Simon Šerbinek: Borimo se, ker nimamo več česa izgubiti

Bilo je v začetku devetdesetih. Mislim, da je bilo na podelitvi študentskih nagrad zlatolaska, ki ji je sledilo plesno tekmovanje. Ne spomnim se njegove soplesalke, ne spomnim se drugih, spomnim se samo, kako je plesal, kot da je brez kosti, divje, strastno, kot da prestopa čarni ris, rubikon, John Travolta v Vročici sobotne noči. Takrat si je priplesal prvo nagrado. Kadarkoli sem ga videla na odru, je zaplenil pozornost.

Simon Šerbinek je igralec, ki je veljal za enega najbolj talentiranih svoje generacije, luciden, očarljiv, divji. Še preden je bil sprejet na AGRFT, je snemal filme, bil aktiven v gledališču Rusli. Potem se je zgodil vlak, ki mu je odtrgal obe nogi pod kolenom. Postal je gledališki lektor.

Dobila sva se pred Lutkovnim gledališčem, v Daktariju, nekaj dni zatem, ko je slavil rojstvo tretjega otroka. Ni naključij, se nasmehne. Prav tu sem odigral svojo zadnjo predstavo na nogah. Antigona v režiji Jerneja Lorencija.

Zdaj je vstopil na veliko platno 'na velika vrata', v vlogi stotnika Jana Kopetzkega v filmu Marka Naberšnika Gozdovi so še vedno zeleni. Osebna vojna drama ob stoti obletnici prve svetovne vojne je v produkciji hiše Artdeluxe GmbH in koprodukciji slovenske produkcijske Perfo (Andrej Štritof in Aleš Pavlin) po svetovni premieri v Šanghaju in evropski premieri na Dunaju slovensko premiero doživela pretekli četrtek na Liffu.

Avgust 1917. Po italijanskem napadu na avstro-ogrsko gorsko postojanko ostaneta živa le češki stotnik Jan Kopetzky (Simon Šerbinek) in vojak Jakob Lindner (Michael Krištof) in branita položaj, topniško stražarsko mesto na pobočju Rombona, gore v Julijskih Alpah. Ko stotniku granata odtrga nogo, z »zelencem« Lindnerjem ostaneta sama, z zalogami vode, hrane in zdravil, ki hitro izginjajo. Vojaški telefon je njuna edina vez s svetom, mladi vojak neuspešno kliče v štab, čaka na prvo pomoč, okrepitev, ki nikoli ne pride.

Režiser Marko Naberšnik je rekel, da vas je v vlogi stotnika, ki na soški fronti izgubi nogo, videl že med pisanjem scenarija, ne samo zato, ker imate sami podobno izkušnjo, ampak tudi zato, ker je svoja prva dva nizkoproračunska filma posnel z vami, in to še pred AGRFT, in se »prepričal o vašem fluidu s kamero«.

Ah, ja, to sta bila filma Daleč stran in Nežna resničnost, še pred Akademijo, ja. Fino smo se imeli. Daleč stran je bil nekakšen mafijski film, o ljudeh, ki so okradli državo, zdaj bi se zdel celo malo vizionarski. (nasmešek)

Premiera Gozdov na Dunaju je bila velik uspeh. Pretreseno, ganjeno občinstvo, dobre kritike.

Takrat sem ga tudi prvič videl, prvič na filmu slišal svojo nemščino. (nasmešek) Dojel sem, da bi to lahko odigral katerikoli igralec, ne le jaz s takšno izkušnjo. Prav zato, ker je Marko tako subtilno ustvaril intimno zgodbo človeka, samega sredi vojne, sredi gora, ki veliko bolj pretrese gledalca kot večina holivudskih vojnih filmov, ki gradijo na množičnih prizorih vojne in posebnih učinkih.

Na Akademiji ste veljali za najbolj talentiranega igralca generacije, vaši takratni sošolci so govorili o vas kot o igralcu, ki ima neverjetno odrsko prezenco, lucidnost in norost … Ki je šel lahko v vlogo predaleč, pregloboko in se v njej zgubil.

Na neki način je res, da v mladosti preizkušaš mejne situacije. Bolj ko si senzibilen, dlje si upaš spustiti v te svetove. A mislim, da sem igro v resnici ves čas obvladoval, za moje ekstremno doživljanje sveta takrat, v času študija, so bili drugi razlogi.

