Tiskane izdaje
Z Volč proti Matajurju vodi (neuradna) Rommlova pot. V vasi Jevšček na Livškem od nedavnega na hiši, kjer je mladi nemški nadporočnik Rommel sodeloval v prodoru, zaradi česar je tudi dobil najvišje prusko vojaško odlikovanje, danes stoji spominsko obeležje. O vlogi Erwina Rommla na soški fronti, čigar vojaško pot sta v resnici zaznamovala šele čas nacizma in druga svetovna vojna, smo se pogovarjali z dr. Blažem Torkarjem, zgodovinarjem iz Centra vojaških šol in Vojaškega muzeja Slovenske vojske.
Če Rommel ne bi zaslovel v drugi svetovni vojni kot puščavska lisica, bi se danes v Posočju in Sloveniji sploh spomnili nanj?
Težko odgovorim. Res je postal popularen kot poveljnik afriškega korpusa in zaradi morebitne vloge pri neuspešnem atentatu na Hitlerja. Sicer ni bil neposredno udeležen v tem, naj bi pa vedel, kar je bilo dovolj, da se ga je Hitler znebil. Firer ga je pravzaprav ustvaril, mu zaupal, ko pa je izvedel za njegovo morebitno povezavo z atentatorji, je moral umreti.
Rommlove povojne biografije bolj v drobcih omenjajo njegovo vlogo v 12. ofenzivi, nanašajo se predvsem na njegovo vlogo med drugo svetovno vojno.
Marsikdo Rommlu pripisuje status kultnega bojevnika, ki da je celo osvobodil zasedeno ozemlje. Kje so izvori takšnih prepričanj? Niti visoki vojaški položaj v nacistični Nemčiji in njegova okupatorska vloga na Slovenskem med drugo svetovno vojno, po kapitulaciji Italije, mu nista mogla do živega.
O Rommlu obstaja dva mita. Prvega je ustvarila nacistična Nemčija v 30. letih, ko je iz njega naredila velikega generala, še posebej po izidu njegove knjige Pehota napada leta 1937. Leta 1935 je bil še major, leta 1939 generalmajor, kar vse pove o njegovem bliskovitem vzponu. Ali je bil nacist ali ne? Zame ni pomembno, ali je imel člansko izkaznico nacistične stranke NSDAP ali ne, dejstvo je, da je v tem obdobju prosperiral. Oboževal je Hitlerja, kar dokazujejo tudi Rommlova pisma njegovi ženi, v katerih izraža navdušenje nad firerjem. Da je prišel tako visoko, je moral biti Hitlerjev človek.
Erwin Rommel je bil odgovoren za zadušitev partizanstva, Kobariške republike in goriške fronte. Foto: Landesarchiv Baden Württemberg - Abteilung Hauptstaatsarchiv Stuttgart
Mit se je tako prijel tudi med Slovenci. Vendar moramo biti zelo previdni – Rommel v zadnji soški ofenzivi teh krajev ni osvobajal, ampak je prišel le izpolnit svojo nalogo. In je nato odšel naprej na nove naloge. Previdni moramo biti tudi zato, ker je bil jeseni 1943 poveljnik nemške armadne skupine B in bil odgovoren za uničenje odporniškega gibanja, ki je nastalo po kapitulaciji Italije na slovenskem ozemlju. Bil je odgovoren za zadušitev partizanstva, Kobariške republike in goriške fronte.
Ampak v vojaškem smislu se je v Posočju vendarle izkazal.
Rommel je bil v času 12. soške ofenzive poveljnik odreda v Württemberškem gorskem bataljonu, ki so ga priključili bavarskemu alpskemu korpusu. V nemški vojski so namreč takrat še vedno imeli vojske posameznih nemških držav – bavarsko, württembeško in prusko vojsko. Med njimi je vladala velika tekmovalnost, kar se je še posebej poznalo v soški 12. ofenzivi. Mladi ambiciozni častniki alpskega korpusa so imeli nalogo osvajati predele Kolovrata in Matajurja. Seveda je ta tekmovalnost spodbudila poveljnika 14. armade generala Otta von Bellowa, da je za osvojitev določenih strateško pomembnih točk obljubil visoko vojaško odlikovanje pour le mérite oziroma modri max.
