Tiskane izdaje
Nič ni samoumevno in nič pridobljeno za vselej, niti z Evropsko unijo in kaj šele z mirom ne more biti drugače. EU, ki je za mnoge večna utopija, za neredke pa grešni kozel in vir težav, čaka v prihodnjih mesecih nemalo volilnih preizkušenj. Njena prihodnost bo odvisna predvsem od dinamike v francosko-nemškem razmerju … Bodo po brexitu in volitvah v ZDA tudi Nemci, Francozi …, Evropejci podlegli populizmom?
Francosko-nemški motor ima težave, zato se ne moremo čuditi, da se maje evropski projekt, vedno v zgodovini je bilo tako, poudarja Philippe Gustin, francoski prefekt, nekdanji veleposlanik Francije v Romuniji in soavtor knjige o francosko-nemškem dvojcu.
Evropska unija, da ali ne? To seveda sploh ne more biti vprašanje in vendar se zdi, da odgovor ni samoumeven. Evropejci še hočejo Evropsko unijo? Obstajajo v globalizaciji sploh kakšne druge možnosti?
Zame je odgovor jasen. Da se angažiram in se udeležujem konferenc po vsej Evropi, da sva s Stephanom Martensom [profesor sodobne nemške civilizacije na francoski univerzi Cergy Pontoise] napisala knjigo, kako dati nov zagon Evropi – #FranceAllemagne, relancer le moteur de l'Europe [založbi Lemieux v Franciji in Stiftung Genshagen v Berlinu] –, kaže, kako močno verjamem, da je za večino problemov, s katerimi se soočamo v evropskih državah, mogoče in je tudi treba najti rešitve. Zagotovo je pot prenovljena Evropa, nikakor pa ne more biti rešitev konec evropskega projekta, saj bi to neizogibno pomenilo, da bi se sedanje države Evropske unije začele nacionalno zapirati vase. Alternativa je jasna. Bodisi bomo v tej evropski zgodbi vztrajali skupaj – seveda bomo morali spremeniti sedanji model, saj ni popoln – bodisi bo spet tako, kot je bilo nekoč, ko je suverene nacionalne države zanimalo le tisto, kar se je dogajalo znotraj nacionalnih meja.
Philippe Gustin. Foto: Osebni arhiv
Na nedavnem predavanju v ljubljanskem Mestnem muzeju sta s kolegom Martensom analizirala razmere, kaj vse gre narobe v Evropi, kaj se dogaja v francosko-nemških odnosih. Kako na novo izumiti Evropo? Kdo vse mora ukrepati? Na katerih ravneh?
Diagnozo smo postavili, zdaj je treba poiskati rešitve. Po mojem prepričanju je pomembno troje. Najprej je treba poudariti, da je Evropa nastala povečini z liberalnim ekonomskim povezovanjem, pri čemer je pomembno vlogo odigrala globalizacija; mislim na svobodni pretok ljudi, blaga, storitev … Kot liberalec verjamem, da bi v tej smeri morali nadaljevati, a nikakor ne tako, da si v zunanji trgovini, recimo, postavljamo pravila, ki si jih naši partnerji ne. Če spremljamo, kaj se dogaja na Kitajskem in kaj se bo zagotovo dogajalo tudi v ZDA – vsaj po izjavah, ki jih je dajal novoizvoljeni predsednik Donald Trump –, je protekcionizem očiten. Nič novega ni, obstaja že dolgo.
Pri tem ni mogoče mimo trgovinskih sporazumov, kot sta Ceta in TTIP …
Zagotovo. Smernice so jasne. A naj ponovim: sveta ne bomo mogli spremeniti. Med tem se je močno predrugačil, globalen je in takšen bo tudi v prihodnje. Še naprej bomo skrbeli za globalne izmenjave, nanje smo navajeni in jih potrebujemo, toda ... Kot prvo rešitev za ponovni zagon Evrope bi izpostavil naslednje: Evropejci moramo razmisliti o modalitetah protekcionizma. Ne govorim o zaprtem protekcionizmu, ampak o takšnem protekcionizmu, ki bo vsaj enak protekcionizmu velikih blokov, kot so Združene države Amerike na eni strani in Azija na čelu s Kitajsko na drugi. Nesprejemljivo je, da s pravili, ki jih imamo sedaj, uničujemo lastna delovna mesta po Evropi, naši najpomembnejši partnerji po svetu pa jih ne upoštevajo. Treba je začeti ščititi tako naše dobrine kot intelektualno lastnino in delovna mesta. Ne moremo več soglašati z logiko, po kateri bi še naprej selili proizvodnjo iz Evrope, tudi zato ne – in to je pomembno –, ker je treba v sodobno ekonomsko enačbo začeti vključevati okoljske vidike.