Kaj je bilo torej tisto, česar kot mladi igralec niste znali uravnavati?

Mi temu sicer pravimo depresija. Ni nujno, da je depresija. Kot mladostnik sem občutil strašno tesnobo in žalost. Zdelo se mi je, kot da sem brez kože, kot da vse zlo in krivice tega sveta prehajajo naravnost vame, da čutim, kako ljudje trpijo. Kot pravi Camusov Kaligula: Ljudje umirajo in niso srečni. In jaz sem takrat čutil svet, ki me je obdajal, kot skrajno krivičen. Zakaj se politični funkcionarji vozijo z zasebnimi letali, ljudje tam spodaj pa se borijo za preživetje? Sliši se naivno, ampak ko si mlad, strasten in preobčutljiv, te stvari čutiš, kot da so tvoje. Spomnim se, da nisem spal zaradi krivic, ki sem jih čutil v svetu, hotel sem ga spremeniti.

Gre preprosto za to, da se nekateri ljudje rodijo z varovalko, drugi ne?

Mislim, da smo se vsi v določenem obdobju ukvarjali s svojimi sencami, s svojo temno platjo, in iskali načine, kako preizkušati meje.

In zdaj prideva do Alberta Camusa, ki sem ga lani študiral na Mangartu, medtem ko sem snemal Gozdovi so še vedno zeleni in se ukvarjal z eksistencialno bitjo, s samim sabo in s tem, kako preživeti prvo svetovno vojno ... (nasmešek)

Camus v Upornem človeku govori prav o tem, spoznajte svoje meje – in ko jih spoznate, ostanite znotraj njih. To je pot. Ne samo spoznavati svoje meje, obvladovati svojo temo, to je ključno.

In potem je pripeljal vlak, ki vam je spremenil življenje.

Dejansko je ta izkušnja bližine smrti spremenila mojo čustveno zrelost. Ob padcu pod vlak sem doživel zelo močne stvari. Tega se ne da povedati drugače, kot da rečem, da sem se postaral za deset let. Bližina smrti. To te spremeni. Takrat se spoznaš zelo drugačnega, kot misliš, da si.

Lahko sploh opišete to, čemur pravite »bližina smrti«?

Lahko. Spomnim se čiste teme, praznine. Vse je bilo črno. Nič. Vesolje. In spomnim se občutka, da izgubljam nekaj velikega. Nekaj, za kar bi se bilo vredno boriti.

In potem ste zaradi šoka padli v nezavest?

Nisem, k sreči ne. Bil sem pri zavesti do narkoze pri operaciji. To je takšen adrenalin, da ne čutiš niti bolečine. Tako da … Nisem gledal, kaj se je dogajalo tam spodaj pri nogah.

Vaša prijatelja Jernej Lorenci in Barbara Cerar sta tistega dne čakala na isti vlak. Ki je imel zamudo.

In takrat smo z Lorencijem ravno skupaj ustvarjali Antigono. »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti, in vendar ni globlje skrivnosti kot človek.« Citat iz Antigone. Takrat bi morali z Antigono gostovati na Češkem. Zdaj v filmu Gozdovi igram Čeha, Jana Kopetzkega.

Prva misel, ko ste se zbudili po operaciji in dojeli, da ste ostali brez spodnjih delov nog?

Ko sem se zbudil, je bila ob meni mama, in prvo, česar sem se spomnil, je, da bi moral v kraju Miklavž na Dravskem polju, kjer zdaj živim, nastopiti kot sveti Miklavž in otrokom deliti darila. Najprej sem ji rekel: »Pokliči tja, da ne bom mogel priti in biti Miklavž.« To je bila moja prva misel, ne to, da sem ostal brez spodnjih delov nog, to, da otroci ne bodo brez daril.

Potem seveda pride za tabo. Pride travma, pride Soča, rehabilitacija, pa proteze, ponovno postavljanje na noge, vaje, vaje. Na neki način potrebuješ dve leti, da vse to predelaš. Če ne predelaš, lahko še poslabšaš vse svoje lastnosti, ki si jih imel pred nesrečo. Če se ti uspe pobrati, lahko slabosti spremeniš v svoje prednosti. Če ti to uspe.

