Tiskane izdaje
Neupravičen je očitek o »zavajajočem skrivanju za avstrijsko obsodbo«, saj se zaradi suverenosti vsake države, da sama odloča o krivdi vpletenih storilcev (in pri tem lahko nastanejo tudi pomembne razlike), niti ni mogoče skrivati. Zgolj kot objektivno dejstvo je v zadevi Patria treba opozoriti na razlike med sodbama dveh najvišjih sodnih instanc različnih držav in tudi na to, kaj je v avstrijski sodbi v resnici zapisano.
Neresnična je navedba mag. Matevža Krivica, da se je po avstrijski sodbi korupcijska pot končala pri Riedlu v Avstriji, ko je navedel, »… le nadaljnja pot slovenskim akterjem namenjenega dela podkupnine v Avstriji ni bila dokazana«. Če bi bilo to res, Riedl ne bi mogel biti pravnomočno obsojen korupcijskega ravnanja, v katerem je bil sam aktivno udeležen, ampak kvečjemu za tako imenovano pasivno korupcijo.
V nasprotju s tem, kar trdi mag. Matevž Krivic, je že v izreku avstrijske pravnomočne sodbe zelo natančno navedena tudi pot prek ponudbe (obljube) in nato dejansko izročene nagrade v Slovenijo in vsakdo lahko to tudi preveri še v obrazložitvi avstrijske sodbe (zlasti stran 13 prevoda po sodno zapriseženem tolmaču). Ker na našem pravnem področju velja domneva nedolžnosti, v sedanjem trenutku ni primerno operirati z imeni slovenskih prejemnikov Riedlovega korupcijskega ravnanja, čeprav bi bilo tudi o javni pravnomočni sodbi kakega tujega sodišča v EU pravzaprav dovoljeno razpravljati in jo po potrebi tudi dobesedno citirati. Vsekakor pa je neresnična Krivičeva navedba, da »nadaljnja pot slovenskim akterjem namenjenega dela podkupnine v Avstriji ni bila dokazana«, saj pravnomočnost sodbe temelji prav na nasprotnih ugotovitvah avstrijskega sodišča z navedbo slovenskih akterjev, ki so pravzaprav podlaga za ugotovitev Riedlove krivde.
Na načelni ravni ima mag. Matevž Krivic sicer prav, ko zapiše, »… če kaznivo dejanje ni bilo dokazano, je obtoženca treba oprostiti – in pika«, saj gre za splošno veljaven pravni princip. Toda če se zavzema za spoštovanje ustavne odločbe v zadevi Patria in drugih odločb ustavnega sodišča – v pravni državi to ne sme biti vprašanje –, potem bi moral tudi zapisati, da je ustavno sodišče zapisalo to, kar je dejansko izreklo in obrazložilo (»– in pika«).
Nikjer ni zapisalo, da krivda kot pravno pomembno dejstvo ni dokazana, ker o tem niti ni bilo pristojno odločati. Odločalo je o pomenu konkretizacije zakonskega znaka obljube nagrade in to (drugače kot avstrijsko sodišče) povezalo z načelom zakonitosti ter zadevo vrnilo najnižjemu sodišču v novo odločanje, čeprav je v točki 37 tudi izreklo, da je v sodbi nižjih sodišč opisano dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, in da so »očitki pritožnika, ki jih uperja zoper stališča sodišč o obstoju znakov kaznivega dejanja, neutemeljeni«.
Na Krivičev očitek, da v polemiki v Pravni praksi ni bilo odgovorjeno na njegove trditve o naročilu predujma kot možni konkretizaciji, »ker na njegove povsem konkretne kritike avtorji [mišljen je predvsem avtor tega prispevka – op. A. F.] ne znajo ničesar pametnega ali prepričljivega odgovoriti«, je treba odgovoriti, da lahko o tem polemizirajo le osebe, ki niso neposredno vpletene in lahko svobodno polemizirajo o pomenu posameznih odločilnih dejstev v poglobljeni strokovni razpravi. Seveda bi se tudi o teh dejstvih dalo na široko razpravljati.
Toda v zvezi s trditvami Krivica je brez vrednotenja možno le navesti, da so se sodišča, ki so časovno odločala pred ustavnim sodiščem, opredelila, ali in kakšen pomen ima spraševanje prek dr. Zagožna o višini osnove, od katere naj bi bila odmerjena (že daleč pred tem obljubljena) podkupnina. Sicer pa bi tudi mag. Matevž Krivic moral spoštovati domnevo nedolžnosti, ki jo je vnovič vzpostavilo ustavno sodišče, saj se zastavlja vprašanje, ali je po odločitvi ustavnega sodišča v svojem prispevku še vedno upravičeno zatrjeval, da je »korupcijsko ravnanje po ugotovitvah finskih, avstrijskih in slovenskih sodišč zunaj vsakega dvoma«, in ali ni taka trditev pravzaprav v nasprotju s tem, kar ves čas zatrjuje.
