Kakšni so možni odgovori na samouničujočo inercijo, ki je vpisana v pozni kapitalizem? Je res treba razmišljati o prihodnosti, iz katere bo Zemlja kot življenjski prostor izbrisana, in si namesto nje zamisliti neki drug, nezemeljski objekt, na katerem bi s pomočjo znanosti in sodobnih tehnologij ustvarili novo naravo? Habitate, ki bi jih, neodvisno od človekovih nadaljnjih posegov, sprva naseljevali stroji, rastline in živali in tako sčasoma ustvarili življenjske razmere tudi za ljudi?
Ideje o novih okoljih, ustvarjenih v dejanskih oziroma simuliranih radikalnih razmerah, ki bi človeštvu v prihodnosti omogočalo preživetje, znanstvenikom, tehnologom, odločevalcem, investitorjem pa tudi umetnikom in aktivistom ponujajo priložnost, da jih razvijejo v dveh smereh. Bodisi da odplavajo v nereflektirano fascinacijo s tehnologijo bodisi da natančno premislijo o razlogih in posledicah, v katerih živimo – in predvsem o zelo drugače zasnovanem produkcijskem sistemu, s katerim človek ne bi uničil življenja na tem planetu. Prav to so izhodišča mednarodnega simpozija z naslovom Zemlja brez ljudi, ki bo od 9. do 12. junija organiziran v Galeriji Kapelica.
Na njem bodo sodelovali znanstveniki iz Evropske vesoljske agencije, Evropskega južnega observatorija in ruskega Roskozmosa, med intermedijskimi umetniki pa Adam W. Brown, ki v pomanjšanem merilu poustvarja ekstremne okoljske razmere, ki omogočajo vznik življenja, Andy Gracie, ki skuša z umetno selekcijo vzgojiti vinsko mušico, ki bi preživela na največji Saturnovi luni Titanu, in Gilberto Esparza, ki ustvarja samozadostne hibridne organsko tehnološke sisteme, ki so sposobni preživeti človekovo onesnaževanje okolja. Njegova razstava Avtofotosintetične rastline, ki je postavljena v ljubljanski Galeriji Vžigalica, je uvod v omenjeni simpozij, hkrati pa del programa 10. mednarodnega festivala Svetlobna gverila, ki predstavlja vizualno umetnost, katere osnovno izrazno sredstvo je medij svetlobe. Letos, ko Ljubljana nosi naziv zelene prestolnice Evrope, je tema festivala Svetlobna gverila narava.
Poetična temnozvočnost
Gilberto Esparza je rojen v Aguascalientesu v osrednjem delu Mehike, v eni najmanjših mehiških zveznih držav po številu prebivalcev in površini, ki je v kolonialnem obdobju slovela po rudnikih srebra. Danes se država ponaša z zelo nizko stopnjo kriminala in hitro rastočim gospodarstvom, njeno naravno bogastvo pa je termalna voda, ki poleg zgodovinskih znamenitosti pomeni ključno turistično ponudbo. Iz institucionalno zelo dobro organizirane istoimenske prestolnice se je Esparza pred dvajsetimi leti preselil v sosednjo državo Guanajuato, kjer je študiral kiparstvo, zadnja leta pa živi med svojim laboratorijem v Guanajuatu in Ciudadu de México.
Gilberto Esparza, ki si je že med študijem pridobil znanje iz elektronike in tehnologije, je kmalu ugotovil, da ga bolj kot tehnološki napredek zanimajo tehnološki ostanki, ki končajo na odpadih, in se odločil, da jim podeli novo, od človeka malone povsem neodvisno življenje. Prvi projekt, s katerim se je pred desetletjem izstrelil med obetajoče umetnike, je naslovil Urbani paraziti (Parasitos urbanas). Iz tehnoloških odpadkov je izdelal šest organizmov s slikovitim videzom in imeni, Fly (Muha), Predator (Plenilec), Maraňa (Zavozlanček), Inorganic Autotrophs (Neorganski avtotrof), Hanging Parasite (Viseči parazit) ter Little Devil (Hudiček), in jih nad mestne ulice namestil na razprostrte električne vode in kable, po katerih so se svobodno gibali in »kradli hrano« iz električnega omrežja, zaradi vgrajenih senzorjev pa so se odzivali drug na drugega in se spretno izmikali rokam, ki so jih hotele odstraniti. Ko se je avtor inkognito pomešal med naključne opazovalce, ki so z nasmeškom komentirali nenavadna bitja, in jih povprašal, kaj se pravzaprav dogaja, so mu razložili to, kar je želel sam s projektom sporočiti: smeti so kot nova vrsta organizma vdrle v mesto, ki slabo upravlja s tehnološkimi odpadki.
