Sezona lova ali Slovenija proti odličnosti

»Bolj ko je država nerazvita, višje so nagrade,« smo lahko prebrali v enem od dnevnih časopisov, kjer se že dlje časa pojavljajo članki o nagradah članic in članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tudi če pustimo ob strani populistično plakativnost takih izjav in verjamemo, da avtorje v resnici skrbi smotrna poraba proračunskih sredstev, pa je vendarle skrb zbujajoč spregled poslanstva ustanove, imenovane akademija znanosti in umetnosti.

Nekomu, ki poslanstva nacionalnih in mednarodnih akademij ne pozna, je namreč težko razumeti, kaj akademikinje in akademiki sploh počnejo. Še težje se pouči o tem, zakaj so to postali. Razen namigov, da gre pretežno za klientelno združbo, katere članica oz. član postaneš najpogosteje »zaradi različnih navez«, iz polemičnih prispevkov ne izvemo prav veliko o tem, kaj ti ljudje sploh so in kaj počnejo.

Raziskovalce, humaniste, ki se vsaj malo spoznajo na renesančno dediščino, poleg tega zmoti tudi popolna odsotnost omembe okoliščin in razlogov za nastanek akademij. Čeprav so v omenjenem članku naštete skoraj vse letnice nastanka vseh ali vsaj večine francoskih akademij in se kaže posebno veselje v izračunavanju razmerja med višino nagrad in BDP, ni niti z besedico omenjeno, zakaj so najstarejše francoske akademije pravzaprav nastale.

Eksistenčna stiska znanstvenikov

Če bi se za trenutek posvetili tudi temu, bi ugotovili, da je npr. Academie des Inscriptions nastala prav zaradi finančne podpore tistim poznorenesančnim znanstvenikom, ki se brez materialne podpore akademije z znanostjo sploh ne bi mogli ukvarjati. Na podlagi posebnega zakona je omenjena akademija leta 1701 med drugim imenovala določeno število ljudi, ki so se ukvarjali pretežno s pisanjem zgodovine. To je ne nazadnje pripomoglo k temu, da se je v Franciji zgodovinopisje postopoma uvrstilo v redni nabor univerzitetnih predmetov (gl. Histoire des universités, Paris 2007).

In prav zaradi tovrstnih ukrepov, potez in odločitev smo iz kronistov dogajanja na francoskem dvoru dobili predhodnike univerzitetnih profesorjev zgodovine. Pred tem so namreč zgodovinarji morali učiti tudi vrsto drugih vsebin, najpogosteje filozofijo, retoriko in pravo. Na primer Justus Lipsius, utemeljitelj neostoicizma, je bil na leidenski univerzi nastavljen kot magister historiae et iuris, Leibnizu in Humu pa so nemoteno delo omogočili tako, da so ju formalno nastavili kot knjižničarja.

Druge akademije so eksistenčno stisko znanstvenikov reševale tako, da so nekaterim humanistom, podobno kot v francoskem primeru, zagotovili rento. Tudi zato je eden najpomembnejših poznavalcev zgodovine zgodovinopisja Arnaldo Momigliano zapisal, da se je zgodovinopisje na poseben način prikradlo v poznorenesančne šole in fakultete.

Če bi bila ljubljanska Academia operosorum ustanovljena prej, ne šele istega leta (1693), ko je umrl naš najslavnejši polihistor in član angleške Kraljeve družbe J. V. Valvasor, bi bil on gotovo njen član in mu najbrž ne bi bilo treba razprodati posestev, knjižnice in zbirk ter umreti v revščini. Cilj operosov je bilo zbiranje dognanj »iz cvetov raznih pisateljev v celoto«. Tri desetletja delovanja Academie operosorum so pustila svoj pečat predvsem v knjižnici, danes delu semeniške knjižnice (gl. Oset, Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 2013).

Neprecenljiva je škoda za slovenski narod, da ni Valvasor še malo živel, postal član te akademije, predhodnice današnje slovenske akademije, in ji pridružil tudi svojo knjižnico!

Velik pomen akademij, že od najstarejših dalje, je organizacija mednarodnih izmenjav in sodelovanja. Najboljši dokaz za to je Valvasorjevo članstvo v Royal Society in Hacquetovo v pruski akademiji. Žal avtor nekaterih teh člankov Aleš Iglič tega pomembnega dela akademije ne omenja, v resnici pa to dejavnost dobro pozna in najbrž tudi ceni, saj je bil pred kratkim prav s posredovanjem slovenske akademije na strokovni izmenjavi v Bolgariji.

O popkovini z vzhodnim blokom

A preden se popolnoma izgubimo v hodnikih wittenberške univerze in francoskih kraljevih ali državnih akademij oz. preden se pričujoči prispevek spremeni v razpravo o renesančnem in razsvetljenskem odnosu do znanosti, komentirajmo še »popkovino«, ki nas, kot je zapisano v polemičnem prispevku, zaradi mesečnih nagrad veže »z nekaterimi (nekdanjimi) državami, ki so imele desetletja totalitarni sistem«.

