Saša Lošić: Plavi orkestar je nedosanjan sen

»Plavi orkestar je postal nekakšen simbol, nekakšen nadomestek za bratstvo in enakost nekega drugega časa.«

pet, 01.12.2017, 14:04

Bila sem osnovnošolka, ko sem dobila prvo kaseto skupine Plavi orkestar Soldatski bal. Presnele, ja, presnele, na prazne kasete, so si jo vse moje prijateljice v našem malem kraju. Histerijo, manijo Plavi orkestar, ki se je razširila po Jugi, smo opazovale samo od daleč, na naslovnicah revij, v prispevku na Dnevniku, in − takoj po šoli, preden so starši prišli iz službe − do onemoglosti poslušale komade na razmajanem starem kasetofonu. Na naslovnici deček z melanholičnim pogledom, z nonšalantnim pramenom las na oči, s tisto značilno kapo in v vojaškem plašču je bil nekaj tako eteričnega, androginega, nezemeljskega, kot nalašč za utelešenje najstniških hrepenenj. Njegov specifični deški glas, kot ustvarjen za nežna, zmedena, nerodna bitja nekje na prehodu med otrokom in prebujanjem v žensko, je v naše otroške sobe prinašal hrepenenje, pravljico, ki je takrat zvenela celo malo uporniško ..., naš bal je čudan bal, ljevo, desno, sami ... Orkestar u Plavom svira, ja te gledam, oko nas more ... hajde, hajde, skini se ... daj mi vruče rakije, hoču da se napijem ...

Odveč je najbrž razlagati, da sem znala vse na pamet. Besedil, v katerih sem iskala pomene, tudi takšne, ki jih morda ni bilo, in tudi če bi bili, jih takrat ne bi razumela. Bili smo najstniki off line, analogni najstniki, nedolžni, naivni najstniki, neomreženi, brez telefonov, brez spleta, še celo brez MTV-ja, si to sploh še lahko predstavljamo?! Zato je Soldatski bal zame plošča o nečem, kar je ostalo, zato razumem Roberta Botterija, ki je v filmu Orkestar rekel, da je Plavi orkestar postal nekakšen simbol, nekakšen nadomestek za bratstvo in enakost nekega drugega časa. »Čuvajte mi Plavi orkestar ko zenicu oka svog.«

Zato vem, kaj misli Lošić sam, ko pravi, da je Plavi orkestar nedosanjan sen. Nedosanjan sen, prekinjen sen, zato polni koncerte po celotni regiji, da bi se spet nalezli sanj, ki smo jih sanjali, preden smo se prebudili.

Zato vsakič, kot se čez pet, šest let ponovno združijo v novi turneji, pod odrom vstane tisti drugi, svetlejši obraz nekoč skupne dežele, ki smo ji rekli Jugoslavija, obraz brez predsodkov, brez sovraštva, obraz dežele, ki je znala sanjati velike sanje.

Ne vem, zdaj bi rada napisala, kako sem ga srečala v živo, kot mlada nadobudna novinarka revije Stop, našla sva se v − kako tipično − baru Nostalgija v starem delu mesta, zdel se mi je nekaj najbolj neobičajnega, poet, intelektualec, hiperobčutljiv, z vsemi mogočimi strahovi, samoironijo in še vedno tiste vrste prezenco, karizmo, zaradi katere bi strmel in poslušal tok njegovih besed, ure in ure.

Govoril je čarobne stvari, ker Saša Lošić vedno govori čarobno.

Potem sem z njim delala intervju − reportažo za POP TV v Sarajevu, Saša Lošić nas vodi po svojem mestu, brskamo po malih trgovinah, splašimo golobe pri vodnjaku na Baščaršiji, spijemo kavo v Ćerinem lokalu ... Leto 1998 je, sledovi vojne so povsod, v luknjah tlakovanih ulic na Baščaršiji, v razbitih oknih stavb, sledovi se čutijo, visijo v zraku, a ljudje, ki jih srečujemo, so odprti in srečni. Umetnika Kurt in Plasta, sarajevski Warhol Bojan Hadžihalilović, Pjer Žalica, ki takrat še ni vedel, da bo posnel kultni film bosanske kinematografije Gori vatra! Nato ob reki Miljacki, ki je preživela vse, videla vse in si zapomnila vse, hodimo proti odprtem kinu Metalac, ena od stranic kina je Prva gimnazija. Tam se je rodila tista ponarodela pesem, ki jo še zmeraj slišiš na maturantskem izletu.... Čekat ču te moja Buco kraj Prve gimnazije. V teh letih so se zgodile strašne stvari, a pesem osemnajstletnika, ki jo je zložil v vojski, preden je skupaj s prijatelji, člani orskestra postal najbolj popularen najstniški bend v Jugoslaviji, ostaja. In z njo okus prve zaljubljenosti, ki bo najbrž vedno enak, ne glede na tehnologije, ne glede na strašne stvari okrog nas, ne glede na prehitrovrteči se vsakdan.

Ne delam več intervjuja v Nostalgiji, niti nisva več v kavarni Meeting Point v Sarajevu, na deževen novembrski dan sediva v kavarni Prince of Orange, zelo blizu njegovega ljubljanskega stanovanja, kjer je njegova »baza«, kot pravi.



Za tokratni intervju za Sobotno prilogo sem se v njegovem poetičnem slogu, z melanholičnimi zavoji in meandri sprehodila po reki njegovega življenja, po toponimih njegovega poetičnega sveta. To je bilo nostalgično popotovanje po sarajevski sceni osemdesetih; o tem, da je Plavi orkestar kljub kasnejši pop slavi v resnici nastal kot pop-punk bend. Skupaj z Zabranjenim pušenjem in Elvisom J. Kurtovićem so bili prvoborci gibanja New Primitives in že pred odhodom v vojsko znani na lokalni alternativni sceni. »Začeli smo igrati hkrati s Pušenjem, in to po smrdljivih zadimljenih luknjah, kjer sta iz sten mezela »znoj in kri«.

Govoriva tudi o trenutku, ko je odšel iz svojega mesta, o tistem juniju 1992, ko je kot begunec prišel v Ljubljano.
V Ljubljano sem prišel s polivinilasto vrečko. V njej so bili pulover in nenormalno svetleči čevlji. Ne vem, kakšna je bila logika v tem, da sem zgrabil ravno te. Najbrž sem si predstavljal, da jih bom potreboval za kakšno svirko. Poleg tega je bila v vrečki še Salingerjeva knjiga Varuh v rži. Zelo dobro se spomnim, kako sem pristal na letališču. Nekoliko sem zamudil na prireditev Slovenija za Bosno − to je bila humanitarna manifestacija, ki je imela takrat čudovit odmev v Sarajevu. Skozi letalsko okno sem gledal slovenske planine, nad njimi prekrasno modro nebo. Pričakal me je prijatelj Šeki in me peljal v Ljubljano. Začenjalo se je poletje, zame vedno napol mitološko obdobje, ki je v meni vsakič izzvalo največji zanos. Tokrat je bilo vse narobe. Kot bi ves čas v ozadju igral tisti pošastni violončelo iz Žrela.

Več preberite v jutrišnji Sobotni prilogi.

Prijavi sovražni govor