Tiskane izdaje
Odkar je predsednik Macron prvič po izvolitvi nagovoril javnost na dvorišču kraljevske palače Louvre, je že nekajkrat dokazal, da svoja pomembna sporočila podaja na simbolnih krajih, ki povezujejo preteklost s prihodnostjo. Konec septembra, dva dni po izidu volitev v Nemčiji, je spregovoril o Evropi prihodnosti v velikem amfiteatru pariške Sorbone, kjer je leta 1991 tedanji predsednik Mitterrand uspešno branil svoj »da« za bolj povezano maastrichtsko Evropo, nasproti gaulističnemu zagovoru ideje suverenosti.
Prav na to ideološko nasprotje želi Macron, ko hoče neokonservativno držo svojih dveh predhodnikov preseči z inspiracijo, ki jo je našel v kombinaciji »gaulle-mitterrandizma«, cepiti francoske predloge za ponovni zagon evropske konstrukcije. Predlaga bolj povezano EU. A ker se kontinent, zagozden v mnogih notranjih nasprotjih in ujet v rastoče nacionalizme, že ob omembi federalizma nasrši, Macron poudarja, da se ne zavzema za federalistično Evropsko unijo, temveč za večjo stopnjo sedanje integracije, predvsem devetnajstih držav evrske skupine. Imele naj bi skupnega evropskega ministra za finance in posebni proračun, ki bi znašal en odstotek BDP držav evrske skupine in ki bi ga nadzoroval posebni evropski parlament držav skupne valute.
Pri tem bo težko računal na sedanjega predsednika evropske komisije Junckerja, ki je že v nagovoru pred evropskim parlamentom sredi septembra letos povedal, »da nove pogodbe in nove institucije niso najboljše sredstvo kot odgovor na pričakovanja stotih milijonov Evropejcev«.
Proč s strahom!
Macron vabi k aktivnemu sodelovanju o reformi, ki naj bi vodila do trdnejše in močnejše pa tudi bolj solidarne EU in katere jedro je evroskupina, le tiste države, ki to hočejo. Poudarja, da nobena država ne bi smela zadrževati tistih, ki hočejo hitrejši napredek. Torej dopušča »Evropo več hitrosti«.
Na pričakovane ugovore evroskeptikov, češ da zdaj ni pravi čas za tako ambiciozni projekt, Macron odgovarja, da je edini pravi odgovor smelost, ki je spremljala tudi nastanek EU. V koncept bolj povezanega in dinamičnega sodelovanja sodi tudi razširjeni Erasmus, z ambicijo, da bi do leta 2024 vsak mladi Evropejec govoril (najmanj) dva jezika. In tudi nova evropska agencija za inovacije.
»Proč s strahom, treba je biti bolj pogumen v idejah in predvsem je treba imeti tudi več domiselnosti!« je prepričan francoski predsednik, ko poziva vse Evropejce, naj si drznejo misliti nove ideje za skupno Evropo. Iz istega razloga meni, da je treba znotraj EU nujno ustanoviti skupino za razmislek o obnovi oziroma ponovnem zagonu evropske ideje na njenih že znanih temeljih, »ki bo vrnila Evropo njej sami in njenim evropskim državljanom«. Če je treba, pravi, lahko gremo tudi v spremembo pogodb.
Emmanuel Macron seveda bolj kot vse druge članice EU v prvi vrsti nagovarja Nemčijo, saj brez nje ne more izpeljati evropskega projekta. Da bi dokazal najpomembnejši evropski partnerici resnost svoje namere, je začel, ne oziraje se na rastoči odpor ljudi na ulicah, uveljavljati reforme delovne zakonodaje v Franciji, ki naj bi pripeljale do večje fleksibilnosti delovnih razmerij in s tem do povečane zaposlenosti in novih investicij.
Francozi so namreč izjemno navezani in ponosni na njihov model socialne države, ki je drugačen od nemškega in ameriškega. Priborjen je z dolgotrajnim delavskim bojem in je dobil odločilen pospešek v letih 1936–1938, ko je tedanja vlada pod predsedstvom socialista Léona Bluma med drugim uvedla plačani letni dopust in 40-urni delavnik. Tudi zato je od druge svetovne vojne naprej veljalo, da je v Franciji življenje dobro.
