govorijo o različnih temah: seksizmu, rasizmu, neenakosti, obsedenem starševstvu, religiji, orožju, splavu ... Amy Schumer je recimo posnela skeč o Billu Cosbyju, obsojenemu, da je omamil in posilil več žensk, v videu Milk Milk Limonade se norčuje iz mizoginih reperjev in obsedenostjo z velikimi zadnjicami. Izjemen uspeh je doživel njen skeč z naslovom Zadnji jebljiv dan (Last Fuckable Day), v katerem igralke v srednjih letih – Julia Louis-Dreyfus, Tina Fey in Patricia Arquette – na pikniku praznujejo svoj zadnji dan, ko so še poželjive. Kot pravijo, je filmska industrija tista, ki določa, pri katerih letih je ženska še lahko seksi. Sally Field je bila recimo v filmu Punchline še ljubica Toma Hanksa, le čez nekaj let pa je bila v Forrestu Gumpu že njegova mama. Moškim se to ne zgodi; do stotega leta igrajo ljubimce, ženske v Hollywoodu pa lahko po 40. letu igrajo le še mame in stare mame.
Kot piše Megan Graber, so danes komiki, ki nastopajo na televiziji, nekakšen lubrikant za aktualne pogovore; pomagajo nam, da govorimo o stvareh, o katerih je treba govoriti, in nam v glavo vržejo prav tisto, kar si zaslužimo. Schumerjevo napadajo tudi, da je rasistična, a resnica pač je, da je država, v kateri živi, vedno bolj rasistična.
Noč z Mattom
Na začetku kariere so producenti Amy Schumer govorili, da nikoli ne bo uspešna, ker preveč govori o seksu. Ni se strinjala z njimi, saj verjame, da seks že od nekdaj zanima ženske in moške. Razlika je le ta, da je bilo komikom od vedno dovoljeno govoriti o tej temi, komičarke pa so se šele zadnjih nekaj let začele norčevati in iskreno govoriti o svojih spolnih zagatah in zadregah. Sicer pa je, žal, največji užitek sodobne ženske šoping in ne seks, meni komičarka.
Film Razuzdanka je po besedah igralke in scenaristke kar v 48 odstotkih avtobiografska zgodba; ima podobno sestro, kot nastopa v filmu, tudi njen pravi oče ima multiplo sklerozo in sama je v ljubezni negotova, tako kot njena glavna junakinja. V skečih in nastopih večkrat govori o tem, kako težko je danes biti mlada ženska, ki ne ustreza vsem lepotnim idealom, ki si ne želi poroke ali otrok in je v resnici samo zelo romantična. Njen govor na prireditvi Gloria Awards je zato med dekleti že skoraj ponarodel. V njem govori o tem, kako je bila v osnovni in srednji šoli priljubljena športnica, pametna učenka in dobra prijateljica, potem pa, ko je prišla na fakulteto, se je vse spremenilo. Nič več ni bilo pomembno, da je bila karizmatična in brihtna, saj ni bila lepa, suha, neumna in voljna, kar so si od deklet želeli fantje, in njihov selektivni pogled je bil zelo pomemben. Njena samozavest je odplavala po vodi. Z duhovitimi dovtipi je lahko zabavala le osebje v menzi, svoji generaciji se ni zdela smešna. Nekoč jo je sredi noči v svojo sobo povabil Matt, eden najlepših fantov v kampusu, a vedela je, da jo je poklical po tem, ko so se v tistem večeru čez njegovo posteljo že sprehodila vsa druga, privlačnejša dekleta. To je bila grozna noč brez nežnosti; ležala je ob svojem sanjskem moškem, ki je bil na smrt pijan, iz radia pa je zvenela najbolj romantična popevka Sama Cooka, You Send Me. Nesorazmerje z atmosfero v sobi in pesmijo v zraku je bilo ubijajoče.
Tista poniževalna noč z Mattom je očitno inspiracija in intonacija vseh njenih skečev.