Očitno je, da smo zaradi kratkovidnosti v preteklosti zagrešili nemalo napak.
Seveda smo naredili ogromno napak. A prepričan sem, da je v tem spreminjajočem se svetu tudi med največjimi onesnaževalci planeta – naj bo Kitajska ali ZDA – vedno več ekonomskega zavedanja, koliko je okoljskih tveganj. To se je pokazalo tudi na podnebni konferenci COP21 v Parizu. Naj bom jasen: ne pravim, da je treba zapreti meje in da moramo potem ostati sami, kajti svet bo tudi v prihodnosti globalen; pojavili se bodo novi pomembni akterji, kot so afriška celina, Južna Amerika in tako naprej. Ne predstavljam si, da bi lahko bilo drugače, razen če ne bo še več vojn. Pravila, ki jih definiramo v odnosu do drugih, morajo biti enakovredna.
Pri tem kaže morda izpostaviti, da se lahko v boju proti podnebnim spremembam marsikaj zalomi ... Sploh če spomnimo, kako je Donald Trump pred volitvami govoril o globalnem segrevanju. Bi se ZDA lahko odrekle pariškemu sporazumu? Prav zdaj se končuje konferenca v Marakešu.
Pred skorajda letom dni so bile v Parizu dane določene zaveze. Dobre so, a zdaj je treba poskrbeti, da bodo tudi zaživele; države morajo ratificirati sporazum, minilo je leto dni, toda dela je še veliko. Ob tem bi še rekel, da ZDA tudi pod Barackom Obamo niso pohitele, da bi med prvimi ratificirale sporazum (smeh). Vidimo, kakšen je rezultat teh dolgotrajnih pogajanj in obenem tudi ozaveščenosti. In vendar ne more nihče reči, da planet ni bolan. Zemlja je bolna, za njeno bolezen smo odgovorni. V zgodovini človeštva so vedno obstajala podnebna nihanja, toda za te, s katerimi se soočamo danes, je povečini kriva človeška neumnost: ker nismo mislili na okolje. Še bolj kot odgovor na vprašanje, ali sploh hočemo Evropo, je ključno vprašanje: Ali si želimo, da bi bil planet tudi za jutri, za naše otroke? V tem kontekstu mora svojo vlogo odigrati tudi stara celina. Očitno je, da se vsi ne strinjamo ... Zanimivo je brati, kaj se dogaja v vzhodni in srednji Evropi, kakšne odločitve o fosilnih gorivih sprejemajo na Poljskem in celo v Nemčiji, ki se ob zaključevanju jedrskega programa vrača k termoelektrarnam. 27 ali 28 zelo različnih držav članic mora nekako krmariti skupaj. In vendar mislim, da splošno evropsko filozofijo razumemo vsi. Ali je vsaj ne zanikamo, kar je pomembno.
Pomemben element za ponovni zagon evropskega motorja je ekonomija. Kaj je še pomembno?
Medtem ko je ekonomija del evropske genetike, drugi element ni, saj je nov. Živimo v svetu vse večjih nevarnosti, ki Evrope ne zadevajo le na njenih zunanjih mejah, ampak tudi na domačem ozemlju: recimo terorizem. Prepričan sem, da varnost 507 milijonov prebivalcev Evropske unije ne more biti odvisna samo od Nata. Sploh ne ob takšnem Natu, kot je sedaj, in ob takšnem predsedniku ZDA, kot bo Donald Trump, ali kot je Erdoğan v Turčiji. Evropa bo morala poskrbeti za lastno obrambo. Te pristojnosti potrebujemo, kajti v nasprotnem tvegamo, da jutri ne bo nikogar več, ki bi nas branil.
Verjamete, da je čas za evropsko vojsko?
Potrebujemo skupno obrambno politiko s skupno vojsko. Desetletja smo živeli v Evropi, ki ni imela nikakršnih »državotvornih« kompetenc: ni imela sodstva, policije, obrambe, skupne diplomacije. V svetu, kakršen je bil, je bilo to mogoče, danes pa se je spremenilo vsaj dvoje: nevarnosti je vedno več in jasno je tudi, da se ZDA, kar zadeva varnost Evrope, vedno manj angažirajo. Tako je bilo že pod Obamo, ne bo se začelo s Trumpom … Kaj naj storimo? Lahko tiščimo glavo v pesek in čakamo, da vse mine, ali pa se bodo morale države članice odreči določenim suverenostim. In to je zagotovo težje. Med tem so se v mnogih državah na oblast že povzpele, ali se vzpenjajo, protievropske stranke, ki na tovrstna odrekanja niso pripravljene. Pod njimi je pričakovati še več nacionalnega zapiranja vase, ko bi vsakdo varoval le sebe. Verjamem, da takšen model ne more delovati.
Pot je torej skupna evropska vojska. Kaj vse še bomo morali spremeniti?
Še prej bo nujna reforma schengenskega območja. Treba bo poskrbeti za skupno obmejno stražo, za podobno, kot je obstajala že v času avstro-ogrske monarhije, ko so države medsebojno sodelovale pri varovanju meja; kar je pomenilo tudi večjo povezanost policije in sodstva. Reformo potrebujemo, da bi se lahko notranje zavarovali, da bi povezali notranje varnostne sile. Za primere morebitne agresije od zunaj pa je treba utrditi tudi arzenal skupne obrambe – poskrbeti za evropsko vojsko. Vemo, da danes ni več čas vojskà, ki bi štele na milijone vojakov. Biti vojaška sila pomeni nekaj drugega. V Franciji, denimo, imamo jedrsko orožje, in to zagotovo odvrača sovražnika od napada. Paradoksalno je, da so evropske države v zadnjih letih povečini – in v Franciji ni nič drugače – zmanjšale proračun za obrambo, za povrhu smo se povsem prepustili Natu. Zdaj vse bolj kaže, da ta izračun dolgoročno ni bil dober. Povsem mogoče je, da bo, kot je napovedal Trump, v Natu prišlo do sprememb, in potem bomo zelo ranljivi, kajti zunanjih groženj je vedno več. Ni normalno, da je nas Evropejcev več kot 507 milijonov in da za svojo varnost, obrambo nismo odgovorni sami.
Govoriti o vojni na miroljubnih evropskih tleh je strašljivo, kakor da tabu ... Kot ste poudarili na predavanju, vojnih pričevanj ni več, ljudje, ki so doživeli svetovno vojno, se poslavljajo. Ni več temeljnih zgodb in tako tudi ne zavedanja, da mir ni samoumeven.
Ljudje pozabljamo. Ni več osnovnih zgodb, čeprav ste tudi v Sloveniji, denimo, lahko občutili, kako je v zadnjih desetletjih vojna prizadela Balkan. Po eni strani pozabljamo, po drugi strani je močan pacifizem. In to je še tretji element, ki je ključen za ponovni zagon Evropske unije: mislim na vrednote, skupne vrednote. V primerjavah med Nemci in Francozi je zanimivo, kako si Nemec – ni pomembno, koliko je star – ne more predstavljati, da bi kakšen nemški vojak v nemški uniformi tvegal svoje življenje v zunanjih operacijah v Siriji ali Libiji. Ali še huje, da bi šel ubijat. Ne morejo si zamisliti, da bi nemški vojaki spet sejali smrt po planetu. Občutek krivde je še vedno močan ... Pravijo, kako je edina prava obramba pacifizem. In vendar je očitno, da samo pacifizem ni več dovolj, ne bo zadoščal. Nemčija bo morala biti toliko tudi geostrateška in geopolitična sila, kolikor je ekonomska sila.
V nemškem imaginariju je vojak nekaj drugega kot v francoskem. Francoski vojaki so navzoči marsikje v Afriki, denimo.
Francoski ali ameriški vojaki se niso v zadnjih sedemdesetih letih nikoli nehali vojskovati. Bile so različne vojne, denimo, med dekolonizacijo, bil je Vietnam, bila je Indokina, bila je Alžirija, vse, kar se je dogajalo v francoski Afriki. Ne znam povedati drugače kot tako, da nismo Francozi nikoli opustili navade, da vstopamo v vojne. Na naših sprevodih ob 14. juliju je vedno tudi vojska, česar si v Nemčiji ne morejo zamišljati. Zagotovo so vrednote tisto, kar je ljudem najtežje razložiti. In vendar je treba evropski konsenz iskati prav v skupnih vrednotah. Obstajajo, kljub kulturnim, zgodovinskim, geografskim, ekonomskim, jezikovnim in še drugim razlikam. Govorim o demokraciji, svobodi, strpnosti, solidarnosti. Teženj, da bi jih zanikali, je vedno več. Mogoče pa smo bili Evropejci doslej preveč naivni. Pogosto smo mislili, da so vrednote, o katerih govori splošna deklaracija človekovih pravic, univerzalne, da vsi verjamemo vanje …
... in da so pridobljene za vselej.
A niso. Ne le, da vsi ne verjamemo vanje, celo med nami Evropejci, med mladimi, so – kot smo lahko videli po terorističnih napadih v Franciji in Belgiji – taki, ki mislijo drugače. Čeprav so hodili v naše šole in so kot otroci druge ali tretje generacije priseljencev odraščali v naših mestih – torej so Francozi, Evropejci … – se hočejo bojevati proti tem skupnim vrednotam. Ne zdijo se jim sprejemljive. In če zdaj vse to prenesem na svetovno raven, če poslušamo govore v ZDA ali če vemo, kako je s človekovimi pravicami na Kitajskem ali v afriških državah, potem se moramo zavedati, zakaj je Evropa še vedno Evropa, zakaj je privlačna za mnoge od drugod. Še vedno smo prostor miru, svobode in blaginje. Paradoksalno je, da to navadno vedo tisti, ki ne živijo v Evropi, mi pa smo pozabili.
Oziroma vse bolj dvomimo o evropskih inštitucijah.
In s tem veliko tvegamo.
Medtem ko se pogrezamo v tehnokracijo, se tudi v Evropi širijo populizmi. Po brexitu je pred EU še nemalo volilnih preizkušenj: skorajšnje predsedniške volitve v Avstriji, prihodnje leto bodo volitve na Nizozemskem, v Franciji, Nemčiji ... Francoska desnica bo jutri in v drugem krogu čez teden dni izbirala kandidata, ki se bo potegoval za prvi stol v Elizeju. Ob tem se vsi bojimo skrajne desničarke Marine Le Pen, čeprav je za zdaj marginalna političarka.
Nacionalna fronta je prva stranka v Franciji.
... že, že, vendar ne po mestu v političnih strukturah.
Drži. Paradoksalno je, da si vsa ta populistična in suverenistična gibanja pot, ki naj bi jih popeljala do oblasti, tlakujejo prav s pomočjo vrednot, kot so demokracija in svoboda govora. Kdor je humanist in je rad Evropejec, se sprašuje, kaj narediti. Verjamem, da je odgovor v argumentih in dejanjih in da je treba upoštevati, kaj danes muči Evropejce, kakšne so potrebe ljudi. In še nekaj je pomembno, čeprav izraz morebiti ni najbolj posrečen: Evropa trpi za pomanjkljivim marketingom. Nujno je ponavljati, kaj vse daje Evropa mladim in manj mladim, večina ljudi se tega sploh ne zaveda. V zadnjih petintridesetih letih sem živel v različnih državah po stari celini, tudi na vzhodu, zato dobro vem, kako dolgo smo nekoč čakali na mejah. Se res želimo – če bo evropski projekt propadel in se bo vsaka država postavila spet samo zase in za svoje pravice – odreči vsemu temu? Želimo ždeti ure in ure na meji iz ene države v drugo? Vse to bi morali bolje razložiti ljudem, morda bi morali pojasnjevati manj tehnično. Ob tem seveda ni mogoče prezreti, kako politika vse bolj odstopa od evropskega projekta. Ključe evropske hiše smo prepustili tehnikom.