Strokovne in poglobljene akademske razprave pa si v zadevi Patria ni mogoče zamišljati, ne da bi razpravljavci – tudi mag. Matevž Krivic – sploh pregledali, kaj šele prebrali ali natančno preštudirali obsežno gradivo in se na takih podlagah in v tako pomembni zadevi opredeljevali tudi do vprašanja konkretizacije znaka obljube nagrade. Zato ni mogoče brez odgovora sprejeti Krivičevih (ponovnih) očitkov o sodniških in tožilskih napakah in njegovih nadaljnjih očitkov, da na njegove pomisleke ni ustreznega ali sploh nobenega odziva tudi tedaj, kadar se na posamezne navedbe ne odziva niti sam.
V polemiki v Pravni praksi se mag. Matevž Krivic ne sklicuje na nauk o deskriptivnosti in normativnosti zakonskih znakov, ki sicer prihaja iz njemu pogosto vzorčnega germanskega pravnega prostora in daje odgovore na vprašanja, koliko mora tudi sodna praksa kakšen zakonski znak napolniti z dodatno vsebino in koliko že sam zakonski znak ustreza pomenu, kakršnega izraža že sam izraz. Saj menda ni pričakovati, da bodo sodniki in tožilci na obravnavah namesto kazenskega zakonika uporabljali slovar slovenskega knjižnega jezika, da bodo vselej znali najti sopomenke za izraze, ki so (kot lahko tudi obljuba nagrade) povsem razumljivi in jih pogosto tudi ni mogoče obširneje pojasnjevati ali napolniti z dodatno vsebino (?!). In prav glede tega vprašanja (konkretizacije) sta sodbi avstrijskega in slovenskega sodišča najbolj različni.
Problematika seveda daleč presega zadevo Patria; tudi pri navadni tatvini sodna praksa ne zahteva konkretizacije zakonskega znaka vzeti, saj je vsakomur jasno, za kaj gre, in bi bilo opisovanje posameznih gibov z roko ali kakega drugega vsakdanjega načina delovalo najmanj pretirano. Toda celo pri hudih kaznivih dejanjih, kakor je umor ali uboj, glede pravnega pojma vzeti življenje ne moremo trditi, da ta znak kot izvršitveno ravnanje ni razumljiv in da ga v večini zadev ni mogoče spoznati na podlagi običajnih življenjskih izkušenj, brez posebnega vrednotenja. Več težav kot pojem vzeti, ki obstaja tudi izven zakonske norme, povzroča pravzaprav pojem življenje, če le pomislimo, da je treba opredeliti tudi njegov začetek in trenutek, ko se konča (problemi evtanazije). Toda ne moremo trditi, da Metodu Trobcu, ki je svoje številne žrtve zažgal, po logiki mag. Krivica ni dokazano, da ni izvršil zločina, če za vsako posamezno žrtev ne moremo »konkretizirati«, ali jo je zabodel, zadavil ali pokončal s strelnim orožjem. Zanesljivo pa sicer ugotovimo, da je prav on storilec vseh kaznivih dejanj.
Različna stališča so tudi pri zahtevah za konkretizacijo telesnih poškodb: za tistega, ki je začasno nezmožen za vsakršno delo, po uveljavljeni sodni praksi ni treba zatrjevati, da je nekaj dni negibno ležal itd. Vse to seveda ne pomeni, da glede korupcije ni treba spoštovati sodbe ustavnega sodišča, ki je glede korupcije sprejela dodatna merila. Ta merila pa bodo v prakso nedvomno prinesla tudi dodatne težave glede na naravo korupcijskih deliktov, pri katerih nihče ne piše potrdil, slovesno sprejema obljube nagrad, ampak so korupcijski zneski pogosto skriti v dokumentaciji o navideznih pravnih poslih. Merila so po odločitvi ustavnega sodišča v zadevi Patria strožja kakor v drugih državah EU, s katerimi se radi primerjamo tudi na pravnem področju.
V prispevku mag. Matevža Krivica je spoštovanja vredno njegovo stališče, da kljub njegovemu izrekanju za levičarja vendarle nastopa proti vsakršnemu političnemu enoumju. V zadnjem prispevku z opisom svoje vloge pri obravnavi posameznih zadev dokazuje, da tudi ustavo in zakone razlaga neodvisno od prepričanj, do katerih ima kot državljan vso pravico. Potemtakem je brez pravega vzroka njegova ogorčena polemika (»vrag je odnesel šalo«) o vplivu »politične uravnoteženosti« ustavnega sodišča na sodne odločitve. Saj glede prispevka, s katerim polemizira, tudi on zastopa enaka stališča, ki imajo skupni imenovalec v ugotovitvi, da morajo biti vsakršna politična prepričanja pri opravljanju sodniške ali tožilske funkcije na katerem koli sodišču ali tožilstvu podrejena samokontroli in samoomejitvam. S poštenjem se namreč ne da barantati – ne v imenu ideologije in ne v imenu politike. Poštenje je eno samo.
***
Mag. Andrej Ferlinc