Rommel je jasno želel osvojiti te vrhove, čeprav niso bili v operativnem območju delovanja njegove enote. Moral bi prodirati po desnem boku bavarskega polka Leib na severni strani Hlevnika, uničiti italijanske artilerijske položaje v zaselku Foni in napredovati proti Matajurju. Tu si je privoščil veliko samoiniciative in drznosti denimo pri infiltraciji v italijanske položaje 3. obrambne črte pod Nagnojem ali pa pod Kukom. Šel je na Matajur in ga osvojil, čeprav ga je dan prej osvojil šlezijski poročnik Schnieber. Toda slednji je v bistvu osvojil vrh Visoka glava, ampak Šlezijci so novico napihnili, poslali poročilo v štab 14. armade in pour le mérite je bil Schnieberjev. To pa je Rommla hudo razjezilo. V 12. ofenzivi se je naučil, da ni dovolj zgolj to, da si strokoven, dober poveljnik, dober vodja, temveč tudi to, da imaš na svoji strani propagando, da znaš vojaške uspehe pravilno medijsko propagirati. Kasneje pa še, da moraš imeti na svoji strani tudi vojaško in politično elito. To je odtlej zelo dobro izkoriščal.
Vse knjige več ali manj pišejo, da je Rommel dobil pour le mérite skupaj s poveljnikom Württemberškega gorskega bataljona, majorjem Theodorjem Sprösserjem za operacijo Longarone ob reki Piavi. Če pa preberete brzojavko nemškega cesarja württemberškemu kralju, v njej piše, da cesar podeljuje pour le mérite nemškima častnikoma za njune boje 24. in 25. oktobra, za Matajur, izrecno pa Longarone ni omenjen, čeprav je v kontekstu zaznati, da sodi zraven.
Je šlo torej odlikovanje v prave roke?
Mislim, da je. On je bil eden izmed promotorjev taktike jurišnih skupin, ki se je razvila v taktiko infiltracije ter poveljevanja s poslanstvom, ki ga Nemci imenujejo Auftragstaktik , v angleškem jeziku pa poznamo izraz mission command . Zaradi tega imamo v Posočju obiske številnih tujih vojsk in te še danes proučujejo, kako so takrat poveljniki delovali na našem ozemlju. Bistvo poveljevanja s poslanstvom je uporaba avtoritete poveljnika pri usmerjanju delovanja prek jasnega poslanstva ter spodbujanje disciplinirane pobude znotraj njegove namere in omogočanje razvoja prilagodljivih podrejenih poveljnikov za izvajanje vojaških nalog.
Dr. Blaž Torkar. Foto: Uroš Hočevar/Delo
Poveljniki so podrejenim dali nalogo, da gredo do neke točke, kako, pa je bila njihova stvar. Iniciativo so dali častnikom nižjih rangov, kar je bilo za takratni čas nekaj povsem novega. Tako so delovali bolj ali manj vsi nemški častniki alpskega korpusa in tudi nekateri avstro-ogrski častniki. Rommla se v tej igri izpostavlja, da je bil eden ključnih dejavnikov uspeha 12. soške ofenzive, predvsem zaradi njegove knjige Pehota napada, ki je pomembno čtivo na tujih vojaških šolah. Toda poveljnik odreda ne more biti ključna oseba, ki odloči razpad celotne fronte. Poznamo tudi druge pomembne nemške častnike, ki so prav tako kot Rommel nizali pomembne uspehe. Izpostavil bi predvsem imena Hermann Balck, Heinrich Kirchheim, Friedrich Paulus in Ferdinand Schörner.