Ali se je novi francoski predsednik za to, da bo skupaj z Nemčijo rešil Evropo, pripravljen zameriti državljanom in postaviti na kocko svoj politični obstoj? Občuten padec njegove popularnosti v domačih raziskavah javnega mnenja je sicer normalna reakcija na nepriljubljene ukrepe vlade, pa vendar se je morda prvič jasno pokazala možnost, da bi njegova zvezda lahko postala utrinek. Da se zaveda tveganja, je mogoče sklepati po njegovi opazki v nedavnem intervjuju za Der Spiegel o zgodovinski protislovnosti mentalitete svojih rojakov, ki so sicer rojalisti, a si tudi ne pomišljajo strmoglaviti svojega kralja.
Izid nemških volitev je postal resna grožnja za Macronov evropski načrt, zato je v omenjenem govoru močno poudaril svoje zaupanje, da bo kanclerka Angela Merkel v tem prelomnem času znala ravnati tako, kot zahteva občutek za zgodovino. Ker je pred tem opozoril na nujnost ponovne krepitve evropske zavesti kot edine učinkovite obrambe zoper razraščanje nacionalizmov in prebujanje mračnjaštva in fanatizmov, ne more biti nobenega dvoma, na kaj je ob tem mislil.
Varufakisov dvom
Macronov govor o evropskem načrtu ne omenja religije. Glede na to, da Francija udejanja izrazito politiko sekularnosti, začenši z ločitvijo cerkve in države ter politike in vere, je logično, da kakršna koli religioznost pomeni oviro za globljo integracijo EU. Iz enakega razloga tudi Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, v govoru 13. septembra 2017 o stanju in perspektivah EU religije ni omenil.
Ali bo nemška kanclerka lahko podala roko francoskemu predsedniku za bolj učinkovito delovanje jedrne evroskupine, ki bi temeljilo na solidarnosti in spoštovanju pravil? Si bo v svojem četrtem mandatu – ko v vladi ne bo več finančnega ministra Schäubla, tega neizprosnega evropskega »zategovalca pasu«, s katerim sicer ni vedno delila svojih prepričanj, a se mu je dostikrat prilagodila – in sedaj, ko je dobila na francoski strani najbolj voljnega partnerja med vsemi dosedanjimi štirimi, to lahko in hotela privoščiti?
Janis Varufakis na pariškem Trgu republike. Foto: Christian Hartmann/Reuters
Varufakis, tudi avtor knjige Pogovori med odraslimi (Conversations entre adultes), ki je prejšnji mesec izšla v Franciji, je že od začetka podpiral Macronovo izvolitev, četudi se v marsičem ni strinjal z njegovim ekonomskim programom. Sedanjega francoskega predsednika pozna, saj je bil francoski finančni minister, ko se je evrska skupina oziroma »trojka« pogajala z Grčijo. Varufakis se je takrat prepričal, da je bil Macron, preden je »Grčija kapitulirala, Evropa pa je bila poražena«, med vsemi ministri držav članic edini, ki je naredil vse, da bi resnično pomagal Grčiji.
Zato želi Varufakis sedaj pomagati Macronu, za katerega meni, da ima trenutno izjemno močan položaj v Evropi in v EU. Podpira njegov evropski projekt, a odločno nasprotuje strategiji za njegovo uresničitev. Meni, da Macronove reforme za večje proračunsko varčevanje »germanizirajo« Francijo in da je to huda napaka. S tem, ko je sprejel nemško ekonomsko logiko, je Macron ponudil roko Nemčiji, ne da bi hkrati v zameno od svoje partnerice karkoli zahteval.
