Šepetalci drevesom razkrivajo skrivnosti gozdov

Vsenemško in celo svetovno pozornost Peter Wohlleben vzbuja s svojim prepričanjem, da so drevesa socialna bitja.

ned, 10.09.2017, 06:00

Peter Wohlleben ne mara biti šepetalec drevesom. »Ne objemam dreves in se ne pogovarjam z njimi,« je povedal časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung. Pravi celo, da samo v običajni jezik prevaja številne znanstvene raziskave.

Tako kot ljudje se tudi drevesa razlikujejo; nekatere vrste se obnašajo kot dobri sosedje, druge ustrahujejo tekmece. Mlada drevesa neodgovorno popivajo ali žrtvujejo svoje liste, a jih življenje tako kot človeške najstnike kmalu izuči pametnejšega obnašanja.

Gozdarja Petra Wohllebna vrtnarji pogosto sprašujejo, ali so njihova drevesa zasajena pregosto. »Si ne bodo odvzemala svetlobe in vode?« A že naslov njegove knjige Skrivno življenje dreves nakazuje, da ima nemški šepetalec drevesom drugačne odgovore od gozdarske industrije. Njegovi so bolj podobni tistim iz filma Avatar: drevesa naj bi komunicirala med seboj in si pomagala pri preživetju, zato bi jih morali pustiti pri miru, pa naj so še tako gosto posejana.

Oprostite, da na vaša vprašanja ne morem odgovoriti osebno, a sem še vedno gozdar in sem v skrbi za drevesa vsak dan v gozdu,« novinarjem, ki bi ga radi intervjuvali, na svoji spletni strani sporoča Peter Wohlleben. »Gozdovi so moj poklicni dom in delo z drevesi je moje življenje.« V centru nekdanje zahodnonemške prestolnice Bonn rojeni 53-letnik se je že pri šestih letih odločil, da se bo ukvarjal z naravo. Potem ko se je v Rottenburgu izučil za gozdarja, se je zaposlil v gozdarski upravi dežele Porenje Pfalško, a je po več kot desetletju sklenil, da klasično gozdarstvo gozdov ne ščiti, ampak jih le izkorišča, in se odrekel dosmrtne socialne varnosti državnega uradnika. Zaradi strinjanja lokalnih oblasti pa je lahko obdržal svoj revir v gorovju Eifel in v njem začel iskati drugačne poti, »posejane z nasprotovanjem lovskega lobija in gozdarske uprave«, kot pravi. A je na koncu svoj gozd vrnil v starodavno mogočno stanje z bukvami namesto smrek, konji namesto gozdarskih strojev, brez kemije in posek. »Narava okrog Hümmla in Wershofna je lahko spet zadihala!«

Vsenemško in celo svetovno pozornost Peter Wohlleben vzbuja s svojim prepričanjem, da so drevesa socialna bitja, ki ljubijo svoje otroke, skrbijo za sosede in celo za mrtve, saj naj bi štore držala pri življenju s sladkorno tekočino, ki jo k njim prinašajo s svojimi koreninami. Drevesa tudi govorijo med seboj, je prepričan nemški gozdar, pa čeprav ne uporabljajo besed. A se medsebojno opozarjajo pred škodljivci in spremembami vremena, se učijo od drugih, in ko so ranjena, čutijo bolečino. »Že štirideset, petdeset let imamo neverjetne raziskave, a tega nihče ne ve, ker je znanstveni govor tako suh in poln tehničnih opisov,« v radijskem intervjuju razlaga Wohlleben. »Jaz pa sem se lotil njihovega prevajanja v običajni jezik in zraven odkrival tudi sam.« Na primer štiristo, petsto let stare štore, ki so še živeli brez enega samega zelena lista. Edina sprejemljiva razlaga se mu zdi, da so starca s pomočjo svojih korenin držala pri življenju okoliška drevesa. Zdaj je prepričan, da drevesa med seboj ne tekmujejo za svetlobo in vodo, kot nas učijo tradicionalni gozdarji, ampak so kot velika družina, ki podpira vse svoje člane.