Naberšnik je večkrat ponovil, kako dragoceni so bili vaši nasveti na snemanju. Kot stotnik Jan Kopetzky, ki mu granata odtrga eno nogo, prav tako ni hotel gledati svojih ran, prav tako na začetku ni čutil bolečin.

Na filmu smo bolečine morda prikazali za spoznanje bolj dramatično. Lik Jana Kopetzkega v filmu najprej kriči od bolečin, ne toliko zaradi fizične bolečine, bolj zaradi notranje bolečine ob spoznanju, da je tik pred tem, ko bi se lahko vrnil k svoji družini, da bi se zanj vojna lahko končala, da bi lahko znova zaživel običajno življenje, in potem ga granata pričaka na tej soški fronti, sredi planin v zadnjih izdihljajih ofenzive.

Kaj ste najprej pomislili, ko ste dobili v roke scenarij Gozdov? Na dunajski premieri ste rekli, da za naslednjo vlogo morda ne bi želeli igrati invalida.

To se je tudi zgodilo. Letos junija v von Kleistovem Michaelu Kohlhaasu (Igra o korupciji) v Mestnem gledališču Ptuj, kjer igram vojskovodjo, skupaj z Juretom Ivanušičem, Nešom Tokalićem in Vesno Vončina.

Menda bi morali nastopiti tudi v Horvatovi Igri o Antikristu. Zakaj niste?

Z ženo sva pričakovala otroka. In tekst je bil preveč zahteven, pretežek, nisem mogel. Marsikatera igralka mi je rekla, da takrat, ko je pričakovala otroka, ni mogla igrati težkih stvari. Kolegi so mi sicer rekli, čakaj, Simon, pa saj ti nisi ženska! (smeh) Ampak enostavno sem tako čutil. Včasih je treba znati odnehati, prenehati biti igralec za nekaj časa, tudi lektor, tudi prijatelj, za uro, za teden, da se resetiraš.

Prva vaša večja vloga po nesreči je bila v projektu Guernica Continuum avtorice Maye Milenovic Workman.

To je bil performans, ki smo ga delali v SNG Maribor v okviru EPK in je načenjal kompleksna vprašanja o različnih vrstah hendikepov, o vključevanju vseh. Takrat sem se prvič pojavil brez protez, na vozičku. In plesal. Kmalu zatem sem nastopil v Mahmudu, ki ga je režiral direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič.

Vmes ste nastopili v Mazzinijevem kratkem filmu Svobodna si, odloči se! Kje vas je našel?

Veste, kje sem bil takrat? To je bilo prav v fazi moje rehabilitacije, ko sem začel živeti v posebni stanovanjski skupnosti Ozara. To je združenje za kakovost življenja, ki ponuja organizirano psihosocialno podporo ljudem s težavami v duševnem zdravju. Tja sem šel, ker sem se hotel osamosvojiti. Kot invalid nisem hotel nazaj k materi, a ker takrat nisem imel dovolj sredstev za samostojno življenje, se je pojavila možnost, da sem nekaj časa lahko zaživel v tej skupnosti. Zame zelo pomembno, zelo kreativno obdobje.

Koliko časa?

Eno leto. Ravno takrat je Borut Veselko snemal oddajo Odklop v naši stanovanjski skupnosti, moral bi biti nosilec tiste oddaje, a tega takrat še nisem želel, sem se pa pojavil kot protagonist, kot pisec drame.

Tudi sicer pišete?

Pišem. Več o tem pa zdaj ne bova. (nasmešek)

Naberšnik vas je imel v dveh svojih filmih, še preden ste vstopili na Akademijo. Po dvajsetih letih ste na film vstopili na velika vrata, z glavno vlogo v filmu, ki ga je pohvalil celo eden največjih producentov Harvey Weinstein in je v svetovnih medijih dobil dobre kritike. Igrate ga v nemščini, premiero ste imeli v Šanghaju, nato na Dunaju, zdaj na Liffu. Ni slabo za filmski comeback.

Življenje je film. (nasmešek) Nikakor ni slabo. Moraš biti dovolj zrel, da to lahko preneseš. Težje je prenašati uspeh kot poraz, pravijo. Zveni kot zdrsana fraza, a drži.