Varufakis je namreč trdno prepričan, da se bo v naslednji nemški vladi, ne glede na to, kako bo sestavljena, ohranil strog in kaznovalni duh ministra Schäubla ter da bodo ostale v veljavi njegove dogme, ki temeljijo na viziji disciplinirane denarne unije. Skupaj s povsem nelegitimno grožnjo z izključitvijo držav, ki se ne bodo striktno držale pravil, zgrajenih na nadzorovanem proračunu. Ker med članicami evrskega območja manjka medsebojne solidarnosti in vzajemnosti, so države, ki so preveč zadolžene, obsojene na stagnacijo, njihova podjetja in banke pa bodo razprodani prav zaradi teh nesmiselno strogih zapovedi. Če bo tako ostalo še naprej, meni Varufakis, bo Schäublov model podpisal evru smrtno obsodbo.
Macron se prav tako zaveda, da sedanji status quo v evrskem območju ni dobra rešitev. Če se ne bo nič spremenilo, se bodo države članice, namesto da bi se zbliževale, čedalje bolj oddaljevale, svoje pa bodo prispevali nacionalistični trendi, ki hočejo evropski konstrukciji nadeti tesno uzdo. Bivši grški minister meni, da se mora francoski predsednik, če noče postati ujetnik »zločina zoper logiko«, prenehati truditi, da bi na vsak način ugajal Nemčiji, zaradi česar je celo prisiljen govoriti neresnico, kot je bila tista septembra letos v Atenah, kjer je dejal, da gre Grčiji zdaj bolje. Če kanclerka Merklova ne bo sprejela njegovega evropskega načrta, bi se po Varufakisovem prepričanju Macron moral zateči h konstruktivnemu uporu. Uspelo mu bo, če bo za nekaj časa uporabil preverjeno de Gaullovo taktiko »praznega sedeža« v evrski skupini, saj Nemčija na takšno gesto ne bo mogla odgovoriti s prezirom. Evroobmočje brez Francije namreč nima prihodnosti.
Nacionalisti in evroskeptiki
Emmanuel Macron ne more mimo dejstva, da je v vseh evropskih članicah bolj ali manj prisoten demokratičen dvom o EU. Od tod izvira njegov sklep, da mora Evropa upoštevati voljo ljudi. Zato je v sorbonskem nagovoru predlagal vsem članicam EU, naj v prihodnjem letu organizirajo zahtevne polletne konvencije, torej javne diskusije o bistvenih evropskih vprašanjih. Tovrstne razprave so tudi predpriprava na volitve v evropski parlament leto kasneje. Prazne sedeže britanskih poslancev bi lahko nadomestili poslanci iz držav članic, izvoljeni na t. i. transnacionalnih volilnih listah. Poglavitna sprememba EU bi se po njegovih besedah morala zgoditi v letih 2018–2024, ko naj bi se okrepila njena dva najvažnejša temelja: vrednote, demokracija in pravna država na eni strani ter skupni evropski trg na drugi strani. Slednji se bo po njegovih napovedih moral globoko spremeniti, predvsem in najprej tako, da bo sprejel večjo transparentnost v mednarodnih pogajanjih ter bo postal znotraj EU manj kompetitiven in bolj usmerjen v dobro skupnosti, s tem, da bo moral bolj upoštevati socialne in okoljevarstvene zahteve.
Nekdanjo evropsko težnjo k večji socialni koheziji je Macron nadomestil z bolj nejasno formulo socialne konvergentnosti, ki naj bi bila kompatibilna s finančno konvergentnostjo. Tudi na tem področju ima Varufakis zanj idejo, za katero je prepričan, da bi lahko bila močno orožje proti nacionalistom in evroskeptikom. Če bi jo s pomočjo Angele Merkel uresničil, bi francoski predsednik Evropi lahko naredil veliko uslugo. Za kaj gre? Za revščino, ki je endemična v prav vseh državah članicah EU, tudi v Nemčiji, saj je čedalje več revnih ljudi, ki delajo. Ozreti se je treba po ameriškem vzoru, ki ga je uvedel nekdanji predsednik Lyndon B. Johnson in sloni na ideji velike družbe. Ta ima politično, kulturno in združevalno vlogo. Revni Američani prejemajo podporo v bonih naravnost iz zveznih rezerv in enako vlogo bi v EU lahko odigrala tudi Evropska centralna banka. »Si lahko zamislite, da bi ljudje v evropskih državah dobili takšne bone s podpisom Maria Draghija?« pravi Varufakis, ki pa ne zagovarja financiranja univerzalnega dohodka z davki, kar po njegovem prepričanju ustvarja napetosti v družbi.
Slovenska perspektiva
Je Slovenija pripravljena avtonomno in konstruktivno odgovoriti na Macronove predloge?
Legitimna ambicija naše države je, da ostane v jedrni evroskupini. Ker je to gotovo najboljša izbira, se moramo v teh prelomnih časih potruditi in prispevati vsaj »zidak« k evropski hiši, ki bo povezoval in zavezoval celotno EU in njene države članice. Imamo idealno priložnost, da pokažemo resno namero in odločenost, da se iz dosedanje pretežno pasivne sledilke večini spreminjamo in razvijamo v prepoznavno nosilko naprednih idej in predlogov. Dogajanje v Kataloniji nam ponuja izjemno temo o samoodločbi narodov. Slovenija lahko na podlagi svoje izkušnje osamosvojitve in razpada nekdanje skupne države ponudi v EU razpravo o novih razmislekih in rešitvah tega večnega problema, saj Katalonci vsekakor niso zadnji tovrstni primer.
Od poglavitnih nalog za trdnejšo EU, ki jih je v govoru naštel predsednik Macron, je vsekakor v interesu Slovenije, da se še posebej angažira pri prehranski varnosti, ekološki tranziciji in trajnostnem razvoju ter seveda na področju kulture, izobraževanja in digitalne družbe. Ker prisegamo na trajnostni razvoj, bi lahko naša država skupaj s svojimi zaveznicami v evropskih institucijah vzpodbudila razpravo o obveznosti spoštovanja demokratične volje evropskih državljanov »tukaj in zdaj«, začenši s primerom zloglasnih prostotrgovinskih sporazumov Ceta in TTIP.
Macron je posebej izpostavil tudi Balkan oziroma nujno integracijo teh držav v EU. Tudi na tem področju lahko Slovenija svoje zavzemanje za vladavino evropskega prava v povezavi z izvajanjem arbitražne odločbe čim bolj trdno poveže z držo države, ki ji je zelo mar za prihodnost te regije in EU.
Naslednje leto bodo pri nas parlamentarne volitve in imamo najboljšo priložnost, da postanejo evropske teme prihodnosti končno tudi naše najpomembnejše notranje teme v predvolilnih razpravah. Skupni imenovalec vsega bistvenega se tako ali tako začne in konča pri določbi ustave, ki določa ekonomsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine. Kar pomeni, da bi morala vsakokratna vladajoča struktura upoštevati ne le zahteve kapitala, temveč vse bolj ekološke in socialne parametre dobre države. V Franciji tvorijo t. i. socialne obremenitve, ki jih je delodajalec dolžan poravnati s plačo delavca, celih 45 odstotkov, v Sloveniji 21 odstotkov, v Romuniji pa 13 odstotkov. Odločiti se bo treba, del katere Evrope bomo.
Pri razmisleku nam lahko pomaga tudi dramatični crescendo francoskega predsednika v njegovem zagovoru združene in demokratične Evrope kot edine možne alternative že znanim uničujočim demonom nacionalizmov in ekstremizmov: »Poglejte naravnost v obraz našemu času in videli boste, da nimamo izbire!« Ko se je z ultima ratio skliceval na odgovornost do prihodnjih generacij, ki bodo bodisi s hvaležnostjo bodisi s prezirom sodile dejanja sedanjih generacij, je še pribil: »Jaz sem že izbral!« Enako misli Varufakis: »Če nam ne bo uspelo vzpostaviti evropskega new deala, ki bo obnovil sanje o skupni prosperiteti znotraj demokratične politične skupnosti, se bo namesto tega dvignilo barbarstvo.«
***
Milena Šmit je nekdanja slovenska veleposlanica.