Tako kot so v njegovem delu zabrisane meje med umetnostjo in znanostjo, so meje zabrisane tudi med koncem in začetkom življenja, pravi Esparza. »Namesto reproduciranja obstoječih živih sistemov in organizmov želim ustvarjati hibridne organizme, ki so samozadostni, prilagodljivi okolju in neodvisni od ljudi.« Ob mojem komentarju, da njegovi projekti poleg lahkotne igrivosti vsebujejo mračne, postapokaliptične lege, Gilberto odkima: »Morda se zdijo znanstvena fantastika, a dejansko govorijo o sedanjosti, so refleksija sveta, v katerem živimo.«
Esparza v svoje delo vključuje tudi napetost med vizualno lepoto objektov in njihovo toksičnostjo. V štiristo kilometrov dolgi reki Rio Grande de Santiago, ki se izteka iz ogromnega jezera Lago de Chapala v mehiški državi Jalisco, so se še v 80. letih prejšnjega stoletja ljudje kopali. Danes sta tako na videz čudovito jezero kot reka, ki se snežno belo peni, zaradi industrijskih in kmetijskih odplak zelo onesnažena. Prav ob Rio Grande de Santiago je Esparza pred šestimi leti prvič izvedel projekt Nomadske rastline (Plantas nomadas), za katerega je izdelal robota, ki gosti žive rastline in mikroorganizme. Ko je rastline »zažejalo«, se je avtonomni robot odpravil do kontaminirane spenjene reke in se napojil. Njegove mikrobne gorivne celice so odpadne biološke snovi v vodi pretvorile v energijo in vodo prečistile, to pa je nato robot izbrizgal v rastlinske korenine. Delo gorivnih celic (pretvorbo kemijske v električno energijo) so opravile v vodi živeče anaerobne »električne bakterije« geobacter, sistem, ki povezuje bakterije in rastlino, pa med drugim vsebuje biosenzor, ki zaznava potrebe obeh bioloških vrst.
Kratek dokumentarec, v katerem robot z nameščeno rastlino samoten odraca do napajališča, učinkuje tesnobno poetično, hkrati pa napeljuje k rešitvam, ki bi nemara olajšale vsakodnevno življenje. Na primer, zalivanje rož med daljšo odsotnostjo njihovih lastnikov, ki bi pred odhodom svojim ljubljenkam, nameščenim na avtonomnega robota, nastavili kad z umazano vodo, iz katere bi robot črpal in predeloval odpadne snovi ter skrbel za namočenost in dobro počutje rastlin. Gilberto Esparza se nasmehne, češ da na to ni pomislil in je ideja zanimiva, a da pri projektih ne razmišlja tržno, ampak raziskovalno. Ima pa za svoje domače rastline izdelan sistem s keramičnim zbiralnikom in vodnim filtrom, prek katerega med njegovo odsotnostjo voda počasi pronica do njihovih korenin.
Kako zelo je voda lahko onesnažena, da je za organske procese sploh še uporabna in ni povsem mrtva, pojasni njegov sodelavec Diego Lavaniegos, po izobrazbi filozof, ki sodeluje tudi z drugimi mehiškimi intermedijskimi ustvarjalci, na potovanjih pa je Gilbertov prevajalec iz španščine. Bolj so vodni viri raznovrstni, pojasnjuje Diego, večja je verjetnost, da bakterije sintetizirajo in odstranijo nečistoče v vodi. Med razvijanjem projekta Avtofotosintetične rastline, ki temelji na istem principu kot Nomadske rastline, le da je mnogo bolj kompleksen, so preizkušali odpadno vodo iz štirih virov: iz farmacevtske, tekstilne in usnjarske industrije ter odpadno gospodinjsko vodo. Najboljši rezultati so bili iz odpadnih gospodinjskih voda, medtem ko je bila odpadna voda iz usnjarske industrije, ki vsebuje veliko žveplovih kislin, povsem neuporabna, saj je na komponente sistema reagirala kemično namesto biološko.
Samozadostna organsko-mehanska hobotnica
Projekt Avtofotosintetične rastline, ki je na ogled v ljubljanski Galeriji Vžigalica, je bil pred tem postavljen v Ciudadu de México, Limi in lani v Linzu na festivalu Ars electronica, kjer je Esparza zanj prejel nagrado zlata nika v kategoriji hibridne umetnosti. Postavitev spominja na orjaško hobotnico z glavo v središču in naokoli razpredenimi dvanajstimi lovkami. Samozadosten in samoregulativen hibriden sistem temelji na simbiozi med bakterijami, rastlinami in elektroniko, ki skrbi za usklajevanje kemijskih in bioloških procesov, ti pa rastlinam omogočajo preživetje v njim nenaklonjenem okolju. V hidravlično mrežo povezuje dvanajst modulov, v katerih so bakterije, in osrednji zbiralnik, v katerem so nameščene različne biološke vrste, od mikroalg, vodnih rastlin in rakcev.