Tehnokracija je prevladala nad politiko.
In zaradi tega je ne bi kamenjal, saj je samo opravila svoje delo. Potem ko je odpovedala politika, so tehnokrati tisti, ki so poskrbeli, da je evropska hiša zdaj še v kolikor toliko normalnem stanju.
Philippe Gustin. Foto: Osebni arhiv
Kaj se je zgodilo s francosko-nemškim dvojcem? Povedno je, da v Franciji, kot ste pojasnili na predavanju, govorite o paru, v Nemčiji o tandemu, [pri nas o vlaku]. Je odpovedal?
Ne, francosko-nemški motor še vedno dobro deluje v ekonomiji, tudi v sferi civilne družbe se dogaja ogromno in predvsem veliko dobrega, rekel bi kar odličnega: naj gre za izmenjave med različnimi združenji, izobraževalnimi ustanovami … Za vse to so zaslužni ljudje, na tisoče ali milijone jih je, in zelo predani so. Problem pa je, da vsega tega ni več v politiki. Na najvišjih ravneh se je v obeh državah sčasoma razmahnilo določeno nepoznavanje drug drugega, to nepoznavanje se je pozneje preoblikovalo v nezaupanje, danes pa se kaže kot indiferentnost. Če bi se poglobili v zgodovino Nemčije in Francije, bi videli, da ni brezbrižnost nikoli prinesla nič dobrega. Kadar sta ena do druge indiferentni Francija in Španija ali Italija in Nemčija, seveda ni dobro, ni pa tako resno kot med Francijo med Nemčijo. Brezbrižnost med njima je vedno vodila v vojno. Zato je nujno bedeti nad tem, kar se dogaja s francosko-nemškim motorjem, posebno na politični ravni. Treba si je dajati spodbudne signale, denimo, pri vrednotenju učenja jezikov, nemščine v Franciji in francoščine v Nemčiji.
Učenje jezikov je ključno.
Jezik je ključ, orodje, ki omogoča, da si lahko odpiramo vrata do kulture druge države. A če ključa ni, postane odnos nem. Nem odnos je mrtev odnos, saj pomeni, da se ne razumemo več. Če bomo drug k drugemu prisiljeni pristopati le še s pomočjo tretjega jezika, se bomo prikrajšali za marsikaj. Veliko bomo izgubili pri razumevanju drug drugega. In to je resnično nevarno, sploh v času, ko so povezave med obema država že precej razrahljane. Potrebujemo nov zagon, tako kot sta leta 1963 [z Elizejskim sporazumom] znala zanj poskrbeti general Charles de Gaulle in Konrad Adenauer. Zavedala sta se, da se je treba obračati k mladim, se učiti jezika druge države, povečati izmenjave med državama ... V petdesetih letih je bilo kar devetim milijonom mladih Francozov in Nemcev omogočeno bivanje v sosednji državi. Da bi danes poživili dinamiko, bo potrebno veliko politične volje, in nujno je zavedanje, da bo imel zaradi težav francosko-nemškega motorja tudi evropski motor probleme pri zagonu. Vedno sta bili Francija in Nemčija tisti, ki sta – predvsem v kriznih časih – morali doseči kompromis, tako med sabo kot z drugimi. Proces se ni spremenil in se ne bo, sploh ne v tako bolni Evropi, kakršna je sedaj.