»Kaj za vraga ste kadili?« se v filmu Jamesa Camerona predstavnik zasebne korporacije, ki na naravnem satelitu Pandora iz ozvezdja Alfa Kentaver izkopava dragoceno rudo unobtanium, reži v obraz Sigourney Weaver v vlogi znanstvenice Grace Augustine, ki obupano poskuša preprečiti uničenje enkratne Pandorine narave in njenega ljudstva. »To je omrežje, globalno omrežje in Naviji imajo dostop do njega,« se ta zavzema za trimetrska humanoidna bitja modre kože, ki so v filmu tesno povezana s svojim džungelskim gozdom. »Podatke in spomine lahko pridobivajo in posredujejo na mestih, kakršno ste pravkar uničili!« Naviji živijo v krošnjah, prek vej svetih dreves, kakršna so uničevali vojaki korporacije, in živčnih končičev v svojih laseh in repih pa so fizično povezani tudi s svojo materjo boginjo Eywa. »Če je Grace s teboj, si poglej njene spomine. Lahko ti pokaže svet, iz katerega prihajamo,« Sam Worthington v vlogi nekdanjega marinca in avatarskega hibrida Jaka Sullyja, ki se zaradi ljubezni do navijske princese Neytiri bojuje proti uničenju skrivnostnega gozda, v svetem gozdu prosi za pomoč. »Nič zelenega ni več, ubili so svojo mater in bodo to naredili tudi tu!« Eywa usliši njegove prošnje in proti zemeljskim uničevalcem gozda se združijo vsa Pandorina ljudstva in živali.

Večni gozd in večna nacija

Gozd ima tudi v Nemčiji skoraj mitološki pomen. Znameniti rimski zgodovinar Tacit je sicer spraševal, »kdo bi si sploh želel zapustiti Azijo, Afriko ali Italijo in se naseliti tam? To je divja dežela pod mrzlim nebom in težavna za obdelovanje, mračen pogled za vsakogar, ki je ne kliče dom.« A so tudi Rimljani poskušali zavzeti deželo z razsežnimi gozdovi, pa jih je leta devet prav s spretnim manevriranjem v njih porazil Arminij, kot so imenovali Germàna Hermana. Ali pa jih je porazil kar sam gozd, saj so bile rimske legije v njem preveč razpršene, dež pa jim je razmočil tetive lokov ter zlepil lesene ščite? Rimljanov ni rešila niti noč, saj so se med begom izgubili v močvirju, kjer so jih gozdov vajeni germanski vojščaki z lahkoto našli in ubili. V devetnajstem stoletju, času prvega združevanja Nemčije, so Hermanu pri Detmoldu v Severnem Porenju Vestfaliji postavili gigantski spomenik – kot se spodobi, globoko v gozdu.

Starodavni gozd kot nacionalni simbol pa ima tudi nacionalistične sence in današnja Nemčija Hermanovih zmag ne praznuje več, saj so oba, starodavnega vojščaka in njegov gozd, v poudarjanje svoje prevlade preveč zlorabljali nacisti Adolfa Hitlerja. »Nemško nacijo smo se navadili videti kot večno in noben simbol tega ne predstavlja bolj kot gozd, ki je bil in bo večen,« je leta 1935 govoril Hitlerjev namestnik Hermann Göring. »Večni gozd in večna nacija sodita skupaj!« A so gozd kot simbol nemškega naroda videli tudi branilci pred meščanskimi francoskimi napadalci devetnajstega stoletja in ga opevali najznamenitejši pesniki, pravljičarji, kot sta bila brata Grimm, pa so vanj postavljali najbolj napete pripovedke. Kdo se iz otroštva ne spomni pravljice o sinku in hčerki revnega drvarja, ki ni več zmogel preživljati družine in se je pustil prepričati svoji drugi ženi, naj ju odpelje v gozd? V njem sta Janko in Metka naletela na prečudovito hiško iz sladkarij, a jo je za vabo otrokom uporabljala čarovnica in je Janka zaprla v kletko, da bi ga pred peko še malo poredila. Metki pa je hudobo uspelo poriniti v peč in s pomočjo gozdnih živali sta se otroka vrnila domov, kjer ni bilo več niti mačehe, in so srečno živeli do konca svojih dni.