Naberšnik in avstrijski producent Robert Hofferer sta scenarij napisala na podlagi pričevanj vojakov na soški fronti, njihovih pisem dnevnikov. Kaj vse ste prebrali v pripravah na vlogo?

Najprej sem bral Doberdob Prežihovega Voranca.

Hemingwaya ne?

Tudi, a ga nisem tako začutil. Tako ali tako zgodovinarji dvomijo, da je bil kdaj zares tam. On izhaja z italijanske strani, sam sem moral ostajati na avstro-ogrski strani. Študijsko sem gledal filme, ki mi jih je predlagal Marko, bral pričevanja vojakov na soški fronti, pisma, hodil po muzejih ...

Kaj od vsega tega vas je najbolj pretreslo?

Najbolj pisma vojaka, ki opisuje to praznino v zaledju. Vojak, ki je ves čas čakal, da ga pokličejo na fronto – in pisal pisma, ki bi jim lahko rekel celo dolgočasna, a zadaj čutiš grozo in strah, da boš enkrat vpoklican, morda bo to sredi noči in boš šel neznano kam ...

Prežihov Voranc v Doberdobu zapiše: Le enemu sužnju se je uspelo osvoboditi. Čeprav so si ta stavek pri nas razlagali v duhu socrealizma, jaz mislim, da je Voranc s tem mislil na sužnje katerega koli sistema. Če ti uspe poiskati svobodo znotraj katerega koli sistema, lastno svobodo za najbližje, ki jih imaš rad, je to največje bogastvo.

Zato v teh pismih vojaka, ki jih piše svoji družini, kljub absurdu vojne zaznaš trenutke sreče, že zato, ker je živ, ker diha, ker lahko gleda naravo, gore, in se zaveda, da lahko vse to v hipu izgubi. Kot da znamo ceniti te trenutke šele, kadar se zavedamo, da jih lahko izgubimo. V vsakdanjem življenju na to pozabimo. Sam imam svojevrsten privilegij, ker srkam življenje iz tistega trenutka, ko mi je bilo podarjeno življenje še za ne vem koliko časa … In kadar si znova na dnu, kadar se spet ubadaš z nepomembnimi stvarmi, ki jim praviš težave, se spomniš na tisti trenutek. Od takrat dalje namesto velikih razočaranj doživljam majhna presenečenja. Tako kot v športu, kjer velja, naj te veliki uspehi preveč ne prevzamejo in neuspehi ne podrejo na tla.

Spomnim se, kako ste se kot lektor pri Slakovem celovečercu o Francetu Prešernu na snemanju šalili na račun svojih gum na vozičku, kot o novih mišelinkah.

Veliko je črnega humorja, zelo pomaga, zelo osvobaja. V kombiju, s katerim smo skupaj potovali na košarkarske tekme na vozičku, bi vsakič lahko posneli črno komedijo. (nasmešek) Ko so mojega sina v šoli vprašali, kaj zna njegov oče najbolje, je rekel: Moj ata zna najbolje hoditi. Zanj je najbrž to fascinantno: da nekdo, ki nima nog, lahko hodi.

Film Gozdovi so še vedno zeleni je nekakšna meditacija o drugem, skritem obrazu vojne, o vojni na obrazu vojaka, kot je rekel Naberšnik. O vojni na obrazu vašega lika.

Mislim, da se človeku, ki gleda ta film, pred očmi zvrsti celo življenje. To je bistvo tega filma. Vse življenje obeh vojakov, njuna hrepenenja, strahovi, ujeti v ponavljajoče detajle vsakdana, ki pa so tako pomembni za preživetje. Ko čakaš na pomoč iz štaba, ki nikoli ne pride, izgubljen, nemočen, se ti pred očmi zvrti celotno življenje. A mladi vojak Jakob Lindner, ki ga je odlično upodobil mladi kolega Michael Krištof, ni dovolj zrel, da bi to prenesel. On samo čuti, kaj se dogaja, ne zmore, ne zna rešiti te situacije. In tragika tega filma je prav v tem – v nemoči mlajšega protagonista, da bi rešil situacijo. In groza vojne, ki visi nad njima.

