S sestanka v Corleoneju

Slavni rimski govornik in državnik Mark Tulij Cicero (106–43 pr. n. š.) je napisal skoraj sto del. Strašno je sovražil prazno besedičenje. Nekoč je na forumu poslušal zagovornika, ki je kazal na varovanca in izumetničeno poudarjal: »Ta izredni človek, ki ga je mati devet mesecev nosila pod srcem …« Cicero ga je ustavil z besedami: »Ali morda druge matere nosijo otroke v žepu?«

Naš prijatelj, sijajen govornik, seveda ni mogel slutiti, da bo rimsko cesarstvo čez nekaj stoletij razpadlo, je pa v tej anekdoti uporabil dva pojma za današnjo Evropo – žep in prazno besedičenje. Vse države med Istanbulom in Stockholmom se bojijo, da bi postale žep za begunce, na tej relaciji pa je tudi toliko praznega besedičenja, da nihče več ne dojema, čemu sploh še potrebujemo EU. Zelo mimogrede: Marcusa so postavili za kvestorja na Siciliji, kamor bi po presoji našega kabineta morali preseliti tudi današnji Bruselj. Na Siciliji, zlasti v zloglasnem Corleoneju, zloglasnem kajpak zaradi mafije, poznajo vsaj neka pravila, v Bruslju pa jih pravzaprav ni več.

Prišli smo tako daleč, da je vojno svetovnemu terorizmu napovedala newyorška mafija, kajpak po »direktivah« iz Corleoneja; države, niti ZDA, očitno niso več sposobne urediti razmer, zato je morda bolje, da stvari vzamejo v roke kar gospodje s klobuki in v temnih črtastih oblekah.

Ja, EU obstaja le nekaj desetletij in je že globoko v krizi identitete, Cosa nostra iz Corleoneja pa je dejavna bistveno dlje in ohranja svojo vitalnost. Morda bi ji kazalo nameniti stalni sedež v varnostnem svetu Združenih narodov.

Za nepoznavalce: Corleone je mestece z 12 tisoč prebivalci, provinca Palermo, vendar je mnogo vplivnejše od Slovenije. Od tam izhajajo Tommy Gagliano, Jack Dragna, Giuseppe Morello, Michele Navarra, Luciano Leggio, Leoluca Bagarella, Salvatore Riina, Bernardo Provenzano itd. In kajpak Godfather, boter Marlon Brando. V tamkajšnjem imeniku smo zaman iskali kako slovensko ime; kaže, da so se vsi odselili v naše kraje in tu zasnovali svojo ložo.

No, Cicera so začasno izgnali v Makedonijo in Ilirijo, potem ga je dal ubiti Mark Antonij, tisti slinavec okoli Kleopatre, in tako naprej … Skratka, Mark Tulij se je gibal po prostoru, kjer je pred tem razpadel še večji imperij od rimskega – imperij makedonskega kralja Aleksandra III., ki se je leta 334. pr. n. š. pri dvaindvajsetih letih izkrcal na obali Male Azije in se s 50 tisoč možmi podal v orjaško odpravo. Najprej je premagal kralja kraljev, Perzijca Dareja, potem pa je v epopeji, trajajoči več kot deset let, zavzemal Afganistan, Indijo …

Uspelo mu je tisto, česar ne zmorejo ZDA. In to tako rekoč hitropotezno. Ni vse v granatah in brezpilotnih letalih, vsaj malce mora biti tudi v glavi.

Vzrok njegove smrti je bil najbrž banalen – malarija. Vsaka slovenska ambulanta, navzlic domnevni krizi zdravstva, bi to zmogla preprečiti in tako preusmeriti zgodovino. Zgodilo pa se je seveda drugače, in to v tedanjem New Yorku, razkošnem Bagdadu. Osvajalčeva smrt je bila začetek pospešenega razpadanja enovite zgradbe, Aleksandrovi generali so se stepli za ozemlja in ljudi, že leta 306 si je Antigon Enooki prvi nadel kraljevski naziv in kmalu so mu sledili tekmeci. Novi kralji so opustili Aleksandrovo iransko politiko (!), kar se zanesljivo slabo pozna še danes. No, utegnil bi se nadaljevati povsem drugačen evrazijski prostor, če ne bi vmes posegel – komar.

Iran bi lahko bil del velikega evropsko-azijskega prostora in kulture, kar politiki doumevajo šele danes, kolikor pač sploh doumejo razvoj dogodkov. Obisk iranskega predsednika Ruhanija pri papežu Frančišku bi moral biti dovolj razpoznaven signal, da se v svetu nekaj spreminja in lahko še hitreje spremeni. Putin, na primer, je Iran inteligentno potegnil v svojo »interesno sfero«.

Pravzaprav je smešno, da je Aleksander Veliki »ekspresno« dospel v Indijo, tako kot Hitler v Maribor (toda z veliko več srca, pameti in »svetovljanstva«, kot so ga tedaj razumeli), moralo pa je miniti poldrugo tisočletje ali več, da je Kolumb začel iskati to obljubljeno deželo nekje na zahodu. T. i. Evropa je v svoji zgodovini, priznajmo, kar večkrat močno nazadovala.

Zdi se, da je prav zdaj v eni takih regresij tudi EU in da se utegne razcefrati kot Aleksandrov imperij ali rimsko cesarstvo. Vsa znamenja razpadanja so že diagnosticirana: jasno je, da za razpad Unije ne bodo kriva ne primitivna plemena z Bližnjega vzhoda in Afrike in ne anofelesi, ki širijo malarijo, ampak gre za probleme v političnem in gospodarskem drobovju same Unije. Preprosto, EU ni niti približno tisto, kar bi morala biti, pravzaprav je z vsakim dnem dlje od zamišljenega. To bi povedali na vsakem sestanku newyorške mafije ali v Corleoneju, kjer se spoznajo na geostrategijo.

EU več kot očitno razpada, ker jo povezuje samo še bruseljska birokracija – in to z direktivami! Demokracija je pozabljen pojem, uporaben le še za nesmiselno rogoviljenje po Ukrajini. T. i. begunska kriza je samo razgalila probleme notranjega ustroja, ki ne dosega standardov uradništva iz časov Marije Terezije; seveda je treba omeniti tudi korupcijo, razne junckerje, dominacijo Nemčije, predvsem pa prikrivano resnico, da je ta skupnost močno stratificirana. Na »gosposke« države, kot bi stvar definiral angleški zgodovinar J. P. Taylor, in na podložne, med katere lahko mirno uvrstimo Slovenijo.

Zanimivo je, kako se nenadoma krči prihodnje območje schengna. Najbolj glasna pa je pri tem Nizozemska, ki velja za nekakšen »pojem demokracije«. Bogseusmili, preberite si Heinricha Jaeneckeja (Beli gospodarji), kako so Holandci leta 1652 na južnem koncu afriške celine ustanovili kolonijo, ki se je nemudoma spridila v najbolj grozen apartheid, tako da so morali poseči celo Angleži, znani »človekoljubi«. In zraven so dovolili Nemčiji edino afriško kolonijo, Namibijo, gromozansko planjavo peska, kjer so se domačemu prebivalstvu dogajala še hujša grozodejstva.

Se bo schengen skrčil na teh nekaj držav Beneluksa ter Nemčijo z Avstrijo? Grozno, da kdo sploh tako razmišlja, ampak v politiki se naokoli sučejo ne samo bedaki, temveč tudi potomci nekdanjih kolonialistov, ki jim je, kot kaže, vloga gospodarjev ostala v genih.

Nujno je takoj povedati, da bi Slovenija proti Nizozemski takoj uvedla sankcije, če se bo ta šla svoj schengen. Premier Cerar je znan po svoji odločnosti. Ker je ta evropski sporazum skupna stvar, ne pa kozarec marmelade za izbrance. In kajpak zmoremo policijo in carino, ki bi vsakega Holandca na Brniku slekla do »nazga«. Tudi mi lahko uvedemo svoj schengen.

Evropa se zaradi begunske krize hitro razgalja; takšen proces smo lahko opazovali že v tridesetih letih, ko so države nenadoma pokazale svoje notranje vzgibe fašistoidnosti. Skoraj vse, celo Velika Britanija. V tem tiči nevarnost novega notranjega razkroja, ne pa v ukrajinskem vprašanju ali Krimu, kar je bilo izvlečeno kot zajec iz magovega cilindra. Skratka, če je Aleksandrov imperij razpadel zaradi – komarja, posledično zaradi malarije in njegove smrti; če se je rimski imperij razsul zaradi vseh kurbarij, ki jih poznamo –, potem bo EU gotovo razpadla zaradi bedakov. Žal zanje nimamo Guantanama.

Zgodovino, v katero obvezno sodi lomastenje bedakov, je treba spremljati hladnokrvno. Drugega ni.