Že letošnje leto in sploh leto 2017 bo volilno zelo pestro, z volitvami na Nizozemskem, v Franciji, Nemčiji, v treh ustanovnih članicah EU. Morali bomo biti pozorni na to, kako se bodo v ospredje prebijale protievropske stranke. Prav te bodo na koncu odločile, kakšen bo rezultat. In zato je še toliko pomembneje, da proevropske stranke jasno zagovarjajo idejo, da EU ni vir vsega slabega, ampak je vir rešitev. Tega zdaj ni. Danes odgovornost za svoje težave zlahka pripišemo Evropski uniji, postala je grešni kozel. Zagotovo je kriva za marsikaj, a menim, in ni nujno, da se vsi strinjajo z mano, da bomo lahko kup problemov, s katerimi se spopadamo, rešili samo znotraj EU: naj gre za ekonomsko problematiko, priseljevanje, varnost.
Vrniva se k jutrišnjemu prvemu krogu predvolitev na desnici. Kaj si je obetati?
Tega ne more nihče vedeti.
Ankete javnega mnenja kažejo najbolje Alainu Juppéju, sedanjemu županu Bordeauxa, nekdaj predsedniku vlade in večkratnemu ministru. Kažejo mu bolje kot Nicolasu Sarkozyju.
Do raziskav javnega mnenja je treba biti previden, saj vemo, kako se je končalo v Združenih državah Amerike. Sam sem bil sicer ves čas prepričan, da bo zmagal Donald Trump, kakor sem tudi napovedal, da bodo Britanci izglasovali brexit. Toda tokrat je v Franciji prvič, da bosta odprte predvolitve organizirali tako desnica kot levica. Ne da se napovedati, koliko ljudi bo prišlo volit.
Bodo volili predvsem najbolj motivirani Francozi? Morda tisti, ki so najbolj razočarani? Kako mobilizirati volilno telo?
Težko je reči, kajti volilna mašinerija je nadvse zapletena. Ko srečujem Francoze, tudi tiste, ki živijo na tujem – ti lahko glasujejo elektronsko in kot že vemo, jih je okrog 60.000 –, vidim, da smo s predvolitvami poskrbeli za novo etapo v predsedniških volitvah. Francozi, ki bodo jutri in 27. novembra odšli na volišča, želijo vplivati na končni izbor 23. aprila in 7. maja prihodnje leto. Hočejo imeti besedo pri tem, kdo bo prihodnji predsednik republike. Zato so predsedniške predvolitve pomembne, ne glede na to, kakšna so politična prepričanja ljudi, ki se jih bodo udeležili. Morda se angažirajo na desnici ali sredini, morebiti so razočarani nad vladajočimi socialisti. Pomembno je le, da lahko odločajo o tem, kdo bo v drugem krogu predsedniških volitev 7. maja 2017 zelo verjetno tekmec kandidatke Nacionalne fronte.
Pomeni izvolitev Donalda Trumpa v ZDA nov veter v jadra Nicolasu Sarkozyju, voditelju francoskih republikancev in nekdanjemu predsedniku Francije?
Težko je reči, Francozi se po pogledih zelo razlikujemo eden od drugega, tudi motivirajo nas različne stvari in to je, bi rekel, nekaj intimnega. Odločitve se vedno sprejemajo tiho in na koncu, vnaprej ni mogoče govoriti, kaj se dogaja v glavah ljudi: ali bodo izbrali tega ali onega kandidata. Morda jih prepriča, kako nekdo razmišlja, morebiti pretehtajo njegova dejanja ali je ključno vedenje. Marsikaj šteje in predvsem je preveč zapleteno, da bi napovedal, kdo bo na koncu predsedniški kandidat desnice. Tisti, ki si to upa, bo moral imeti veliko sreče ali pa se pretvarja. Nič ni gotovo, vse je še odprto, kar je dobro. Pomembno je le, da se bo predvolitev udeležilo čim več volivcev.
Kakšen je profil sodobnega politika? Ga je mogoče določiti? Koliko je še načelnosti, poguma, osebne integritete?
V Evropi imamo različne tradicije. V nekaterih evropskih državah, sploh na jugu, je politika poklic. Na severu, v Skandinaviji, je politični mandat samo ena od etap v profesionalnem življenju posameznika; pred vstopom v politiko je počel nekaj drugega in po koncu mandata se bo ukvarjal z nečim tretjim. Tudi med anglosaško Evropo in celinsko Evropo, predvsem jugom, so strašne razlike. V Veliki Britaniji je običajno, da politiki, potem ko jim nekaj spodleti, zapustijo politično sceno. Ne vidimo jih več.