Janko in Metka sta s seboj prinesla tudi čarovničine dragocenosti, zato njunemu očetu najbrž ni bilo treba več niti drvariti, Peter Wohlleben pa še naprej dela z veliko zagnanostjo, pa čeprav je njegovo delo v gozdu drugačno od tistega, ki si ga običajno predstavljamo kot gozdarjevo. Svoje gozdove je vrnil v stanje, kakršno je vladalo v Hermanovem času, in začel vanje vabiti na doživetja v neokrnjeni naravi. Da bi nadomestili del dohodka, ki so ga prej pridobivali s sekanjem dreves, so v Hümmlu in Wershofnu del gozda namenili naravnemu pokopališču, in kdor tam načrtuje zadnji počitek, ve, da bodo stoletje in več nemotena tudi drevesa, pod katerimi bo položena njegova žara. Poročajo o velikem povpraševanju, Wohlleben pa skupaj z zainteresiranimi gradi tudi brunarice in je s kolegicama Lidwino Hamacher in Kerstin Manheller ustanovil gozdno akademijo, s pomočjo katere obiskovalce vodijo po gozdovih ter jim razkrivajo njihove skrivnosti in načine za preživetje v njih. Gozdar Wohlleben je spreten poslovnež, poleg vseh teh dejavnosti zdaj na svoji spletni strani propagira še pogovor ob kaminu z največ petnajstimi udeleženci. Za 139 evrov se lahko prijavite na vodenje po gozdu ter pogovor ob ognju, kava in tortica sta vključeni. Upravičeno lahko tudi domnevamo, da so drva, s katerimi zakuri kamin, dosegla svoj življenjski vrh in umrla naravne smrti.

Kisli dež

Nemčija še dobro pomni obdobje, ko so drevesa množično umirala zaradi onesnaženja zraka. Po sedemdesetih letih minulega stoletja je milijone hektarjev prizadel tako imenovani kisli dež, ki je prinesel še eno v vsem svetu sprejeto nemško besedo Waldsterben, smrt gozdov. Sam kancler Helmut Kohl je svaril pred dramatično škodo nemškim gozdovom in skrb za naravo je rodila novo stranko zelenih, ki je preoblikovala nemško politično pokrajino. Obiskovalce Wohllebnovih tečajev in bralce njegovih knjig pa seveda bolj kot politika zanima teorija o skrivnem življenju dreves, ki je slišati skorajda podobno človeškemu. Drevesa imajo prijatelje, čutijo osamljenost, kričijo od bolečine, v svojih knjigah in intervjujih pravi nemški gozdar. Tako kot ljudje se tudi drevesa razlikujejo med seboj; nekatere vrste se obnašajo kot dobri sosedje, druge raje ustrahujejo tekmece. Mlada drevesa neodgovorno popivajo ali žrtvujejo svoje liste, a jih življenje tako kot človeške najstnike kmalu izuči pametnejšega obnašanja.

»Drevesa morda s koreninami prepoznavajo, kdo je njihov prijatelj ali družinski član, kje so njihovi otroci. Prepoznavajo tudi tiste, ki niso zelo dobrodošli.« Medtem ko se nekateri prastari štori skrivnostno ohranjajo pri življenju, drugi gnijejo brez pomoči. Nič čudnega, če komentatorji Petra Wohllebna imenujejo šepetalec drevesom po znamenitem pasjem šepetalcu Cesarju Millanu, ki je navduševal s televizijskim pomirjevanjem napadalnih psov. Da šepetalska slava ni brez madežev, pa je izkusil tudi mehiški Američan, ki so ga kritiki obtoževali krutosti do živali. Ko ga je zapustila še žena in je umrl ljubljeni pes Daddy, pa je celo poskusil narediti samomor. Peter Wohlleben ne mara biti šepetalec drevesom. »Ne objemam dreves in se ne pogovarjam z njimi,« je povedal časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung. Pravi celo, da samo v običajni jezik prevaja številne znanstvene raziskave in v knjigi Skrivno življenje dreves res večkrat navaja raziskovalko kanadskih gozdov in profesorico na University of British Columbia Suzanne Simard, ki je med prvimi razkrila električno omrežje micelijev gliv, znano kot Wood Wide Web.

