Sem kot kaplja v oceanu

Ker se kolumbijski aktivist Hector Marino Carabali zavzema, da bi imeli potomci afriških sužnjev boljše razmere za življenje, je trn v peti številnim kolumbijskim lobijem, ki hočejo naravna bogastva zadržati zase. Z njegovo glavo lahko zaslužite štiri milijone kolumbijskih pesov, to je približno 1100 evrov. Ker je prejel več groženj s smrtjo, ima ob sebi nenehno dva varnostnika.

Prihaja iz Buenos Airesa, vendar ne iz argentinske prestolnice, temveč iz mesta v kolumbijskem okrožju Cauca. Vsak njegov gib je vnaprej premišljen. Bližnjo okolico najprej pregleda eden od varnostnikov, drugi ostane z njim v avtomobilu. Izstopi šele ob zagotovilu, da je zrak čist, a Marino Carabali pri prvem koraku še vedno nezaupljivo pogleda čez obe rameni.

Reportaža: Vojna in mir v državi, ki je dobila Nobelovo nagrado za mir

Svojo zgodbo je predstavil v mestecu Popayan, ki je od večjega mesta Cali oddaljen sto petdeset kilometrov proti Ekvadorju. Tam je imel zasedanje z ogroženimi socialnimi delavci, potem ko je postal državni predstavnik za žrtve oboroženih spopadov iz okrožja Cauca.

Kako dolgo že prejemate grožnje s smrtjo?

Skoraj od začetka mojega delovanja. Začel sem pred desetimi leti, prvo grožnjo pa sem dobil leta 2008. A sprva so bile grožnje mile in redke, v zadnjem obdobju pa so precej pogostejše. Med ljudmi po vaseh v Cauci delijo letake z mojo fotografijo, zraven pa je pripisana nagrada za mojo glavo in besedilo, zakaj naj bi bil nevaren za družbo. Enake elektronske letake objavljajo na facebooku ali jih pošiljajo prek telefonskih sporočil.

Tiralico na mojo glavo so izdali lani, potem ko sem se udeležil mirovnih pogajanj med predsednikom Juanom Manuelom Santosom in Farcom v Cartageni. Teden dni kasneje sem prvič zagledal svojo fotografijo in koliko je vredno moje življenje, pozneje so prišle nove grožnje za mojo družino.

Predsednik Santos je za mirovni sporazum z levičarsko uporniško skupino Farc (Revolucionarne oborožene sile Kolumbije) prejel celo Nobelovo nagrado za mir, a kolumbijske rane so sveže in boleče.

To je nagrada zanj in njegovo družino, ne za kolumbijsko prebivalstvo. Sprevrženo je, da ima naš predsednik nagrado za mir, medtem ko se borci za človekove pravice srečujemo z grožnjami in napadi skoraj vsak dan. Prav danes sem izvedel, da so ubili znanca, potem ko je bil nekaj dni pogrešan in smo sumili, da so ga ugrabile paravojaške skupine. Enako velja za kolegico, ki so jo ubili v bližnjem okrožju, kar jasno priča, da gre za prelivanje krvi vsak dan. Eno je govor o miru, povsem nekaj drugega pa njegova uresničitev.

Kaj jih najbolj moti pri vašem delovanju?

Zavzemam se za pošteno delitev zemlje, za zaprtje nelegalnih rudnikov in za pravice žrtev oboroženih spopadov. Vse to moti interese nekih drugih ljudi, saj močno drezam v delovanje multinacionalnih podjetij in paravojaških skupin, ki so povezane s skrajno desnico.

Vas grožnje niso prestrašile?

Rojen sem bil, da služim mojim ljudem. Tako sem deloval, tako delujem in tako bom tudi umrl. To sem obljubil prednikom in takšno je moje poslanstvo na tem planetu. Sebe sem pustil ob strani. To počnem, ker verjamem v drugačno Kolumbijo, z enakimi možnostmi za vse. Naši predniki so hoteli poskrbeti za nas, tako kot hočemo mi zdaj poskrbeti za naše otroke. Zraven jih moramo naučiti, kako nadaljevati naše delo, saj se bodo morali tudi oni nekoč žrtvovati za sinove in hčere.

Vidite vsaj kakšen napredek?

Tako kot vsak med nami imam tudi jaz dvome. Ali ima moje delo smisel, ali delam kaj koristnega, bi moral početi kaj drugega? Na tisoče vprašanj in dvomov! Toda po razmisleku vedno ugotovim, da smo spremenili precej stvari. Če ne drugega, vidim hvaležnost ljudi za moje delo. Sprva niso priznali, da lahko s takšnim početjem kaj spremenimo, zdaj razmišljajo drugače in me podpirajo. V Kolumbiji ni lahko priti do pogovorov z uradniki na okrožni ravni, a postal sem celo državni predstavnik, da predstavljam naše probleme med vsemi drugimi žrtvami v Kolumbiji.

In poglejte samo to ogromno stavbo. Vse je urejeno, moderno, varovano. To je državni objekt, a še pred nekaj leti nismo niti pomislili, da bi lahko imeli zasedanja v takšni stavbi. Tudi to je napredek, saj lahko v miru iščemo rešitve.