Odidejo tudi tisti, ki jim je politični projekt morda uspel … [Nigel Farage, vodja Ukipa, se je takoj po referendumskem izidu umaknil z vrha stranke].
Da, ker so zmagali z laganjem. Za Francijo velja, da je nekako zbir različnih modelov. Naš politični razred je bolj kot ne profesionaliziran in v resnici ne predstavlja kulturne, profesionalne, socialne in ekonomske raznolikosti Francije. Politični mandati so mnogo bolj odprti za javne uslužbence kot pa, denimo, za podjetnike. Po izteku mandata se prvi zlahka vrnejo nazaj v javno upravo, medtem ko se drugi težje ponovno podjetniško postavijo na noge. Morda je njihovo podjetje vmes že ugasnilo, neredki so prisiljeni začeti povsem na novo. Zaradi tako velikih razlik je pri ljudeh različno močna tudi želja, da bi se podali v politiko. Nič drugače ni glede enake zastopanosti spolov, predvsem v južnih državah Evrope je še vedno veliko neuravnoteženosti. Govorimo o političnih predstavnikih, a ko si ogledujemo skupno fotografijo, je očitno, da to nikakor ni fotografija naroda. V francoski narodni skupščini je ogromno profesorjev, odvetnikov, veliko je ljudi iz svobodnih poklicev in predvsem mnogo javnih uslužbencev. In to ni dobro za demokracijo, kajti ti politiki imajo težave pri razumevanju problemov, ki tarejo ljudi, in po drugi strani se tudi volivci ne morejo poistovetiti z njimi. Zdi se, da živijo v vzporednih svetovih … Zato se ne moremo čuditi, da je zanimanja za politiko vse manj. A k sreči je že opažati novo generacijo politikov, ki si prizadevajo za spremembe. Govorijo, kar počnejo, in počnejo, kar govorijo. Upam, da bo ta mlada generacija ostala zvesta svojim vrednotam.
Kaj nas čaka v prihodnje? Kakšna bo Evropa čez leta? Ste optimist ali pesimist?
Kakšen dan sem zelo pesimističen, spet drugič pa sem velik optimist. Zakaj sem prepričan Evropejec? Najprej zato, ker sem zgodovinar, zato vem, koliko bolečine so v preteklosti človeštvu prizadejale vojne, konflikti, napetosti. Tudi nekateri člani moje družine so izgubili življenje v prvi svetovni vojni oziroma so bili ranjeni. Če pogledamo, koliko je v Franciji spomenikov padlim, si lahko predstavljamo, kakšna klavnica je bila prva svetovna vojna. Ljudje so umirali, umirali … zaman, kajti čez dvajset let je spet izbruhnila vojna. Verjamem v ideal miru, v miru je lepo živeti, v vojni ne. Evropejec sem torej zato, ker verjamem v mir, in še zato, ker sem imel srečo, da sem lahko živel v petih državah Evrope: v Romuniji, na Madžarskem, v Avstriji, Nemčiji in Franciji. In v vseh teh državah Srednje in Vzhodne Evrope sem živel dolgo, skoraj dvajset let. Med bivanjem po različnih koncih Evrope sem spoznal, da je več tistega, kar nas povezuje, kot pa je stvari, ki nas ločujejo. In to drži na različnih področjih, v kulturi, kmetijstvu: pri obdelovanju zemlje, denimo, ni razlik med Francijo, Slovenijo, Madžarsko ali Romunijo. Podobno pristopamo k zemlji … Evropska izkušnja je edinstvena, kar pa ne pomeni, da bomo to, kar imamo danes, imeli tudi jutri. Razvijati evropsko zgodbo je težko, uničiti se jo da hitro. Moramo si prizadevati, da ne bo prišlo do uničenja in bomo to, kar smo dosegli, še izboljšali. A še prej bo treba začeti razmišljati drugače.