Čeprav je slavna in uspešna, jo novinarji še vedno radi sprašujejo, ali se je zredila. »Louisa C. K. po forumih nihče ne napada, da je debel in grd, tako kot mene.« Ko so objavili njen tekst v reviji Men's Health, ga niso opremili z njeno fotografijo, ampak fotografijo suhe lepotice, ki so ji nalepili klovnovski nos, da bi s tem bralcem sporočili, da gre za smešen članek. »Mnogo ljudi me še vedno vidi tako kot tisti fant na faksu, a moja samozavest ni odvisna od njihovega pogleda. Nikoli več ne bom nesrečna ležala v postelji kakšnega Matta. Nisem ta, s katerim spim. Nisem samo teža. Nisem svoja mama. Sem jaz. Govorila bom, fukala in se ljubila in se ne bom nikoli opravičevala prestrašenim milijonom ljudi, ki zanikujejo, da imajo kar koli od tega v sebi.«
Od Sally do Annie
Kako pa kaj kaže romantičnim komedijam v neromantičnih časih? Je res to žanr, ki je mrtev? V Hollywoodu jih posnamejo vedno manj, saj ne prinašajo dobička; nekateri za to krivijo najstnike, ki predstavljajo pomembno kinematografsko publiko in raje gledajo spektakle in filme o superherojih. Drugi krivijo moške, ki ne marajo tega žanra, in če ženska še stisne zobe in gre z njim gledat kakšen spektakel, se obratno zgodi bolj redko.
Najboljši romantični komediji, ki sem ju gledala v zadnjih nekaj letih, sta Ameriške prevare in Za dežjem posije sonce, ki ju sploh niso propagirali kot romantične komedije. Obe je posnel David O. Russell, ki je očitno moj najbolj uspešen sodobni približek Nore Ephron, čeprav ima čisto drugačen slog, a podoben recept: odlični igralci, med katerimi se krešejo iskre, inteligentna zgodba, duhoviti dialogi in ljubezen. Drugače pa se raje utapljam v podobe vsaj petnajst let ali več kot pol stoletja starih romantičnih komedij, kot so Philadelphijska zgodba, Pestunja, His Girl Friday, Rimske počitnice, Sabrina, Apartma, Annie Hall, Štiri poroke in pogreb, Hannah in njeni sestri, Jerry Maguire, Delovno dekle, Notting Hill, Pravzaprav ljubezen, Bridget Jones, Blondinka s Harvarda, Bolje ne bo nikoli in seveda Ko je Harry srečal Sally ... To so tiste vrste filmi, ki, četudi smo jih gledali že tisočkrat, jih, če nanje po naključju spet naletimo na televiziji, obvezno gledamo do konca. Ker so smešni, zabavni, zaljubljeni.
Nekarizmatični igralci, kot so Matthew McConaughey, Katherine Heigl ali kakšen Ashton Kutcher, so tako ali tako morilci tega žanra. Kot je zapisala ena od kritičark: v sodobnih romantičnih filmih je preveč McConaugheyja in premalo Clooneyja.
Resnica je, da se gledalci nikoli ne bodo prenajedli romantičnih komedij, prenajedli pa so se klišejev. Prav Annie Hall je recimo dokazala, da ni čisto nujno, da imajo romantične komedije srečen konec. Sodobna ženska junakinja ima namreč vedno izbiro.
Narobe je tudi to, da romantičnim komedijam danes rečejo »chick movies« (filmi za punce), in jih s tem opredelijo za manj vredne filme za blondinke.
Režiser Razuzdanke Judd Apatow trenutno velja za sveti gral hollywoodske romantične komedije. Posnel je filme, kot so 40-letni devičnik, To so 40, Napumpana, Norčije z Dickom in Jane, je tudi producent nadaljevanke Dekleta Lene Dunham. Všeč mi je, ko pravi, da ima rad nezrele ljudi, da na neki način vsi njegovi filmi govorijo prav o njih. Rad ima like, ki so negotovi, izgubljeni in se odločajo za neprave stvari. Ne vedo še natančno, kdo so, in vsa poanta zgodbe je v tem, kakšni odrasli bi radi postali. »Ne poznam nobenega dobrega filma, ki bi govoril o zelo zrelem glavnem junaku, ki mu je vse že popolnoma jasno.«
Glavni recept za romantične komedije je torej ta, da njihovi ustvarjalci nikoli ne smejo podcenjevati publike oziroma humorja. Oziroma ljubezni. In kot v filmu Nothing Hill Julia Roberts reče Hughu Grantu: »Konec koncev sem samo dekle, ki stoji pred fantom in ga prosi, naj jo ljubi.« �
