Tiskane izdaje
Dolfe Vojsk je skupaj z ekipo domačih razvojnikov in zunanjih strokovnjakov odločilno vplival na razvoj ene najbolj znanih in uveljavljenih blagovnih znamk Slovenije in nekdanje skupne države na mednarodnih trgih v hudi konkurenci najpomembnejših proizvajalcev na tem področju. Na temeljih ustanovitelja zadruge Elan Rudija Finžgarja in njegovih zadružnikov, ki so 24. septembra 1945 začeli proizvodnjo smuči in športnega orodja v bivši tkalnici Lana v Zgošah pri Begunjah, in potem dolgoletnega direktorja Jožeta Ostermana je pod vodstvom Dolfeta Vojska sledil vzpon Elana v drugi polovici sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let. Vojsk je sicer že od leta 1951 do leta 1955 delal v Elanu kot strojni tehnik.
Elan je ob njegovem prihodu na čelo leta 1974 preživljal hude čase po zlomu jugoslovanske gospodarske reforme v drugi polovici šestdesetih let, imel je velike finančne in razvojne težave. Proizvajal je za tuje principale in tuje blagovne znamke. Dolfe je bil poslan v Elan po politični direktivi z vrha: »Pojdi v Elan in ga zrihtaj.« Pod njegovim vodstvom je Elan s trdim lastnim razvojnim delom zrastel v enega vodilnih svetovnih proizvajalcev alpskih, skakalnih in tekaških smuči pod lastno blagovno znamko.
Usmeril se je na tuje trge, saj je bilo Vojsku jasno, da brez odločne usmeritve na zahtevne mednarodne trge Elan ne more obstati samo z delovanjem na jugoslovanskem trgu. Zato je bilo nujno razvijati vrhunske, kakovostne izdelke pod lastno blagovno znamko in širiti lastno zunanjo prodajno mrežo na najpomembnejših ciljnih trgih, vse od tradicionalno zahtevnih srednjeevropskih do Skandinavije, Japonske, ZDA in Kanade. Odločilna je bila usmeritev na velika vlaganja v razvoj in promocijo lastne blagovne znamke Elan (to je bilo obdobje, ko slovenskim smučarjem ni bilo več pod častjo smučati s smučmi domače blagovne znamke).
To v obdobju Vojskovega vodenja Elana ni bilo tako enostavno zaradi sistema državnega določanja cen osnovnih surovin. Elan je izvažal pretežni del proizvodnje smuči, jadralnih letal in plovil na konvertibilne trge, toda ostalo mu je samo 40 odstotkov deviznega priliva, 60 odstotkov pa ga je pobrala zvezna država in ga prerazdeljevala. Tečaj dinarja je bil določen administrativno, pretežno v korist uvoznikov, Elan pa je bil v stalnih težavah z obratnimi sredstvi in dohodkovno uspešnostjo ob velikih vlaganjih v razvoj in trženje.
Proizvodnja smuči Elan. Foto: Roman Šipić/Delo
Elan je vzpostavil dobre partnerske odnose z univerzo, Alpino, Toprom in dobavitelji, leta 1977 pa je Dolfe Vojsk sprejel zelo pomemben predlog bratov Jakopin za začetek proizvodnje vrhunskih jadrnic elan 31 in 33 na podlagi izvirnih oblikovalskih zamisli. Kmalu so izdelali skoraj tisoč jadrnic na leto in leta 1995 tudi tristo jadralnih letal DG-3000 in drugih, prihodki od prodaje jadrnic pa so se bližali prihodku od prodaje smuči.
Elan je v drugi polovici sedemdesetih odprl tudi dve tovarni v zamejstvu, v Brnici na Koroškem in Krminu (Italija), ter tako skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi podjetji odprl številna nova delovna mesta za naše rojake v zamejstvu. Iz tega obdobja je tudi najino dolgoletno sodelovanje.
Vzpon visokokakovostne proizvodnje smuči v tem času je omogočil tudi izreden razvoj slovenskega smučarskega športa v drugi polovici sedemdesetih in potem v osemdesetih letih. Mladega Ingemarja Stenmarka so z ekipo obetavnih švedskih fantov in deklet še kot pionirja odkrili že prej, po Vojskovem prihodu v Elan pa so tam okrepili tekmovalno službo in tekmovalcem ponudili dobre smuči, servis in predvsem pristne odnose. Zaradi vsega tega je na primer Stenmark, smučar z največ zmagami v svetovnem pokalu, Elanu ostal zvest do konca kariere najboljšega alpskega smučarja vseh časov, čeprav je bil včasih izpostavljen hudim pritiskom, ker ni hotel prestopiti h konkurenci. Z Elanovimi smučmi so Stenmark in številni drugi znani tuji smučarski tekači, alpinci in skakalci ter domači smučarji osvojili veliko kolajn na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih in v svetovnem pokalu. Z Elanom pod vodstvom Dolfeta Vojska so povezani največji uspehi Križaja, Strela, Kuralta, Franka, kasneje pa njihovih naslednikov, Svetove, Čižmana, Benedika in drugih.