Kritik knjige pa tudi ne manjka.
Napisana je zelo sebično, egocentrično, hkrati pa nam poda natančen opis poti njegove enote. Izpostavlja zgolj sebe, ne opisuje uspehov drugih, ničesar ne pove, kaj je delal z ujetniki, kako se je preskrboval s strelivom, zanemarja vso ostalo logistiko in uspehe drugih enot. Po vojni je bil leta 1927 spet v Posočju in šel skozi vso dogajanje med vojno, knjigo Pehota napada pa izdal šele leta 1937 na podlagi prvih poročil med ofenzivo in po njej, po vojni pa je vse skupaj nadgradil. Skice so res precizno izdelane. V osnovi knjiga ni bila mišljena kot vojaški učbenik, ampak je bila propagandne narave, in sicer pokazati Bavarcem in ostalim, kdo je bil boljši.
Je Rommel na Matajurju res ukanil Italijane, da so se mu predali, čeprav je bil številčno bistveno šibkejši od nasprotnika?
Ja, ker je bila morala Italijanov zelo nizka. Vojaki so celo sami razorožili poveljujoče in se predali in celo vzklikali: »Eviva Germania.« Med njimi so bili očitno tudi Italijani, ki so pred mobilizacijo delali v Nemčiji. Treba pa je še poudariti, da je Rommel pred prodorom na Matajur dobil ukaz, naj se vrne proti Livku do majorja Sprösserja, a ga ni upošteval. Matajur je bil 26. oktobra strateško že nepomemben vrh, saj je bila 12. divizija tega dne že pred Čedadom, Rommel je želel na Matajur samo zaradi modrega maxa. O njem je treba vedeti še nekaj: vedno mu je nekdo ščitil hrbet, vedno je bil v ospredju, vedno je dobil take naloge, ki so predvidevale uspeh, zato si je lahko privoščil nekaj več drznosti.
Kje v vsej tej zgodbi je bitka pri Kobaridu, kje je ta čudež?
Pravilno bi 12. ofenzivi morali reči prodor in ne preboj, saj je preboj preozek pojem. Preboju fronte je sledil prodor po globini. Pravilen strokovni izraz bi bil prodor pri Tolminu, saj nemški in avstro-ogrski vojaški načrti niso nikoli omenjali prodora pri Kobaridu ali bitke pri Kobaridu, temveč omenjajo prodor pri Tolminu s pomožnim krakom prodora pri Bovcu. To, da danes govorimo o kobariški bitki, čudežu pri Kobaridu, preboju pri Kobaridu, je posledica italijanske propagande, saj je Kobarid italijanski sinonim za katastrofo in poraz.
Ali je kje zaslediti kakršno koli naklonjenost Rommla do Slovencev ali gre za še en mit?
Nikjer nisem zasledil, da bi bil naklonjen Slovencem, razen posameznih ustnih pričevanj, ki pa niso podprta z dokumenti. Med drugo svetovno vojno sploh ne, med prvo svetovno vojno pa je bilo to območje bolj ali manj izpraznjeno. Sicer je omenil, da so ga v vasi Jevšček pričakali prijazni domačini in mu dali jesti suhe hruške. Prišel je kot vojak in nato odšel. Septembra 1943 ga zasledimo na fotografiji na Planini pri Rakeku, kjer je bil na obisku pri 194. grenadirskem polku, ki je bil del 71. divizije. Slednja je nadzirala železniški sistem od Ljubljane do Trsta. To je bilo tudi leto velike mobilizacije na Slovenskem in velikega krvnega davka.
V Jevščku ima od nedavnega obeležje.
To podpiram, če se predstavlja strogo zgodovinska dejstva brez hvalospevov. Ni mi pa všeč, da bi se dosežke interpretiralo kot osvoboditev našega ozemlja ali kot naklonjenost do Slovencev.
