Tiskane izdaje
V juliju in avgustu je drugače kot v vseh drugih mesecih. To sta meseca, ko je prijetneje hoditi v službo kot v drugih mesecih in ki ju je celo prijetneje preživeti na delovnem mestu kot v turističnih krajih. Manj je ljudi in več miru. Na mestnih obvoznicah je redek promet, celo na najbolj prometni cesti v Sloveniji, Celovški, skorajda ni avtomobilov. Podobno je s kolesarskim prometom. Števec, ki beleži število kolesarjev, mi jih ob urah, ko se vozim mimo, pokaže vsaj tretjino manj kot sicer. Na parkiriščih je veliko manj pločevine in mesta so zato lepša.
O tem se velikokrat pogovarjamo v raznih družbah in se v celoti strinjamo. Pa vendar gre velika večina ljudi na počitnice prav julija in avgusta, tudi upokojenci in tisti, ki nimajo šoloobveznih otrok. Običaj je najbrž še iz časov, ko je bilo v najbolj vročih mesecih težko delati. Toda danes večina dela v klimatiziranih prostorih, zaradi dobrih in cenovno ugodnih prometnih povezav pa ljudje nenehno potuje iz hladnih krajev v tople in obratno. Toda zakaj potem tudi v juliju in avgustu, in to v največjem številu? Je mogoče govoriti o užitku takšnega počitnikovanja? O počitku? O spontanem zlivanju turistov s krajevnimi prebivalci, spoznavanju njihovega načina življenja, znamenitosti, tkanju vezi in s tem širjenju obzorij, kar so načeloma razlogi, zaradi katerih ljudje obiskujejo druge kraje.
Milijoni turistov julija in avgusta derejo proti Sredozemlju, v pregretih avtih čakajo v dolgih kolonah na cestninskih postajah in v trajektnih pristaniščih, na letališčih, nervozni in izčrpani so izpostavljeni naveličanemu in neprijaznemu osebju, ki bi najraje videlo, da ne bi bilo nikogar. Za kaj? Za tistih nekaj dni morja, preživetih v neskončni gneči na plaži, kjer jih že prvi dan opeče sonce in kjer priplavajo na površino fekalije in se pomešajo tudi s pitno vodo, saj kanalizacijske cevi niso narejene za toliko ljudi.
S prebivalci odhaja tudi duša
V številnih mestih, v katera se trumoma zgrinjajo turisti, je postalo življenje za domačine neznosno in tudi finančno nevzdržno, zato se iz njih izseljujejo in v zimskih mesecih so tam le duhovi. Trgovine s hrano in lekarne zamenjujejo apartmaji in hoteli. S prebivalci odhaja tudi duša in vse, kar vsako mesto dela avtentično in posebno, se pravi vse, zaradi česar turisti prihajajo.
Med domačini v Benetkah kroži anekdota o turistki, ki je vprašala, kje lahko kupi mleko za otroka, in dobila je odgovor: »Pojdite mimo prodajalne Gucci, zavijte desno pri butiku Fendi, pojdite naravnost čez most do Dolce in Gabbane in mislim, da je tam neka trgovina – če ni lastnik umrl.«
Transparenti in napisi na hišah Turisti, odidite!, Turisti, vi ste teroristi, Bolje begunci kot turisti in protituristični protesti v Benetkah, Barceloni, Lizboni itd. izražajo občutja naraščajočega števila nezadovoljnih domačinov, ki menijo, da množični turizem uničuje vse lokalno in vse tisto, zaradi česar je kraj postal pomemben na turističnem zemljevidu sveta. Prebivalci so že pred leti začeli biti bitko za svoje mesto v Benetkah, toda še ostreje lani v Barceloni, kjer je 1,6 milijona prebivalcev mesta pohodilo 32 milijonov turistov, večinoma tako imenovanih city breakerjev.
Domačini se zavedajo, da je turizem pomembna gospodarska dejavnost za njihov kraj, vendar ga ni treba spremeniti v zabaviščni park in uničiti. Od oblasti zahtevajo zgolj pametno reguliranje, omejitev števila turistov ter hotelov in apartmajev.
Tisti prebivalci, ki ostajajo v svojih mestih, neizogibno prihajajo v konflikt s turisti in turisti z njimi. Prav zaradi množičnega turizma domače prebivalstvo spoznava lastnosti tujcev, iz česar nastajajo stereotipi, ki niso daleč od resnice, če sploh so. Sami iz izkušenj vemo, kdo je zaripli kolesar, ki ga v opoldanski pripeki z avtom prehitimo na hrvaškem otoku. Slovenec. Vemo tudi, kdo so tisti, ki se v japonkah podajo v gore. Čehi in Poljaki. Če sodimo po spletnih objavah, pa so povsod najbolj osovraženi turisti iz Britanije.
Slovenec in Avstrijec: oba prideta s kolesom
Turiste različnih narodnosti je iz lastnih izkušenj z oddajanjem apartmajev na facebooku duhovito opisala književnica iz Makarske Dada Batinić. Zapis je bil preveden tudi v angleščino in objavljen na redditu. Slovenca enači z Avstrijcem, oba prideta s kolesom ali morda z avtom, ki ima na strehi pet, šest koles. Ta turist ne gre na morje, ampak ga vidiš na polovici steze, ko greš na planino izkopavat krompir.
Voziš golfa in do vrha je mrtva tekma. Poskušaš ga zriniti s steze, toda on dvigne bicikel na zadnje kolo in poškoduješ avto na kamnu. Na vrh pride prvi, od pol litra vode, ki jo ima s sabo, mu ostane štiri deci. Da jo tebi, ker ti v avtu ne dela klima. In še o najbolj osovraženih Angležih. Njim je vse ekselent, razen da s prezirom komentirajo tisto, kar vidijo in česar se dotaknejo. Sardele so odlične, toda ali nimate fish and chips? Vse jim je treba zaračunati vnaprej, ker se opijajo, padejo z balkona isti večer in naslednje dni preživijo v bolnišnici.
Vsi opisi so zanimivi, a za to priliko naj bodo dovolj samo še Nemci. Če Nemec reče, da bo prišel v soboto ob 10. uri, bo prišel, četudi je avtocesta zaprta zaradi burje ali mu umre mama. Do njih se kot najemodajalec obnašaš kakor oni do tebe, uradno, kot da si prišel na občino urejat papirje. Gledate se malo hladno, z nerazumevanjem, bojiš se, ali jim kaj manjka, njih pa moti, če jih vprašaš, kako so. Zatem jih več ne vidiš in ne slišiš.
Opis, ki je sicer širši, se ujema s tistim v knjigi Trije možje se klatijo, v kateri Jerome Klapka Jerome pravi: »O Nemcih lahko rečete, da so ljudstvo, ki bo šlo kamor koli in storilo vse, kar mu bo naročeno. Izurite Nemca za delo in ga pošljite v Afriko ali Azijo v varstvu kakega uniformiranca, pa bo gotovo izvrsten naseljenec in se bo spopadal s težavami, kakor bi se spopadal s samim vragom, ko bi mu bilo ukazano. Če bi moral ravnati po svoji glavi, bi kmalu usahnil in umrl ..., ne zato, ker bi mu manjkalo bistroumnosti, temveč le zato, ker mu manjka samozavesti.« Najbrž zato Nemci veljajo za najmanj problematične goste.
Bedekerjev turistični vodič izpred stoletja
Glede na to, da oblasti v imenu višjega BDP-ja nočejo omejevati števila turistov, bi morda kazalo promovirati tovrstna besedila, pa čeprav z današnjimi merili veljajo za etnično nestrpna, celo rasistična. Za začetek bi ponatisnili legendarni Bedekerjev turistični vodič izpred stoletja, ki je bil nezamenljivo čtivo popotnikov dolga desetletja in je imel bralce po vsem svetu. Ta poleg zanimivosti opisuje tudi domače prebivalstvo.
Španija je, piše v njem, brez sledov slikovitosti, natakarji, čistilke in portirji so nagnjeni k lenobi, popotnik je zunaj mest izpostavljen ropu, vlaki so tako umazani, da bi moral imeti človek vedno pri sebi krtačo in prašek proti insektom.
V Italiji je nacionalni šport izsiljevanje, prosjačenje pa nacionalna kuga. Slabše je v Grčiji. Posteljnina v krčmah je polna bolh in drugih groznih insektov. Niti s kozarcem vina se ne morete potolažiti, ker je ogabno. Tudi Egipt je grozen. Turist, ki bi prišel v stik z lokalnim prebivalcem, si ne bi smel mencati oči. Egipčani so le malo inteligentnejši od otrok. Takim ustvarjalnim opisom sta se izognili le Nizozemska in Nemčija, državi, ki se ne soočata s trumami turistov.
Bedeker, ki je sopomenka za vodič, natisnjen v več knjigah, je po drugi svetovni vojni začel izginjati s polic knjigarn, leta 2007 pa je prišel spet v prodajo. Ampak to ni bilo več isto, iz njega so črtali vse opise domačinov, ki leta 2017 s protiturističnimi protesti pri turistih o sebi ustvarjajo vtis, da so divjaki.
Komercialni interesi so danes vsemogočni, povsod poslušamo lajno o delovnih mestih in gospodarski rasti. Starodavna mesta so po tako imenovani razvojni logiki relikti preteklosti, pa četudi delajo denar. Muzeji so bogatejši, predvsem pa je večja vrednost premoženja v pomembnih zgodovinskih mestih. To pa hkrati pomeni, da je pritisk turistov na neprecenljivo lepoto vse nevarnejši. Danes je govor o milijardi turistov, številka se bo v desetletju podvojila. Mesta, ki jih turisti obiskujejo, pa ne bodo dvakrat večja.
Turizem postaja največja industrija, a ta industrija zelo slabo skrbi za osnovni kapital, podedovan od prednikov, zato brez pametnih ukrepov ne bo več dolgo prinašala dobička.