Mučno čakanje na klic iz štaba, na prvo pomoč, ki ne pride, se zdi tudi kot metafora za vsa aktualna vojna žarišča sveta, ko se zdi, da čakamo na posredovanje mednarodne skupnosti, ki se ne zgodi.

Ravno berem Carlosa Fuentesa Terra Nostra. Tudi on pravi, da vsi mi ves čas čakamo na nekoga, ki nas bo odrešil. Mislite, da lahko dobimo odgovor? Nam ga lahko da psihiater? Umetnost? Bog? Vsi veliki misleci? Vsi postavljajo samo vprašanja. Odgovor bo našel vsak od nas sam.

Kakšno je torej vprašanje, ki ga postavlja film Gozdovi so še vedno zeleni?

To je protivojni film, ključno vprašanje je vprašanje o smislu vojne. Za kaj se borimo? Za koga? Za vero? Za stotnika? Za velikega vodjo? Za Maribor in Boga? (Reče po štajersko.) To je čisti nesmisel. Borimo se zato, ker nimamo več česa izgubiti. Ker nimamo več za golo preživetje, ker smo stisnjeni v kot, nekdo tam zgoraj pa manipulira z našo nemočjo, s strahom, z našo lakoto. Gremo se borit, gremo se tepst, ker nimamo več kaj. Fantje, ponujamo vam vojno v Afganistanu, lahko zaslužite dovolj denarja, da boste preživeli svojo družino. Če boste umrli, bo vaša družina preživela z vašo pokojnino. Ali pa v terorističnih skupinah: Pojdi in se razstreli, pa bo tvoja družina preskrbljena do konca. Če bi bil v brezizhodni eksistenčni situaciji, bi to naredil. Za družino in svoje tri otroke, takoj, brez pomišljanja.

Za idejo bi naredili isto?

Ne bi. To je Dawkinsov Sebični gen. Preživel bo tisti rod, ki bo dovolj sebičen.

Res to verjamete?

Ja. Ker je v sebičnosti, v egoizmu lahko ogromno dobrega. Samo mi jo narobe razumemo, narobe interpretiramo.

Vaš film govori prav o nasprotju egoizma, o sočutju do sočloveka. Zadnji dragoceni požirek vode, ki ga vojak ponudi umirajočemu, zadnja vžigalica, vse dobi v tem mikrokozmosu popolnoma drugačen pomen.

Ko je človek hudo ranjen, ne more opraviti stvari, ki so se mu še pred tem zdele samoumevne. Takrat potrebuje pomoč. Takrat se šele v resnici zaveda, kako potrebuje sočloveka, njegovo sočutje in pomoč. In tudi prosi za pomoč. Ranjen človek, v bolečinah, prosi za pomoč. In tako tudi prosiš sovojaka, da ti da posodo, v katero boš lahko iztrebil svoje odpadke. Da boš lahko živel naprej. V želji po preživetju narediš vse. In sva spet pri sebičnem genu. V ekstremni situaciji, kakršna je vojna, narediš vse, da bi preživel, a hkrati si sposoben dati življenje za nekoga. Tako kot mladi vojak, ki si od ust odtrga zadnjo kaplje vode, da jo da umirajočemu stotniku.

Na koncu filma vidimo predmete, ki so ostali od vojakov. Čutarice, dnevnike, nože, injekcije ... Za vsakim od teh predmetov je vsaj ena tragična zgodba.

To je lepa metafora Marka Naberšnika. Ne navežemo se na ljudi, navežemo se na predmete. To je absurdna tragika življenja in »absurdna tragika je gibalo človeške norosti«, sem interpretiral v srednji šoli, ko smo igrali Jovanovićeve Podeželske plejboje v režiji Sebastijana Horvata. In potem zbiramo, kopičimo predmete, pozabljamo na živa bitja, ki so te predmete držala v rokah. »Na svetu so nadloge in žrtve. Nič drugega. Mi se moramo paziti, kolikor je pač mogoče, da ne bi nekomu dihnili v obraz in ga s tem okužili.« Kuga. Ta monolog sem imel na sprejemnih za AGRFT. Govoril sem te stavke in v resnici nisem vedel, kaj zares govorim. Danes to vem in med predvajanjem filma mi ta epidemija ne gre iz glave, zato se ves čas nekako ponavljam, ker še nisem našel popolnoma svojih besed.