Iz bakterij, ki v modulih presnavljajo umazanijo, je ustvaril gorivne celice, katerih metabolizem med proizvodnjo električne energije prečiščuje umazano vodo, ta pa se nato pretaka k rastlinam v osrednji zbiralnik. Elektrika, ki jo bakterije z oksidacijo ustvarjajo med presnovo, se sprošča s flourescentnimi bliski, ki vodne rastline osvetlijo in jim tako omogočajo fotosintezo ter dokončanje njihovega presnovnega procesa. Ko je organski material v modularnih mikrobnih enotah povsem porabljen, pa elektronski omrežni nadzor vanje pošlje odpadne rastlinske produkte iz osrednjega zbiralnika in tako obnovi zaprt krožni proces. Instalacija je pospremljena z zemljevidom, ki prikazuje dvanajst lokacij, od koder je bila vzeta voda, in s serijo voltmetrov, ki merijo raven električne energije, ki jo ustvari vsak posamezen modul. Za boljšo predstavitev bioloških procesov in svetlobnih učinkov hibridnega sistema pa so posamezne faze celotnega procesa tudi ozvočene.
Vsako mesto in vsak vodni vir je povezan z različnimi človeškimi dejavnostmi, pravi Esparza. Na delovanje sistema vpliva širše kulturno ozadje, od tradicije in prehranjevalnih navad prebivalcev do organiziranosti mestne komunalne infrastrukture. Medtem ko si je njegova ekipa v Ciudadu de México in Limi kar sama »natočila« vodo iz različnih okoliških onesnaženih virov, so to v Linzu in Ljubljani izvedli s pomočjo vodičev. Za slovensko postavitev so pod vodstvom predstavnika Javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija odpadno vodo zajeli na dvanajstih lokacijah iz kanalizacije v okolici Ljubljane in na čistilni napravi. Ob vstopu v galerijski prostor si morajo obiskovalci nadeti zaščitne obleke in maske, ki prekrijejo usta in nos. Zaščitna oprema naj bi obiskovalce spodbudila k zavedanju, da v resnici ne vemo, katere vse vrste bakterij so v sistemu, poleg tega pa maska ščiti pred smradom, ki ga povzročajo presnovni procesi.
Na prvi pogled morda ni očitno, da je projekt Avtofotosintetične rastline zasnovan za okoliščine brez naravnega vira svetlobe, ki je nujna za življenje rastlin. Za postkatastrofične scenarije torej, v katerih bi bilo mogoče tako pridelovati hrano pod zemljo, pa tudi zunaj našega osončja. Poleg tega sistem omogoča zamenjavo in dodajanje posameznih komponent, s čimer ga je možno prilagoditi različnim situacijam. V zadnjih letih je k njemu pristopilo kar nekaj ljudi, tudi predstavnikov podjetij, ki jih zanimajo principi delovanja tega hibridnega sistema oziroma njegovi posamični deli, zlasti bakterijsko generiranje energije, ne pa tudi projekt v celoti. Esparzi pa Avtofotosintetične rastline pomenijo predvsem model povezovanja različnih bioloških vrst in tehnologije, ki bi služil v dobro prebivalcev v mestih prihodnosti.
Ustvarjalno delo Gilberta Esparza povezuje mehiške umetnike, znanstvenike, inženirje, tehnologe in filozofe. Po avtorjevih besedah gre za skupnost ljudi, ki med seboj sodelujejo pri projektih drug drugega, si velikodušno izmenjujejo znanje in si pomagajo. Zadnja leta je uvrščen v mehiški nacionalni sistem financiranja umetnosti in kulture, in sicer v triletni program, ki umetnikom mesečno zagotavlja sredstva za razvoj projektov. Poleg mehiškega inštituta za lepe umetnosti ustvarjalce financirajo tudi zasebne fundacije, med njimi ponudnik telekomunikacijskih storitev Telefonica, na katerega mednarodnem razpisu je Esparza prejel sredstva za izvedbo svojih prvih dveh projektov.
S kakšnimi očali Gilberto Esparza in Diego Lavaniegos zreta v prihodnost? Ali je neoliberalno, do okolja plenilsko in uničevalno naravnanost mogoče preusmeriti oziroma jo vsaj upočasniti? Nas v prihodnosti čaka uresničitev utopičnih ali distopičnih scenarijev? Umetnik Gilberto Esparza je optimističen: »Verjamem, da je agresiven in nenadzorovan razvoj mogoče upočasniti. Obstajajo načrti za mesta prihodnosti, ki so v primerjavi z obstoječimi urbanimi okolji veliko bolj odgovorno zasnovani.« Filozof Diego Lavaniegos je bolj črnogled: »Mnogo večja je verjetnost, da se uresničijo zelo mračni scenariji. Nimam ne vere ne zaupanja v človeštvo.«