Vsi skupaj so bili zaslužni za rezultate ob neponovljivi akciji Podarim – dobim, ki sta jo organizirala in vodila Ski-pool in SZS. Sopobudniki so bili: Ante Mahkota, ki je vodil poseben odbor v sodelovanju alpskih in nordijskih disciplin pod vodstvom Toneta Vogrinca in Lojzeta Gorjanca. V osemdesetih letih so soustvarili nastanek in rast novoporojene samozavesti Slovencev v tistih prelomnih, burnih časih oblikovanja kritične mase notranje povezanosti in odločenosti velike večine Slovencev, da hočejo živeti v novi, samostojni, drugačni državi.
Begunjski Elan je postal eden vodilnih svetovnih proizvajalcev smuči. Foto: Roman Šipić/Delo
Dolfe Vojsk je bil v eni osebi vizionar in strateg, kakršnih nam danes zelo primanjkuje, človek izrednih operativnih sposobnosti, delaven in pošten ter visoko etičen gospodarstvenik. Sodi v tisti manjši del slovenske gospodarske elite iz prejšnjega obdobja, ki si ni na noben način prisvojila rezultatov skupnega dela (so)delavcev.
Žal ostaja eden (pre)redkih nagrajencev Gospodarske zbornice Slovenije, čigar ime še vedno upravičeno visi na veliki steni zbornične stavbe, (pre)mnogi drugi pa so si vse svoje pretekle zasluge sami omadeževali v postopkih privatizacije.
Žal je moral Dolfe Vojsk na vrhuncu svojega znanja in ustvarjalnih moči pri komaj 59 letih v prisilni pokoj leta 1991, potem ko je bil od leta 1986 do leta 1988 podpredsednik GZS in do leta 1991 vodja predstavništva Gospodarske zbornice Jugoslavije v Frankfurtu. Tako mu je po vrnitvi v domovino ukazal takratni prvi človek slovenske zbornice.
Najtežje pa je preživel leto pred tem uvedbo stečaja Elana (1990). Takrat in kasneje mi je večkrat povedal, da ni hujšega udarca kot to, da so njegove ideale, vizije in rezultate skupnega dela vseh elanovcev izdali tisti, ki jih je ob odhodu iz Elana leta 1986 sam izbral. Kako preroške so bile žal njegove besede ob odhodu iz Elana v pogovoru za tovarniško glasilo Smučine aprila 1986, da upa, da bodo njegovi nasledniki »sposobni gledati predvsem koristi kolektiva kot celote, šele nato svoj lastni položaj, in da bo za to kdo kaj naredil in žrtvoval«. Žal se to ni zgodilo.
Elan je ob uvedbi stečaja izkazal izgubo v višini štirih prejšnjih letnih bruto realizacij. V petindvajsetih letih vodenja stečaja Elana ni nikoli prišlo na dan, zakaj takšna zadolžitev in kam je poniknil vsaj del tega denarja. Tranzicija se je začela torej že takrat pred osamosvojitvijo, njene lovke segajo še v današnji čas trideset let kasneje.
Elanove smuči so do zmag pripeljale vrhunske slovenske in tuje športnike. Foto: Roman Šipić/Delo
V intervjuju za RTV Slovenija leta 2004 je zato zagrenjeno pripomnil, da so bile vse ekipe v Elanu v zadnjih osemnajstih letih »kratkoročno orientirane, izkazovale so neverjetne uspehe«, za katere so dobivale maksimalne nagrade in od vseh vlad velike denarne injekcije. In dodal: »Od leta 1990 do danes je Elan vodilo kar osemnajst menedžerjev – denar za odvetnike in svetovalce ni problem, država pa je pitala Elan z denarjem, davkoplačevalskim seveda.«
Te in druge travme zadnjih petindvajset let je sicer hrabro prenašal in še pred letom dni športno kolesaril. Letos pa ga je izdalo njegovo sicer močno srce.
Za njim ostaja še ena velika praznina iz vrst tistih gospodarstvenikov, ki so s svojim velikim znanjem, poštenim in nesebičnim delom ustvarili temelje našega skupnega dobra, predvsem gospodarskih temeljev te države, ki jih celo vse tranzicijske politične in gospodarske kvazi elite niso do kraja uničile. Brez takšnih vztrajnih in poštenih mož bi se sicer res lahko zgodilo, da bi (magari) jedli travo. Za slovensko zgodovinsko gospodarsko stroko ostaja odprta naloga analiza vzpona, rasti in padca vseh Elanov kakor tudi takšnih gospodarstvenikov, kot je bil Dolfe Vojsk. Iz tega bi se lahko kaj koristnega naučili mi in naši zanamci.