»Zamislite si, da se sprehajate po gozdu. Domnevam, da ga vidite kot zbirko dreves, tisto, kar mi gozdarji imenujemo neposekan gozd z brazdatimi debli in čudovitimi krošnjami,« znanstvenica razlaga v svojem govoru Ted, v predstavitvi svoje ideje, vredne razširjanja. »Drevesa so res temelj gozda, a je gozd veliko več in danes bi rada spremenila vaše razmišljanje o gozdovih.« Po njenem prepričanju je pod zemljo še en svet, svet neskončnih bioloških stezic, ki jih povezujejo ter drevesom omogočajo medsebojno komuniciranje in obnašanje kot en sam organizem. »Spominja celo na razum.« Suzanne Simard je vbrizgavala radioaktivni plin v plastične vreče, povezane čez drevesa, potem pa z geigerjevim števcem ugotavljala njegovo pojavljanje v listih drugih dreves. Ugotovila je tudi, da si hranil ne delijo kar vsa drevesa po vrsti; breze in ameriške jelke si ga, cedre pa ne. »Cedre živijo v svojem svetu.«

Znanstvenica verjame, da drevesa komunicirajo med seboj z izmenjavami plinov, a tudi kemikalij, vode, hormonov – informacij pač. Pri tem jim pomagajo miceliji, podgobja gliv, o katerih tudi ne razmišljamo, ko se sprehajamo po gozdu. A je po trditvah znanstvenikov verjetno največji organizem na svetu micelij glive črnomekinasta mraznica (Armillaria ostoyae), ki se v vzhodnem Oregonu razprostira na skoraj devetsto hektarjih in naj bi bil star čez dva tisoč let, po besedah Suzanne Simard pa jih je lahko v gozdu pod vsako našo stopinjo na stotine kilometrov. »Povezujejo drevesa in celo različne vrste dreves ter delujejo kot internet,« v nastopu Ted pravi kanadska profesorica. Z njimi materinska drevesa dobavljajo hrano otroškim, ki jih je lahko na stotine, saj so z radioaktivnimi izotopi ugotovili veliko večje izmenjave med sorodnimi drevesi kot med drugimi. Domnevajo celo, da si izmenjavajo informacije ter odmikajo svoje korenine, da bi pomladek imel več prostora. S tem povečujejo odpornost vse skupnosti.

Človeško v gozdu

Zaradi vsega povedanega znanstvenica opozarja na resne posledice prevelikega sekanja dreves, potem ko smo ljudje samo v preteklih petindvajsetih letih uničili desetino Zemljine neokrnjene narave in jo z veliko hitrostjo uničujemo naprej. Gozdove uničujemo tudi s pogozdovanjem z napačnimi vrstami, opozarja, a verjame, da je narava sposobna ozdravitve, če bi ji človek prenehal nenehno metati polena pod noge: »Materi naravi moramo dati sredstva za regeneracijo, orodja, ki jih potrebuje, da se z lastno pametjo pozdravi sama.« Suzanne Simard je videti kot inspiracija za film Avatar. »Ta drevesa so za ljudstvo Omaticaya sveta na način, ki si ga ne morete niti predstavljati,« je v njem fiktivna znanstvenica Grace Augustine opozarjala voditelja korporacije za izkopavanje dragocene rude. »Ne govorim o poganskem vuduju, govorim o nečem realnem, merljivem v biologiji gozda.« Gre za več povezav, kot jih imajo človeški možgani, je dodala v pričakovanju, da bo presunjen tudi Parker Selfridge, ta pa se je samo posmehnil: »Tukaj vržete palico v zrak, pa bo pristala na takšni ali drugačni sveti praproti!« Današnji šepetalci drevesom, pa naj se želijo tako imenovati ali ne, nas prepričujejo, naj ne bomo tako arogantni, saj gozda tudi po njihovem prepričanju ne sestavljajo samo drevesa, ampak veliko več. Stari Germani prav so v gozdovih videli svoje bogove, bomo mi v njih našli kaj čisto človeškega?

Prijavi sovražni govor