Ampak nobena skrivnost ni, da paravojaške skupine sodelujejo z oblastjo. Kdo vas torej ogroža in kdo varuje?

Vse skupaj je precej zapleteno, vendar nas paravojaške skupine v državnih ustanovah ne morejo napasti. Čeprav sodelujejo, smo tukaj varni. Paravojaške skupine so nelegalen sistem, ki omogoča, da določeni ljudje vseskozi ostanejo na oblasti. V ozadju so najbogatejše družine, ki nočejo delitve premoženja. Vsi kolumbijski problemi se začenjajo in končajo z bogato zemljo.

Kaj sploh lahko spremeni vaše napredovanje v državnega predstavnika?

V resnici ne veliko, saj naše prebivalstvo nima boljših materialnih razmer, a gre za droben korak naprej. V primerjavi s celotnim sistemom, ki nas obvladuje, sem kot kaplja v oceanu, toda tako se lahko povežemo in ozavestimo več ljudi. Potrebujemo javna zasedanja, da nas ljudje spoznajo. Brez tega nimamo moči. Naša edina pot je povezanost.

Kljub temu so težave ogromne. Še vedno smo v državi, kjer borci za človekove pravice prejemajo grožnje s smrtjo. Kdor se v Kolumbiji zavzema za drugačno in pravičnejšo delitev zemlje, si podpiše smrtno obsodbo. Vse to se dogaja, čeprav v naši ustavi piše, da je mir pravica vseh Kolumbijcev.

Toda bogate družine ne bodo nikoli predale svojega premoženja.

Smo v neoliberalizmu in hudem kapitalizmu. Bogati vidijo v naši zemlji samo milijone dolarjev in posel s tujimi multinacionalkami. Prav v zadnjih tednih smo videli, kako je predsednik Juan Manuel Santos potoval po Bližnjem vzhodu, zraven pa je imel poslovneže, ki so sklepali posle o naravnih bogastvih. Bogate družine so s pomočjo politike Kolumbijo spremenile v veliko trgovino. Imamo vse, kar obstaja na tem planetu, toda vse odhaja iz države. Našo zemljo izkoriščajo multinacionalke ali kriminalni pridelovalci kokaina. Če danes kdo na svojem majhnem kosu zemlje prideluje zelenjavo, je obsojen na propad. Prišli smo tako daleč, da imajo težave celo pridelovalci kave.

Kdo skrbi za vaše varovanje?

Sem pod varstvom državnega sistema, oni pa najemajo podjetje za varovanje. Imam dva varnostnika, ki se z menoj dogovarjata o urniku in o tem, kje me bosta varovala.

Sta zraven tudi v vašem zasebnem življenju?

Če grem v kino, trgovino ali v cerkev in želim njuno varstvo, potem gresta z menoj prav povsod.

Vas moti nenehna prisotnost nekoga drugega?

Seveda ni lahko, še posebno v zasebnem življenju, toda drugače ne gre. Marsikdo je varovanje že zavrnil, a ga zdaj ni več med nami. Varovanje so mi ponudili tudi prijatelji v Združenih državah Amerike. Tam sem bil na obisku, Kolumbijci v ZDA pa so rekli, naj ostanem z njimi in delam na daljavo. Zavrnil sem jih, saj hočem biti doma zraven svoje družine. Morda bom nekega dne začutil, da ne morem več nadaljevati, in bom odšel, toda trenutno tega ne čutim. Še vedno hočem živeti in umreti tam, kjer sem se rodil, vendar je res, da ima kolumbijska mafija povezave po vsem svetu. Kamorkoli grem, sem v nevarnosti.

Ste kdaj doživeli neposredni napad?

Napadli so našo hišo, a nisem bil doma, bila pa je moja mama. Zato sem se za leto in pol odselil, toda domači so me kmalu vabili, naj se vrnem. Verjeli so, da moram delati od doma in biti zraven mojega okolja. Zanimivo je tudi, kako te kdo najprej pozove, da tvoje delo nekoga moti, potem pa se le nekaj dni kasneje zgodi napad.

Kolikokrat nezaupljivo pogledate čez ramo, ali vas kdo ogroža?

Tolikokrat, da bi lahko glavo že kar zavrtel (smeh). Kjerkoli sem, najprej pogledam, kam bi se lahko skril v primeru napada. Nikoli ne veš, kje te lahko čaka napadalec. Tudi z varnostniki se ne počutim kaj varnejše, morda le malo bolj kot prej.

Kako zaupate novim ljudem v vašem življenju?

Imam krog ljudi, ki mi priporočajo, koga lahko spoznam. Vi ne bi mogli priti k meni, če srečanja ne bi uredil najin skupni prijatelj iz Bogote. On mi je povedal za vas, da želite govoriti z menoj, in ker zaupam njemu, zaupam tudi vam. Toda nikoli ne moreš vedeti, kdo ti bo prišel naproti. Vedno je nekaj tveganja.

In verjamete v boljšo Kolumbijo?

Vsi vemo, da upanje umre zadnje. Ne vem sicer, ali lahko moje upanje umre. Ohraniti moram optimizem in ga prenašati med ljudi, da skupaj nekaj premaknemo naprej. Če ne drugega, moramo ostati na pravi strani zgodovine.