Velika večina akademij bivšega »vzhodnega bloka« je nagrade svojim članicam in članom izplačevala iz istih razlogov, ki so vodili že omenjeno Academie des Inscriptions. Plače vrhunskih znanstvenic in znanstvenikov so bile v socializmu približno enako slabe kot plače ljudi v drugih ustvarjalnih poklicih, zato so v teh državah sistemsko plačno uravnilovko obšli z bonitetami. Mednje so »padle« tudi nagrade akademikov. Mimogrede, med prejemniki teh nagrad so bili tudi tako znani ljudje, kot je na primer priznani fizik Andrej D. Saharov, torej ljudje, ki so ne nazadnje pripomogli k padcu režima.

Ta je na koncu res propadel − tudi zaradi kritike vrhunskih znanstvenikov z univerz in akademij v vzhodni Evropi – in mnogi smo s prihodom »kapitalizma« verjeli, da bodo demokratično izvoljene vlade začele ceniti tudi ustvarjalno in intelektualno delo. To se ni zgodilo. Še posebej se to ni zgodilo v Sloveniji (gl. O. Luthar, Kdo bo prvi in zakaj bi to ne bili mi: »odgovorno znanost« je treba vsaditi v »srce političnega odločanja«, 2002). Prej nasprotno, pogled na tabelo Ginijevega količnika, tj. kazalnika, ki meri porazdelitev dohodka med prebivalstvom, pove, da so razlike med plačami v Sloveniji med najmanjšimi v EU. Formalno smo se znašli v družbi z Islandijo in Norveško, le da so severnjaki izenačeni v »izobilju«, mi pa v pomanjkanju.

V Sloveniji so poleg tega ljudje, ki so zaradi sistema, ki se je rodil že v renesansi (in ne šele v socializmu!), ohranili nagrado za svoje delo, pa so zdaj predstavljeni kot neosocialistični razsipneži. Mimogrede, egalitarizem, ki še vedno obvladuje slovensko družbo, se ni rodil v socializmu, temveč je posledica kmečkega egalitarizma iz časa daleč pred socializmom. O tem govori še en akademik, znani zagrebški sociolog Josip Županov, in je to v delih, kot je članek Hrvatsko društvo danas – kontinuitet i promjene, tudi prepričljivo dokazal.

(Populistični) egalitarizem

Zanimivo je tudi to, da se v teh prispevkih nihče ni obregnil ob konkretno delo akademikinj in akademikov ali v prireditve, ki jih organizira SAZU. Oboje bi namreč pokazalo, da so med 90 članicami in člani izjemni, mednarodno priznani strokovnjaki in umetniki in da na Novem trgu 3 poteka vrsta pomembnih konferenc, simpozijev in posvetov.

Spregledano je tudi dejstvo, da so v akademijo znanosti in umetnosti (tudi drugje po svetu) izvoljeni zgolj ustvarjalci in ne poustvarjalci dramskih besedil ali glasbenih opusov. Če bi torej v SAZU sprejeli resnično izjemni glasbenici, kot sta denimo Irena Grafenauer in Dubravka Tomšič - Srebotnjak, bi tja brez dvoma sodili tudi Duša Počkaj, Štefka Drolc, Stane Sever in še cela vrsta drugih izjemnih dramskih igralk in igralcev.

In končno velja omeniti, da je bila Slovenska akademija znanosti in umetnosti edina v Jugoslaviji, po vsej verjetnosti pa tudi prva med akademijami »sovjetskega« tipa, ki se je po vzoru »zahodnjaških« akademij reorganizirala že leta 1981. Potem ko so akademikinje in akademiki sprejeli sklep, da se (podobno kot Inštitut Jožefa Stefana v poznih štiridesetih letih) kot zadnji »osamosvoji« tudi Znanstvenoraziskovalni center SAZU, so svojo ustanovo po strukturi in načinu delovanja izenačili z ustanovami kolegic in kolegov na zahodu.

In čisto za konec ne morem mimo občutka, da gre pri prizadevanjih avtorjev polemik za t. i. notranji oz. stanovski (populistični) egalitarizem, ki se je v slovenskem prostoru obudil in okrepil že v prejšnjem desetletju, s krizo in z nekorektnimi komentarji nekaterih politikov pa se je nato odprla splošna sezona lova na intelektualce nasploh. Pri tem ne moti toliko manipulativni pristop politike kot reakcija širše javnosti. Ljudi, med njimi tudi nekaterih novinarjev, namreč NE moti dejstvo, da urna postavka avtomehnika presega ceno raziskovalne ure vrhunskega znanstvenika ali umetnika.

Za humanista oz. družboslovca je tovrsten način razmišljanja precej nenavaden, nezmožnost priznavanja odličnosti pa tudi nekoliko samodestruktivna.


Dr. Andrej Kranjc je geograf in krasoslovec.